Nagovor, ki ga je imel nadškof msgr. Stanislav Zore pri maši ob spominu 60. obletnice Plečnikove smrti, 7.1.2017, v ljubljanski stolnici:

»Minili so božični dnevi, prazniki učlovečenega Odrešenika in prazniki slovenske domačnosti. Spremili smo na posebni praznik še Tri modre, ki so Odrešeniku prinesli darove: zlata, kadila in mire. – Te prisrčne dneve vsakega krščanskega človeka je v pričakovanju svoje 85-letnice preživljal tudi še naš pokojni mojster Jože Plečnik, z nenadno opešanim telesom, pa s čilim duhom in z Bogom v duši. Ko so pa s svojim praznikom odšli Trije modri, je že v naslednjem dopoldnevu položil tudi veliki pokojnik vse zaklade svojega nedosegljivega duha pred Boga, sodnika vseh živih in mrtvih. – Raziskovalci njegovega izrednega in plodovitega življenja bodo te zaklade študirali, uporabljali in poveličevali, dokler bo slovenska in zraven še dunajska in češka hvaležnost živela. Moja dolžnost pa je, da skromnemu mojstru izrečem ob grobu zahvalo v imenu Cerkve in še posebej v imenu ljubljanske škofije za njegova pomembna sakralna poklonila. Saj je v življenju vsako hvalo, zahvalo in izredno plačilo odklanjal, iskreno hvaležen le Bogu za darove duha in domovini za vsakdanji kruh.«

Tako je škof Anton Vovk spregovoril velikemu umetniku Jožetu Plečniku ob pogrebu, 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah. Še vedno se uresničuje napoved škofa Vovka, da bodo raziskovalci Plečnikovega življenja njegova dela študirali, ugotavljali njihovo izvirnost, neponovljivost in lepoto. In to se bo nadaljevalo, kakor je rekel škof, »dokler bo slovenska in zraven še dunajska in češka hvaležnost živela.«

Kakšen človek je bil sposoben takšnega ustvarjalnega poleta. Njegov učenec Vinko Lenarčič je o njem napisal spomine in nam ga predstavlja v vseh odtenkih njegove bogate osebnosti. Za Plečnika pravi, da »je bil globoko veren človek: samo svoje vere, ali bolje, Boga, ni nikdar zatajil!« Lenarčič ob tej trditvi bralcu postavlja vprašanje: »Mi je to povedal?« In odgovarja: »O, tudi, vendar to niti ni bilo potrebno, saj smo vsi, prav vsi to lahko videli. Ne glede na to, s kom je šel, se je pred cerkvijo dosledno odkril, pa tudi pred večjim znamenjem.« (str. 67)

»Če hočemo razumeti Plečnika, soditi, presoditi njegova dela, moramo poleg njegovih del – in del, ki jih je ustvarilo človeštvo, nujno poznati še Sveto pismo in druge temelje krščanske vere, pa naj se to še tako čudno sliši in naj je napravil še toliko del, ki nimajo z vero nič skupnega.«(269). Ker je vero živel tako scela, jo je bilo moč spoznati iz njegovih del. Še celo spomenik žrtvam pri Dolenji vasi v Selški župniji, ki ga nekateri opisujejo kot najlepši spomenik NOB, je podoben kapelici. Tudi na tem mestu je veliki mojster ustvarjal z vero in v govorici arhitekture povedal, da je tudi na tem kraju potrebno moliti – za odpuščanje in za večni pokoj mrtvih.

Popolnoma razumljiva je potem ugotovitev Vinka Lenarčiča, da »Plečnik ni ustvaril niti enega pohujšljivega dela! Še več, pohujšljivega dela nikoli ni dopustil: ‘Mar je preveč, če pravim, da bi umetnik pod nobenim pogojem ne smel napraviti ničesar, za kar ve, da bi bilo lahko drugim v pohujšanje.’« (269)

Kako zelo bi bil naš čas potreben Plečnikovih načel! »Umetnost je podvržena kriteriju lepote, vendar pa tudi kriteriju dobrega in zlega, četudi se to morebiti čudno sliši. Plečnik je pri presoji umetnine zelo uveljavljal tudi ta drugi kriterij. Umetnino, ki je bila po njegovem zapeljiva ali pohujšljiva, razuzdana in goljufiva, licemerska in hinavska, napihnjena in naduta, vase zaljubljena itd., je brezpogojno odklanjal. Takšne umetnine so se mu zdele plehke, spolzke, vsekakor pa pogubonosne za umetnost. Kadar je Plečnik kaj tako odklonil, je rad zaključil: ‘Videli boste, da se nisem motil!’« (279) Če bi današnji čas, današnje umetnike in današnjo umetnost presojali skozi Plečnikova načela, koliko od tega, kar se razglaša za umetnost, bi vzdržalo presojo.

»Plečnik je služil umetnosti tako, da je druge učil in jih navajal k dobremu. Svojega čuta za lepoto svojim študentom ni mogel dati ne opisati – pokazal, povedal in izpričal nam je lahko le svoje hotenje. Njegovo hotenje pa je bilo ustvariti Bogu dopadljiva dela,« pravi arhitekt Vinko Lenarčič.

Plečnik pa ni bil velik le v umetnosti, kot arhitekt. V umetnosti je bil velik zaradi tega, ker je bil velik kot človek. O svojem sosedu v Trnovem piše Fran Saleški Finžgar: »Tako skromno in tiho je leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: ‘Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte.’ Zavzel sem se. On je pa resno nadaljeval: ‘Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda.’ On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik. ‘Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.’ Segel sem mu v roko.« (Koledar Mohorjeve družbe 1958, str 44-45)

Mar lahko dobimo primernejše sporočilo za čas, ki ga živimo. Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo.

Takšen človek presega zgolj trenutek, ki ga živi, in delo, ki ga ustvarja. S svojim življenjem in delom že vnaprej stopa v večnost. Zato ni čudno, da Lenarčič pravi o njem: »Plečnikovo življenje je bilo vzorno kot življenje nikogar, kar sem jih poznal ali o njih bral. Živel je Bogu dopadljivo življenje, dasi mu je bilo vse prej kot prirojeno – bilo je njegovo delo, tako je živeti hotel!« (281)

Ob šestdesetletnici Plečnikove smrti se zato Bogu zahvaljujemo za lepoto, ki jo je ustvarjal, in za zgled življenja, s katerim je navdihoval druge. Naj ga Bog nagrajuje z gledanjem večne Lepote, nam pa naj pomaga, da bomo znali sprejemati lepo in zavračati grdo, da bomo ob Plečnikovem zgledu tudi mi živeli Bogu dopadljivo življenje in ob svojem času dosegli odrešenje, ki je na vrhu stopnic življenja, za vsakega in za vse, kakor je tik pred smrtjo Plečnik rekel škofu Vovku. Amen.

(Navedki so iz knjige: Plečnik, kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec Vinko Lenarčič, Izdal Simon Lenarčič v samozaložbi, Ješovec pri Kozjem, 2016)

Foto: p. Ivan Rampre DJ