Novembrska meditacija: Zahteven sem, ker se/te spoštujem

Svetovan naslov je bil: Do tistih, ki so blizu, sem zahteven, do oddaljenih blag. Prvi, ki ga moram vključiti, sem jaz, tako glede strogosti kot glede blagosti. Nekaj misli naj nam bo v premislek ob tem pomembnem vprašanju.

Izhodišče bodi evangeljski odlomek o izgubljeni ovci: Lk 15,1–7. Stota ovca se je izgubila; če se ne bi, bi iskanje bilo nesmiselno. Če ni greha (izgubljenosti), ni odpuščanja, ker je odvečno. Če je greh, potem je tu moje ravnanje do grešnika resno, ker je greh klic na pomoč. Utapljajočemu ne izprašujem vesti, kako se je moglo to zgoditi, potrebno ga je preprosto rešiti. Pri spovedi morda brskam po preteklosti, nič pa ne storim, da bi spoved bila nov začetek. Ukvarjam se s tem, kar se ne da spremeniti, zanemarim pa to, kar bi bilo treba storiti.

Jezus rešuje, ne pusti ovce pogubi, čeprav je kriva, da se je izgubila. Išče jo, ne zadovolji se z devetindevetdesetimi (dobrimi), hoče se dokopati prav do izgubljene (slabe). Jaz se tako hitro zaprem v krog »dobrih«, druge (slabe) pa prepustim samim sebi, saj so sami krivi. A so res samo ovce krive, da so se izgubile, jaz kot pastir pa pri tem nimam nič!?

In sedaj sem med strogostjo (zahtevnostjo) in blagostjo. Se ti dve stvari izključujeta ali pa dopolnjujeta? Jaz imam rad nasprotja: ali ali! Izključujoče! Tako se mi zdijo stvari bolj pregledne in zame ne kaj posebej obvezujoče.

Priznavam: bojim se biti strog, zahteven! Pa skušam priklicati Boga na pomoč, pa ne gre! Bog je strog in zahteven, ker me spoštuje in ljubi. Njemu je mar za vsako ovco. Jaz bi rad neko ohlapno ljubezen. Tako kot so v miselnosti danes »modni moralni trendi«. Za Božjo voljo, nobenih zahtev, še najmanj do sebe, ker je to proti svobodi! In ugotovim, da sem svobodo spremenil v suženjstvo, samega sebe sem zaprl v kletko. Kako naj sedaj rešujem druge?! Suženj naj išče svobodno ovco?

Pri tem pomislim na deset Božjih zapovedi: 5 Mz 5,6–21! Deset besed, deset imperativov: Ne imej drugih! Ne skruni! Posvečuj! Spoštuj! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne laži! Ne poželi! Ne želi! Brez vsakega dodatka, brez izjeme: vedno, povsod, za vse! Tak je Dekalog. Taka je Jezusova postava. Brez te jasnosti smo vsi izgubljeni. Taki so zakoni Boga, ki nas neskončno ljubi. Mi naredimo neskončno zakonov, da potem dejansko nič ne drži, in pri tem rečem, da sem nedolžen, če mi ne dokažejo krivde, čeprav vem, da sem prešuštvoval. Legalizem me ne bo rešil, črna luknja v moji vesti bo vse večja. Kot pravi V. Frankl, če se ne držimo deset Božjih zapovedi, potem tudi naših milijon zakonov nič ne pomeni.

Vem, da naravnih zakonov ne ustvarjamo, jih samo odkrivamo. Potrebno jih je spoštovati, sicer me tepejo. Pa kdo je vkodiral to samovoljo v naše življenje? Pa naj se vržem z nebotičnika, da protestiram proti tem zakonom! Enako ne ustvarjamo moralnih zakonov, jih samo odkrivamo. Če se jih držimo, so nam v blagoslov.

Tu pa odpove vsa logika: Če skočim v vodo, sem moker, jasno. Če se valjam po blatu, sem blaten, enako jasno … Toda: zanikam vse moralne zakone, pa naj bi bil še vedno nedolžen! Se potapljam v svet panseksualizma, pa sem še vedno čist kot lilija … Za Božjo voljo!?

To ni dežela brez smerokazov, to je dežela z narobe obrnjenimi smerokazi. Slovenijo so preplavili velikanski panoji (na črnem ozadju z velikanskimi belimi črkami):

Sam se bom odločil koliko GREHA bom živel! Greh ni zanikan. Saj smo vendar v svobodi. Greh je postal pravica, morda celo postaja zaradi tega tudi dolžnost. Svobodo pa je vendar treba spoštovati! Svobodo ja, ne pa tega. Naj se zatečem za pojasnilo k prometnim predpisom (zakonom). Pravila so smiselna samo, če so »stroga«, nedvoumna, pa ne zato, da bi me omejevala, pač pa, da bi omogočala meni in vsem udeležencem srečno in varno vožnjo. Črta na cestišču ni kar nekje!

To je svet »strogosti«, ki je narejen, da služi človeku. Pa smo razrahljali vse zahteve, vse se nam je razlezlo, sedaj sploh več ne vem, kaj naj še velja. Dejansko glede vsega.

In sedaj nazaj k Jezusu in k evangeliju! Jezus je zahteven, ker me ljubi in ve, kaj je cena moje izgubljenosti. Ne bo kar tako pustil, da bi njegova daritev bila zaman. Sicer mi pušča svobodo, ne vstopa na silo v moje življenje, vendar je vedno pred mojimi vrati in trka, čaka, on se ne naveliča čakati …

Blagost največkrat pojmujem kot popustljivost, zlasti do sebe. Vse si drznem opravičiti z lahko vestjo. Strogost pa mi je, nasprotno, tiranija, ki ne sodi nikamor. Tiranija res ne, »sila« pa v prizadevanju za dosego Božjega kraljestva ostaja (prim. Mt 11,12).

Odločnost, vztrajnost, zahtevnost …, enako sodijo v življenje kot dobrota, blagost, usmiljenje …, pa na Kristusov način. Načela so jasna, vendar, ko se zgodi, ne rešujem zakonov in načel, marveč človeka. Poznam Kristusovo življenje, zato mi je dejansko vse jasno. Samo ravnati mi je še treba tako, kot je ravnal on.

Kdaj se bom Bogu zahvalil, da je do mene strog, pomeni zahteven, da me ceni in spoštuje, kot nihče, da to zmorem?! On ve, da zmorem veliko več. To je strogost ljubezni, ki je najzahtevnejši odnos in najbolj dobrohoten odnos. Ko bi le zmogel Jezusovo strogost do vseh in njegovo blagost in dobroto do vseh, predvsem do izgubljenih. Najprej do samega sebe. Res ne vem, če sem mu v tem kaj podoben, pa po tolikih letih duhovništva!

Jezus krotki in iz srca ponižni,

upodobi moje srce po svojem srcu!

 

 

NB!

Sem glede teh vprašanj v precepu? Jaz gotovo, ne pa Jezus.

Jezus ne pravi, biti strog ali biti blag.

On ima drugačne rešitve, ki niso po moji logiki.

To dvoje je možno združiti, celo nujno!

Jezusova strogost je v blagor človeka, je rešitev;

prav tako je Jezusova blagost v blagor človeka, je rešitev.

Zanj je to nedeljiva celota!

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, november 2019

Pripravil: Anton Ciglar SDB

2019-11-04T12:22:48+01:0004. 11. 2019|