{"id":2581,"date":"2014-05-19T12:45:20","date_gmt":"2014-05-19T11:45:20","guid":{"rendered":"http:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/?p=2581"},"modified":"2017-03-19T17:49:30","modified_gmt":"2017-03-19T16:49:30","slug":"ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/","title":{"rendered":"Ali je to najbolj znana slovenska slika?"},"content":{"rendered":"

Ali je to najbolj znana slovenska slika?<\/h1>\n
Ob 200-letnici Layerjeve podobe brezjanske Marije<\/div>\n
18. maj 2014 ob 10:32
\nLjubljana – MMC RTV SLO<\/div>\n

V tistem \u010dasu, ko je vrhni\u0161ki komaj trinajstletni dijak Ivan Cankar narisal podobo Marije Pomo\u010dnice, so bile Brezje na Gorenjskem \u017ee znana romarska vas.<\/strong><\/p>\n

Tja so se namre\u010d \u017ee ve\u010d kot \u010detrt stoletja stekale mno\u017eice vernikov in vernic, ki so upali – ali so upale -, da se jim bo povrnilo zdravje ali izpolnila katera izmed \u0161tevilnih \u017eivljenjskih \u017eelja. Med romarji, ki so se na pot navadno podajali kar pe\u0161, je bilo leta 1885 tudi bolehno dekle z notranjskega trga Vrhnika, po doma\u010de \u010cempuhova Ur\u0161ka, ki si je obetala ozdravitev ob oltarju brezjanske Marije Pomo\u010dnice. In glej: njeno upanje se je izpolnilo in po vrnitvi domov z boleznijo ni imela ve\u010d te\u017eav.<\/p>\n

Mladi risar Ivan Cankar<\/strong>
\nBrezjanski romarji, ki so v tem kraju do\u017eiveli tako ali druga\u010dno ozdravitev, so imeli navado, da so o svojem usli\u0161anju radi pri\u010devali tudi drugim ljudem. Nekateri so se v ta namen lotili kar sten v kapeli okoli Marijinega oltarja, drugi pa so pri umetnikih naro\u010dali posebne slikarije, votivne podobe, s prizori ozdravitve. Vrhni\u0161ka Ur\u0161ka pa ni imela denarja, da bi zahvalo Mariji izrazila na tako izbran na\u010din. Bila je namre\u010d iz revne dru\u017eine, z mno\u017eico otrok, ki pa je povrhu tudi zgodaj izgubila o\u010deta. Verjetno je ra\u010dunala, da se bo Mariji oddol\u017eila kdaj pozneje, ko morda odraste in pride do svojega denarja. Pa ji je \u017ee \u010dez \u0161tiri leta pomagal kar prijatelj Ivan Cankar.<\/p>\n

Kroja\u010dev sin Ivan se je sicer septembra 1888 vpisal v prvi letnik ljubljanske realke, osemletne gimnazije tehni\u010dne stroke, in bil izredno nadarjen tudi za umetnost. Ponudil se je mladi deklici, v katero je bil tudi nekoliko zaljubljen – in ji je pozneje posvetil lepo pesmico -, da ji nari\u0161e sli\u010dico Mariji v zahvalo. Odlo\u010dil se je za risbo s svin\u010dnikom in kmalu je na listu iz risarskega papirja v velikosti 22 X 33 centimetrov zablestela podoba Marije Pomo\u010dnice. Spodaj pa je vrhni\u0161ki prvo\u0161olec dodal: “MARIJA POMAGAJ. NEKA DEKLE Z VRHNIKE JE ZADOBILA ZDRAVJE PO PRIPRO\u0160NJI MARIJE POMAGAJ V LETU 1885.”<\/p>\n

Umetnik pa se je tudi podpisal: IVAN CANKAR, 1889.<\/p>\n

\u0160tevilna usli\u0161anja<\/strong>
\nCankarjevo mladostno umetnino so potem ob neki prilo\u017enosti dejansko ponesli na Brezje, kjer so ji odredili mesto v Marijini kapeli. Namestili so jo za oltarjem Marije Pomo\u010dnice. Tam pa je bila tedaj \u017ee vrsta podobnih zahvalnih sporo\u010dil. Pravimo jim “votivne podobe” po latinskem izrazu \u00bbex voto\u00ab, ki pomeni zahvalo zaradi izpolnjene zaobljube. Ivan Cankar pa, kot ka\u017ee, ob ustvarjanju svoje mladostne risarije verjetno \u0161e ni bil na Brezjah, morda tudi ni kaj dosti poznal prave podobe tamkaj\u0161nje Marije Pomo\u010dnice, saj njegova slika prikazuje dve kronani osebi. Brezjanska bo\u017eja mati pa je bila tedaj skupaj s svojim sin\u010dkom upodobljena \u0161e brez tega okrasja.<\/p>\n

So pa pravo podobo brezjanske Marije poznali \u0161tevilni drugi romarji, ki so se \u017ee ve\u010d kot sedemdeset let posamezno, zadnje \u010detrt stoletja pa tudi mno\u017ei\u010dno zgrinjali pred njen oltar.<\/p>\n

V osr\u010dju Gorenjske<\/strong>
\nBrezje so bile sredi 19. stoletja \u0161e manj poznana gorenjska vas. Neko\u010d so bile povsem slovenske, potem pa je menda kuga pomorila vse njihove prvotne prebivalce. Namesto njih pa so tuji gospodarji naselili tirolske Nemce in zaradi tega so Gorenjci kraj imenovali kar Nem\u0161ke Brezje. Tudi za to, da bi jih lo\u010dili od slovenskih, ki so domovale na tr\u017ei\u0161ki strani.
\nTe – nem\u0161ke – Brezje so imele tudi li\u010dno cerkvico, ki je spadala v starodavno \u017eupnijo sv. Andreja v bli\u017enjih Mo\u0161njah. Vendar podru\u017eni\u010dni zavetnik ni vzbujal tolik\u0161ne pozornosti kot pa stari oltar v eni izmed brezjanskih kapel, ki je bila posve\u010dena Mariji. Najve\u010dji kras pa je bila seveda njena slika Marije Pomo\u010dnice, ki jo je izdelal kranjski slikar Leopold Layer.<\/p>\n

