Predragi bogoslovci, ki boste prejeli službo bralcev in službo mašnih pomočnikov,
spoštovani rektor bogoslovnega semenišča in bratje duhovniki, redovniki,
drage sestre redovnice,
dragi bratje in sestre!

Lepo je slišati človekov »tukaj sem«, ki je sedaj devetkrat zazvenel v tej naši stolni cerkvi in izraža pripravljenost teh mladih ljudi, da izpolnijo Gospodovo voljo, da sledijo Njegovemu klicu in odidejo tja, kamor jih bo pošiljal kot svoje duhovnike, ko bodo končali pot, po kateri hodijo, kakor upamo, z mašniškim posvečenjem. Lepo je, da tudi nas ta njihov »tukaj sem« spominja na naše obljube, na našo pripravljenost izpolniti Božjo voljo in hoditi za Gospodom.
Pomenljivo je, da je ta »tukaj sem« zazvenel ravno na nedeljo Jezusovega krsta, ko je Jezus iz anonimnosti Nazareta po tridesetih letih kot odrasel mož vstopil v javno življenje, v svoje javno delovanje. Presenetljivo! Janez ga je napovedal kot tistega, ki je večji od njega in mu ni vreden obvezati jermen njegovega obuvala. Večji je, da bi se lahko Janez sklonil njegovim nogam in opravil to delo služenja. Ko pa ta, ki je tako zelo velik v Janezovih napovedih, pride k Jordanu, stopi v vrsto grešnikov, v vrsto tistih, ki so prihajali k Janezu, ki so stopali v Jordansko vodo in tam priznavali, da potrebujejo odrešenje, ker so grešniki. Janeza je Jezusovo dejanje pretreslo, da on, ki je prišel kot odrešenik, da on, na katerega bo pokazal kot Božje jagnje, ki odjemlje greh sveta, stoji v vrsti tistih, ki priznavajo svoj greh in stopi v vodo Jordana, ki je sprejemala to priznanje grešnosti, kot da bi hotel Jezus zajeti vso to grešnost nase, na svoje telo in na ta način izmiti človekov greh. Prav za prav ni tako presenetljivo to Jezusovo ravnanje. Presenetljivo je za našo človeško logiko, za naš človeški način razmišljanja. Bog gre vedno tja, kjer so ljudje, ki ga potrebujejo. Bog ne hodi tja, kjer ni ljudi, tja, kjer ni človeka, in zato je ob reki Jordan, tam, kjer se zbirajo množice željne besede, hrepeneče po odrešenju. To, dragi bratje in sestre, je za nas danes pomembno sporočilo. Tudi mi namreč moramo v moči svojega krsta, v moči tega svojega osebnega »tukaj sem«, vedno iti tja, kjer je človek, kjer so ljudje. Če hočemo h Gospodu Bogu voditi vse svoje brate in sestre, če jim hočemo odpirati najprej srce in potem tudi razum za Boga in za Njegovo besedo in za Njegove zakramente, potem moramo iti k njim.

Zato, dragi sinovi, ki boste danes sprejeli službo bralca in službo mašnega pomočnika, nikoli ne ostajajte zaprti v nekakšen svoj izolirani svet, izolirani prostor. Vedno bodite z Bogom veseli, z Božjo besedo veseli na poti k človeku. Vedno bodite z evharističnim Bogom v sebi na poti k človeku.

Bralci boste drugim oznanjali Božjo besedo. Stopate na pot oznanjevanja s tem, da boste brali Božjo besedo, potem poučevali druge. Najprej se sami dajte poučiti, najprej sami zvesto, vsak dan, zajemajte iz Božje besede. Naj bo za vas neizčrpan vir navdiha, neizčrpen vir duhovne hrane. S tem prepoznavajte, kaj morate prinašati ljudem, na kakšen način morate spregovoriti besedo ljudem, kako morate obiskovati ljudi.

In vi, dragi prejemniki službe mašnega pomočnika, ki vas bo ta služba tesneje približala oltarju in boste pomagali duhovniku pri sveti daritvi, boste delili obhajilo, ga nosili bolnikom. Najprej sami živite iz Njega, ljubite oltar in ljubite Gospoda, ki prihaja za vas in za vse druge na ta oltar. Ko ga boste prejemali in ga nosili, naj ljudje čutijo to ljubezen, naj ljudje čutijo, da ste pripravljeni vsak dan znova izgovoriti »Gospod, tukaj sem in sem pripravljen hoditi tja, kjer so tvoji ljudje, kjer so tvoji otroci, kjer so moji bratje in sestre, in jim prinašati Tebe«. To boste zmogli dosledno vse življenje, če boste živeli v velikem prijateljstvu z Gospodom, če boste znali poklekovati predenj, ga častiti v zakramentu svetega Rešnjega telesa, ostajati v nežnem in globokem pogovorom z Njim. Potem ga boste prinašali ljudem ne samo v zakramentu, v posvečeni hostiji, ampak tudi v svojem srcu, v vsem svojem življenju.

Mi, dragi bratje in sestre kristjani, ki se danes Gospodu zahvaljujemo za svoj krst, za to, da so se tudi nad nami odprla nebesa in da je nad nami Gospod izgovoril »moj sin« in »te ljubim z vso ljubeznijo, ki jo prinaša v tvoje življenje moj Sin in Sveti Duh«, tudi mi se danes vprašajmo, na kakšen način in kam nas Bog pošilja, kje so tisti ljudje, h katerim moramo mi danes iti. Kajti naše krščansko, naša povezanost z Bogom ne more biti ujeta v to našo stolnico, v sveto daritev, ne mora biti ujeta med štiri stene našega doma, ne smemo je skrivati, nimamo je pravice skrivati, ampak moramo tudi mi tja, kamor nas pošilja Gospod v vsej pripravljenosti srečevati ljudi takšne, kakršni so. Jezus je šel h grešnim ljudem, da bi jim razodel svetega Boga in da jim bi odprl pot temu Bogu. Tudi mi pojdimo k ljudem, kakršni so, h kakršnim nas pošilja Gospod Bog. Ne izbirajmo ljudi, ne delajmo z njimi razločka, kajti potrebujejo Boga. Če Bog pošilja mene ali tebe zato, da nekomu prineseš Njega, Njegovo besedo, Njegovo ljubezen, pojdi tja in bodi tudi ti tisti, ki je poslan, kakor Gospod Jezus Kristus, ki je poslan v javnost, ki je poslan v javno življenje. Tam razodevaj svojega Boga, svojo vero, svoje življenje po evangeliju.
Bodimo prepričani, da kakor je Jezusa mazilil Sveti Duh, tako mazili tudi vsakega od nas zato, da bomo zmogli to poslanstvo: prinašanje Boga svojim bratom in sestram. Amen.

 

Po zvočnem zapisu