Februarska meditacija: Bratje in sestre v splošnem duhovništvu

Vsi trije sinoptiki poročajo, kako je Jezus poslal dvanajstere po svetu oznanjati evangelij (Mt 10,5–15; Mr 6,7-13; Lk 9,1–6). V tem Jezusovem dejanju duhovniki hitro prepoznamo tudi svoje poslanstvo. V ta kontekst pa evangelist Luka postavi še en odlomek, ki prav tako izpostavlja »pošiljanje« in »oznanjevanje«: »Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1). Morda se v tej »množici« duhovniki manj prepoznamo in si domišljamo, da ima Jezus na tem mestu v mislih bolj laike kot službene duhovnike? Toda vsi štirje odlomki vsebujejo toliko podobnosti in medsebojne prepletenosti, da bi bilo tovrstno sklepanje preveč poenostavljeno.

Številni poudarki opisa dveh različnih dogodkov (razpošiljanja dvanajsterih in razpošiljanja dvainsedemdesetih) so si namreč med seboj nadvse podobni: v vseh odlomkih Jezus poslanim svetuje, naj s seboj ne jemljejo torbe, obuval, denarja …; tudi sposobnost ozdravljanja in izganjanja demonov je izpostavljena v vseh štirih odlomkih – pri dvainsedemdeseterih je sposobnost izganjanja demonov navedena potem, ko Jezusu izražajo svoje veselje (Lk 10,17).

Če pa primerjamo opise dogodka, kjer povežemo sinotpike v eno poročilo, pa je podobnosti še več: razbremenitev skrbi za materialne zadeve je v obeh opisih podkrepljena s samozavestno držo, da je delavec vreden svojega plačila; v obeh dogodkih je naveden pozdrav miru; tako pri dvanajsterih kot pri dvainsedemdesetih je navedena možnost, da jih okolje ne sprejme – z dodatkom psihološke podpore, naj »otresejo prah s svojih nog« ter naj se zaradi tega ne »sekirajo« …

Zanimiv je poudarek, kako Jezus tako dvanajstere kot dvainsedemdesetere pošilja »po dva in dva« (Mr 6,7; Lk 10,1). V tej »dvojini« lahko prepoznamo sporočilo, da oznanjevanje evangelija ni le »frontalno pridiganje« in poučevanje, marveč se nanaša na pričevanje v konkretnem življenju, ki se kaže ne nazadnje v medsebojni komunikaciji oznanjevalcev. Tu pa že prepoznamo dinamiko občestvenega oznanjevanja ter s tem razsežnosti splošnega oz. krstnega duhovništva, ki je najbolj lastno družini kot »domači Cerkvi«: Vsi družinski člani v skladu z lastno vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo in prispevajo k temu, da družina postaja skupnost milosti in molitve, šola človeških in krščanskih kreposti in kraj prvega oznanjevanja vere otrokom« (KKC-Kompendij 350).

Pravzaprav so vsi navedeni poudarki lastni splošnemu oz. krstnemu duhovništvu, saj Jezus tako dvanajstere kot dvainsedemdesetere in seveda mnoge sodobne kristjane pošilja oznanjati evangelij po vsem svetu – »po dva in dva«, kar vključuje dinamiko pričevanja z lastnim življenjem.

Seveda pa imamo v Cerkvi poleg krstnega tudi službeno duhovništvo, ki je bitno povezano z oltarjem in evharistijo, ob tem pa v moči svoje učiteljske, posvečevalne in vodstvene službe spodbuja laike, ki sestavljajo večino skrivnostnega Kristusovega telesa, k oznanjevanju in evangeljskemu prenavljanju sveta. »Čeprav se skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovništvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji, sta vendarle naravnani druga na druga na drugo; kajti eno in drugo, vsako na svoj poseben način, je deležno edinega Kristusovega duhovništva« (C 19).

Zavedajoč se dejstva, da primerjave »šepajo«, si vendarle v tem kontekstu privoščim namig, da je splošno oz. krstno duhovništvo blizu občutkom »amaterskega ukvarjanja« bodisi s kakim športom, kulturo ali drugo dejavnostjo; službeno duhovništvo pa povezujemo s »službo«, se pravi s »profesionalnim« opravljanjem dejavnosti, katere predstavniki in izvajalci svojo dejavnost tudi vodijo in so zanjo odgovorni. Tudi pri športu ali kulturi veliko večino »telesa« sestavljajo »laiki« oz. amaterji in sestavljajo »bazen«, iz katerega prihajajo »profesionalci«. Če profesionalci slabo opravljajo svojo službo, se bo »bazen« slej ko prej distanciral od njih, večini »telesa« bodo profesionalci postali nezanimivi, najbrž pa se bo tudi manjšal. Predani profesionalci pa seveda znajo skrbeti za razcvet amaterizma, ki skrbi tudi za promocijo dejavnosti tako na profesionalni kot amaterski ravni. V tej simbiozi splošnega in službenega duhovništva se nahajajo izzivi oblikovanja identitete tako enega kot drugega duhovništva, ki ju (nas) Jezus tudi danes pošilja po vsem svetu oznanjati evangelij. V omenjeni simbiozi sta splošno in službeno duhovništvo prav tako povabljena, da hodita »po dva in dva« in sicer tako, da bosta v vsakem paru zastopani obe dimenziji.

Nedvomno je primerjava omejena s človeškimi merili in načini razmišljanja, zato smo lahko še toliko bolj hvaležni, da je dovolj, če si po svojih močeh trudimo za kar najbolj kakovostno opravljanje duhovniške službe tako v smislu splošnega kot službenega duhovništva, za sadove pa skrbi Bog.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, februar 2019

Pripravil: prof. dr. Stanko Gerjolj CM

 

2019-02-28T14:39:24+01:0030. 01. 2019|