Dragi bratje duhovniki,
dragi bogoslovci,
drage sestre redovnice,
dragi bratje in sestre!

Obhajamo praznik Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi. Slavimo Boga, ker Jezus Kristus v Rešnjem Telesu in Krvi, pod evharističnimi podobami, ostaja resnično navzoč med nami in izpolnjuje svojo obljubo, da nas ne bo zapustil sirot, ne samo na ta način, da bo nam poslal Svetega Duha, zagovornika in Tolažnika – in smo izpolnitev te obljube obhajali na binkoštni praznik – ampak ostaja z nami tudi On sam.

Že sam naslov praznika je zgovoren: gre za nekaj svetega. Pomembno je, da mi ljudje tega našega časa ponovno privzgojimo sami sebi, najprej sami sebi, občutek za sveto. So stvari v življenju, ki ne morejo zapasti v pravilo vsakdana, so stvari v življenju, do katerih moramo imeti drugačen odnos in jih moramo drugače spoštovati. Sveto je tisto, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in je namenjeno za posvečevanje ljudi, za posvečevanje časa in sveto je tisto, ki zasluži vse naše češčenje. Do svetega bi morali vedno pristopati z nekakšnim strahospoštovanjem; v odnosu do svetega bi morali vedno znova prositi Svetega Duha, naj nam da dar strahu božjega, zadnjega izmed darov Svetega Duha, da bi znali v svetem strahu, ne v neki bojazni, ampak v globokem spoštovanju vedno znova pristopati do svetega. Zato se lahko nocoj v večeru tega praznika Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi, vprašamo, ali je moj odnos do Jezusa Kristusa, do maše, do evharistije, do obhajila v resnici odnos strahospoštovanja, globokega češčenja. Ali pa sem se morda na njegovo navzočnost v svojem življenju navadil, da se mi zdi samo po sebi umevno, da je Gospod tukaj, da lahko pridem in ga prejmem, kadarkoli me je volja. Ali pa ga prezrem, ga zapustim, kadarkoli me je volja. Naj nam današnji dan pomaga, da bomo ponovno začeli Jezusa spoštovati kot Svetega, mašo doživljati kot sveto skrivnost, in evharistijo sprejemati kot sveto navzočnost. Potem je to praznik Rešnjega Telesa in Krvi. Gre za telo in kri, ki rešujeta človeštvo; kot da je človeštvo preveč splošen pojem za nas ljudi: rešuje pa mene. Spet vprašanje za vsakega izmed nas: ali se zavedam, da brez prejemanja Svetega Telesa in Krvi, brez življenja, ki ga črpamo iz Rešnjega Telesa in Krvi, ni rešenja. Če pozabimo na to odrešitveno hrano, v kateri se nam daje Jezus, potem ostajamo zaprti v tem svetu, ostajamo ujeti v svoje vsakdanje življenje. On je tisti, ki nas je odrešil z daritvijo svojega telesa, ko so na križu prebodli njegovo stran in sta pritekli iz prebodenega srca kri in voda. Z daritvijo svojega življenja nas je odrešil in ponavzočenje te daritve je vsaka sveta maša, v sveti maši se zgodi ta skrivnost in v obhajilu smo deležni te njegove daritve in sadov te njegove daritve. Potrebujemo to Rešnje Telo in Rešnjo kri, da bi živeli odrešeni, najprej naš danes, in potem kot odrešeni stopali tudi proti večnosti. Seveda vem, dragi bratje in sestre, da je na to vprašanje, na vprašanje o svetosti in na vprašanje o zavedanju, da gre v Jezusovem telesu in krvi za odrešenje, težko odgovoriti, dokler nam Gospod sam ne da moči, da bi lahko odgovarjali na svetost in na odrešenje. In Jezus je to vedel. Jezus je to vedel, ko je srečeval svoje učence, apostole in druge, v času njegovega javnega delovanja, jim je izročil samega sebe, v besedi jim je izročil evangelij in jim je izročil oznanilo in ker je vedel, kakšni so, jim je obljubil svojo navzočnost. In kako zelo so njegovi učenci potrebovali njegovo navzočnost vemo, če nekoliko pomislimo, kaj se je zgodilo v trenutku, ko so mislili, da Jezusa ni več zraven. Dva sta odšla v trg Emavs, apostoli so se zaprli v dvorano zadnje večerje, malo pozneje so šli nazaj v Galilejo in so se spet podali na jezero ribarit. Preprosto, razšli so se. V njih ni bilo ne svetosti, ne odrešenja, ker se niso zavedali Jezusove svete navzočnosti na drugačen način, kakor so je bili vajeni skozi tista tri leta, ko so mogli prihajati k Njemu kadarkoli in poslušati njegove besede. Ker je Jezus vedel, s kakšnimi ljudmi ima opravke, komu zaupa samega sebe, jim je obljubil, da je z njimi vse dni do konca sveta. Ne da bo z njimi, Jezus ne reče: Jaz bom z vami vse dni do konca sveta, ne. Jezus reče: Jaz sem z vami. To velja tudi za nas. Jezus z nami ne bo jutri, Jezus z nami ne bo v neki prihodnosti, Jezus z nami morda ne bo takrat, ko bomo mi postali boljši ljudje, ko se bomo mi spreobrnili in postali pristni kristjani. Ne, Jezus je z nami v tem trenutku, v tem trenutku se nam daje v jed, v tem trenutku se nam daje v pijačo takšnim, kakršni smo in sicer zato, da bi v sebi zmogli narediti potrebne korake, da bi tudi mi mogli postati najprej žive priče, ki živijo z Gospodom in živijo iz Gospoda, potem pa tisti, ki bodo njegovo ime ponesli v svet, ki je, kakor vemo, tako prazen Boga in zato tudi tako prazen smisla. Jezus je z nami. Pomembno pa je, da smo tudi mi z Njim, kajti Gospod je v naših tabernakljih noč in dan, mi pa smo vse povsod in če pošteno pogledamo, včasih tudi pri sveti maši nismo z Njim, ampak potujemo po poteh tega sveta, se ukvarjamo s svojimi skrbmi, naše misli se potijo na vse štiri strani in pozabimo biti z Njim. Zato obhajamo praznik Rešnjega Telesa in Krvi, da bi poživili po eni strani našo vero v njegovo živo in resnično navzočnost in po drugi strani, da bi se začeli zavedati, da je premalo vedeti, da je Jezus v evharistiji resnično navzoč, ampak da je potrebno biti z Njim. Verjetno se kdo izmed vas še spomni, kako so včasih ljudje šli mimo Cerkve in čeprav so šli mimo vrat, so pozdravili Gospoda, ki je v tabernaklju. Živo se spomnim, kako so se možje odkrili takrat, ko so šli mimo cerkvenih vrat. Kolikokrat gremo mi danes mimo Cerkve, mimo svetišča, morda celo mimo tabernaklja in se v srcu ne poklonimo, noga ne poklekne, srce se ne pobudi ob Njem. Doživljal sem celo, ko sem bil na Brezjah, in morda je bilo ravno povzdigovanje, sveti trenutek Jezusovega izpolnjevanja obljube: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta, in so ljudje prišli v cerkev, kot da ni svete maše, kot da ni ravno povzdigovanje, so mirno odšli k oltarju Matere Božje. Jezusa ni, Marija je bila pomembna. Marija nam daje Jezusa, ne same sebe! Glejte, kako je pomembno, da se zavedamo te resnične navzočnosti in da se spomnimo, da moramo mi biti z Njim, sicer se izgubimo v napačnih pobožnostih, pa morda veliko prepričljive, in imamo velikokrat slepe navade, ampak moramo biti z Gospodom Jezusom, potem so naše pobožnosti prave, potem je naše češčenje Matere Božje in vseh drugih svetnikov – hvala Bogu, da jih počastimo, ampak na pravem mestu postane rodovitno, sicer nas lahko odvede proč od Gospoda Jezusa in njegove navzočnosti.

