VELIKI ČETRTEK

Pri dopoldanskih sv. mašah škofje v stolnicah blagoslovijo bolniško in krstno olje ter posvetijo sv. krizmo. Olja se uporabljajo pri podeljevanju zakramentov bolniškega maziljenja, krsta, birme, in mašniškega posvečenja. Duhovniki pri tej sv. maši tudi obnovijo duhovniške obljube.

Na veliki četrtek zvečer kristjani praznujemo postavitev dveh zakramentov, zakramenta evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus nam je pri zadnji večerji z učenci svoje telo in svojo kri izročil v jed in pijačo, poleg tega pa je postavil tudi zapoved medsebojne ljubezni. V znamenje tega je učencem umil noge.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno podeljujejo diakonom na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

VELIKI PETEK

Na veliki petek je poleg pepelnične srede, s katero začenjamo postni čas, strogi post. Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo sv. maše.

Ta dan se spominjamo Kristusovega trpljenja in smrti na križu, posebej z molitvijo štirinajstih postaj križevega pota in obredi velikega petka, med katerimi pomemben del zavzemajo slovesne prošnje za vse potrebe in čaščenje križa. Med svetopisemskimi besedili prebiramo zapis o Jezusovem trpljenju in smrti iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18, 1–19, 42).

 

 

VELIKA SOBOTA

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote. Sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko.

Velikonočno praznovanje začnemo zvečer s slovesnim bogoslužjem, pri katerem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa in krstno bogoslužje oziroma obnovitev krstnih obljub. Pri sv. maši beremo večje število svetopisemskih besedil, ki imajo globok pomen za odrešenjsko zgodovino.

Blagoslov velikonočnih jedil

Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pa pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …).

Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote, darov, ki smo jih prejeli od Boga, in da začutimo Božjo bližino in njegovo navzočnost v svojem vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozori na Božjo bližino.

 

VELIKA NOČ

Velika noč je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je nedojemljivi Božji dar. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih. Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga npr. prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24, 13–35). Po starodavni slovenski navadi so po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim.

Življenje je nad smrtjo, resnica nad lažjo, dobrota nad zlom, pravičnost nad krivico. Je to v skladu z našimi življenjskimi izkušnjami? Običajno se zdi, da je ravno obratno. Uveljavljajo se egoizem in izmikanje obveznostim, moč in komolčarstvo. Zaostajajo vsi, ki se niso naučili uveljaviti, ki so od vsega začetka naredili napake, ki jih ni bilo več mogoče popraviti. Ali pa so preprosto imeli smolo, ker so morda ob nepravem času bili na nepravem mestu.

Verovati v vstajenje, pomeni: biti trdno prepričan, da obstaja za človeško življenje zadnja beseda, ki jo ima Bog. Bog izpolni naše življenje, dokonča, kar je bilo začeto kot dobra možnost, a ni zaživelo. Vstajenje se ne zgodi le po smrti, ki zaznamuje konec našega zemeljskega življenja. Vstajenje se veliko bolj dotika tudi vsakdanjih »malih smrti«: vse, kar ljudi ponižuje, kar jim jemlje upanje, kar jim omejujejo njihovo osebnostno rast. Verjeti v vstajenje, pomeni: Zadnja beseda tako dolgo ni izgovorjena, dokler ostaja upanje na spremembe, zaupanje v moč življenja, v druge ljudi, zaupanje v tistega, ki je vse poklical v življenje in vse »naredil dobro«. »Sredi življenja nas obdaja smrt.« Tako pravi pesem, ki ponazarja naše življenjsko izkustvo. Velika noč to postavi na glavo: »Sredi smrti nas obdaja življenje.« Vključimo to izkustvo vere v svoje življenje.

 

Družinsko bogoslužje

Zgodbe za veliko noč:

 

Zakaj vi osebno verjamete, da je Kristus vstal od mrtvih?

»Kdor je doživel veliko dobrote, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu.

In kdorkoli je vsaj enkrat storil eno zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je v glavnem odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo.

Vedno bolj doživljam, da je Kristus vse preveč prisoten, da bi lahko bil mrtev. Zame je dovolj pričevanje učencev, da je po vstajenju delal to, kar je prej delal v ljubezni: da je z njimi jedel ribo, da je hodil z njimi… In da so ga prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največji argument za njegovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.« (p. Marko Rupnik DJ)

 

GOSPODOV VNEBOHOD

Štirideseti dan po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano in je vnebohod prestavljen na sedmo velikonočno nedeljo. Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma  eno dogajanje. To pomeni, da k vstajenju v pravem pomenu besede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem. Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja. Na pastoralni službi smo ob Gospodovem vnebohodu oblikovali premišljevanje Kaj stojite in gledate v nebo (PPS).

BINKOŠTNA DEVETDNEVNICA

Dnevi med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi so v bogoslužju močneje‚ poudarjeni. Ti dnevi so binkoštna devetdnevnica. Devet dni po vnebohodu so namreč apostoli prebili v molitvi z Jezusovimi brati (kristjani), galilejskimi ženami in Marijo. Iz tega devetdnevnega čakanja je nastala navada, da posebno nujne molitve opravljamo devet dni. Binkoštna devetdnevnica je med vsemi najpomembnejša, saj je to molitev za to, kar je v Cerkvi najodličnejše: za darove Svetega Duha, za Svetega Duha samega. 

