Danes, 21. januarja, obhajamo stoto obletnico rojstva Božjega služabnika Antona Strleta.
Anton Strle se je rodil 21. januarja 1915 v Osredku v župniji Sv. Vid nad Cerknico očetu Jožefu in materi Ivani, roj. Intihar, v družini z osmimi otroki, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu. V šestem letu življenja je izgubil očeta, v sedemnajstem mamo. Dogodek, ki se mu je kot desetletniku pripetil, ko je pasel živino, je zaznamoval vse njegovo življenje. V nekem trenutku ga je prevzela misel: »Kako lepo bi bilo, če bi Boga ne bilo! Kako svoboden bi bil človek!« Toda kmalu se je zavedal, kako bogokletna je bila ta misel in je doživel nepopisen strah. Več dni ga ni spustila silna groza, v kateri se je zavedal svoje grešnosti in božje veličine. Počasi je spoznaval, da je ravno nasprotno res, kar je potrdilo njegovo poznejše življenje: Bog je izvir resnične človekove svobode. »Če povsod zmaga Bog s svojo dobroto, bomo ljudje zares svobodni in srečni.« Odtod njegovo novomašno geslo »Povsod Boga«.
V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1941. Končal je študij teologije in doktoriral iz Tomaža Akvinskega, hkrati z doktorsko tezo pa je napisal tudi znani življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta. Približno pol leta pred koncem vojne je v Novem mestu poučeval verouk, po vojni pa ga je zaznamoval trikratni zapor (skupaj pet let in pol), ki je pustil trajne posledice na njegovem zdravju. Med letoma 1952 in 1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, nato so ga premestili v Ljubljano, kjer je predaval na teološki fakulteti. Ob koncih tedna je pomagal v župnijah Javor nad Ljubljano, Dravlje, Preska. Nadškof Vovk ga je leta 1960 imenoval za prosinodalnega eksaminatorja. Veliko je pisal za Družino in bil v letih 1963 do 1965 celo njen neuradni urednik. Nadškof Pogačnik ga je leta 1964 imenoval za cenzorja knjig in spisov, ki jih je pred objavo pregledal in ocenil. Avtorji so ga imeli radi za cenzorja, saj je njihova dela med pregledovanjem obenem vrhunsko lektoriral. Leta 1966 je bil imenovan za duhovnega pomočnika v novi župniji Sv. Trojica v Ljubljani (uršulinke). Bil je član komisije za nauk vere pri Jugoslovanski škofovski konferenci, kar je nadaljeval pri Slovenski škofovski konferenci. Papež Pavel VI. ga je 1. avgusta 1974 za pet let imenoval za člana Mednarodne teološke komisije, v kateri je bil tudi Joseph Ratzinger. Umrl je v zgodnjih jutranjih urah 20. oktobra 2003. Še dan pred smrtjo je, že povsem oslabel, maševal in spovedoval.
Izjemen ustvarjalni opus
Ob pregledu njegovih spisov, del in zlasti pričevanj škofov, duhovnikov in laikov o njem se lahko samo čudimo: Kako je v življenju kljub slabemu zdravju mogoče toliko storiti? Njegov ustvarjalni opus je obsežen. Do sedaj je potrjeno 690 objavljenih naslovov, toda natančno število bo težko ugotoviti, ker se pogosto ni podpisoval. Njegovih izpiskov in raznih tipkopisov in rokopisov pa je za pravi mali arhiv.
Strle je verjel, da nam je čas dan od Boga v zakup, zato ga je znal dobro uporabljati, »znal je odkupovati čas«, kot je o njem zapisal škof Smej. Tako je celo v zaporu uporabil vsak prost trenutek in se naučil na pamet skoraj celotno Sveto pismo Nove zaveze. Njegova natančnost je bila nedosegljiva. Študenti teologije so poročali, da so si po njegovih prihodih in odhodih iz učilnice lahko naravnavali ure. Imel je izjemen spomin in bil živi teološki leksikon.
