E-novice ŽPS


Št. 6 (11.2.2014), leto 2014
urad.za.laike.lj@rkc.si


Papeževo pismo za 22. svetovni dan bolnikov (Vir: Radio Ognjišče)

Danes obhajamo god Lurške Matere Božje oziroma 22. svetovni dan bolnikov. Papež Frančišek je za to priložnost bolnikom napisal pismo z naslovom Vera in ljubezen: »In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16).

Dragi bratje in sestre!

1. Ob priložnosti XXII. svetovnega dneva bolnikov, ki ga letos obhajamo pod naslovom Vera in ljubezen: »In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16), se posebej obračam na bolne in vse, ki jim s svojo skrbjo in pomočjo stojite ob strani. Cerkev ob vas, bolniki, spoznava posebno navzočnost trpečega Kristusa. Da, v našem trpljenju je Jezusovo trpljenje, saj z nami nosi vso težo in jo osmišlja. Ko je Božji Sin visel na križu, je izničil osamljenost trpljenja in razsvetlil njegovo temo. Tako stojimo pred skrivnostjo Božje ljubezni do nas; daje nam upanje in pogum – upanje, ker se v ljubečem Božjem načrtu noč trpljenja odpre velikonočni luči, in pogum, da se združeni z njim, ki nam stoji ob strani, zoperstavimo vsem neprijetnostim.

2. Učlovečeni Božji Sin ni premagal bolezni in trpljenja v moči človekove izkušnje, temveč tako, da ju je sprejel nase, ju preobrazil in izničil njuno brezpogojno moč. Izničil, ker zadnje besede nimata več bolezen in trpljenje, temveč novo življenje v polnosti; preobrazil, ker v zedinjenju s Kristusom vse, kar se nam zdi negativno, lahko postane pozitivno. Jezus je pot in v njegovem Duhu mu lahko sledimo. Oče je iz ljubezni daroval Sina, ki se je daroval iz iste ljubezni. S tem ko svoje življenje darujemo za življenje svojih bratov in sester, lahko tudi mi ljubimo drug drugega, kot nas ljubi Bog.

Vera v dobrega Boga nam bo v dobro; vera v križanega Kristusa nam bo dala moč, da bomo ljubili do skrajnosti, tudi sovražnike. Dokaz prave vere v Kristusa je osebna podaritev, širjenje ljubezni do bližnjega, še posebej do tistega, ki je ne zasluži, ki trpi, ki je izločen iz družbe.

3. Po krstu in birmi smo poklicani, da postajamo podobni Kristusu, usmiljenemu Samarijanu vseh trpečih. »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16). Če se z naklonjenostjo ozremo na tiste, ki so najbolj nebogljeni, jim v nasprotju s svetom prinašamo upanje in Božji nasmeh. Če naše velikodušno podarjanje sebe drugim postane način našega delovanja, potem dajemo prostor Jezusovemu Srcu in tako prispevamo svoj delež k prihajajočemu Božjemu kraljestvu.

4. Da bi lahko rasli v nežnosti, v spoštljivi in čuteči ljubezni, imamo krščanski zgled, na katerega se lahko z gotovostjo oziramo. To je zgled Jezusove in naše Matere, ki je pozorna na Božjo besedo ter na skrbi in težave svojih otrok. Prevzeta od Božjega usmiljenja, ki je postalo meso, Marija ne misli nase, temveč se odpravi na pot iz Galileje v Judejo, da bi obiskala sorodnico Elizabeto in ji pomagala. Ko opazi pomanjkanje vina na svatbi v Kani, se obrne na svojega Sina. Na življenjskem romanju nosi v svojem srcu besede starčka Simeona, ki ji je napovedal, da bo njeno dušo presunil meč. Zvesto vztraja pod Jezusovim križem. Ve torej, kaj pomeni hoditi po poti, zato je Mati vseh bolnih in trpečih. Nanjo se smemo obračati z otroškim zaupanjem, prepričani, da nam bo pomagala, nas podpirala in nas ne bo nikoli zapustila. Je Mati Križanega in Vstalega: ostaja z nami na naši poti križa in nas spremlja na poti k vstajenju, k polnosti življenja.

