Oče in sin sta sedela na kavču v dnevni sobi. Njuno zatopljenost v branje je prekinil vrabec, ki je priletel na okensko polico. Osemdesetletni oče se je nasmehnil in hudomušno vprašal svojega štiridesetletnega izobraženega sina: »Kaj je to, sin?« »Oče, to je vrabec,« je odvrnil sin nekoliko začudeno. Ampak, oče je vprašal ponovno: »Kaj je to?« in pokazal proti vrabcu. »Povedal sem ti. Vrabec.« Očetu še vedno ni bilo dovolj, ponosno je pogledal svojega sina, spet prekinil tišino z vprašanjem: »Sin, kaj je to?« Nekoliko nejevoljno je sin zavzdihnil in odvrnil: »Kot sem že dejal, oče, to je vrabec. Ptič. Vrabec.« A oče je čez nekaj trenutkov spet ponovil vprašanje: »Kaj je to? Kaj sedi na okenski polici?« Sin je jezno vstal, pogledal očeta in mu zabrusil: »Zakaj me imaš za norca. Vrabec, oče. Vrabec!!! Povedal sem ti in ne nadleguj me več! Zakaj me jeziš?!«
Ko se je sin pomiril in nadaljeval z branjem, je oče vstal in odšel v drugo sobo. Vrnil se je z dnevnikom, ki ga je začel pisati na dan, ko je dobil sina. Prelistal ga je, ponudil sinu odprto stran in mu velel, naj prebere zapis. Sin je vzel očetov dnevnik v roke in prebral: Danes je moj triletni sin sedel z mano na zofi, ko je na okno priletel vrabec. Moj sin me je 21-krat vprašal, kaj je to, in 21-krat sem mu odgovoril, da je to vrabec. Objel sem ga vsakič, ko je postavil vprašanje. Nisem bil jezen, nisem bil naveličan odgovarjati nanj, ta najin trenutek je bil čudovit, za vedno bo ostal v mojem spominu…

Nauk zgodbe: Četudi niso popolni, četudi jih včasih ne razumete, se jezite nanje, vedite, da so starši na svoj najboljši način svojo brezpogojno ljubezen dali vam. Družina je pomembna, nobena ni popolna, a vsaka si zasluži ljubezen, odpuščanje in nove možnosti. Takoj zdaj, ta trenutek izkoristite za objem vaših staršev, četudi v mislih. In vi, starši, stari starši, takoj zdaj izkoristite ta trenutek in povejte svojim otrokom, vnukom, da jih imate radi.

Naj ta zgodba zakroži med družine in jih (še bolj) poveže.

Naj živi Ljubezen!

Miro Šlibar