Decembrska meditacija: Ne evangelizirani kristjani

Z evangelijem prepojiti sebe.

Tema o neevangeliziranih kristjanih, ki za svoje otroke še hočejo krst, obhajilo in birmo, je že zelo stara. V devetih letih, kolikor sem duhovnik, še skoraj ni minila duhovniška rekolekcija, ko se te teme ne bi vsaj malo dotaknili. In najbolj običajno se sprašujemo o ustreznosti našega pristopa do teh neevangeliziranih kristjanov v smislu, kako jim približati evangelij, veselje vere v Boga, katere pogoje je vendarle potrebno ohraniti, da ostajamo zvesti ZCP-ju, liturgičnim navodilom, učenju Cerkve…, kje pa je prostor za kreativnost, upajoč, da je ta navdih Svetega Duha (in ne samo črke postave ali kakšne rubrike).  Končno verjamemo, da Cerkveno učiteljstvo piše in ustvarja po istem Duhu.

A ko se sprašujemo o našem pristopu, je tudi slepemu jasno, da jih bore malo obhaja zakramente z vero. Verjetno je oznanjevalni pristop vsakega kristjana, duhovnika različen, Sveti Duh pač deluje na mnogotere načine. Ne verjamem, da obstajajo neke začrtane metode, po katerih bomo »zakramentalizirane« kristjane evangelizirali[i]. Zato verjetno različne metode dela, ki imajo sicer veliko vrednost, ne bodo za vse enake. Ukvarjanje z našim pristopom k »zakramentaliziranim« kristjanom, našo hojo z njimi, našo metodo dela, je verjetno že drugi del, ki sledi najpomembnejšemu delu: vračanje k svoji osebni »evangelizaciji«. Papež Frančišek v Veselju evangelija pravi takole: »Vsakokrat, ko se skušamo vrniti k izviru in ponovno pridobiti izvirno evangeljsko svežino, se pokažejo nove poti, ustvarjalni načini… V resnici je vsaka pristna oznanjevalna dejavnost ‘nova’« (VE 11).

Kolega, duhovnik, mi je v preteklem akademskem letu dejal, da se čudi, kako to, da mi duhovniki veliko študiramo in pridigamo o tem, kako je Jezus naš največji zaklad, odrešenik, vir vsega dobrega itn., kapela in cerkev, ki so nam bili na voljo v kolegiju, pa sta skoraj po pravilu prazni – če hočeš biti sam, pojdi tja. Mi je bilo v izpraševanje vesti, pa tudi spodbuda h konkretnim spremembam. Verjetno je skušnjava tudi drugim duhovnikom, da ob obilici dela (in še več ga bo) zmanjka časa za odnos z Bogom. Je res, da se mu vsakodnevno približamo v ubogih, da ga čez dan kličemo, ko nam zmanjkuje idej, kako oznanjati otrokom, voziti med zahtevami in ustrežljivostjo, a o npr. vsakodnevni uri premišljevanja ob Božji besedi se pogovarjajo le redki duhovniki. Pa je po pripovedovanju svetnikov bil ravno pri molitvi z Božjo besedo, molitvi pred Najsvetejšim, vir njihove »evangeljske svežine«. Nevarno postane, kadar nam zmanjka časa za črpanje ob tem viru. Takrat se začnemo spraševat, kako bomo uvajali nove metode, začnemo iskati konkretne recepte na tem ali onem srečanju, kako bi na novo evangelizirali zaupano nam Božje ljudstvo.

Po besedah papeža Frančiška nova evangelizacija ni stvar nove metode, novega pristopa, kako bomo »hodili z ljudmi«, temveč vprašanje pristnosti oznanjevanja. Pristno pa pomeni, da je Božja beseda postala del mene. Če gre zaupati, da ima Božja beseda v sebi moč (Iz 55,11; Rim 1,16; 1 Tes 2,13) spreminjanja mene samega, moje miselnosti, in da smo posode, ki v sebi nosijo zaklad evangelija (2 Kor 4,11), potem je treba ta zaklad vedno znova negovati. Gotovo Sveti Duh daje navdiha kako hoditi z ljudmi, kakšen naj bo naš pristop, a vse to ima svoj izvor v Gospodu, v tesnem odnosu z Njim. In ko si z Njim postane tudi težko, ker Gospod terja našo učljivost, odpoved svojemu »prav«, čeprav sem tako delal že leta, terja mojo poslušnost in nositi breme Božjega ljudstva, na drugi strani pa je neizmerno lepo, kadar dopustim oblikovati Gospodu svoje srce, svojo miselnost.

V načinu dela, kakršnega smo vajeni v Cerkvi v Sloveniji bo verjetno ostalo še mnogo zakramentaliziranih, a ne evangeliziranih kristjanov. Kar se tiče drugih, jih bomo še naprej s solzami, zaskrbljenostjo ali pa s hvaležnostjo predajali v Božje roke. Za evangelizacijo svojega srca pa nosimo odgovornost mi sami. In nekdo, ki ga vnema Sveti Duh, bo tudi svojega bližnjega[ii] vžgal z vero, upanjem, ljubeznijo. Končno s svojimi močmi ne bomo nikogar evangelizirali, niti sebe; protagonist evangelizacije je Bog. Na nas je, da ga velikodušno sprejmemo vsak dan; kako to storiti nam Cerkev govori že dve tisočletji: molitev, zakramentalno življenje, reden študij in premišljevanje Božje besede. Trdno sem prepričan, da bodo ta »orodja« evangelizirala mene samega in način, kako bom pokazal nekaj svoje odrešenosti, osvobojenosti za Kristusa, bo tisto, kar bo še koga prepričalo, da je nadvse lepo biti Jezusov učenec.

[i] Verjetno bi bilo prav, do bi bil vrstni red obraten: najprej beseda o evangeliju in potem obhajanje zakramentov.

[ii] A. M. Slomšek: »Kdor hoče drugega vneti, mora sam goreti.«

 

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, december 2019

Pripravil: Dr. Janez Kozinc, Šmarje pri Jelšah

2020-07-15T12:35:14+01:0028. 11. 2019|