Novi \u017eupnik<\/strong>
\nStarodavno brezjansko cerkvico sv. Vida so va\u0161\u010dani nenehno prenavljali. Ma\u0161a je bila sicer le trikrat na leto, vendar se je bilo vseeno treba potruditi za njeno olep\u0161avo. V letu 1771 ali 1772 pa so se odlo\u010dili za ve\u010dji poseg, saj so sklenili, da ji prizidajo tudi manj\u0161o kapelo. Posvetili so jo sv. Antonu Pu\u0161\u010davniku.<\/p>\n

Dobrih dvajset let pozneje pa je v mo\u0161enjsko \u017eupnijo pri\u0161el slu\u017ebovat \u017eupnik dr. Anton A\u017ebe. Bil je dokaj izobra\u017een mo\u017e in je \u0161tudij bogoslovja dokon\u010dal v Innsbrucku (po slovensko Inomostu), kamor so se po razpustitvi ljubljanskega jezuitskega kolegija leta 1784 zatekli njegovi profesorji. A\u017ebe je bil tudi umetnostno razgledan, posebno v\u0161e\u010d pa mu je bila podoba Marije Pomo\u010dnice v innsbru\u0161ki cerkvi sv. Jakoba. Ta je \u017ee leta in leta navdu\u0161evala tudi druge vernike.<\/p>\n

Marija Pomo\u010dnica<\/strong>
\nInnsbru\u0161ko podobo Marije Pomo\u010dnice je narisal nem\u0161ki slikar Lucas Cranach s pravim imenom Lucas M\u00fcller. Umetni\u0161ko ime si je nadel po svojem rojstnem kraju. Bil je dvorni slikar sa\u0161kega volilnega kneza Jurija in se je veliko ukvarjal tudi z nabo\u017enimi motivi. Tako so ga verniki iz mesta Dresden (slovensko Dra\u017edani) prosili, naj jim nari\u0161e Marijino podobo za njihovo cerkev Sv. Kri\u017ea. Cranach jim je rad ustregel, vendar se ni odlo\u010dil za samostojen motiv, pa\u010d pa je le po svoje oblikoval \u017ee neko starej\u0161o predlogo, imenovano “kamber\u0161ka Marija”. Cranachova podoba je potem dolgo visela v dresdenski cerkvi, vendar so jo pozneje umaknili, ker je de\u017eela Sa\u0161ka sprejela Lutrov nauk. Potomci vojvode Jurija so jo zato spravili kar v svojo zasebno zbirko umetnin.<\/p>\n

Leta 1611 pa je tedanjega sa\u0161kega vojvodo obiskal passavski \u0161kof Leopold, sicer brat avstrijskega cesarja Ferdinanda II. Gostitelj mu je pokazal tudi svoje zaklade in med njimi tudi Cranachovo Marijino podobo. \u0160kofu je bila ta tako v\u0161e\u010d, da je domov od\u0161el z darilom, ki je od takrat lep\u0161alo njegove dni. Marijino podobo je nosil s seboj na popotovanjih, slu\u017eila pa mu je tudi kot hi\u0161ni oltar. Da bi sliko spoznalo \u010dim ve\u010d ljudi, je dovolil, da so izdelali njeno pove\u010davo in jo vgradili v oltar nove cerkve, ki so jo tedaj zgradili na bli\u017enjem gri\u010du. Tako je nastala znamenita passavska romarska pot.<\/p>\n

\u0160kof Leopold pa se je pozneje odpovedal svoji \u0161kofiji in postal de\u017eelni knez na Tirolskem. S seboj je v Innsbruck, tirolsko de\u017eelno prestolnico, vzel tudi izvirno Cranachovo podobo Marije pomo\u010dnice. Ve\u010dkrat je bil napro\u0161en, da jo izpostavi tudi v javnosti, a se je to zgodilo \u0161ele v \u010dasu \u017eivljenja njegovega sina, ki je sliko odstopil vernikom, in tako je kon\u010dala na oltarju cerkve sv. Jakoba.<\/p>\n

Tja jo je potem v \u010dasu svojega \u0161tudija hodil ob\u010dudovat tudi mladi Urban A\u017ebe, Gorenjec iz Javorij v Poljanski dolini.<\/p>\n

A\u017ebetova prizadevanja<\/strong>
\nDoktor bogoslovja Urban A\u017ebe je po kon\u010danem \u0161tudiju nekaj \u010dasa slu\u017eboval na Tirolskem. Tam je opazil, kako so v \u0161tevilnih cerkvah viseli posnetki innsbru\u0161ke slike Marije Pomo\u010dnice. Ni \u010dudno torej, \u010de si je nekaj podobnega \u017eelel imeti tudi v svoji novi \u017eupniji. Tako so \u017ee kmalu po njegovem prihodu v Mo\u0161nje za\u010deli prenavljati brezjansko podru\u017enico sv. Vida, za katero je namenil prav Cranachovo podobo Marije Pomo\u010dnice.<\/p>\n

Brezjanskega sv. Vida so v letih od 1794 do 1798 najprej spet nekoliko prenovili, posebej \u0161e glavni oltar. Novo podobo tega svetnika jim je narisal kranjski slikar Leopold Layer, ki je v tistem \u010dasu denimo naredil tudi sliko istega zavetnika v novi \u017eupnijski cerkvi v \u0160entvidu nad Ljubljano, ki so jo zgradili v letih 1795-1797.<\/p>\n

Leta 1800 pa so brezjanski cerkvi na ju\u017eni strani prizidali \u0161e eno kapelo. Tudi tokrat je pri njenih poslikavah sodeloval Leopold Layer. Na steni za oltarjem je o tej prenovi ostal zapis: “Haec capella aedificata est anno 1800 parochizante Urbano A\u017ebe” (Ta kapela je bila sezidana leta 1800 v \u010dasu \u017eupnika Urbana A\u017ebeta).<\/p>\n

In prav v to kapelo je dal \u017eupnik A\u017ebe na oltar postaviti posnetek Cranachove Marije Pomo\u010dnice.<\/p>\n

Layerjevi iz Kranja<\/strong>
\nA\u017ebetov prenoviteljski pomo\u010dnik Leopold Layer je bil doma iz Kranja. Rodil se je v \u0161tevilni umetni\u0161ki dru\u017eini. Zakonca Marko Layer in Marija Ana Wohlgemut sta namre\u010d imela kar osem otrok. O\u010de, slikar, je za svojo obrt navdu\u0161il \u0161e tri svoje sinove, Valentina, Leopolda in Antona. Med njimi je bil vsekakor najbolj nadarjen Leopold, rojen 20. novembra 1752. Pridno je delal v o\u010detovi delavnici. Uspe\u0161no se je tudi poro\u010dil, in sicer z Marijo Egartner s Koro\u0161kega, a v zakonu nista imela otrok. Zato je posvojil sorodnika svoje \u017eene.<\/p>\n

