Meditacija za marec: Duhovnik v milostnem času posta

»Kliči na vse grlo, ne zadržuj se, povzdiguj svoj glas kakor rog! Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke, hiši Jakobovi njene grehe! Iščejo me namreč dan za dnem in želijo spoznati oje poti, kakor narod, ki ravna pravično in ne zapušča sodbe svojega Boga. Od mene terjajo pravične sodbe, želijo si Božje bližine: »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš, pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?« Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel in priganjate vse svoje delavce. Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate, da se bijete z zlobno pestjo. Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi. Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je GOSPODU po volji? Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in GOSPODOVO veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!« Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. GOSPOD te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt, kakor vodni vrelec, ki mu voda ne usahne.« (Iz 58,1-11)

 

 

Pred nami je postni čas. Vsi se zavedamo, da post ni namenjen samemu sebi. Post se nam ponuja kot čas duhovne askeze, ki vsakega od nas skupaj z molitvijo in dobrimi deli želi postaviti v pravo držo do Boga, sebe in bližnjega, nas kot duhovnike tudi do svojih vernikov. Sam se vsako leto ustavim ob zgornjem svetopisemskem odlomku. Vedno znova se sprašujem, kje sem, kam me vodi moja pot. Sam ob tem odlomku doživljam, da Bog ni gluh, ni nekdo, ki me ne more slišati. Sprašujem pa se, ali ni moja pot potekala tako, da sam ne morem videti njegovega obličja, da sem jaz na tej poti poslušam vse druge stvari, ki me ovirajo, da ga ne morem slišati. Torej je moja pot še tista, ki me vodi k miru ali je že izkrivljena. In k temu vabim, da bi preverili v tem postnem času svojo pot.

Danes se zdi, da je post izpraznjen. Mnogokrat smo izgubili pravi smisel posta. Kot da je tudi za nas postni čas podoben kot ljudem okrog nas. Čas shujševalnih in lepotnih kur. Je to prava pot? Ali zmorem kot duhovnik, redovnik, pokazati pravo pot in to s svojim odnosom do posta? Vse bolj smo se tudi v našem načinu življenja pripravljeni odpovedati kakšnim stvarem. Prav tako pa je sama Cerkev post skrčila na minimum (evharistični post, dva dneva se samo enkrat do sitega najesti, odpoved mesnim jedem ob petkih, ki se jih lahko nadomesti z dobrim delom …). Če sam gledam svojega ustanovitelja sv. Frančiška, se vprašam, ali bi sam bil pripravljen sprejeti toliko postov, kot jih je on. V Frančiškovem vodilu beremo: »Prav tako naj se vsi bratje postijo od praznika vseh svetih do božiča in od Gospodovega razglašenja, ko se je naš Gospod Jezus začel postiti, do velike noči.« Sam se je postil še pred praznikom nadangela Mihaela in še ob drugih priložnostih.

Post je marsikje izgubil smisel, ker je postal sam sebi namen. Pravi namen posta je drugačen. Gre za čas, ko si vsak vzame čas za prenovo, da prenovi ali pa obnovi svoj odnos s samim seboj, Bogom in bližnjim. Post me mora približati lastni resnici, me soočiti s seboj, s svojimi željami in potrebami, mislimi in čustvi. Pogledati moram, kako je z mojo notranjo ujetostjo, telesnostjo, slabotnostjo, odvisnostjo … Zato je post najprej zame čas, ko srečam samega sebe; in me dela ponižnega, saj me vodi do lastnih meja. Post me vodi v lastno nemoč in k spoznanju, da nisem sam sebi dovolj. Spoznavam, da se z lastno močjo ne morem braniti pred »sovražniki« moje duše, ampak sem povsem odvisen od Božje pomoči. Post je zato čas, ko priznam, da je Bog edini, ki lahko spremeni moje srce in mene samega.

Zato je post tudi čas, ko bi moral kot duhovnik in redovnik doživljati svoje lastne meje in si priznati, da ne zmorem tega, kar si želim. Vendar pa je to priložnost, ki me dela občutljivega, dobrohotnejšega in bolj usmiljenega do ljudi, ki so mi zaupani. Če spoznavam svojo nemoč, ne morem več trdo soditi svojih bližnjih, svojih župljanov, svojih sobratov… Pa se tu sprašujem, ali smo duhovniki res tisti, ki spoznavamo svojo nemoč in smo res usmiljeni do ljudi okrog sebe? Vedno znova namreč doživljam, da smo tolikokrat trdosrčni, da tako hitro sodimo in ne pridemo z usmiljenjem blizu svojim »ovcam«. Sv. Frančišek nam pravi: »Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo toliko, kot bi v podobnem primeru sam želel, da bi ga bližnji podpiral v podobnem primeru.« Oni so lačni sočutja. Lačen, ki sedi pred Bogom, čuti hrepenenje po Njem, ki je edini, ki lahko poteši njegovo lakoto. Post mora postati krik telesa k Bogu, v katerem srečujem svojo najglobljo nemoč in ranljivost, neizpolnjenost.

Dragi sobrat, vabim te, da bi ta post res preživel v njegovem pravem smislu, v smislu, ki nam ga ponuja prerok Izaija. Da bi letošnja odpoved v postnem času bila povezana z dobrim, da se izboljša odnos z Bogom in bližnjim. Moj post mora biti v korist drugemu, potrebnemu. Kaj koristi, če se nečemu v postnem času odpovem, pa vse ohranim zase. To čemur sem se odpovedal ne pripada več meni. To pripada potrebnim in če jim tega ne dam, sem jim to vzel. Če sem se odpovedal tv-ju, računalniku …, ta čas podarim potrebnim mojega časa. Moja odpoved me mora voditi k bogatejšemu življenju, samo tako post postaja smiseln, lažji in morda tudi bolj vabljiv v času, ko se nismo pripravljeni ničemur odpovedati.

Moj post mora biti tudi čas, ko se osebno srečam z Bogom. Ne samo to, da drugim govorim o osebnem srečanju z Gospodom. Sam se moram srečati z njim v iskreni molitvi. Sv. Frančišek nam govori: »Ljubimo torej Boga in ga molimo s čistim srcem in čisto dušo, kajti on, ki to želi nad vse, pravi: Pravi molivci bodo molili Očeta v duhu in resnici. Vsi namreč, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici (Jn 4,23-24). In hvalimo ga in molimo podnevi in ponoči govoreč: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6,9), kajti treba je vedno moliti in se ne naveličati (Lk 18,1).« V pravi, iskreni molitvi, bodo tudi naša dejanja dobila pravo vsebino.

Dragi sobrat, vabim te, da bi vse to delal zaradi sebe in ne zaradi tega, da bi te drugi hvalili. V post ne vstopamo zato, da bi sami in drugi mislili, kako smo dobri in vredni vseh pohval in spoštovanja. Resnično spreobrnjenje se dela na »skrivnem«. Naj bo tvoj post na skrivnem. Samo tako bo pričujoč in navdihujoč tudi za druge.

Želim ti blagoslovljen postni čas, čas srečanja s seboj, bližnjim in Bogom.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, marec 2019

Pripravil: br. Milan Kvas OFMCap

 

2019-03-27T14:05:11+00:0028. 02. 2019|