Nadškofija Ljubljana nima zadržkov do predvidenega smučišča Bohinj 2864. Ima pa resne pomisleke glede izvajanja projekta na način, kot se ga je lotil investitor.

Investitor, takrat še družba MPM Engeneering, d.o.o., lastnik bohinjskega Park ECO hotela, katerega krediti so danes na DUTB, se je v prvi polovici leta 2011 obrnil na Nadškofijo Ljubljana in jo prosil, da mu posreduje predloge ali variante predlogov za ureditev uporabe oziroma lastništva zemljišč za predvideno smučišče. Takrat je bil investitorju posredovan predlog za ureditev uporabe in sicer ali dolgoročni zakup gozdnih površin ali zamenjava za enakovredne gozdne površine, kar bi nadškofiji omogočilo, da se v celoti umakne s področja predvidenega smučišča. Na predlog investitor ni nikoli odgovoril.

V prvi polovici leta 2012 so se v medijih začele pojavljati informacije, da bo smučišče pričelo obratovati in naj bi ga slovesno odprli 12.12.2012 ob 12 uri in 12 minut, občina Bohinj pa je vse to javno zelo podpirala.

Šele januarja 2013 se je na nadškofijo končno ponovno obrnil investitor, še vedno kot MPM Engineering, d.o.o., s prvimi konkretnimi predlogi glede površin in zemljišč, ki bi jih potreboval. Maja 2013 je investitor, tokrat kot družba 2864 Bohinj, d.o.o., posredoval ponudbo za sklenitev pogodbe.

Nadškofija se je strinjala z višino ponujenega nadomestila za površine, kjer naj bi bili zgrajeni objekti (20 EUR/m2) in postavljeni stebri kabinske žičnice (10 EUR/m2), ni pa se strinjala z višino nadomestila za zemljišče, kjer naj bi bila trasa žičnice in smučišča. Investitor je poleg nadomestila za služnost (0,072 EUR/m2), lastnikom zemljišč ponujal še možnost poletne paše drobnice in 50% popust pri nakupu letne karte za vsek začet hektar uporabljene površine.

Nadškofija je investitorja obvestila, da je letna paša drobnice na 23 ha zemljišč ne zanima in da ne potrebuje popusta za nakup 24 letnih kart, pričakuje pa nadomestilo v višini 0,09 EUR/m2, ki je za slaba dva centa na kvadratni meter višje od nadomestila, ki ga ponuja investitor.

Investitor nato od julija 2013 dalje ni več kontaktiral z nadškofijo in nadaljeval z urejanjem zadev, vse dokler Upravno sodišče leta 2015 ni odpravilo gradbenega dovoljenja.

Ker nadškofija ne potrebuje popusta za nakup 24 letnih smučarskih kart, ki znaša 4.800,00 EUR/letno (24 kart x 400,00 EUR x 50%) je bil njen predlog za investitorja vrednostno še bolj ugoden od tistega, kar je ponudil sam. Zaradi višjega nadomestila, kot ga predlaga nadškofija, bi investitor plačeval 4.250 EUR, kar je manj od popusta pri letnih kartah, ki ga je ponujal. Poleg tega bi investitorju ostala še uporaba smučišča za pašo drobnice, kar mu je nadškofija prav tako pripravljena prepustiti v času poletne sezone in bi si na ta račun še dodatno znižal stroške.

Vseskozi pa je ostalo odprto vprašanje zavarovanja bodočih plačil investitorja, ne glede na morebitno višino nadomestila, saj investitor tudi v primeru njegove ponujene višine nadomestila ni bil pripravljen zagotoviti ustreznega zavarovanja.

Nadškofija Ljubljana smatra, da so zapleti pri pridobivanju gradbenega dovoljenja posledica ravnanja investitorja. V primeru odpravljenega gradbenega dovoljenja je razlog v tem, da je investitor sklenil služnostno pogodbo z napačnimi osebami in v nasprotju s pravili Agrarne skupnosti.

O lahkomiselnem razmišljanju investitorja še posebej zgovorno priča njegov zapis v dopisu z dne 04.03.2015 (po odpravi gradbenega dovoljenja), ko je bil opozorjen, da je služnostno pogodbo sklenil z napačnimi podpisniki in v nasprotju s pravili Agrarne skupnosti: “Verjetno ne morete pričakovati, še manj zahtevati, da se bo investitor vpletal v interne zadeve Agrarne skupnosti, še manj razmišljal o tem ali predsednik in njegova dva podpredsednika zastopata vse člane Agrarne skupnosti, torej tudi vas.”

Seveda nadškofija ne more zahtevati od investitorja, da naj ravna z ustrezno skrbnostjo pri svojem poslovanju, je pa morda s strani investitorja smotrno, da sklepa pogodbe s tistimi osebami, ki lahko z nepremičninami razpolagajo, v kolikor si želi zagotoviti ustrezno pravno podlago za pridobitev gradbenega dovoljenja. Vsekakor je to breme in odločitev investitorja.

Pogodbena ureditev odnosov med nadškofijo in investitorjem je vsekakor mogoča. Nadškofija smatra projekt smučišča kot celoto in ga je pripravljena reševati enovito in hkrati, pod enakimi pogoji za vse morebitne faze smučišča, ki jih ima investitor v načrtu. Za sklenitev ustrezne pogodbe, ki bo pokrivala celotno predvideno smučišče, se bo investitor moral dogovoriti za bistvene sestavine ter ob tem zagotoviti ustrezno zavarovanje za svoje bodoče obveznosti, če teh ne bo poravnal neposredno ob podpisu pogodbe. Investitor je mnenja, da je bančna garancija predraga oblika zavarovanja, osebno poroštvo družbenikov pa zavrača. Že samo poroštvo tujega investitorja, družbe Leitner S.p.A., kot partnerja pri projektu, bi Nadškofija Ljubljana štela kot primerno obliko zavarovanja, ki bi rešilo enega bistvenih problemov.

V kakšnem obsegu namerava investitor zgraditi smučišče, je stvar njegove poslovne odločitve. V kolikor se je odločil, da bo zgradil le I. fazo smučišča in se bo do tega tudi ustrezno zavezujoče predelil, lahko po sklenitvi pogodbe, poravna nadomestilo za služnost v celoti, saj to ne predstavlja velike finančne obremenitve. V kolikor je njegova poslovna odločitev, da bo izvajal tudi II. fazo, ima na voljo, da bodoče obveznosti poravna ob podpisu pogodbe ali zagotovi njihovo ustrezno zavarovanje.