Zakaj so me ob posvojitvi preplavila čustva?

Judy Landrieu Klein, Zakaj so me preplavila čustva, ko sem podpisovala posvojitvene dokumente za svojega sina? (Vir: Aleteia)

Tisto minuto, ko je sodnica vstopila na sodišče, sem vedela, da sem v težavah.

Kar sem mislila, da bo navaden obred podpisa na sodišču, je postalo zelo čustven dogodek, ko naju je sodnica, ki je bila presenetljivo družinska prijateljica, zaprisegla in zaprosila za osebno pričevanje. Nenadoma sem izbruhnila v jok, medtem ko me je moj otrok, sedaj je star 17 let, pograbil za roko.

Kako naj ji razložim, da sem Boga prosila, naj v življenje mojega otroka pripelje vodnika in očetovski lik, čeprav nisem nikoli pričakovala, da bo na to prošnjo odgovoril tako, da bo tudi meni poslal čudovitega moža?

Kako naj v besede prenesem, kako sem opazovala Bena, kako se je Ben navezal na Marka prvi dan, ko je vstopil v najin dom in kako očitno je bilo, da je Marka takoj vzljubil? In kako bi sploh ubesedila Markovo velikodušno, potrpežljivo ljubezen do mojega sina – ljubezen, ki je Benu pomagala, da je našel trdna tla po smrti svojega očeta, ko je ravno dopolnil devet let?

»Nenazadnje, kako lahko ubesediš ljubezen, trpljenje in odrešenje?

»Poznala sem tvojega očeta, Ben, in bil je čudovit človek«, je nadaljevala sodnica, ko so tekle solze. »In vem, da je tvoja družina prestala veliko.«

Še posebno v decembru, sem želela dodati.

December bo v naši družini vedno mesec, ko je ljubljeni mož in oče doživel hud srčni napad po katerem se ni nikoli več vrnil domov. Naenkrat se je december iz meseca pričakovanja letnega baleta, okraševanja vedno velikega božičnega drevesa in gledanja Čudeža na 34. ulici spremenil v mesec preživljanja neskončnih, obupanih ur poleg ljubljenega, ki so ga zdravniki ocenili za enega najbolj bolnih pacientov. Navidezno neopomemben dan je december spremenil iz meseca svežega borovega vonja, magičnih luči in zvoka božičnih pesmi v dnevni sobi v mesec bolnišničnih vonjev, mogočnih fluorescentnih luči in nikoli končanega zvoka naprav za ohranjanje življenja telesa moža in očeta.

Znova je bil december in stali smo na sodišču in se spominjali bolečine križanja medtem ko smo opazovali slavo vstajenja, vse naenkrat. Kako naj to razložim sodnici?

»Nenazadnje, kako lahko ubesediš ljubezen, trpljenje in odrešenje?

Ljubezen, trpljenje in odrešenje; ti obkrožajo začetek, sredino in konec božične zgodbe. Zgodba poteka od svete noči do križa, od lesa jasli v Betlehemu do lesa križa na Kalvariji. Na obeh mestih Mati moli, vedoč, da nas lahko samo Bog odreši temnih groženj, ki obkrožajo življenje, v prepričanju, da lahko samo Bog nekaj slabega spremeni v dobro.

Po očetovi smrti me je neskončno skrbelo za Bena, spraševala sem se, kako naj ga spodbujam, učim, mu pokažem, kako biti moški. Bala sem se kaj bo zanj pomenilo biti otrok brez očeta v tem svetu, prosila Boga, naj nekako pripravi pot za mojega sina ko pred sabo nisem videla poti.

Mark se je dobesedno prikazal od nikoder; skoraj trideset let je kot misijonar preživel v tujih deželah – v katerih je reševal sirote s cest, kot očetovski lik pomagal otrokom, ki so bili odvisniki, reševal njihova življenja pred trgovino z belim blagom. Jasno je slišal Boga, kako mu je rekel, naj gre domov in čeprav ni razumel zakaj, je ubogal. Mesece kasneje so se najine poti srečale v majhni kapeli naše župnijske cerkve in ostalo je sveta zgodba.

Leseno bruno naših jasli in križa sta se pred mojimi očmi spremenili v leseno kladivce sodnice, ko sem slišala njene besede, da je Ben posvojen in Mark njegov oče. Zares tako kot prepevajo angeli na višavah sem slišala: ljubezen, trpljenje in odrešenje ubesedeno – besede so v decembru postale meso.

Več na: http://aleteia.org/2016/12/09/why-i-lost-it-signing-my-sons-adoption-papers/

2017-03-13T13:50:33+00:0013. 12. 2016|