Nadškofija Ljubljana konkretnih denacionalizacijskih postopkov in postopkov, v katerih se odloča o odškodnini iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja v smislu določbe 72. člena Zakona o denacionalizacije, ne more komentirati. Lahko pa poda splošno oceno.

Odškodnina iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja je neposredno povezana s trajanjem denacionalizacijskih postopkov. Dolgotrajnejši je denacionalizacijski postopek, višja je odškodnina. V tem smislu je vprašljivo tudi ravnanje zavezancev, ki se neutemeljeno upirajo vračilu premoženja v naravi ter s tem sami zavirajo postopke vračanja in botrujejo višjim odškodninam. Za dolgotrajnost postopkov na drugi strani zagotovo odgovarja tudi država.

Na tem področju se dodatno izpostavlja vprašanje odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe premoženja, ki se ne vrača v naravi, temveč v obliki nadomestnih zemljišč ali obveznic. Po oceni Nadškofije Ljubljana ni nobenega tehtnega razloga za razlikovanjem med položajem upravičencev, ki se jim vrača podržavljeno premoženje v naravi, in položajem upravičencem, ki se jim premoženje vrača v obliki nadomestnih zemljišč ali v obliki odškodnine. Oboji podržavljenega premoženje ne morejo uporabljati (dokler traja postopek).

Z morebitno zavrnitvijo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja, ki je bilo vrnjeno v obliki nadomestnih nepremičnin ali obveznic, bi bili dejansko nagrajeni zavezanci, ki pogosto zavirajo postopke. Zanimivo je, da se je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v preteklosti enostransko odločil, da enostavno ne bo več vračal nadomestnih nepremičnin, ker se mu to ekonomsko ne splača, s čimer je sam bistveno zavlekel postopke. Poleg tega se je letos ustavilo tudi obrestovanje obveznic, za kar bo prav tako potrebno poiskati primerne rešitve, sistemske ali skozi prakso sodišč. Obrestovanje je bilo predvideno zaradi odloženega plačila odškodnine, ki se ga (ne glede na prenehanje obrestovanja) še naprej odlaga.

7. decembra letos bo minilo četrt stoletja od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji in primerno bi bilo, da bi se denacionalizacijski postopki vendarle zaključili, podržavljeno premoženje pa vrnilo upravičencem. Glede na trajanje samih postopkov bo potrebno poiskati rešitve vsaj glede premoženjske škode iz naslova nemožnosti uporabe premoženja, ki se vrača v obliki nadomestnih nepremičnin in obveznic. To bi bil tudi primeren način, da se zmanjša škoda, ki so jo denacionalizacijski upravičenci utrpeli zaradi kršitve pravice do odločanja v denacionalizacijskih postopkih brez nepotrebnega odlašanja.

 

V zvezi s člankom novinarja Jureta Brankoviča »Nadškofiji milijoni evrov zaradi denacionalizacijskih zamud«, objavljenim dne 09.10.2016 na spletu RTV MMC, se nam zdi primerno, da nekatere okoliščine zadeve, predvsem glede višine odškodnine, še dodatno pojasnimo.

Nadškofija Ljubljana je z dopisom dne 09.11.2009 na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG RS) naslovila zahtevek za plačilo odškodnine po 2. odstavku 72. člena in sicer v skupni višini 11.222.964,98 EUR.

SKZG RS na zahtevek ni odreagiral, zato je bila Nadškofija primorana vložiti tožbo (17.08.2010) za 11.421.760,00 EUR.

Po vložitvi tožbe so med Nadškofijo Ljubljana in SKZG RS znova stekli razgovori in sicer je SKZG RS posredoval Nadškofiji Ljubljana nezavezujočo ponudbo z dne 19.10.2011 za cca. 4.800.000 EUR.

Nadškofija Ljubljana je z dopisom z dne 01.12.2011 poslala SKZG RS poravnalno ponudbo za cca. 6.850.000 EUR.

SKZG RS ponudbe ni sprejel, ampak je z dopisom z dne 21.06.2012 (po že opravljenem prvem naroku na sodišču, ki je bil 02.04.2012) posredoval nasprotno ponudbo za cca. 5.270.000 EUR, kar za Nadškofijo Ljubljana ni bilo sprejemljivo in je zato obvestila obvestila SKZG RS, da vztraja pri zahtevku iz tožbe.

Za zadevo je pomembno, da je SKZG RS zavrnil ponudbo Nadškofije Ljubljana, po kateri bi s plačilom ene tretjine današnje odškodnine zadevo zaključil. Zakaj je SKZG RS to ponudbo zavrnil in si nakopal najmanj dodatnih cca. 10 milijonov evrov obveznosti, je znano predvsem njemu.

Zanimivo je tudi ravnanje SKZG RS ob izplačilu nespornega dela zahtevka. SKZG RS je nesporni del zahtevka sam opredelil na 3.311.360,47 EUR. V kolikor bi ga plačal takoj, leta 2009, bi prihranil 1.778.227,78 EUR obresti, ki jih je moral plačati, zato ker je ta del poravnal šele 02.02.2016 (skupno plačilo 5.089.588 EUR). Tudi tukaj je znano predvsem svetu SKZG RS, zakaj je s plačilom odlašal in si tako nakopal dodatna skoraj 2 milijona evrov obveznosti.