5. Sveti Janez, učenec, ki je z Marijo stal pod križem, nas vodi k viru vere in ljubezni, k Božjemu Srcu, ki »je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Spominja nas, da ne moremo ljubiti Boga, ne da bi ljubili svoje brate in sestre. Kdor stoji z Marijo pod križem, se uči ljubiti tako, kot je ljubil Jezus. Križ je »gotovost zveste Božje ljubezni do nas. Ta velika ljubezen prodre vse do naših grehov in jih odpušča; prodre v naše trpljenje in nam daje moč, da ga prenašamo; prodre celo v smrt, da jo premaga in nas reši. […] Kristusov križ nas vabi k navzemanju njegove ljubezni. Uči nas tudi, kako naj drugega gledamo z usmiljenjem in ljubeznijo – predvsem trpečega, ki potrebuje pomoč« (Križev pot z mladimi v Riu de Janeiru, 26. julija 2013).

Na XXII. svetovni dan bolnikov zaupam Mariji, da bo bolnim pomagala prenašati trpljenje s trpljenjem Jezusa Kristusa in da bo podpirala vse, ki negujejo bolne. Vsem – bolnim, tistim, ki jim strežejo, in vsem odgovornim – iz srca podarjam svoj apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 6. decembra 2013

Frančišek

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/aktualno/12927/

 
Marta Jerebič, Prva obletnica napovedi odstopa Benedikta XVI. (Vir: Radio Ognjišče)

Danes mineva leto dni, odkar je papež Benedikt XVI. napovedal svoj odstop. Ker že več stoletij ni prišlo do česa takega, je bilo to dejanje za mnoge nenavadno in presenetljivo. Kdor pa je bolj od blizu spremljal Benedikta XVI., je nekaj takega lahko zaslutil že iz njegovega pogovora z novinarjem Petrom Seewaldom.

To je bilo veliko vodstveno dejanje, svobodna odločitev, ki je resnično vplivala na razmere in zgodovino Cerkve, je za Radio Vatikan dejal njegov direktor in vatikanski tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi. Pojasnil je, da se prav v tem primeru vidi, da je papeštvo služenje in ne moč, in da prav zato dva papeža lahko mirno sobivata.

Benedikt XVI. sicer živi skrito javnosti, a ne izolirano. P. Lombardi je povedal, da živi normalno življenje za neko ostarelo verno osebo: veliko moli, premišljuje, bere, odgovarja na pisma, se srečuje z ljudmi, ki so mu blizu. Med odnosi je posebej izpostavil osebna srečanja in pogovore s svojim naslednikom papežem Frančiškom.

»Mislim, da je zelo lepo za nas, ko vidimo tiste redke fotografije obeh papežev, ki molita skupaj. To je zelo lepo in spodbujajoče znamenje nepretrganosti Petrovega poslanstva v služenju Cerkve,« je še povedal p. Lombardi.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/svet/12934/ 


AJ, Preizkušnja naravne nesreče priložnost za solidarnost (Vir: Radio Ognjišče)

Pomožni škof dr. Anton Jamnik je včeraj maševal v Doljnem Logatcu in obiskal najbolj prizadeta območja v okoliških krajih.

