Ne vem, zakaj sem se ob naslovni misli najprej spomnil na Petrovo vprašanje Jezusu: »Gospod, kam greš?« (Quo vadis, Domine?) Jezusov odgovor je bil jasen: »V Rim, da bom še enkrat križan.« Verjetno so nas ob pregledu letnega poročila Cerkve na Slovenskem 2016 številke krstov, porok in birm kar močno pretresle in marsikoga verjetno celo prizadele. Zato vprašanje »Družina, kam greš?« v kontekstu s Petrovim vprašanjem Jezusu ni tako zgrešeno. V Rim, da bom še enkrat križana.

Dragi bratje duhovniki in redovniki! Vemo, da so družine danes pogosto »križane« z različnimi preizkušnjami, ki so odraz in posledica sodobnih družbenih dogajanj. Če se morda 50 let nazaj še ni smelo ali ni bilo primerno govoriti o ločitvi med zakoncema, o nasilju v družini ter o samoraslosti otrok, večkrat prepuščenih samim sebi, ki zato iščejo svoje poti (samo)vzgoje in odraščanja, je danes to postala dnevna skrb pastoralnih delavcev oziroma duhovnikov. Zakaj pravim dnevna skrb? Ker je velikokrat prav duhovnik tisti, kateremu se zaupajo mati, ki razmišlja o splavu, zakonca, ki nameravata uporabiti metodo spočetja v epruveti, zakonski par pred ločitvijo ali po njej, mladostnik, ki šteje svoje osamljene dneve odraščanja … Morda se nam prav zaradi številnih tovrstnih primerov, ki se obračajo na nas, večkrat zazdi, da ni več zdravih družin in zakonskih odnosov, da naše delo ne more biti rodovitno. Pa vendar je Kristus prišel za vse in dal svoje življenje za nas. Kot oskrbniki Njegovih skrivnosti smo zato poslani k vsem izgubljenim ovcam Izraelove hiše (Mt 10,6), da jih pripeljemo nazaj v stajo, »kjer bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16). Povabljeni smo, da bolne okrepčamo, ranjene obvežemo, slepe vodimo … Povabljeni smo, da luč evangelija ponesemo tudi v tisto najbolj oddaljeno in zakotno temo, da ogreje srca tistih, kjer je morda že dolgo časa polarni mraz. Seveda je za to potreben velik napor in vztrajen trud v našem pastoralnem življenju. Tudi sveti oče papež Frančišek nam prigovarja v pastoralni spodbudi Amoris Laetitia: »Vabim pastirje, naj ljubeče in sproščeno prisluhnejo, z iskreno željo, da bi vstopili v središče drame ljudi in razumeli njihovo stališče, jim pomagali bolje živeti in spoznati, kakšno je njihovo mesto v Cerkvi.« (AL 312, 171) Potrebno je začutiti, se spustiti v človeško dramo, dramo družin in zakonov, ter v sredo te drame prinesti luč.

Po drugi strani pa ne smemo prezreti tudi vseh družin, ki ostajajo v svetlem vzoru Svete družine. One so tiste, ki polagajo biser v svoje odnose, v otroke, biser, ki so ga prejele od Gospoda, zato je nujno, da naša pastoralna skrb zanje ne ugasne. Te družine so lahko v naših skupnostih večkrat sol in kvas, ki počasi a vztrajno prekvaša ljudi okoli njih. Te družine lahko tudi pomagajo drugim družinam, ne da bi morale pri tem izpostavljati, da so »večvredne«, »popolne«, da so »ustrojene« po Sveti družini. Kajti prav vsak, ki se spreobrne v svojem srcu, ima mesto v Jezusovem usmiljenem Srcu. Zato so lahko te družine prve katehistinje in evangelizatorke našega časa. Zato je pastoralna skrb dušnega pastirja za te družine še kako zelo pomembna. Podobno je v šoli: v zbornicah se hote ali nehote več ukvarjamo s tistimi mladimi, ki so težavni, problematični … Tako naj tudi pri naši pastoralni skrbi za družine velja neka zdrava usklajenost, ravnovesje med enimi in drugimi družinami, saj so prav vse poklicane k izpolnitvi svojega poslanstva, k življenju v Gospodu.

Verjetno vsi tudi ugotavljamo, da se je v družinah večinoma izgubila zavest molitve, da družine doma skupaj ne molijo. Verjamem, da je vredna vsaka naša spodbuda, najlažje prav preko otrok. Pri verouku sem npr. drugošolcem dal domačo nalogo, naj s starši zvečer skupaj zmolijo. Neka deklica je prišla k meni in rekla, da njeni starši ne molijo. Odgovoril sem ji, naj jih povabi, če ne bodo za to, pa naj zmoli sama. Naslednjič mi je prišla vsa vesela povedat, da so skupaj z mamico in očkom, ki ni veren, zvečer molili. Tudi njena mamica mi je povedala, da jih je »tamala« prisilila, da so skupaj zmolili. Gospod ima vedno odprte »kanale« svojega usmiljenja, na katere smo morda mi že večkrat pozabili.

Zato je prav, da tudi duhovniki oznanjamo moč molitve, da vztrajno vabimo k skupni molitvi po naših družinah. V tem je verjetno tudi pot, da bodo družine ostajale skupaj, predvsem pa, da se bodo v družini znali pogovarjati med seboj.

Prav je, da se na koncu obrnemo k Mariji, Kraljici družine, in ji izročimo vse, res vse naše družine, da jih ovije v svoj dobrotni plašč materinske ljubezni. Naj Božja in naša Mati Marija blagoslovi vse matere tega sveta, da bi zmogle zajemati moč za svoje materinstvo iz njenega materinskega naročja. Prav je, da družine izročamo tudi v varstvo sv. Jožefa, varuha naših družin, naj krepi slovenske družine ter izprosi očetom naših družin moč in zaupanje, da bodo trdno stali kot varuhi svojih družin. Naj Gospod, ki je v zgodovini odrešenja svoje ljudstvo večkrat izpeljal iz suženjstva, tudi naše družine okrepi in opolnomoči, da bodo mogle zaklad vere in ljubezni prenašati na naslednje generacije našega naroda in pred Njegovo obličje.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, september 2017

Pripravil: Martin Zlobko