»Na poti iz Judeje v Galilejo gre Jezus skozi Samarijo. Srečanje s Samarijani, čeprav so bili heretiki, razkolniki, ločeni od Judov, mu ne predstavlja nobenih težav. Iz njegove drže razumemo, da ob soočenju s nekom drugačnim od nas, lahko rastemo.« Tako je papež Frančišek začel homilijo med večernicami v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja ob zaključku Tedna molitve za enost kristjanov.

Jezus, utrujen od poti, ne pomišlja prositi samarijansko ženo, da mu da piti. Njegova žeja, to vemo, pa je več kot le fizična žeja, je tudi namreč žeja po srečanju, želja po začetku pogovora s to ženo, da bi ji lahko tako ponudil pot notranjega spreobrnjenja. Jezus je potrpežljiv, spoštuje osebo, ki je pred njim in se ji postopoma razodene. Njegov zgled spodbuja k iskanju mirnega soočenja z drugim. Da bi se razumeli ter rasli v dejavni ljubezni in resnici, se je potrebno ustaviti, sprejeti drugega in se poslušati. Na ta način se že začne okušati enost. Enost se udejanja na poti, nikoli ni statična. Enost se udejanja med potjo.

Žena iz Siharja sprašuje Jezusa o pravem kraju češčenja Boga. Jezus ne braniti niti gore niti templja, temveč preide k bistvu in tako poruši zid ločitve. Napoti namreč k pravemu češčenju: ‘Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici’ (Jn 4,24). Mnoga nasprotja, podedovana iz preteklosti, se lahko preraste, če se opusti vsako polemično in apologetsko držo ter se skupaj išče globlje razumevanje tega, kar nas povezuje in to je klic k udeležbi pri skrivnosti Očetove ljubezni, ki nam jo je razodel Sin po Svetem Duhu. Enost kristjanov ne bo rezultat prefinjenih teoloških razprav, med katerimi bo vsak skušal prepričati drugega o utemeljenosti lastnih mnenj. Priznati namreč moramo, da za dosego globine Božje skrivnosti potrebujemo drug drugega, da se srečamo in soočimo pod vodstvom Svetega Duha, ki usklajuje različnosti in prerašča spore. Spravlja med sabo različnosti.

Postopoma samarijanska žena razume Njega, ki jo je prosil, naj mu da piti in je zato sposobna odžejati ga. Jezus se ji namreč predstavi kot izvir, iz katerega žubori živa voda, ki bo za vedno potešila njeno žejo (prim. Jn 4,13-14). Človeško bivanje razkriva brezmejna hrepenenja, kot je iskanje resnice, žeja po ljubezni, pravičnosti in svobodi. Te želje pa so le delno potešene, ker se človek iz globine svoje biti giblje proti ‘več’, proti absolutnemu, ki je dokončno sposoben potešiti žejo. Odgovor na to težnjo daje Bog v Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti. Iz Jezusove odprte strani sta pritekli kri in voda (prim. Jn 19,34). On je izvir, iz katerega žubori voda Svetega Duha, torej ‘Božja ljubezen, ki je bila izlita v naša srca’ (Rim 5,5) na dan krsta. Po delovanju Duha smo postali eno s Kristusom, sinovi v Sinu, resnični Očetovi častilci. Ta skrivnost ljubezni je najgloblje počelo enosti, ki povezuje vse kristjane in ki je precej večja kakor razkoli, ki so se skozi zgodovino zgodili. Zato pa, s kolikšno mero ponižnosti se približamo Gospodu Jezusu Kristusu, s tolikšno se približamo drug drugemu.

Srečanje z Jezusom je Samarijanko spremenilo v misijonarko. Ker je prejela veliko večji in bolj pomemben dar, kot je voda iz vodnjaka, je žena pustila tam svoj vrč (prim. Jn 4,28) in tekla pripovedovat someščanom, da je srečala Kristusa (prim. Jn 4,29). Srečanje z Njim ji je povrnilo smisel in veselje do življenja, zato čuti željo, da posreduje naprej. Danes je ogromno moških in žensk, ki so utrujeni in izsušeni, ki prosijo nas kristjane, da jim damo piti. Tej prošnji se ne moremo izogniti. V poklicanosti biti evangelizatorji, vse Cerkve in cerkvene skupnosti, najdejo bistveno področje tesnega sodelovanja. Da bi pa lahko učinkovito opravili to nalogo, se je potrebno izogniti zapiranju v lastne posebnosti in ekskluzivizem, kakor tudi vsiljevanju uniformnosti po čisto človeških načrtih (prim. Veselje evangelija 131). Skupno prizadevanje za oznanjevanje evangelija pa omogoča preraščanje prozelitizma in skušnjavo tekmovalnosti. Vsi smo namreč v službi enega in istega evangelija! V tem trenutku molitve za enost, bi rad spomnil na naše današnje mučence. Pričujejo za Jezusa Kristusa in so preganjani, ubiti, ker so kristjani, saj preganjalci ne razlikujejo med različnimi veroizpovedmi, katerim pripadajo. Le zato so preganjani, ker so kristjani. To je bratje in sestre ekumenizem krvi.

S tem veselim pričevanjem naših današnjih mučencev in s to veselo gotovostjo iz srca in bratsko pozdravljam njegovo eminenco, metropolita Gennadiosa, predstavnika ekumenskega patriarhata, njegovo milost Davida Moxona, osebnega predstavnika kanterburijskega nadškofa v Rimu, in tudi vse predstavnike različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki ste prišli sem za praznik spreobrnjenja svetega Pavla. Nadalje z veseljem pozdravljam člane mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo ter vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami, katerim želim rodovitno delo med plenarnim zasedanjem, ki bo potekalo prihodnje dni v Rimu. Pozdravljam tudi študente Ecumenical Institute of Bossey in vse mlade, ki imajo štipendijo pri Odboru za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi Cerkvami pri Papeškem svetu za pospeševanje edinosti med kristjani.

Tukaj pa so tudi navzoči redovniki in redovnice različnih Cerkva ter cerkvenih skupnosti, ki so v preteklih dneh sodelovali na ekumenskem simpoziju, ki ga je organizirala Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja med Letom posvečenega življenja. Redovniško življenje je kot preroštvo prihodnjega sveta poklicano, ponuditi v današnjem času pričevanje tistega občestva v Kristusu, ki prerašča različnosti in sicer preko konkretnih izbir sprejemanja in dialoga. Izhajajoč iz tega, iskanje enosti kristjanov, ne more biti izključna pravica kakšnega posameznika ali redovne skupnosti, ki je posebej dovzetna za to problematiko. Medsebojno poznavanje različnih izročil posvečenega življenja in rodovitna izmenjava izkušenj je lahko zelo koristno za vitalnost kakršne koli oblike redovniškega življenja v različnih Cerkvah in cerkvenih skupnostih.

Dragi bratje in sestre, danes mi, ki nas žeja po miru in bratstvu, z zaupljivim srcem izprosimo od nebeškega Očeta, po Jezusu Kristusu, edinem Duhovniku in Sredniku ter po priprošnji Device Marije, apostola Pavla in vseh svetnikov, dar polnega občestva vseh kristjanov, da bo lahko zasvetila ‘sveta skrivnost enoti Cerkve’ (Unitatis redintegratio 2), kot znamenje in orodje sprave za ves svet.«