Obisk najbolj prizadetih območij na področju Logatca in okoliških krajev se je začel s sveto mašo v Doljnem Logatcu. Pri sveti maši je škof Jamnik poudaril, da želi s tem obiskom pokazati solidarnost, duhovno bližino pa tudi vabilo h konkretni pomoči vsem, ki so jih v zadnjih desetih dnevih prizadeli sneg, žled, grozeče poplave in druge preizkušnje v mnogih predelih Slovenije. Ob Božji besedi, da naj bi bili kristjani »sol zemlje in luč sveta«, je poudaril, da je naravna nesreča, ki jo doživlja veliko področij v Sloveniji priložnost, da to tudi uresničujemo in udejanjamo s konkretnimi dejanji pomoči, solidarnosti in sočutja. Ob trpljenju bližnjih ne smemo in ne moremo ostati ravnodušni, kot da se nas to ne tiče. Pomembno je, da se danes, tukaj in sedaj odločimo, da vsak po svojih močeh pomagamo in da se ob tem zavedamo, da je dobro delo in služenje največja sreča za vsakega, ki lahko osreči drugega, ter da se iz sveta individualizma in zaprtosti vase odpremo bližnjemu in v medsebojni solidarnosti doživimo vse bogastvo in radost bivanja v skupnosti. Po sveti maši je škof Jamnik obiskal gasilce, delavce elektro podjetij, štab civilne zaščite, vojake, skavte, tabornike, člane župnijske Karitas ter se vsem zahvalil za njihovo požrtvovalnost, srčno dobroto in veliko odgovornost, ki jo čutijo in uresničujejo v skrbi za bližnje.

Na terenu se je v konkretnih razmerah seznanil, kako zelo so bili in še vedno so, mnogi ljudje na tem področju zares v zelo težkem položaju, hkrati pa tudi, da je to ljudi še bolj povezalo med seboj in da je hvala Bogu med ljudmi še vedno zelo razvit čut odgovornosti za bližnje. To je ponovno povezalo prebivalce celotne Slovenije med seboj, saj so bili v Logatcu gasilci iz Bele Krajine, delavci elektro podjetij iz različnih koncev Slovenije…. Še več, tudi večje število prostovoljcev iz Nemčije, Avstrije, Češke pomaga predvsem pri oskrbi z električno energijo. Kljub temu, da se vendarle stvari nekoliko umirjajo, so vsi po vrsti opozarjali, še posebej tisti v najbolj oddaljenih vaseh, da »pravi šok« šele prihaja, ko se bo pokazala vsa realnost in vse razsežnosti te naravne nesreče.

Zato smo prav vsi še toliko bolj poklicani, da v prihodnjih tednih in mesecih ne pozabimo na ljudi v stiski po celotni Slovenije ter da preko župnijskih, škofijskih in Slovenske Karitas in na mnoge druge načine prispevamo svoj delež materialne, duhovne in socialne pomoči bližnjim. Končno pa je to naša poklicanost in srčika evangelija, da v služenju bližnjemu dokažemo, da smo evangelij vzeli zares, da nas prijateljstvo z Bogom vabi, da njegovo obličje odkrivamo prav v vsakem človeku.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/aktualno/12930/ 
 


Zbiranje pomoči za prizadete ob ledeni ujmi (Vir: Katoliska-cerkev.si)

Slovenska karitas se pridružuje pomoči prizadetim ob ledeni ujmi, ki je zajela Slovenijo. Za prizadete družine je Karitas do sedaj zagotovila 10 močnejših agregatov. Osem agregatov bo družinam razdeljenih v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije, od tega 6 agregatov v Cerkno in okolico ter 2 na območje Postojne. Dva agregata pa sta bila razdeljena danes na območju Škofijske karitas Celje.

Slovenska karitas zbira prispevke za pomoč gospodinjstvom, ki so utrpeli škodo zaradi ledene ujme in potrebujejo podporo.
Svoj dar lahko podjetja in posamezniki prispevajo na:

Slovenska karitas
Kristanova ulica 1
1000 Ljubljana,
TRR : SI56 02140-0015556761,
Namen: LEDENA UJMA,
Sklic: 00 6238,
Koda namena:CHAR,
BIC banke: LJBASI2X

Iskrena hvala za podporo.