\u0160lo jim je kar dobro, vse dokler niso v slovenske kraje prihrumeli Napoleonovi Francozi. Prvi\u010d so bili tu za kraj\u0161i \u010das leta 1797, potem spet leta 1805 in na koncu \u0161e leta 1809, ko so jih zasedli za dalj\u0161e obdobje. Zaradi vojnih razmer je prebivalstvo za\u0161lo v denarne te\u017eave, predvsem si \u017eupni\u0161\u010da niso mogla ve\u010d privo\u0161\u010diti ve\u010djih cerkvenih del. Zato so tudi Layerjevi, ki so \u017ee leta 1808 izgubili glavo dru\u017eine, o\u010deta Marka, te\u017eko shajali.<\/p>\n

Za Markom Layerjem je delavnico prevzel sin Leopold. Ker so naro\u010dila \u0161e vedno usihala, je nadarjeni Leopold za\u010del ponarejati denar. Leta 1810 so Francozi pri njem doma na\u0161li nekaj bankovcev avstrijske veljave in skupaj z bratom Valentinom je bil obsojen na ve\u010d let je\u010de. Kot olaj\u0161avo so mu \u0161teli, da je ponarejal avstrijski denar, ne pa francoskega.<\/p>\n

Oba brata sta v je\u010di prestajala hude dneve. Valentin je v njej kmalu umrl, Leopold pa je tudi komaj premagoval te\u017eke dni. V tem \u010dasu se je menda zaobljubil, da bo poslikal Marijino kapelo na Brezjah, \u010de bo sre\u010dno prestal to gorje. A bilo je \u0161e huje. Leta 1811 je po\u017ear uni\u010dil velik del Kranja in med drugim tudi njegovo hi\u0161o z delavnico vred.<\/p>\n

Velika beda pa je vladala tudi v drugih gorenjskih krajih. Zato ni prav ni\u010d \u010dudnega, \u010de so ljudje postali dovzetnej\u0161i za versko \u017eivljenje. \u017dupnik A\u017ebe je tako leta 1811 pisal svojemu prijatelju Fran\u010di\u0161ku Julianiju.: “V hudih \u010dasih francoskega jarma, ko ljudstvo prihaja na ni\u010d, si je izbralo Marijo Pomagaj v mo\u0161enjski \u017eupniji. Ves postni \u010das so prihajali k njej, tudi iz okoli\u0161kih krajev, tako pogosto in v tolikih mno\u017eicah, da je tudi po pet duhovnikov ondi ma\u0161evalo. Na cvetni torek, dne 2. aprila so pri\u0161le kar \u0161tiri procesije pod vodstvom svojih duhovnikov. Bilo je toliko ljudstva, da niti polovica ni mogla v cerkev in so vse klopi polomili.”<\/em><\/p>\n

Ex voto – po zaobljubi<\/strong>
\nK sre\u010di pa se je stanje na Gorenjskem izbolj\u0161alo \u017ee \u010dez dve leti. Septembra 1813 so morali Francozi zapustiti na\u0161e kraje in tudi Layerju je zopet zasijalo sonce svobode.<\/p>\n

Kranjski jetnik Leopold Layer po sre\u010dni re\u0161itvi ni pozabil svoje zaobljube. \u017de naslednje leto je vse natanko izpolnil, kot si je zamislil v temni je\u010di: prav lepo je poslikal stene Marijine kapele na Brezjah. Freske so bile \u017eive, polne nabo\u017enih dogodkov, upodobil pa je tudi samega sebe kot jetnika. Po kon\u010danem delu pa je na notranji strani vhodnega oboka dostavil \u0161e pripis: “Leopoldus Layer pinxit anno 1814 ex voto.” Torej: “Slikal Leopold Layer leta 1814, po zaobljubi.”<\/p>\n

Namesto dotedanjega posnetka Marijine podobe pa je domnevno isto\u010dasno napravil tudi novo Marijino sliko. Ta pa ni bila povsem nova in izvirna. Za upodobitev bo\u017eje matere z detetom je namre\u010d uporabil kar stari Cranachov motiv, ki mu ga je posredoval \u017eupnik A\u017ebe.
\nLayerjeva Marija Pomo\u010dnica je narisana z oljnatimi barvami na platno v izmeri 100 centimetrov v vi\u0161ino in 80 centimetrov v \u0161irino.<\/p>\n

Njegova podoba Marije z Jezu\u0161\u010dkom je v primerjavi z njenim hladnim nem\u0161kim izvirnikom veliko prijaznej\u0161a, saj ji je Kranj\u010dan vdihnil pristno slovensko doma\u010dnost. Zaznaven je ljubezniv Marijin smehljaj, podoben tistemu, ki ga zasledimo tudi pri da Vincijevi sliki Mone Lize.<\/p>\n

Layer je Marijo odel v no\u0161o tedanjega \u010dasa. Njena obleka je modra, Mati bo\u017eja pa je zavita \u0161e v rde\u010di pla\u0161\u010d. Tudi v tem pogledu se torej ni odmaknil od izvirnika.<\/p>\n

Nova slika je bila ljudem tako v\u0161e\u010d, da so od tedaj veliko pogosteje zahajali v brezjansko podru\u017eni\u010dno cerkev, ki pa se je \u0161e vedno imenovala po svetem Vidu.<\/p>\n

Mo\u0161enjski \u017eupnik dr. Anton A\u017ebe je le pet let bedel nad Marijino podobo v svoji podru\u017eni\u010dni cerkvi. Leta 1819 so ga povi\u0161ali in mu dodelili mesto stolnega kanonika v Ljubljani. A tudi tam ni deloval veliko \u010dasa. Umrl je namre\u010d \u017ee leta 1827.<\/p>\n

Leto za njim, 12. aprila 1828, pa je umrl tudi kranjski slikar Leopold Layer. Do\u017eivel je krepkih 75 let.<\/p>\n

