Aprilska meditacija: Papež Frančišek duhovnikom

Svetemu očetu so bila zastavljena štiri vprašanja, ki so se nanašala na duhovnikovo duhovno življenje in duhovniško bratstvo, na posvečeno življenje in na pojav upadanja duhovnih poklicev.

 

Kriteriji duhovniškega življenja

Papežev odgovor, kako naj duhovnik živi svoje duhovniško poslanstvo, je bil zelo jasen: »Bolj ko posnemamo Jezusov stil, bolje bomo opravljali svoje delo pastirjev.« Temeljni kriterij je torej Jezusov stil. In kakšen je bil Jezusov stil pastirja?

Na prvem mestu je papež poudaril, da je bil Jezus »vedno na poti«. Evangeliji nam ves čas govorijo o Jezusu, ki je na poti, sredi ljudi, sredi množic. Če si predstavljamo njegov dan, lahko rečemo, da je večino časa bil na cesti, na poti. Bil je blizu ljudem, blizu jim je bil v problemih, ni se skrival. Skril se je velikokrat zvečer, zato da bi molil in bil z Očetom.

Frančišek je poudaril, da duhovniku v našem sodobnem življenju lahko zelo pomaga ravno videti ta Jezusov način, kako je bil vedno na poti. Vendar pa ni hitel. Naglica ne pomeni pastoralnega načina. Jezus ni bil v naglici, a vendar ni bil nikoli pri miru. Po papeževem prepričanju se duhovnik ne sme bati gibanja, premikanja, razpršenosti svojega časa.

Strah pa ga mora biti statičnega življenja. »Življenje duhovnika, ki ima vse dobro rešeno, vse urejeno, strukturirano, kjer je vse na svojem mestu, točen delovni čas … Bojim se statičnega duhovnika,« je dejal sveti oče. Posvaril je tudi pred statičnostjo v molitvi, ko duhovnik moli samo od te do te ure, medtem ko bi lahko ostal še kakšno uro več z Gospodom, se mu pustil gledati. Življenje, ki je tako zelo strukturirano, ni krščansko življenje. Morda je župnik dober podjetnik. A vprašanje je, ali je kristjan, ali živi v krščanskem stilu, ali pa je sicer dober človek, živi pa v podjetniškem stilu.

Jezus je vedno bil človek ulice, hoje, odprt za Božja presenečenja. Duhovnik pa, ki ima vse načrtovano in strukturirano, je običajno zaprt za Božja presenečenja in izgubi veselje, ko je presenečen ob srečanju. Pomemben kriterij je po papeževih besedah torej tole: »Ne se bati te napetosti, ki jo moramo živeti. Smo na poti. To je znamenje življenja, vitalnosti.«

Če pogledamo Jezusa, vidimo dva temeljna trenutka: srečevanje z Očetom in srečevanje z osebami. Večina ljudi, s katerimi se je Jezus srečeval, so bili ljudje v stiski, bolniki, obsedeni z hudobnimi duhovi, grešniki. Srečevanje z Očetom in srečevanje z brati – tu pride do te napetosti, vse se mora živeti v tem ključu srečevanja. Pomembno je torej, da se duhovnik vpraša, ali se srečuje z Očetom, z Jezusom v evharistiji, ali se srečuje z ljudmi. Ne sme torej obstajati zid, preveč toga formalnost, ki preprečuje srečanje. Duhovnik na primer lahko moli pred tabernakljem, ne da bi se srečal z Bogom. »Če moliš, bodi tiho, pusti, da te Gospod gleda, reci mu kakšno besedo, poslušaj, bodi tiho, poslušaj, kaj ti pravi. Enako je z ljudmi.«

Papež je dejal, naj duhovniki pustijo, da jih ljudje utrudijo, naj ne branijo pretirano svojega miru. Navedel je konkretne primere: če na primer duhovnik spoveduje in vidi dolgo vrsto pred spovednico, sam pa bi moral nekam iti – kaj naj naredi v tem primeru? Srečevati ljudi je križ, kajti videti moraš mnogo tragedij, kar dušo prav tako utrudi. Eno od negativnih znamenj je, ko duhovnik preveč govori o sebi, o tem, kaj dela, kar rad dela: »Je avtoreferencialen /se ukvarja sam s seboj/. Je človek zrcala, rad zrcali samega sebe.«