Imre Jerebic
generalni tajnik Slovenske karitas

Več na: http://katoliska-cerkev.si/zbiranje-pomoci-za-prizadete-ob-ledeni-ujmi



Nagrada Prešernovega sklada jezuitu p. Vladimirju Kosu (Vir: Katoliska-cerkev.si)

Iz utemeljitve nagrade:

Pesnik Vladimir Kos je bil rojen v Murski Soboti leta 1924. Navzkrižja vojnega časa so ga vodila v emigracijo.

Leta 1950 je v Rimu doktoriral iz filozofije in se kot duhovnik odločil za misijonsko delo na Japonskem. Tam deluje že vse od leta 1956 - kot univerzitetni profesor filozofije in kot misijonar med revnimi.
Vladimir Kos se je v zgodovino moderne slovenske literature vpisal s tem, da je v letih po 1954 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma. Intenzivno pesniško ustvarjalnost ohranja Kos vse do danes.

V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in krščanskega Boga kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči. V Pesmih z japonskih otokov si mojstrsko odgovarjata japonski slog tanka in slog tradicijske slovenske pesmi.

Iz obeh zvrsti blagoglasno zveni daljni japonski svet, bivanjsko artikuliran z izkušnjo Slovenca v svetu, ki so mu živo slovensko, japonsko in krščansko izročilo vir intenzivnih pesniških navdihov.

P. Kosu čestitamo in mu želimo vse dobro!

Več na: http://katoliska-cerkev.si/nagrada-presernovega-sklada-jezuitu-p-vladimirju-kosu

 
 

M.P., »Ne le trpeti, tudi umreti za svoje ideje« (Vir: Druzina.si)

Alojzij Stepinac je bil hrvaški nadškof in kardinal, ki so ga vsi poznali po njegovi ljubezni do Kristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniški gorečnosti. Rodil se je leta 1989, umrl pa 10. februarja 1960. Za blaženega ga je leta 1998 v Mariji Bistrici pred okoli 400.000 romarji razglasil papež Janez Pavel II. Ob beatifikaciji je dejal: »Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija.«

Ob godu bl. Alojzija Stepinca ponovno objavljamo njegov življenjepis in vas vabimo k prebiranju knjižice Luč na poti življenja, v kateri boste o njem izvedeli še več.

Rodil se je 8. maja 1898 v župniji Krašić. Po maturi v Zagrebu je leta 1916 nastopil vojaško službo v Karlovcu. Kot poročnik avstrijske vojske je bil poslan na italijansko bojišče. Julija 1918 so ga ujeli, čez pet mesecev pa izpustili. Zatem je kot vojaški prostovoljec odšel v Solun. Po demobilizaciji se je leta 1919 vrnil domov in jeseni odšel študirat agronomijo v Zagreb, a že po enem semestru se je odločil, da bo raje pomagal očetu, ki je bil velik kmet. Starši so ga spodbujali, naj se poroči, in izbral si je Marijo Horvat, ki jo je poznal kot verno dekle. Vendar pa z ženitvijo ni bilo nič; Alojzij se je odločil za študij teologije na Gregoriani v Rimu, kjer je bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Tako je bila uslišana molitev Alojzijeve matere Barbare, ki je goreče molila in se trikrat na teden postila, da bi sin prejel milost duhovniškega poklica. Alojzij je za materino molitev izvedel šele po posvečenju.

Ves Zagreb ga je cenil
Ko se je leta 1931 vrnil v Zagreb, ga je nadškof Bauer imenoval za škofijskega ceremonierja. Njegova posebna skrb so bili reveži. Nadškof je na njegovo pobudo ustanovil Karitas. Stepinca so že takrat poznali po njegovi ljubezni do Kristusa in Cerkve, ljubezni do molitve, zrelosti in duhovniški navdušenosti, kar je nadškofa Bauerja nagnilo k temu, da ga je predlagal za svojega naslednika. »Tako me je presenetil, da sem prvi hip pomislil, da je starčka (nadškofa Bauerja) zapustila pamet,« je kasneje pripovedoval Alojzij Stepinac. Njegovo imenovanje za nadškofa 28. maja 1934, ko mu je bilo 36 let, je bilo za vse popolno presenečenje.