In pri\u0161lo je leto 1863<\/strong>
\nDolga leta, nekaj mesecev manj kot pol stoletja, je brezjanska Marija mirno vabila vernike pod krov svoje kapele. Tedaj je bila le ena izmed \u0161tevilnih slovenskih cerkva, koder so \u010dastili bo\u017ejo mater Marijo.<\/p>\n

Jeseni 1863 pa je kot meteor zasijala na slovenskem nebu. Kar tri osebe \u017eenskega spola so namre\u010d po obisku brezjanske cerkve na nepojasnjen na\u010din ozdravele.<\/p>\n

Najprej bo\u017ejastna Mica Tav\u010dar, ki je bila tudi hroma. Sanjalo se ji je, da je \u0161la v brezjansko cerkev po berglah, iz nje pa je od\u0161la brez njih. \u017delela je preizkusiti svojo sre\u010do. Tako se je 22. septembra dejansko podala na Brezje. Med ma\u0161o je \u010dutila, da ji pritisk v skr\u010deni nogi popu\u0161\u010da in cerkev je res lahko zapustila popolnoma zdrava. Pri\u010da tega dogodka je bil tudi mladi Anton Bonaventura Jegli\u010d, poznej\u0161i ljubljanski \u0161kof. Sam je mnogo let zatem pripovedoval, da je na Brezje peljal neko hudo bolno \u017eensko, ki sploh ni mogla hoditi. “Gor sem jo peljal, nazaj pa jo je mahnila kar pe\u0161,”<\/em> je \u0161e dodal ob spominih na ta dogodek. Mica pa se je pozneje tudi poro\u010dila in do\u010dakala svojih 85 let.<\/p>\n

Druga ozdravljenka pa je bila deset dni pozneje Marija Janc iz Zgo\u0161 pri Begunjah. Ta je bila stara \u0161ele 11 let, ko jo je bolezen \u017ee priklenila na posteljo. Imela je popolnoma iznaka\u017eeno eno izmed nog. Kosti so bile \u017ee po\u0161teno skrivljene. Tudi ona je na Brezjah \u010dude\u017eno ozdravela in tudi o tem se je kmalu razvedelo po vsej Gorenjski.<\/p>\n

Pri\u010devanje ozdravljene Mice<\/strong>
\nTudi tr\u017ei\u0161kemu \u017eupniku Alojziju Ko\u0161irju so pri\u0161le na uho govorice o dogodkih iz bli\u017enje mo\u0161enjske \u017eupnije, zato je ob nekem dekletovem obisku njegovega \u017eupni\u0161\u010da, pri\u0161la se je namre\u010d zapisat v neko bratov\u0161\u010dino, poizvedel: “Mica, ali je res, da si na nem\u0161kih Brezjah zdrava postala?”<\/em> In ona je \u017eivahno ogovorila: “O svetem Jurju<\/em> (torej 24. aprila 1864, op. avtorja) bo devet let kar sem na desni nogo obolela. Od tistihmal je bolezen nogo tako <\/em>skrivila, da je bila peta spredaj, prsti pa zadaj, in tako sem reva primorana biti po berglah hoditi. Sli\u0161ala sem pa, da je osemnajstletna Mica Tav\u010dar iz Begenj, ki je tudi od leto\u0161nje velike no\u010di ob berglah hodila, 22. septembra, v omenjeni kapelici bergle pustila; in to je tudi mene gnalo tje k Mariji Devici v sladkem zaupanju, da bom tudi jaz pri Mariji sprosila zdravje. Naprosim begunjskega kaplana, gospoda Bla\u017ea Muhovica, da bi tam ma\u0161evali in so mi tudi obljubili. Jaz grem \u017ee zve\u010der poprej tje, ker imam svojo teto tam in sem pri nji preno\u010dila. Do treh pono\u010di sem spala; potem pa nisem mogla ve\u010d. Vstanem, se napravim, grem k cerkovniku in ga povpra\u0161am, \u010de je cerkev odprta. Ta mi jo odpre. V cerkev stopim in br\u017e pokleknem pred oltar Marije device ter jo prosim v gore\u010di molitvi, naj bi ona k mojemu zveli\u010danju, tudi moje bergle k sebi vzela. <\/em>(Mica je mislila na bergle ozdravljene predhodnice Tav\u010darjeve, ki so \u017ee visele na steni kapele, op. avtorja). Po kon\u010dani pro\u0161nji grem mol\u010de\u010da trikrat po kolenih okrog oltarja, potem pa zopet pred oltar pokleknem, in glej! \u2013 tu \u010dutim, kakor bi mi kdo nogo z oljem mazal brez vsakih bole\u010din. Noga se je za\u010dela polagoma stegovati in jaz na enkrat z nogo stopim. Kdo popi\u0161e veselje moje, kdo pa tudi strah, ki sem ga ob\u010dutila? Proti dnevu so za\u010deli ljudje prihajati v cerkev in tudi gospod kaplan pridejo. Ko pa jaz ljudem povem, da<\/em> \u017ee hodim in jih tega grede tudi prepri\u010dam, so strahu vsi zavpili in hite gospodu duhovnu praviti kaj se je zgodilo. \u010castiti gospod Muhovec pa so mi rekli, da ne smem Marije nikdar pozabiti, da naj se ji vselej priporo\u010dujem in jo prav z gore\u010dim srcem ljubim. Obljubila sem jim in svojo obljubo bom tudi vselej spolnovala.”<\/em><\/p>\n

Tako je pravila Mica Jan\u010deva in \u0161e dodala: “Noga je zdaj ravno tako obuta kakor una zdrava, le malo tanj\u0161i je in malo krunca!”<\/em><\/p>\n

Mno\u017ei\u010dni obisk<\/strong>
\nPri\u010devanje Mice Janc in drugih sre\u010dnih ozdravljencev, ki so ji sledili, je v Brezje za\u010delo privabljati mno\u017eice slovenskih nesre\u010dnikov, ki so si v Marijini kapeli obetali zdravje. Iz leta v leto pa se je ve\u010dalo tudi \u0161tevilo zahvalnih pisem in votivnih podob, ki so izpri\u010devale, da \u017eelje po usli\u0161anju niso bile zaman. Tudi Mica Jan\u010deva je svoje bergle pustila kar v cerkvi in zraven z majhno tablico pojasnila sre\u010dno ozdravitev tistega dne, 2. oktobra 1863. Skromna risba Ivana Cankarja dve desetletji pozneje torej ni samevala v brezjanski Marijini kapeli.<\/p>\n

