Izšla nova knjiga: Župnije v dekaniji Lj – Vič/Rakovnik

V mesecu marcu je izšla knjiga Župnije v dekaniji Ljubljana – Vič/Rakovnik, ki je bila predstavljena in razdeljena na spomladanski dekanijski konferenci v tej dekaniji.

V tej knjigi najprej predstavljamo podatke o verski praksi v dekaniji Ljubljana – Vič/Rakovnik, ki smo jih črpali iz obrazcev t. i. verske in katehetske statistike, ki jih vsako leto vse od leta 1965 izpolnjujejo župnije ljubljanske nadškofije in pošiljajo na škofijo.

V drugem delu prikažemo nekatere trende verske prakse v posameznih župnijah dekanije Ljubljana – Vič/Rakovnik zadnjega pol stoletja. Pri tem je treba opozoriti, da gre pri navajanju števila prebivalcev in katoličanov zgolj za ocene duhovnikov in ne za eksaktne podatke. H grafom in besedilu smo dodali tudi fotografije, iz katerih je razviden utrip življenja posamezne župnije. Pri posameznih župnijah smo pripisali tudi nekaj osnovnih podatkov, kot so npr. leto ustanovitve župnije, naslov župnišča, zavetniki in zidanje cerkva …

Tretji del knjige zajema naš komentar o nekaterih opaženih pojavih z grafov, ki so prikazani v prvih dveh poglavjih.

V četrtem delu se ustavimo pri družinski pastorali. Najprej prikažemo trende porok in razvez ter rojstev v Sloveniji. Nato povzamemo misli oziroma spodbude o družini, ki smo jih povzeli iz meditacij na dekanijskih konferencah v zadnjih dveh letih (2016 in 2017), pri katerih je bila v ospredju papeževa posinodalna apostolska spodbuda o ljubezni v družini »Amoris laetitia« (Radost ljubezni). Na koncu tega dela navajamo še spodbude iz referatov in zapisnikov z jesenske dekanijske konference 2017, na kateri so duhovniki iz ljubljanske nadškofije po dekanijah razmišljali o prenosu vere v družini in duhovnikovih vstopnih mestih v družino.

Sledijo priloge. V njih so podatki, na osnovi katerih so bili izdelani grafi.

dr. Brigita Perše

 

 SPREMNA BESEDA Igorja Dolinška, voditelja PS

 

Naš čas je zaznamovan z velikimi spremembami. Tudi družina se je spremenila: po svoji sestavi, po svojih načinih in ritmih življenja, po vlogah članov v njej, po prostem času … Kljub temu pa ostaja družina še vedno osrednje mesto porajanja življenja ter posredovalka Njega, ki je naslednji generaciji podaril življenje in vero vanj. Vse od prvih mesecev življenja otrok doživlja v družini sprejemljivost, naklonjenost, varnost. Potem se nauči hoditi, govoriti. Na začetku živi skoraj v sožitju s starši. Ko postane najstnik, se pritožuje nad svojim prostorom, išče nove odnose in izkušnje. Oddalji se od družine. Starši pa kljub možnim razpravam in nesoglasjem ostajajo edina trdna in varna opora, na katero se otrok lahko opre. Tudi takrat, ko se mladostnik odloči za poti, s katerimi se oče in mati ne strinjata, ve, da lahko računa na njuno razumevanje in podporo.

Kljub težavam in omejitvam ostaja družina tudi danes prva šola družbenih in evangeljskih vrednot. Bistvena pa je starševska pravica in dolžnost vzgajati. Prav vzgojno spremljanje otroka je tesno povezano s prenosom življenja in vere. Je primarno in izvirno. Družina ima prednost pred izobraževalnimi dejavnostmi drugih posameznikov ali institucij in mu daje svoj edinstven in nezamenljiv pečat. Je nenadomestljiva in neodtujljiva: namesto nje ne more nihče povsem prevzeti njene vloge.

Veliko otrok pridobi prvo izkušnjo krščanskega življenja v družini, kjer izkusijo zaupanje v Boga, kjer se postopoma navadijo moliti, začutijo bratsko ljubezen, vadijo odpuščanje, dajanje in sprejemanje. Za vse starše, vključno s tistimi, ki imajo težave pri verovanju, je to bogat čas milosti, ki jim ga Gospod ponuja, da ponovno razmislijo o svoji krščanski izbiri in se morda spet vrnejo na pogovor o veri.

Sv. Avguštin opisuje zahtevno vlogo staršev s posrečeno podobo: »Škof ima to ime, ker bedi nad drugimi tako, da skrbi zanje. Vsakemu od vas, glave družine, je podeljeno, kot se temu reče, škofovsko poslanstvo, kar se tiče vere vaših dragih«. Starši imajo, kot škofje in duhovniki, poslanstvo dobrega pastirja: bedeti, spodbujati, dati življenje, hoditi spredaj.

Vsi smo na poti, majhni in veliki. Tudi jaz poznam napore, izkušam slabosti, nosim s seboj strahove in ​​težave. Nihče se ne rodi kot učitelj. Niti škofje, niti duhovniki, niti kateheti in niti starši. Pomembno se je spraševati, iskati s potrpežljivostjo in gledati naprej, da bi našli svoje mesto v družini, v Cerkvi, v družbi, da bi sodelovali odgovorno pri gradnji dobre zgodbe, Božje zgodbe.

Izkušenj družin je veliko in so različne. V Božjih očeh je vsaka pomembna, čeprav je izkušnja krhkosti, greha, neuspeha. To, kar se zahteva od nas, je delati korake, ne da bi jih poskušali šteti.

 

2018-08-27T11:17:15+01:0029. 03. 2018|