Škofovsko službo je začel z velikim zaupanjem in vero, kar izraža tudi njegovo škofovsko geslo: »Vate, Gospod, zaupam!« Bil je zelo povezan z laiškimi združenji in mladinskimi skupinami, spodbujal verski tisk, odpravljanje revščine, skrbel je za primerno pastoralo, posebej otrok in mladih. Gojil je prijateljski odnos s svojimi duhovniki in bil očetovski z bogoslovci. P. Miha Žužek, ki je vojna leta preživel v Zagrebu, se spominja: »Nadškofa Stepinca je že leta 1941 ves Zagreb cenil kot duhovnega človeka. Znano je bilo, da je mož globoke molitve, asket, poln nesebične ljubezni. Svoje ‘gospodinje' je spravljal v nenehne zadrege, ker je sproti vse razdal.«

Stepinac je poudarjal pravico vseh, tudi hrvaškega naroda, do neodvisnosti, zato je podpiral hrvaško državo, v marsičem pa je z oblastniki Neodvisne države Hrvatske (NDH), prihajal v nesoglasje zaradi njihovih ukrepov, saj so bili za Cerkev nesprejemljivi. Že aprila 1941 je obsodil protisrbsko in protijudovsko zakonodajo, ki jo je sprejel režim. Ščitil je Jude in organiziral pobeg judovskih otrok na Madžarsko in v Palestino. Ko je kmalu po ustanovitvi države voditelj NDH Pavelić ukazal množično streljanje Srbov, je Stepinac zapisal: »Kot nadškof protestiram proti temu nasilju: česa takega katoliška vera ne dovoljuje. Prosim Vas, da sprejmete vse ukrepe, da niti en Srb ne bi bil več ubit.« Pogosto je posredoval pri oblasteh, ko so preganjali pravoslavne Srbe, in bil pri tem marsikdaj uspešen. Ko so Nemci iz Štajerske izgnali skoraj vse duhovnike, je v okrožnici prosil hrvaške duhovnike, naj jih z odprtostjo sprejmejo.

24. oktobra 1942 je dejal med pridigo: »Vsi ljudje vseh ras so božji otroci, vsi brez razlike, najsi bodo Romi, črnci, civilizirani Evropejci, Judje ali ponosni Arijci, vsi imajo isto pravico, da rečejo: ‘Oče naš, ki si v nebesih.' Zato je katoliška Cerkev vedno obsodila in še obsoja vsako krivico in nasilje v imenu razredne, rasne ali nacionalne teorije. Ni mogoče iztrebljati Romov ali Judov, ker bi jih imeli za manjvredno raso.« Tako jasnih besed je bilo v takratni Evropi slišati bolj malo. Njegove jasne obsodbe režima so objavljali partizani pa tudi radio BBC, kar je razjezilo ustaše.