Odziv uradne Cerkve<\/strong>
\nNenavadni dogodki na Brezjah so seveda odmevali tudi v uradnih cerkvenih krogih, vendar se ti niso kaj dosti zmenili za ljudske govorice. Nobene izmed ozdravitev niso proglasili za \u010dude\u017e in tako je tudi ostalo. Vernega ljudstva pa to ni moglo omajati v vnemi po obiskovanju Brezij, ki so po letu 1863 postale znana romarska pot.<\/p>\n

Katoli\u0161ki tednik Zgodnja Danica je leta 1875 o tem zapisal: “Razlo\u010dujemo med usli\u0161anjem molitve in \u010dude\u017eem. Dogodkov, ki jih naznanjamo, nismo \u0161e nobenkrat kot \u010dude\u017ee oklicevali, za to nimamo oblasti mi, ampak le sv. Cerkev \u2026”<\/em><\/p>\n

Ta pa je mol\u010dala in stvari so \u0161le svojo pot.<\/p>\n

Odziv doma\u010dinov<\/strong>
\nOb velikem obisku njihove vasi so se s\u010dasoma za\u010deli odzivati tudi doma\u010dini, verniki brezjanske soseske. \u017deleli so, da bi \u0161kofija njihovo cerkev tudi uradno razglasila za bo\u017ejepotno. \u017de leta 1866 so tako na \u0161kofijo poslali prijazno pisemce, v katerem pravijo: “V podru\u017eni\u010dni cerkvi sv. Vida na Brezjah dobivajo od avgusta 1863 stotine kristjanov razli\u010dnih stanov tola\u017ebo in zdravje v svojih stiskah, posebno v svojih notranjih in zunanjih, ve\u010dkrat zastaranih boleznih. Ko je v prisr\u010dnem in neomajnem zaupanju v presveto Mater bo\u017ejo Marijo pomagaj – na desnem stranskem oltarju je namre\u010d stara, pa nepo\u0161kodovano ohranjena in umetnostno prelepo slikana podoba \u2013 kle\u010de in pobo\u017eno molijo, prejmejo po njeni pripro\u0161nji od Boga o\u010ditno mo\u010d zdravja. O\u010dividci kot pri\u010de teh \u010dude\u017eev iz mnogih del \u0161e \u017eive. O teh \u010dude\u017eih ali milostnih usli\u0161anjih presvete Matere bo\u017eje je videti na stranskih stenah milostnega oltarja zelo veliko spominkov. Postavljenih v nepozaben spomin. Na ta milostni kraj prihajajo k Materi bo\u017eji hromi in druga\u010de pohabljeni, opirajo\u010d se na palico ali bergle. Njih gore\u010da pobo\u017enost jim je med daritvijo sv. ma\u0161e izvabila solze veselja, ko so po zaupni molitvi in kon\u010dani pobo\u017enosti prosto stali na nogah in se mogli brez bergel vrniti domov \u2026”<\/em><\/p>\n

Tako in \u0161e ve\u010d so pisali brezjanski \u017eupljani, a so dobili odgovor, “da za zdaj okoli\u0161\u010dine ne dovoljujejo, da bi sklepali o njihovih predlogih”. Dosegli pa so, da je bil v Mo\u0161njah name\u0161\u010den kaplan, \u010digar posebna naloga je bila skrb za romarje.<\/p>\n

\u017de po desetletju med prvimi<\/strong>
\n‘Romarska pot gor ali dol’ – ljudje so radi obiskovali Brezje in \u017ee leta 1875, devet let po ozdravljenju prvih oseb, je mo\u0161enjski \u017eupnik Janez Novak zapisal: “Na Brezjah biva \u010dudodelna podoba Marije Pomagaj o kateri mora sleherni romar potrditi besede sv. Bernarda: “\u0161e nikdar ni bilo sli\u0161ati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribe\u017eal, tebe pomo\u010di prosil in se tvoji pripro\u0161nji priporo\u010dal.” To potrjujejo romarji z vse Kranjske, s \u0160tajarskega, Koro\u0161kega; Gori\u0161kega; Hrva\u0161kega; Ter\u017ea\u0161kega in iz Istre. Romarjev je vsak ponedeljek silno veliko, pa tudi med tednom vedno dovolj, ter se lahko re\u010de: Brezje, \u010deprav je do zdaj ondi le majhna cerkvica, \u010detudi tam ob nedeljah in praznikih Matere bo\u017eje ni o\u010ditne bo\u017eje slu\u017ebe, je zdaj najbolj obiskovana bo\u017eja pot na Slovenskem.”
\n<\/em>
\nVerniki so sprva na Brezje romali pe\u0161 ali pa so jih tja pripeljali z vozovi. K pogostemu obisku pa je od decembra 1870 dalje pripomogla tudi nova \u017eelezni\u0161ka proga, ki je vozila od Ljubljane do Trbi\u017ea. Ena izmed njenih postaj so bile tudi Oto\u010de, od koder se do Brezij pride prej kot v eni uri.<\/p>\n

Smeli na\u010drti<\/strong>
\nRazumljivo je, da je mo\u0161enjska podru\u017eni\u010dna cerkvica s\u010dasoma postala povsem premajhna za tako veliko \u0161tevilo romarjev. Ko je 4. septembra 1876 vasico obiskal gra\u0161ki \u0161kof Zwerger, pa je bil \u0161e poseben naval. \u017de pred njegovim prihodom je bilo tega dne v cerkvi darovanih deset ma\u0161, \u0161est ma\u0161nikov pa je s svojimi verniki \u0161e \u010dakalo na vrsto. Zwerger je zato spro\u017eil misel, naj se mala cerkvica pove\u010da, da bo pri obredih hkrati lahko sodelovalo ve\u010d romarjev.<\/p>\n

Te\u017eave pa so bile tudi pri duhovnikih, ki se niso mogli nikjer nastaniti v kraju samem, potrebni pa so bili za ma\u0161ne obrede in spovedovanja. Zato so najprej nadzidali cerkovnikovo bivali\u0161\u010de.<\/p>\n

A to \u0161e ni bilo dovolj. Staro cerkev je bilo torej treba podreti in na istem mestu postaviti novo.<\/p>\n