Duhovnik naj se torej vpraša: »Ali sem človek srečevanja, človek poti, človek poslušanja? Ali dopustim, da sem utrujen zaradi ljudi? Takšen je Jezus. Ni imel obrazcev. Jezus se je jasno zavedal, da je njegovo življenje za druge – za Očeta in za ljudi, ne zanj. Dajal se je, razdajal se je ljudem in v molitvi Očetu. Svoje življenje je živel v ključu poslanstva: bil je poslan od Očeta, da vse to naredi.« Jezus se ni nikoli vezal na strukture, ampak na odnose. Jezus se je vezal na odnose. Brez odnosov v življenju duhovnika nič nima smisla. Kajti srce je navezano na strukture in ne na odnose z osebami in Očetom.

 

Duhovniško bratstvo

Drugo vprašanje se je nanašalo na »duhovniško bratstvo«. Papež Frančišek je dejal, da je bratstvo danes malo cenjeno. Smo v nevarnosti, da bi ustvarili podobo duhovnika, ki ve vse, ki ne potrebuje, da mu drugi kaj povedo. Tukaj gre za samozadostnost. Papež poudaril, da je treba ponovno oživiti pojem bratstva ter naglasil, da so srečanja vseh vrst med duhovniki pomembna – pogovarjati se in poslušati, skupaj moliti, večerjati, igrati nogomet … Bratstvo še vedno ni vstopilo do globin duhovnikovega življenja. Dogaja se, da drugi na srečanjih ne poslušajo brata, ki želi kaj povedati. Če drugi misli drugače, naj ga poslušajo in vzamejo tisto, kar služi. Bratje so bogastvo drug za drugega.

Škofje in duhovniki namreč niso Gospod. Smo Gospodovi učenci. Včasih se je treba tudi prepirati, tudi apostoli so se prepirali, kdo je večji. Kjer je razprava, je ljubezen, zaupanje, bratstvo. Nevarnost je v opravljanju, v tekmovalnosti. Velik sovražnik duhovniškega bratstva je namreč opravljanje, ljubosumnosti, je opozoril papež. Dodal je še, da se je dobro zavedati, da nobeden med nami ni vse. Vsi smo del telesa, Kristusovega telesa, Cerkve, te krajevne Cerkve. In to je vzgoja, ki se začne v semenišču.

 

Posvečeno življenje

Vidik, ki ga je želel izpostaviti Frančišek je tudi razpoložljivost: iti tja, kjer je več tveganja, kjer so večje potrebe. Ne da bi sebe ozdravili, ampak se umestili tja, kjer je potrebno. Iti na obrobja in to na vsa obrobja, ne samo tja, kjer je revščina, na vsa obrobja, tudi miselna. Ta obrobja so odsev kraja, kjer je bila rojena karizma. Treba se je vprašati, ali je naša skupnost potrebna v tej škofiji ali pa bi bila bolj potrebna v drugi. Biti razpoložljiv in iti onkraj, čez. Ne se bati tveganj.

 

Duhovni poklici in pričevanje

Vprašanje o zmanjševanju duhovnih poklicev je papež povezal z demografskim problemom. Če ni mladih, ni poklicev. V času številnejših družin je bilo lažje imeti več poklicev. V današnji situaciji se je treba vprašati, kaj nam Gospod pravi, kaj od nas sedaj zahteva. Papež je poudaril, da se kriza poklicev nanaša na vso Cerkev in tudi na vse stanove, tudi kar se tiče poklicanosti v zakon. Čas je, da se vprašamo, kaj naj storimo, kaj naj spremenimo. A k problemom je treba pristopiti in se iz njih učiti. V zvezi z delom za duhovne poklice je sveti oče med drugim naglasil pomen pričevanja: »Pomembno je pričevanje, da smo srečni in da svoje življenje končamo srečni.« Pomembno je pastoralno in misijonarsko spreobrnjenje. Videti apostolsko gorečnost, ki ne živi zase, ki živi za druge. Ki daje življenje. Pričevanje se začne brez besed. Z dejanji. Tudi brez besed lahko pritegneš ljudi.

 

Papež Frančišek z duhovniki v Genovi, 27. maja 2017. Biti z ljudmi in biti z Očetom.

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, april 2019

 

Radio Vatikan, Izbral: Dragan Adam

2019-04-18T08:36:33+01:0027. 03. 2019|