Vse življenje je bil slabega zdravja, nekajkrat tudi zelo resno bolan. Kljub svoji krhkosti je skrbel zase, da bi lahko služil Bogu. Vsak dan je večkrat peš hodil na Ljubljanski grad, ob koncih tedna, večkrat pa tudi med tednom, pa na daljše sprehode po Golovcu. Pogosto je šel peš na Rakovnik. Z božjo pomočjo je pogumno prenašal vse zdravstvene nadloge.
Svetniški sloves še za življenja
Živel je asketsko skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobil denarja ali pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in ubogim. Bil je popolnoma nenavezan na gmotne dobrine, odpovedoval se je vsakršnemu udobju.
Njegovo značajsko skromnost je poudaril tudi kardinal Ratzinger v spremni besedi k Strletovi knjigi Božja slava – živi človek: »Profesor Strle je sicer vedno ostajal skromen in v ozadju … Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega suhega človeka stik z Bogom povsem prežel.«
Imel je izjemen čut za jezik, zato so ga pri pripravah na izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika povabili k sodelovanju kot terminološkega svetovalca. V slovenščino je prevedel številna teološka dela, med drugim vse dokumente drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Veliko je lektoriral prevode in se pri tem držal načela, naj bo prevod kar se da zvest izvirniku, a hkrati resnično v lepi slovenščini.
V spominu tisočih pa je ostal kot izjemen, zelo iskan spovednik, med njegovimi spovedanci je bilo tudi več škofov. Zadnjih 37 let življenja so bile v ljubljanski župniji Sv. Trojice pri uršulinkah pred njegovo spovednico kar naprej vrste. Dvakrat dnevno je ljudem tiho, skoraj šepetaje delil zakrament sprave in dajal jasne nasvete, ki niso dopuščali niti najmanjšega dvoma, kaj je treba v življenju spremeniti. Vsakemu je pomagal, da je v veri napredoval.
P. Andrej Pirš FSO, postulator za Strletovo beatifikacijo, je poslal v objavo eno redkih pričevanj, ki jih je Anton Sterle sam napisal o svojem življenju.
Kristusovo božje-človeško okolje[1]
»Zakaj vendar toliko navajaš od drugod, kadar kaj napišeš? Zakaj ne poveš kaj več čisto iz svojega? me je ob neki priliki pograjal prijatelj.[2] Naj mi bo torej dovoljeno, ko govorim o Kristusovem božje-človeškem okolju, povedati nekaj »iz svojega«, čeprav navsezadnje to še posebno ni in ne more biti »iz mojega«.
Prvo spreobrnjenje
Bog je v mojo zavest, v moje življenje vstopil kot silna resničnost, ko mi je bilo deset let, ob mojem prvem »spreobrnjenju«. Prej se mi je zdelo le nekaj medlega, le megleno pojmovani »začetek in konec« sveta, ne pa Nekdo, ki bi nadvse živo posegel v tkivo mojega vsakdanjega življenja. Iz veroučnih ur – ki pa jih je bilo zelo malo (saj pozimi otroci skoraj nič nismo hodili v šolo, oddaljeno vsaj uro hoda; pomladi in jeseni je bilo treba pasti živino in pomagati pri kmečkih delih) – sem sicer poznal stavek »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme«; vendar mi prav za prav ni nič povedal. Še danes se čudim, če kdo reče, da si kristjani predstavljamo Boga kot »starega moža z brado«. Jaz si ga nisem nikoli tako predstavljal, a se tudi nisem zavedal silne božje bližine, da namreč »v Bogu živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Bog je bil tudi v tedanjem mojem umevanju nekaj nejasno duhovnega, nekaj neoprijemljivo abstraktnega. »Votel, nestvaren pojem«, kakršnega o Bogu dobi »človek, ki hodi okrog samo z razumskimi dokazi in ne išče Boga z zanesljivejšimi sredstvi«, pojem, v katerem je mogoče najti »le slabotno oporo za življenje« (H. Newman, Apologija pro vita sua, Ljubljana 1973, 224).