V trd oreh je ugriznil novi mo\u0161enjski \u017eupnik Franc Kumer – vendar \u0161ele leta 1887. Gra\u0161kega arhitekta Roberta Mikovitza je prosil, da napravi na\u010drt za ve\u010djo cerkev. \u017dupnik pa ga je nato 6. decembra predlo\u017eil ljubljanski \u0161kofiji. V Ljubljani so se s predlogom strinjali, nato pa je romal \u0161e na Dunaj, da ga potrdi tudi vlada. \u017de 27. januarja 1888 so dobili odobritev, zatem pa jih je \u010dakalo \u0161e iskanje primernega stavbenika. Bilo je odlo\u010deno, da bo gradil Franc Faleschini iz Ljubljane.<\/p>\n

Temeljni kamen za novo cerkev je bil tako polo\u017een 9. oktobra 1889.<\/p>\n

Ob vsem tem pa so se tudi dogovorili, da mora Marijina kapela ostati nedotaknjena. Staro cerkev naj bi podrli, kapelo pa ohranili in \u010dez njeno zidovje zgradili dodatno kapelo nove cerkve sv. Vida.<\/p>\n

\u0160e dolgo do cilja<\/strong>
\nVzporedno z gradnjo nove cerkve so po\u010dasi podirali \u0161e staro stavbo sv. Vida. \u0160ele leta 1892 so kon\u010dno odstranili njen zadnji kamen. Dve leti zatem pa je \u017ee zasijala nova gradnja. To je 30. julija 1894 blagoslovil radovlji\u0161ki dekan Jo\u017eef Razbor\u0161ek.<\/p>\n

Do slovesne posvetitve pa je trajalo \u0161e mnogo let. Ves \u010das je namre\u010d primanjkovalo denarja. A na koncu je po skoraj desetletju gradnje pri\u0161el tudi veseli dan. Na ro\u017enovensko nedeljo, 7. oktobra 1900, je namre\u010d nova cerkev le do\u010dakala slovesno posvetitev. Seveda pa je bilo to le konec gradnje, stavbo pa je bilo treba \u0161e notranje opremiti, kar se je zavleklo v naslednja leta.<\/p>\n

Prihod o\u010detov fran\u010di\u0161kanov<\/strong>
\n\u0160tevilni romarji so bili velik zalogaj za mo\u0161enjskega \u017eupnika in kaplana, zato so jima s\u010dasoma za\u010deli pomagati tudi drugi, predvsem upokojeni duhovniki, pa tudi fran\u010di\u0161kanski redovniki iz Ljubljane. Ljubljan\u010danka Fran\u010di\u0161ka Ovija\u010d pa je s svojim volilom v oporoki omogo\u010dila, da se je na Brezjah za\u010del zidati fran\u010di\u0161kanski samostan. Temeljni kamen zanj so polo\u017eili 5. septembra 1897.<\/p>\n

Novi ljubljanski \u0161kof Anton Bonaventura Jegli\u010d, ki je svojo stolico zasedel spomladi leta 1898, pa je \u017ee oktobra tega leta fran\u010di\u0161kanom izro\u010dil v skrb tudi novozgrajeno cerkev sv. Vida.<\/p>\n

Dodatna po\u010dastitev<\/strong>
\nLjubljanski fran\u010di\u0161kani so od tedaj vestno skrbeli za svoj samostan, novo cerkev in za romarje. Pa tudi na podobo Marije Pomagaj niso pozabili.<\/p>\n

\u0160e ve\u010d! Zaradi \u0161tevilnih usli\u0161anj, katerih posledica je bilo tudi vse ve\u010dje \u0161tevilo zahvalnih podob, so jo \u017eeleli \u0161e posebej po\u010dastiti.<\/p>\n

V Cerkvi je bila v preteklosti navada, da so posamezne podobe ali kipe slovesno okrasili s kronami. Ker so se na Brezjah usli\u0161anja vrstila leto za letom, so fran\u010di\u0161kani spro\u017eili misel, da naj bi se okronala tudi milostna podoba brezjanske Marije Pomagaj. Na njihovo pro\u0161njo se je ljubljanski \u0161kof Jegli\u010d 16. marca 1907 obrnil v Rim s pismom, v katerem je zapisal: “Sveti o\u010de! V kraju Brezje, \u017eupnije Mo\u0161nje v ljubljanski \u0161kofiji, je sveti\u0161\u010de prebla\u017eene Device, Pomo\u010di kristjanov. To sveti\u0161\u010de zelo obiskujejo verniki ne le ljubljanske \u0161kofije, temve\u010d tudi sosednjih \u0161kofij in tu velika mno\u017eica prejema sv. zakramente. Zato prisr\u010dno in poni\u017eno prosim v svojem imenu in imenu manj\u0161ih bratov sv. Fran\u010di\u0161ka, ki jim je izro\u010deno oskrbovanje sveti\u0161\u010da in romarjev, da Va\u0161a svetost dovoli slovesno kronanje podobe prebla\u017eene Device in podeli vsem vernikom, ki bodo na dan kronanja in v osmini v tem sveti\u0161\u010du prejeli sv. zakramente in molili po namenu sv. o\u010deta, popoln odpustek.”<\/em><\/p>\n

V Rimu so se na slovenske pro\u0161nje tedaj odzvali dokaj hitro in \u017ee 24. junija je \u0161kof Jegli\u010d dobil pritrdilen odgovor. Dva dni pozneje je o uspehu obvestil fran\u010di\u0161kanskega provinciala patra Placida Fabianija.<\/p>\n

Velike priprave<\/strong>
\nNa Brezjah so takoj po sre\u010dnem obvestilu za\u010deli priprave na veliki dogodek. Izdelavo obeh kron so zaupali ljubljanskemu zlatarju in pasarju Ivanu Kregarju, fran\u010di\u0161kanski provincial pa je osebno pomagal pri zbiranju kovine in dragocenih kamnov, ki naj bi krasili glavi Marije in Jezu\u0161\u010dka.<\/p>\n

Tisto poletje pa je bilo Brezje pri\u010da \u0161e posebnemu usli\u0161anju. Na veliki \u0161maren, 15. avgusta, je namre\u010d \u010dude\u017eno ozdravela Marija Fin\u017egar, doma\u010dinka iz brezjanske dru\u017eine Ton\u010dkovih. Tudi njene bergle so kon\u010dale na steni ob Marijini kapeli.<\/p>\n