»Moja krivda je v tem, da ne klonim«
Ko so po osvoboditvi leta 1945 oblast prevzeli partizani, so bili nekaj mesecev odnosi med Cerkvijo in državo dobri. Zatem pa ga je Tito v osebnem pogovoru skušal prepričati, naj ustanovi narodno Cerkev in se odcepi od Svetega sedeža. Stepinac je odklonil. Skupaj z drugimi hrvaškimi škofi je objavil pismo, v katerem je obsodil politiko komunističnega režima, ki ni spoštoval verske svobode, ki je nacionaliziral premoženje Cerkve, preganjal posameznike in pobijal duhovnike. Režimski mediji so začeli močno napadati Stepinca in škofe. Prijeli so ga in ga na montiranem procesu obsodili na šestnajstletno prisilno delo. »Moja krivda je v tem,« je izjavil pred sodniki, »da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.« V zloglasnem zaporu v Lepoglavi je prebil pet let, zatem pa so ga zaradi pritiskov mednarodne javnosti premestili v župnišče v rojstnem Krašiću, kjer je ostal do smrti. Papež Pij XII. je njegovo zvestobo Kristusu in Cerkvi 12. januarja 1953 nagradil: imenoval ga je za kardinala. V Krašićih je veliko trpel zaradi stalnega policijskega nadzora in bolezni. Malo pred smrtjo, leta 1959, je v odgovoru oblastem zapisal: »Če režim meni, da umiram prepočasi, naj me telesno popolnoma dotolče, kakor je v pravnem smislu storil pred štirinajstimi leti. Sveti Ciprijan je svojemu krvniku dal 25 zlatnikov, preden mu je ta odsekal glavo. Jaz nimam zlata. Vse, kar lahko dam, je molitev za tistega, ki mi bo zadal smrt, da mu Gospod odpusti in mu da večno življenje, meni pa da spokojno smrt.« Čeprav je bil do režima povsem neuklonljiv, pa ni gojil nobenega sovraštva. »Eminenca (Stepinac) je rekel,« je februarja 1960 Titu pisala kiparka Mila Wood, »da bo po hudi bolezni prvo mašo opravil za Vas. Poleg tega je vedno poudarjal: tudi komunisti so naši bratje, mi jih moramo ljubiti. Ste me razumeli? Mi jih moramo ljubiti.«

Več v knjigi Juraja Batelja Luč na poti življenja.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBne-le-trpeti-tudi-umreti-za-svoje-ideje%C2%AB


A.S., Najmanj 17 tisoč mladih na srečanju s svetim očetom na praznik sv. Valentina (Vir: Radio Ognjišče)

14. februarja, se bo papež Frančišek srečal z mladimi pari, ki se pripravljajo na poroko. Avdienca, ki bo zaznamovala liturgični praznik sv. Valentina, je bila naznanjena 20. decembra.

Sprva je bila predvidena v dvorani Pavla VI., a je bila zaradi nepričakovano velikega števila prijavljenih prestavljena na Trg sv. Petra. Iz tega razloga so tudi prijave še vedno mogoče, saj se je rok prestavil na 12. februar. Doslej se je na srečanje s svetim očetom prijavilo že kar 17 tisoč mladih. Dogodek, katerega je spodbudil Papeški svet za družino, bo potekal pod geslom: Veselje 'da-ja' za vedno. Predstavlja del poti priprave na prihodnjo škofovsko sinodo, posvečeno družini. Udeleženci srečanja bodo dopoldne najprej prisluhnili pričevanjem in se tako pripravili na prihod papeža Frančiška, ki se jim bo predvidoma pridružil ob 12. uri.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/151/svet/12921/

 

K. Č. (po CNS), Redovnica s hokejem v krvi (Vir: Druzina.si)

Sestra Helena Burns se je rodila v Bostonu. In za prebivalce tega mesta se, po njenih besedah, predpostavlja, da jim je všeč hokej kot materino mleko: "Takoj, ko lahko stojiš, ti dajo drsalke in te pošljejo na led. Vsak igra hokej, ali pa ga vsaj spremlja." Tako ni presenetljivo, da ljubezen do tega moštvenega športa goji tudi Helena Burns, čeprav redovnic v hokejskem dresu nismo vajeni.

Sestra Helena ima tudi kanadsko državljanstvo in navija za kanadsko hokejsko reprezentanco: "Všeč mi je, da je Sidney Crosby kapetan!". Vseeno pa ne občuduje vseh sestavnih delov hokeja: "Vedno sem vznemirjena, ko vidim pretepe na ledu - tako brutalni so. To se ne bi smelo dogajati." Ravno zato ji je olimpijski hokej tako všeč, saj so tu kazni za pretepe stroge, tako da do njih prihaja zelo redko.