A prišla je prebuditev k osebnostni veri, k osebnostnemu srečanju z Bogom, in to z Bogom, kakršen se nam je razodel v Kristusu. Moralo je to biti res spreobrnjenje; obrniti se mi je bilo treba tako rekoč za sto osemdeset stopinj, zapustiti pot, ki je peljala v brezizhodnost in pogubo, in stopiti na pot, o kateri je Jezus rekel, da je on sam ta pot (prim. Jn 14,6). Na kraju, ki ga imam še danes živo v spominu, sem izrekel strašno misel (morda je niti nisem izrazil z zunanjimi besedami): »Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo Boga – tako bi človek brez slehernega strahu in popolnoma svobodno delal karkoli!« V tej misli si je dala duška moja dotedanja življenjska usmerjenost. Nekaj trenutkov sem užival ob tej misli, ki sem o njej pozneje zvedel, da je bila Nietzschejeva. Nato pa me je prvikrat v življenju z vso močjo prešinila silna groza pred neskončno svetim Bogom.
Nekaj dni sem bil kakor omamljen od notranjega pretresa. »Pa kaj ti je?« mi je rekel zdaj ta zdaj oni od domačih, ko so opazili mojo »odsotnost« pri vsem, kar sem delal. Nekaj večerov navzlic vsej utrujenosti nisem in nisem mogel zaspati; vedno znova sem trepetaje obujal kesanje…
Sam nisem vedel, kdaj in kako, pa se je čez nekaj dni začel čisto polagoma naseljevati v dušo mir in globoko notranje veselje, kakršnega prej nikoli nisem občutil. Ob misli na Kristusa (in na njegovo Mater pod križem, saj spada tudi ona k resničnosti učlovečenja Sina božjega) je obraz neizrekljivo svetega in pravičnega Boga začel sijati v usmiljeni ljubezni, ki odpušča vse in nepreklicno. Do mozga sem občutil tisto, kar govori prerok Izaija prav tam, kjer tako naglaša božjo svetost: »Ne boj se, črviček; saj sem pri tebi! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog!… Moj si! Če pojdeš skozi vodo, sem pri tebi, in čez reke, te ne poplavijo; če pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne ožge… Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te zapisal« (Iz 41,14; 43,1-4; 49,15).
Resničnih dvomov o bivanju Boga, ki je svetost in ljubezen hkrati, in o Kristusu kot učlovečenem božjem Sinu nisem imel nikdar več. Z Newmanovimi besedami povedano: »Če me vprašajo, zakaj verujem v Boga, odgovorim, da zato, ker verujem v samega sebe, ker čutim, da je nemogoče verovati v svojo lastno eksistenco (in o tem dejstvu sem popolnoma gotov), ne da bi veroval tudi v eksistenco Njega, ki živi kot osebno, vsevidno, vsesodeče Bitje v moji vesti« (H. Newman, n.d., 253). In nikoli več se mi ni vsiljevala misel, da bi Bog mogel biti nekakšen »tiran« ali »policaj«, ki bi ne privoščil človeku sreče in svobode in bi mu zaradi tega dal »tolikero usužnjujočih zapovedi«. Kakor da bi ne bile vse zapovedi le »svetilka mojim nogam, luč na moji stezi« (Ps 118,105) in kakor da bi ne bilo z njimi poskrbljeno za »prostoren kraj« svobodnosti mojim nogam (prim. Ps 30,9)«!