\u0160tirinajst dni zatem, na angelsko nedeljo, 1. septembra 1907, pa se je veli\u010dastne slovesnosti udele\u017eilo okoli 30.000 ljudi. Pri\u0161li so pe\u0161, z vozovi in z vlakom. Bil je pravi narodni praznik. Prihajali so posamezniki in vrste katoli\u0161kih dru\u0161tev. Slovesnost Marijinega kronanja je opravil \u0161kof Jegli\u010d. Prireditev pa so \u0161e posebej popestrili pevci in godbeniki.<\/p>\n

Anton Bonaventura Jegli\u010d je o tem v svoj dnevnik zapisal: “V nedeljo 1. septembra sem na Brezjah opravil v imenu sv. o\u010deta kronanje slike Matere bo\u017eje. Hvala Bogu! Slovesnost krasna, ljudstva do 30.000, duhovnikov 111, obhajancev 7.000, pa \u0161e niso vsi na vrsto pri\u0161li; nesre\u010de nobene, le nekaj omotic; Marijinih dru\u017eb zastopanih okoli 70, \u017eupnij z banderi 18; vse v najlep\u0161em redu in cvet navdu\u0161enosti. Spovedoval sem 18 ur; govoril glasno, po\u010dasi in dosti lahko.”<\/em><\/p>\n

Nasprotna mnenja<\/strong>
\nLjubljanski \u0161kof Jegli\u010d ob kronanju Marijine podobe torej ni mogel skriti svojega navdu\u0161enja. Nekoliko druga\u010den pogled na ta dogodek pa so imeli v nasprotnem taboru liberalne stranke, katere glavno glasilo je bil dnevnik Slovenski narod. Takole so med drugim razpredali v enem izmed svojih \u010dlankov: “Udele\u017eba je bila ogromna. Na tiso\u010de ljudi od vseh strani je prihitelo na Brezje, z zastavami in brez zastav, z \u017eeleznico, z vozovi in pe\u0161. Malo ra\u010dunano je ofer nesel 25 do 30 tiso\u010d kron, prej ve\u010d kakor manj. Izkazalo seje da je histeri\u010dna Marija Fin\u017egar atrakcija prve vrste. Kaj je pozitivni uspeh te priredbe? Da so podjetni fran\u010di\u0161kani napravili izborno kup\u010dijo in da se je med preprostim ljudstvom zopet utrdil klerikalizem v izredni meri. Bisaga in duhovska mo\u010d imata profit, ljudstvo pa ima \u0161kodo, materialno in morali\u010dno, zakaj razmetalo je mnogo denarja in podivjalo je verskega fanatizma \u2026”<\/em><\/p>\n

Kakor koli, brezjanska Marija je odslej Slovencem kraljevala s krono na glavi, kot jo je \u017ee 18 let prej upodobil mladi Ivan Cankar.<\/p>\n

Ob prvi svetovni moriji – in po njej<\/strong>
\nNa Brezjah so posebej slovesno po\u010dastili tudi prvo obletnico Marijinega kronanja. Njena nova cerkev pa je bila \u0161e naprej dele\u017ena dopolnitev ali nove opreme. Leta 1911 je dobila \u0161e ene orgle.<\/p>\n

Med prvo svetovno vojno pa so se \u0161tevilni zatekali v tamkaj\u0161nje sveti\u0161\u010de, da bi si izprosili sre\u010dno vrnitev mo\u017e in fantov z boji\u0161\u010d vse Evrope. Bilo je tudi nekaj mno\u017ei\u010dnih shodov. \u0160kof Jegli\u010d pa je odredil, da se zbere vse bergle, ki so ob oltarju visele v znak zahvale za sre\u010dna usli\u0161anja, in se jih po\u0161lje v Ljubljano, kjer so poslej slu\u017eile ranjencem in vojakom invalidom.
\nSlovenski vojaki, ki so se sre\u010dno vrnili z boji\u0161\u010d, so po vojni ustanovili zvezo bojevnikov, ki je na Brezjah redno prirejala letne shode. Udele\u017eencev je bilo v\u010dasih tudi do 10.000.
\nOdmevna prireditev je bil tudi evharisti\u010dni kongres leta 1935 v Ljubljani. Vodstvo si je za svojo pokroviteljico izbralo prav Marijo Pomagaj z Brezij. Njena podoba je zato prvi\u010d zapustila svoje domovanje in se za nekaj dni preselila v slovensko prestolnico.<\/p>\n

Ob drugi svetovni moriji – in po njej<\/strong>
\nKratko potovanje v Ljubljano leta 1935 je brezjanski Mariji prav gotovo dobro delo, saj je bila sicer stalno obsojena na slab zrak ob medli sve\u010davi in velikem \u0161tevilu romarjev. Med drugo svetovno vojno pa je morala zopet na pot.<\/p>\n

Nem\u0161ki okupator je zasedel tudi Brezje in prepovedal uporabo cerkvenih prostorov, fran\u010di\u0161kani pa so bili izgnani. Le enemu izmed njih \u2013 menda prav sinu Marije Fin\u017egar, ki je ozdravela leta 1907- je uspelo, da je zamaskiran kot mizarski pomo\u010dnik z oltarja izlo\u010dil Marijino podobo in jo nadomestil z eno izmed kopij. Z vlakom je nato sliko pretihotapil v Ljubljano, kjer so jo potem prek Novega mesta spravili na hrva\u0161ko stran – najprej v Karlovac, potem pa v bo\u017ejepotni Trst. Maja 1943 pa so jo prepeljali nazaj v Ljubljano. Po nekaterih postajah je kon\u010dala na oltarju sv. Dizme v ljubljanski stolnici. Konec maja 1943 pa je naredila kratek izlet na romarski shod na Rakovniku. Potem so jo vrnili na prej\u0161nje mesto na stolni\u0161ki oltar. Odtlej so jo ljudje hodili \u010dastit v Ljubljano.<\/p>\n

Po vojni so se fran\u010di\u0161kani vrnili na Brezje, milostna podoba pa je \u0161e do junija 1947 ostala v Ljubljani. Novi ljubljanski \u0161kof Anton Vovk je tedaj zapisal: “Zdaj je pri\u0161el \u010das, da se tudi begunka Marija Pomagaj vrne na svoj dom, saj so Brezje poseben kraj ljubezni do Marije. Romarji iz vseh krajev Slovenije so \u017ee odslej v velikem \u0161tevilu prihajali v Marijino sveti\u0161\u010de, da zlasti izpolnijo obljube, ki so jih naredili v letih strahotnih te\u017eav. \u010ce bi vrnitev milostne podobe \u0161e zadr\u017eevali, bi delali krivico Pomo\u010dnici, ki si je Brezje izbrala za svoj stalni milostni kraj, in po pravici bi bili \u017ealostni tisti, ki na Brezje ve\u017eejo svoje obljube, zahvale in pro\u0161nje.”<\/em><\/p>\n

