Spoštovani!

Pred 23 leti smo s pridržanim trepetom in hkrati smelo in ponosno na drog pred parlamentom obesili slovensko zastavo, kot simbol, s katere smo zavestno odstranili rdečo zvezdo, kot simbol boja, revolucije, nasilja, ki smo ga doživljali zlasti po drugi svetovni vojni. Tisti večer je bil nepozaben trenutek uresničitve tisočletnih sanj in hrepenenj po svobodni in samostojni domovini, katere miroljubni program je v Zdravljici zapisal naš pesnik Prešeren, uglasbil pa Stanko Premrl, regens cori tu v ljubljanski stolnici. Sledila so mednarodna priznanja in vrstili so se uspehi na mnogih področjih, da nam jih je zavidala vsa bivša Jugoslavija in jih občudovala vsa Evropa. Pomladni veter je zavel v jadra našega »čolniča« in ga mladostno povedel celo na razsežna svetovna morja.

Danes, po tolikih letih, našo barko, tako bi rekel Prešeren, močno premetavajo valovi globoke krize, a ne samo zaradi močno vznemirjenega svetovnega morja, temveč tudi zaradi samih ljudi na barki, ki se ne morejo sporazumeti, kam jo usmeriti, ali nazaj v egiptovsko sužnost, ali proti pravi duhovni prostosti in vladavini prava.

V našo skupnost, naša srca vse bolj prodira občutek ogroženosti, apatičnosti in otožnosti; in namesto programskega sporočila Zdravljice, nam – če smo nekoliko pesniško navdahnjeni – navdaja misel sužnjev iz Verdijevega Nabucca: »Splavaj misel na krilih letečih nad zelene ravni in bregove,« ko so v veliki bolečini s pesmijo, ki je bila hkrati molitev, prosili Boga: »Domovina nekdanje svobode, o spomini zgubljeni brez nad! Zlata harfa vsevidnih prerokov, le zakaj si tako onemela? Spet obudi svoj zven milih zvokov in zapoj mi o dneh, ki so šli!«

Gospod, obudi v našem narodu željo po enotnosti, po pravi duhovni prostosti, po pravni in pravični državi za vse, ne le za privilegirance.

Nedavna razglasitev papeža Janeza Pavla II. za svetnika je v marsikom obudila spomin na številna srečanja z njim in na njegovo izjemno naklonjenost do Slovenije, kar je pokazal ob mnogih priložnostih, še posebno v času naših osamosvojitvenih prizadevanj in njegovih dveh obiskov pri nas.

Ob ponovnem prebiranju njegovega poslovilnega govora, na Mariborskem letališču leta 1996, znova živo zazvenijo njegove prijateljske in očetovske besede, kot edini kažipot iz sedanje slepe ulice in razkroja naše družbe, ko je spodbujal in dejal, naj ohranjamo obličje te čudovite dežele – podobe raja, da naj ne dopustimo, da bi zamrlo plemenito državljanstvo in duhovno izročilo. Med drugim je dejal, naj pogumno in vztrajno stopamo dalje po poti napredka, s seboj pa naj nosimo vrednote svoje bogate kulturne dediščine. V nadaljevanju je omenil napore, s katerimi si naš narod ne prizanaša, da bi usmeril pristen napredek v blagor vseh. Opozoril je na nujno potrebno potrpežljivost, odprtost za pogovor in pripravljenost na odpuščanje in spravo, da bi mogli z zaupanjem zreti v prihodnost.

Kot da bi bil eden izmed nas, ki od blizu pozna naše globoke razprtije in šibke strani, še zlasti, ker edini v Evropi nismo razčistili ideoloških zablod iz preteklosti, nas je pred odhodom odločno pozval: »Bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.« V nadaljevanju je še opozoril, da »družbene in kulturne spremembe sedanjega časa gotovo zadevajo tudi življenje in navade v družinah, vendar te spremembe ne smejo imeti zanje usodnih posledic.« Pri tem je izpostavil vlogo kristjanov za dosledno in prepričljivo ohranjanje in predajo luči vere, ki že več kot 1250 let tvorno sooblikuje našo dediščino in kulturo.

V ta namen veliko molímo. Danes je sklep devetdnevne molitve in posta za domovino. Hvala organizatorjem te plemenite pobude. Molímo še naprej, vse do volitev, za darove Svetega Duha, za dar modrosti in svèta, da se bomo znali na volitvah prav odločiti in nekaj konkretnega narediti za prenovo naše ljube domovine.

Spoštovani! Le v medsebojnem spoštovanju, strpnosti, medsebojnem sprejemanju je možno živeti v katerikoli skupnosti, tudi v državi. V tem smislu lahko razumemo tudi Gregorčičev verz, ki je vklesan na njegovem nagrobniku: »Naš čolnič (katerega ime je Slovenija) pogube otmimo.« To lahko storimo tudi s tem, da se prav vsi udeležimo volitev, kar je naša demokratična državljanska pravica in dolžnost, ki nam jo kot nalogo nalaga tudi družbeni nauk Cerkve.

To so naše skupne in srčne želje ob rojstnem dnevu naše Domovine, ob dnevu državnosti. Bog vas blagoslovi. Bog blagoslovi našo Domovino!

Tako bodi!

msgr. Andrej Glavan, predsednik SŠK