Z druge strani tudi nikdar nisem bil skušan k nasprotnemu – da bi si kdaj Boga in Kristusa predstavljal kot nekakšnega »dobrovoljčka«. »Strašno je pasti v roke živega Boga« (Heb 10,31). Prav zato, ker je Bog ljubezen sama! V meni pa je še polno takega, kar se ne sklada s to ljubeznijo. Gotovo velja, da za pravega Kristusovega učenca verovati pomeni v bistvu isto kakor »spoznavati ljubezen in verovati v ljubezen, ki jo ima Bog do nas« (1 Jn 4, 16 – točno po izvirniku). A jaz še nimam popolne ljubezni. Zato pa se nikdar ne čutim varnega v samem sebi in pogosto goreče molim s psalmistom: »Presuni, o Bog, moje meso s strahom pred teboj« (Ps 118,120); in zmeraj napravlja name močan vtis naročilo sv. Pavla Filipljanom: »Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12). To je zapisano v tistem pismu, kjer je šestnajstkrat govor o veselju, ki naj Jezusovega učenca napolnjuje vedno; prav »strah Gospodov« je pogoj za kristjanovo »neizrekljivo in veličastno veselje« (1 Pt 1,8). Ta strah, ki nikdar ni suženjski, temveč pogoj svobodnosti in globokega notranjega veselja »pri vsej naši nadlogi« (1 Kor 7,4), ta strah me tudi nagiblje, da ne obsojam ljudi, ki zametajo to, kar je meni popolnoma jasno (ne z matematično jasnostjo, kajti že realnost človeške ljubezni presega vse tisto, kar se da izraziti s številkami; Bog v Jezusu Kristusu pa je »vse spoznanje presegajoča ljubezen« (Ef 3,19); gre za jasnost, ki je višja in odločilnejša kakor matematična). To me tudi nagiblje, da se ne opiram na nestalna čustva, doživetja in izkustva, kakor da bi to moglo biti zadnji temelj (sicer pa: »Skrbite najprej za božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33) in da »tvegam« samo tam, kjer spoznam, da me Gospod vabi k tveganju.
Drugo in tretje… spreobrnjenje
Duhovna teologija najbrž že zato govori o »prvem spreobrnjenju«, ker ve, da je stanovitno življenje v »Kristusovem božje-človeškem okolju« potrebno še nadaljnih spreobrnjenj. Tako je bilo tudi z menoj. Če sem rekel, da je moje spreobrnjenje o bivanju osebnega Boga in o Kristusu kot učlovečenem božjem Sinu ostalo do danes podobno prepričanju, da imam roke in noge in da sploh bivam, nisem s tem niti od daleč hotel reči, da nisem imel velikih skrajno nevarnih notranjih bojev. Vendar so bili to le boji za dosledno ravnanje po veri, boji za zvestobo jasnemu in trdnemu spoznanju »vse spoznanje presegajoče ljubezni Kristusove« (Ef 3,19). Če pa so nastopile kdaj težave v veri (glede zla in slabosti tudi v Cerkvi) je šlo vedno za nekaj takega, o čemer govori kardinal Newman: »Mnogo oseb trpi zaradi verskih težav, jaz sem prav tako občutljiv kakor kdorkoli izmed njih. A nikdar nisem mogel razumeti, kakšna naj bi bila zveza med doživljanjem teh težav, čeprav bi se še tako množile, in dvomi zaradi naukov, na katere se te težave navezujejo. Tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma… Težav in dvomov ni mogoče spraviti na isti imenovalec… Od vseh točk vere je po mojem mnenju najtežje dokazati bivanje Boga in vendar se prav ta resnica najmočneje vsiljuje mojemu duhu« (H. Newman, n.d., 291sl).
