Septembrska MEDITACIJA: Duhovnik v prihajajočem pastoralnem letu vseživljenjske kateheze

Ob začetku pastoralnega leta naj bi sebi in vam, dragi sobratje, postavil ogledalo in odgovoril na vprašanje, kdo sem jaz, duhovnik, v tem pastoralnem letu, ko bomo razmišljali o vseživljenjski katehezi. Rad bi, da bi nam bilo to vprašanje za izziv; odgovor nanj, ki ga podajam v nadaljevanju, pa je preprost: izstop iz cone judovskega udobja in vstop v cono krščanske akcije! Kaj s tem mislim?

 

Najprej: Kaj je krščanska akcija? Čeprav je marsikdo od vas bolj vešč dokumentov Cerkve, sem si drznil za okvir razmišljanja postaviti prvi in zadnji stavek vseh dokumentov, ki jih prinaša koncil. Prva konstitucija, O svetem bogoslužju, v prvem stavku pravi: Sveti zbor si postavlja za nalogo: poskrbeti, da bodo verniki vedno bolj krščansko živeli. Zadnji kanon Zakonika Cerkvenega prava, ki sicer govori o premestitvah župnikov, pa posredno omeni: V primerih premestitve naj se uporabljajo predpisi kan. 1747, upoštevajoč cerkvenopravno pravšnost in blagor duš, ki mora v Cerkvi vedno biti najvišji zakon.

Naš zakon je najprej blagor duš, kot pravi Zakonik. Naša naloga je, da bi verniki bolj krščansko živeli. Verjamem, da ima vsak izmed nas drugačen pogled na to, kaj pomeni krščansko živeti. Nič zato! Tudi apostoli so ga imeli, če se samo spomnimo prepira med Pavlom in Petrom glede poganov. Tu smo zato, da se drug od drugega učimo. Čeprav je odgovor spet sila preprost. Če malce parafraziram evangelij, bi se v novodobnem kontekstu slišalo tako: Neki župnik povprečne slovenske župnije je preizkušal Jezusa z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved? Kateri kanon zakonika ima večjo težo? Učitelj, koga naj spustim k birmi in koga ne, komu naj dam potrdilo za botra in komu ne? …« Jezus bi temu župniku odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja zapoved. Druga pa je njej podobna. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Če vam prestavljanje konteksta ni všeč, nič zato, Jezusov odgovor se ne spreminja. Jezusov odgovor judovstvo zapovedi spreminja v krščanstvo ljubezni: ljubi Boga in bližnjega. Vsi dokumenti, ki jih imamo, slonijo na tem. In res je temu tako. Ljubezen do Boga in do bližnjega je tisto, kar pomeni, da verniki bolj krščansko živijo. Zaradi ljubezni do Boga in do bližnjega je blagor duš najvišji zakon v Cerkvi, kot pravi zakonik. To pa za nas pomeni, da imamo ljudi zares radi. Ampak ne z besedo na ustnicah, pač z našim odnosom do njih. Raznovrstne pristope ubiramo, ker smo različni, raznovrstne pristope pa moramo ubirati tudi z različnimi ljudmi. Nekaterim pokažemo, da jih imamo radi, tako da jih poslušamo, drugim, da jih pohvalimo, spet tretjim, da jim omogočimo mesto v župniji … Spomnim se kolegove mame, kako sta ji kaplan in župnik večkrat predlagala, da bi brala berilo. Gospa, ki prej dolga leta sploh ni hodila v cerkev, se je potem počasi vrnila in končno našla tudi svoje mesto v njej in bila zanj hvaležna.

 

Tako vidim tudi vseživljenjsko katehezo: da živimo z in za ljudi. Najprej tako, da radi delimo zakramente: maziljenje vsem, ki ga potrebujejo, da se k svojim sodelavcem tudi sami odpravimo brez klica. Da pri spovedi poslušamo, kaj nam dejansko ljudje govorijo. Najbolj pa pri evharistiji: da ljudje začutijo, da je evharistija za njih, da so del nje, da jo razumejo, pri njej sodelujejo in se počutijo domače. Ko smo nekoč z duhovniki debatirali o vstajanju med mašo, o različnih držah, o spoštljivosti itd., je neki laik, ki nas je poslušal, na koncu dodal s pridihom ironije: res je najbolj pomembno, kako vstajamo in sedimo, kako držimo roke itd. Če pogledamo prvo evharistijo, bi lahko rekli, da je bila višek nespodobnosti. Predvidevamo, da so učenci sedeli po tleh, no, učenec, ki ga je Jezus ljubil, pa ni imel niti toliko spoštovanja in je kar slonel na Jezusovih prsih.

 

Duhovnik v letošnjem pastoralnem letu? Duhovnik, ki bo naredil korak k prvi Cerkvi, ki je kljub preganjanjem živela med ljudmi. Duhovnik, ki bo naredil korak Abrahama, ki veruje in se odpravi v neznano deželo, beri, nam neznano pastoralno leto. Abraham, ki postavlja oltarje kamorkoli pride, beri, duhovnik, ki blagoslavlja domove, delovna mesta, kamorkoli pride. Abraham, ki Boga vpraša, zakaj nima otrok, beri duhovnik, ki v Boga polaga svoje upanje za uspeh in blagoslov pastoralnega leta. Naredimo korak najprej od judovstva, kjer je v ospredju postava, h krščanstvu, kjer je v ospredju vera – odnos z Bogom – in ljubezen – odnos z bližnjimi!

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, september 2019

Pripravil: Jure Koželj

2019-08-26T11:07:07+01:0026. 08. 2019|