Meditacija: Kadar sem šibak, sem močan – BRATJE PRENOVE

Skupnost frančiškanskih bratov prenov (CFR) ali krajše Frančiškanski bratje prenove je dokaj nov in mlad frančiškanski uboštveni red, ki je izšel iz Reda manjših bratov kapucinov (OFMCap). Leta 1987 se je osem kapucinskih bratov odločilo, da se bodo poskušali vrniti k pristnemu načinu življenja po vzoru sv. Frančiška, njihovo namero pa je sprejel nadškof mesta New York, kardinal John Joseph O’Connor. Prvi bratje novega reda so si izbrali siv habit in se naselili v Južnem Bronxu v mestu New York; od tod izhaja precej razširjeno ljudsko poimenovanje njihove skupnosti: Frančiškani iz Bronxa.

 

Vrnitev k prvotni karizmi

Omenjenih osem kapucinov, med katerimi je danes najbolj znan brat Benedict Groeschel, je med ameriškimi frančiškani okušalo vse manjšo gorečnost za uboštveno življenje, vse manj bratov je nosilo habit, še manj rožni venec … Razmere so jih napeljale k razmisleku o obnovi Frančiškove karizme (to ni bila reforma, pogosto poudarjajo bratje). Spodbudo zanjo so dobili v molitvi in ob premišljevanju sklepnih dokumentov drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je vse vernike, laike in klerike pozval k prenovi verskega življenja, katerega cilj je svetost. Isti koncil je redovne skupnosti pozval, naj se vrnejo k prvotni ljubezni in karizmi ustanoviteljev. Bratje kapucini so na nov način odkrili svetniške poteze sv. Frančiška Asiškega in se odločili, da ga bodo brezpogojno posnemali v oznanjevanju evangelija in v pomoči ubogim.

Omenjeni kardinal jim je izročil župnijo, ki je bila že nekaj časa zaprta. V njej so ustanovili svojo prvo bratsko skupnost.

Brat Benedict je povsem na začetku njihove poti ob neki priložnosti delil svojo skrb z materjo Terezijo, rekoč: »Kje naj dobimo toliko denarja za naše poslanstvo?« Ona pa mu je odgovorila: »Ne skrbite, Bog ima veliko denarja.« In res, niti njihovi prvi niti nobeni drugi izmed številnih današnjih misijonskih postojank v najbolj revnih mestnih predelih sveta, ni nikoli manjkalo sredstev. Poleg tega jim Bog pošilja brate duhovnike, saj je njihovo število od začetnih osmih bratov v dvajsetih letih naraslo na današnjih več kot sto. Poleg duhovnikov v skupnostih živijo posvečeni bratje, ki so s svojo odločitvijo za celibat za božje kraljestvo prve priče ljubezni do najbolj ubogih, poleg tega pa so kot sol bratskih odnosov med vsemi.

 

Ubogi si zaslužijo najlepšo hišo

Mati Terezija jim je pri delu z ubogimi velik zgled. Zelo resno so vzeli njeno opozorilo, da se pri delu z revnimi vsak človek vsaj enkrat znajde na točki, ko ne vidi več smisla služenja. V tistem trenutku je pomembno, da gre v kapelo in prosi Gospoda za moč, da bi lahko nadaljeval služenje. In kako služijo ubogim? Materialno uboštvo se v mestni četrti, kjer so bratje začeli svoje delo, na prvi pogled ne vidi takoj, poleg tega pa ni edino; veliko je tudi duhovnega in socialnega uboštva, ki se kaže v veliki stopnji alkoholizma, mamil, osamljenosti, prostitucije in podobnih pojavov zahodne kulture. Hiša v Bronxu, v kateri so bratje uredili sprejemni center za brezdomce, odvisnike in pogosto okužene z virusom HIV, je ena najlepših v tej mestni četrti, ker si jo ubogi zaslužijo. Ti  (naj bodo v gmotnem ali duhovnem smislu) so prva skrb bratov, zato ima vsaka njihova skupnost – če le ni naprej namenjena vzgoji novincev – vsaj eno obliko služenja ubogim. Najpogosteje bratje uredijo dnevni center za razdeljevanje hrane in obleke, urejene sanitarije, možnost za pogovor, prijetno druženje in duhovno pomoč ter kar je podobnega. Pri služenju sodelujejo vsi bratje v skupnosti. Mnogi ljudje, ki prihajajo redno v centre, brate sprašujejo o razlogih za njihovo početje. To so najpogostejši trenutki, ko jim odkrito spregovorijo o veri in ljubezni do Kristusa, četudi ga obiskovalcem v prvi vrsti oznanjajo s svojim delom. Odmeven in dokaj inovativen način oznanjevanja je ulična evangelizacija, katere vrhunec je telovska procesija po ulicah New Yorka.

 

Biti viden za Boga

Bratje vedno nosijo redovno obleko, naj bo to med molitvami v domači hiši ali na delu po mestu. Do te odločitve so prišli potem, ko so opazovali veliko škodo, ki jo je v ameriških mestih povzročil umik posvečenih oseb iz javnega življenja; vedoč, da evropska mesta pri tem v ničemer ne zaostajajo. Skupaj s posvečenimi osebami je iz družbe odšla tudi vera, njen odhod pa je za sabo pustil precejšnjo praznino in sodobno uboštvo zahodne kulture. Habit je v Bronxu pomembno znamenje, ki pri nekaterih vzbuja posmeh, pri drugih zgražanje, nemalo pa se jih veseli srečanja z brati.

Kljub napornemu in pogosto drznemu delu na ulicah so bratje iz Bronxa v kratkem času postali znani po vsem svetu. Nekaj njihove prepoznavnosti gre pripisati mestu, kjer so začeli s svojim poslanstvom; Bronx je namreč med mladimi najbolj poznan po hip hop kulturi, z globalno medijsko kulturo pa si je pridobil svojevrsten sloves, ki je sicer zaradi mnogih socialnih težav slab, po drugi strani pa je zaradi razširjenega mladinskega glasbenega stila privlačen. Ti bratje dobivajo pogoste prošnje mladih z vsega sveta, da bi se jim za nekaj časa pridružili pri njihovem delu. Tako bivajo v slavnem mestu, obenem pa storijo nekaj dobrega. Prostovoljna pomoč je bratom sicer v veselje in spodbudo, po drugi strani pa mlade prostovoljce opozarjajo, da prvenstveno misijonsko področje ni slavno mesto New York, temveč preprosto njihovo domače okolje. Mlade, ki jim pridejo za nekaj časa pomagat, zato pošljejo domov z naročilom, naj služijo ubogim v mestih in naseljih, župnijah in škofijah, iz katerih prihajajo. Oznanjevanje evangelija ter služenje ubogim namreč ni vezano na slavna in prepoznavna mesta, poudarjajo bratje, temveč na bližnjega, ki je vedno ob nas.

 

Vprašanje:

Kje pa smo mi, v našem okolju danes, izzvani spremljati, razločevati in vključevati šibkosti in s tem človeka v njegovi krhkosti?

 

Pripravil: p. Milan Bizant DJ

2019-08-05T11:47:37+01:0014. 03. 2017|