Ko sem po ovirah, ki so se zdele povsem nepremagljive, končno le prišel – zelo pozno in brez sleherne zaresne priprave – na gimnazijo, me je za nekaj časa leposlovje, posebno nemško pesništvo, tako pritegnilo, da je začela zame bledeti prejšnja živost »Kristusovega božjega-človeškega okolja«. Prek čeri mi je pomagala zlasti knjižica, ko so jo zaradi naslova (Za vzgojo izbranih čet) nekateri imeli za »izzivalno in nevarno« in mi jo je prijatelj dobrohotno uničil; v resnici pa je bila to povsem nedolžna, a lepa duhovna knjiga »o našem včlenjenju v Kristusa« (prevod Tanquereya). Obenem sem pri velikem vzgojitelju Foersterju našel besede, ki so se skoz in skoz skladale z mojim izkustvom: »Ali je Goethe z vso svojo lepoto mogel le enega samega človeka zadržati od kateregakoli nelepega dejanja? In zdaj primerjajmo z vso to onemoglostjo neizmerni blagoslov, tolažbo, moč in popolno prenovitev življenja, ki ga je prineslo Kristusovo trpljenje, življenje in nauk neštetim tisočem v vseh časih in narodih. Kaj je Platonov in Sokratov vpliv v primerjavi s to silnostjo? (F. W. Foerster, Religion und Charakter, Muenchen 1926, 361). Pri sv. Avguštinu pa sem bral: »Kamorkoli se obrne duša človekova, povsod se nabada na trnje bolečin, razen v tebi, pa četudi se oklepa najlepših stvari izven tebe in izven sebe. A tudi teh ne bi bilo, ko bi ne prihajale od tebe« (Aurelii Augustini Confessiones, Celje 1932, 4, 10).
Prof. dr. L. Ehrlich je že pri prvi uri osnovnega bogoslovja nujno priporočil, naj vsak od slušateljev izbere en evangelij in naj si ga čimbolj osvoji pod vidikom razumskih in drugih temeljev vere. Jaz sem si izbral Janezovega. Za vse poznejše odločilno »odkritje« je bilo, ko sem bral: »Kako bi mogli verovati vi, ki prejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog… Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo njegovo voljo spolnjevati, bo spoznal, ali je ta nauk od Boga, ali govorim sam od sebe…Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 5,44; 7,17; 8,31-32).
Ko so začeli po drugem vatikanskem koncilu govoriti o »krizi« vere in podobno in so nastopili res nadvse žalostni pojavi delno tudi pri nas, sem nekega dne slišal, kako je Gospod govoril ne Petru, ampak meni: »Kaj tebi za to? Ti hodi za menoj!« (Jn 21,22). Že zdavnaj sem se držal Kierkegaardove besede: »Treba je ljubiti sv. pismo; treba ga je brati, kakor mlad fant bere pismo svoje ljubljenke; zame je pisano«. Še več luči mi je prinesla misel: »Ko je Jezus govoril na zemlji, je mislil tudi name; in še zdaj prav meni govori«. Zato pa pri branju tudi »najimenitnejših« teologov ali pa koga drugega nikoli nisem omahoval, ampak sem si rekel: »Beseda sv. pisma nove zaveze je več kot vsi teologi in neteologi sveta!« Od svojega očeta, ki je umrl v šestem letu moje starosti, sem si za vselej zapomnil en nauk: »Fant, misli s svojo glavo!«, Ravno »Kristusovo božje-človeško okolje« mi je omogočilo, da sem mogel in morem kljub vsem nasprotnim videzom res »misliti s svojo glavo«, iz globin svojega bitja in tako tudi delati. Saj »samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zažari skrivnost človeka… Kristus ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (CS 22,1).
Čeprav ljubezen v meni še ni pregnala sleherni strah, je vendar zame Kristus rešitelj vseh strahov in osvoboditelj iz vseh suženjstev. Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je ljubezen. Vendar trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost – nezaslužen dar – da se bom naslonil na Gospoda, ki je na Oljski gori trepetal v smrtnem strahu, in bom mogel skupaj z njim reči: »Dopolnjeno je! Aleluja!«
Kristus kot božje-človeško okolje, območje, ozračje! Brez njega bi ne mogel dihati! Bi se zadušil. »Življenje je meni Kristus« (Flp 1,21).
Anton Strle
Objavljeno 21. 01. 2015