BINKOŠTI

Petdeseti dan po veliki noči – na binkoštno jutro – je Sveti Duh prišel nad učence v obliki jezikov, “podobnih plamenom”, in jih napolnil s seboj (Apd 2,3-4). O tem dogodku smo pripravili PPS premišljenje o Binkoštih. 

Čeprav imajo binkošti velik pomen za naše počlovečenje in za življenje skupnosti, nam je ta praznik vedno manj blizu. Morda je to povezano s tem, da Cerkev za binkošti ni ohranjala posebnih obredov. Božič in velika noč se zaradi svojih obredov globoko vtisneta v človeško dušo. Zato Anselm Grun predlaga binkoštni obred – predlog.

»O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno…«

(Hrabanus Maurus, ok. 809)

 SVETA TROJICA

Prvo nedeljo po binkoštih kristjani praznujemo praznik Svete Trojice!  Ta dan obhajamo najbolj središčno skrivnost naše vere – skrivnost presvete Trojice! »To je skrivnost Boga v njem samem.« (KKC 234)

Papež Benedikt XVI. je na nedeljo Svete Trojice (3. junija 2012) pri sv. maši ob sklepu 7. svetovnega srečanja družin v homiliji poudaril, da je tudi družina poklicana, da postane podoba edinega Boga v treh osebah. Nagovor papeža Benedikta XVI. pri maši na VII. svetovnem srečanju družin v Milanu na spletni strani SŠK.

Na Pastoralni službi smo o vsebini praznika Svete Trojice oblikovali premišljevanje Sveta Trojica – Občestvo ljubezni (PPS).

 

SRCE JEZUSOVO

O Srce Božje, slišim tvoj glas …

Praznik Srca Jezusovega obhajamo na petek, osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi. Njegova nastavitev na petek ni kar tako – gre za nekakšno “ponovitev” velikega petka, ko je Bog svojo ljubezen izkazal do konca.

Srce Jezusovo je postalo jedro katoliške mistike in teologije! »Kaj predstavlja Srce Jezusovo? Jezus nas je poznal in ljubil s človeškim srcem. Njegovo srce, prebodeno za naše zveličanje, je simbol tiste neskončne ljubezni, s katero Jezus ljubi Očeta in vsakega človeka« (Kompendij 93).

Pripravili smo PPS premišljevanje o Srcu Jezusovemu.

Prave stvari se vedno začnejo v srcu, šele potem pridejo v glavo, ki spravi naše telo v pogon. Tako je z vero, rodi se v naši srcih, če ne bi bilo tako,  bi danes praznovali praznik Božje pameti. Tudi prava molitev se vedno začne v srcu, skrita, brez besed. Neustrašno vre v nas, da bi se prebila do ustnic in celemu svetu povedala, da nas ima Bog rad. Naj prihaja molitev vedno iz naših src!

Pri nas so zadnja leta vedno bolj priljubljene “vrnice“, t. j. junijska pobožnost Srcu Jezusovemu. Berta Golob, ki je avtorica vrtnic Z vrtnicami skozi rožnik (2012), je v pogovoru za radio Ognjišče priznala, da te pobožnosti ne pozna prav dolgo, saj je v njeni mladosti ni bilo. Poznali so posvetitev in molitev k Jezusovemu Srcu.  Devet prvih petkov – zgibanka PDF.

Možna meditacija ob glasbi in slikah: Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu: ob glasbi Jezus, moje veselje (17. st.)

Prilagamo zelo lepo in poglobljeno besedilo papeža Benedikta XVI. o češčenju Jezusovega Srca:  Glejmo prebodeno Odrešenikovo Srce!

 

ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA (24. junij)

Kresnička

24. junija, ko gorijo kresovi, praznujemo rojstvo Janeza Krstnika. Cerkev običajno praznuje dan smrti svetnika – rojstvni dan za nebesa. Svetle izjeme so Janez Krstnik, Marija in Jezus. Janezu Krstniku je v Sloveniji posvečenih 79 cerkva. Jezus je rekel: “Med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krstnika…”  Pripravili smo PPS premišljevanje Rojstvo Janeza Krstnika – On mora rasti, jaz pa se manjšati

Sv. Janez Krstnik je neposredni Gospodov predhodnik (Apd 13,24), poslan, da mu pripravi pot (Mt 3,3). Janez Krstnik pozdravlja Kristusov prihod že v telesu svoje matere (Lk 1,41). Jezusa krsti in Ga prvi prepozna in razglasi kot Odrešenika: “Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.” (Jn 1,29). S tem je bilo njegovo poslanstvo končano, kar prepozna tudi sam: “On mora rasti, jaz pa se manjšati.” (Jn 3,30) To simboliko izraža tudi postavitev njegovega rojstva na 24. junij, ko se po pregovoru “o kresi se dan obesi” dnevi začno krajšati. Smrti – obglavljena Janeza Krstnika se spominjamo 29. avgusta na praznik »mučeništva Janeza Krstnika«

Eno najbolj priljubljenih pesmi o Janezu Krstniku, je napisal Pavel Diakon v 8. st. Ob kakšni priložnosti? Ko so ga prosili naj gre blagoslovit svečo in je postal hripav. Spomnil se je, da je imel podoben problem Zaharija v templju, zato se je s himno obrnil na sv. Janeza Krstnika … Himna na sv. Janeza Krstnika (Pavel Diakon, 8. st.)

Da bi slabotne moči tega služabnika mogle opevati tvoja čudovita dela, uniči, o sv. Janez, krivdo, ki omadežuje moje ustnice. …