Vrnitev v doma\u010di kraj<\/strong>
\nBrezjanska Marija se je torej vrnila na svoje prvotno izbrano mesto. In slovenske verne mno\u017eice so spet lahko romale v njen stari kraj.<\/p>\n

Tam torej zdaj domuje njen izvirnik, ki ga je leta 1996 osebno obiskal tudi svetovni romarski popotnik, pape\u017e Janez Pavel II. Ta je njenemu sveti\u0161\u010du podelil tudi naslov “basilica minor” – mala bazilika.<\/p>\n

Ocene, ocene \u2026<\/strong>
\nMilostna podoba Marije Pomagaj na Brezjah vsak dan verno pri\u010dakuje nove romarje. S pomo\u010djo preslikav pa je za\u0161la tudi v druga slovenska sveti\u0161\u010da in tudi v marsikateri slovenski dom. \u0160tevilne podobice, razglednice in \u0161tevilni predmeti, v\u010dasih umetni\u0161ko dokaj dvomljive vrednosti, namre\u010d krasijo tudi stanovanja Slovenk in Slovencev doma, \u0161e bolj pa v tujini.<\/p>\n

Ali je torej Marija pomagaj z Brezij najbolj znana slovenska slika?<\/strong>
\nNIKAKOR NE!, bi se glasil odgovor, \u010de bi morda presojali po strogih strokovnih merilih, na katere se je verjetno oprl tudi eden izmed \u017eal \u017ee pokojnih umetnostnih zgodovinarjev, ki v svoji knjigi Sto znanih umetni\u0161kih slik brezjanske Marije niti ne omenja.<\/p>\n

VSEKAKOR DA!, pa bi lahko dejali \u010de bi upo\u0161tevali dejstvo, kako pogosto uporabljen je bil njen motiv ne samo v cerkvah in kapelah, pa\u010d pa tudi na mestih povsem posvetnega zna\u010daja.<\/p>\n

\u010ce pa bi upo\u0161tevali tudi to, koliko je pomenila in \u0161e pomeni marsikateremu Slovencu ali Slovenki, pa bi zanjo \u0161e te\u017eje na\u0161li ustrezno primerjavo.<\/p>\n

Andrej Mrak<\/strong><\/p>\n
\n

 <\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n

<\/div>\n
<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

[…]<\/p>\n","protected":false},"author":3,"featured_media":2582,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":[],"categories":[1],"tags":[],"yoast_head":"\nAli je to najbolj znana slovenska slika? | Urad za dru\u017eino - Nad\u0161kofija Ljubljana<\/title>\n<meta name=\"description\" content=\"Ali je to najbolj znana slovenska slika? Ob 200-letnici Layerjeve podobe brezjanske Marije 18. maj 2014 ob 10:32 Ljubljana - MMC RTV SLO V tistem \u010dasu, ko\" \/>\n<meta name=\"robots\" content=\"index, follow, max-snippet:-1, max-image-preview:large, max-video-preview:-1\" \/>\n<link rel=\"canonical\" href=\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/\" \/>\n<meta name=\"twitter:label1\" content=\"Est. reading time\">\n\t<meta name=\"twitter:data1\" content=\"27 minut\">\n<script type=\"application\/ld+json\" class=\"yoast-schema-graph\">{\"@context\":\"https:\/\/schema.org\",\"@graph\":[{\"@type\":\"WebSite\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/#website\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/\",\"name\":\"Urad za dru\\u017eino - Nad\\u0161kofija Ljubljana\",\"description\":\"\",\"potentialAction\":[{\"@type\":\"SearchAction\",\"target\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/?s={search_term_string}\",\"query-input\":\"required name=search_term_string\"}],\"inLanguage\":\"sl-SI\"},{\"@type\":\"ImageObject\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/#primaryimage\",\"inLanguage\":\"sl-SI\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-content\/uploads\/Layerjeva-podoba-brezjanske-Marije.jpg\",\"width\":\"167\",\"height\":\"210\"},{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/#webpage\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/\",\"name\":\"Ali je to najbolj znana slovenska slika? | Urad za dru\\u017eino - Nad\\u0161kofija Ljubljana\",\"isPartOf\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/#website\"},\"primaryImageOfPage\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/#primaryimage\"},\"datePublished\":\"2014-05-19T11:45:20+00:00\",\"dateModified\":\"2017-03-19T16:49:30+00:00\",\"author\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/#\/schema\/person\/9e0e1177979c46f51d298e0e13074421\"},\"description\":\"Ali je to najbolj znana slovenska slika? Ob 200-letnici Layerjeve podobe brezjanske Marije 18. maj 2014 ob 10:32 Ljubljana - MMC RTV SLO V tistem \\u010dasu, ko\",\"breadcrumb\":{\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/#breadcrumb\"},\"inLanguage\":\"sl-SI\",\"potentialAction\":[{\"@type\":\"ReadAction\",\"target\":[\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/\"]}]},{\"@type\":\"BreadcrumbList\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/#breadcrumb\",\"itemListElement\":[{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":1,\"item\":{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/\",\"name\":\"Domov\"}},{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":2,\"item\":{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/kategorija\/aktualno\/\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/kategorija\/aktualno\/\",\"name\":\"Aktualno\"}},{\"@type\":\"ListItem\",\"position\":3,\"item\":{\"@type\":\"WebPage\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/\",\"url\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/ali-je-to-najbolj-znana-slovenska-slika\/\",\"name\":\"Ali je to najbolj znana slovenska slika?\"}}]},{\"@type\":\"Person\",\"@id\":\"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/#\/schema\/person\/9e0e1177979c46f51d298e0e13074421\",\"name\":\"druzina\"}]}<\/script>\n<!-- \/ Yoast SEO plugin. -->","_links":{"self":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2581"}],"collection":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/users\/3"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2581"}],"version-history":[{"count":6,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2581\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2584,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2581\/revisions\/2584"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/media\/2582"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2581"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2581"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/nadskofija-ljubljana.si\/druzina\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2581"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}