Včasih, kot se vsi gotovo še dobro spomnite, smo imeli na današnji praznik Telovske procesije. Jezus, evharistični Jezus v monštranci je šel ven iz cerkve, je šel med hiše, je šel med polja, je šel po ulicah naših mest, zato da bi zemljo, človeka na njej in človekovo bivanje blagoslavljal. Tudi danes, dragi bratje in sestre, bomo imeli procesijo. Jezus bo šel ven iz naše stolnice, šel bo na ulice mesta Ljubljane, pa ne v monštranci, v vaših srcih bo Jezus danes poromal v domove in bo jutri poromal na delovna mesta, šel v šole, v urade in posvečeval našo zemljo, to naše mesto s svojo sveto navzočnostjo. In vas prosim, da v tej sveti daritvi, v kateri se zahvaljujemo, da ostaja z nami, pripravite svoje srce, da bo mogel prebivati v vašem srcu in da ga prosite za moč in za pogum, da ga boste v resnici nosili tja, kamor vas postavljajo vaše dolžnosti in kamor vas vodi vaš stan. Vi ostanite žive monštrance in po vas naj Gospod blagoslavlja vse tiste, ki jih boste srečali ali ki jih bo On srečal v vas.

Prav je, da sedaj skupaj prosimo Marijo, njo, ki je kot prva monštranca, ko je nosila Jezusa pod svojim srcem šla med ljudi, šla na obisk k Elizabeti, naj tudi nam da to veselje in ta pogum, da bomo Gospoda, ki ga častimo in doživljamo v evharistični daritvi, ki ga prejemamo v svetem obhajilu, prinašali bratom in sestram, ki jih srečujemo v življenju. Amen.

 

Po zvočnem zapisu