Sestra pravi, da sosestre njeno navdušenje za hokej že dobro poznajo in šaljivo dodaja, da jih je nekaj že "spreobrnila". Več lahko prebereš na: http://www.catholicnews.com/data/stories/cns/1400519.htm 

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/redovnica-s-hokejem-v-krvi

 
MOLITEV

O, vem, da me ljubiš,
bolj kot jaz Tebe;
svoj žitni klas
med kamenjem časa
nenehno drobiš
za živi Kruh.
O, vem, da v me upaš,
bolj kot jaz v Tebe.
Šum Tvojih valov
utaplja
mojo praznino, obup.
O, vem, da vame veruješ,
bolj kot jaz v Tebe.
Moč Tvoje Resnice
odpira grobove;
zame premagal si smrt.
Zato vem, da Te ljubim.
Vem, da v Tebe upam.
Vem, da Vate verujem,
ker si Pot, Resnica in Življenje.


molitvena revija Magnifikat

6. nedelja med letom


16.2.2014
Mt 5,17-37

Dopolnitev postave

Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo ljudi tako učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo v nebeškem kraljestvu velik.

Nova pravičnost
Kajti povem vam: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom spraviš, in potem pridi in daruj svoj dar. S svojim nasprotnikom se hitro spravi, dokler si z njim še na poti; da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te v ječo vrgel. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš zadnjega novčiča. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prešuštvuj!‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval. Ako te tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je izgubljen eden tvojih udov, kakor da bi bilo célo telo vrženo v pekel. In ako te tvoja desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je eden tvojih udov izgubljen, kakor da bi célo telo prišlo v pekel. Rečeno je bilo: ‚Kdor se od svoje žene loči, naj ji dá ločitveni list.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se od svoje žene loči – razen če se zaradi nečistovanja – je kriv, da ona prešuštvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. Dalje ste slišali, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prisegaj po krivem: spolni pa, kar si Gospodu prisegel.‘ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte: ne pri nebu, ker je božji prestol; ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi ne prisegaj pri svoji glavi, ker ne moreš ne enega lasú napraviti belega ali črnega. Vaš govor pa bodi: Dà, dà; ne, ne; kar je več kot to, je od hudega.

 

Besede vere za vsakogar


Evangeljsko veselje

Pojav evangelizacije
Evangelizacija z veseljem - s čustvom - predlaga nov pogled. Po eni strani se pridružuje duhu prve evangelizacije; ne izhaja iz vzroka veselja (oznanila o prihodu odrešenja v osebi Kristusa), ampak iz njegovega učinka: veselju, ki je sad in ga kristjan čuti. Kaj zajema ta nov način evangelizacije? Nič manj kot pustiti, da v nas sije Kristus - ali bolj natančno: omogočiti, pustiti, da se vidijo učinki njegove navzočnosti v nas: na kratko omogočiti, da se Kristusa lahko dotaknemo preko posebnega pojava - veselja, ki ga svet ne more dati. Po razumu, avtoriteti, vrnitev k veselju ne predstavlja skrčenja evangelija na preprosto čustvo, ampak izhod Cerkve iz podedovanih metafizičnih kategorij. S Frančiškom fenomenologija vstopa v razprave učiteljstva.


Vir: Gregory Solari, Fenomenologija veselja (http://faire-eglise.blogs.la-croix.com/)
Gradiva

Apostolska spodbuda, Evangeljsko veselje

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas, da ... z nami podelite svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji ali nam pošljete svoja vprašanja glede slednjega...

Svojo elektronsko pošto pošljite na: urad.za.laike.lj@rkc.si. V primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg, vam bomo z veseljem pomagali.

Anketa Sveta katoliški laikov Slovenije

Vabimo vas, da izpolnite anketo Sveta katoliških laikov Slovenije, katerega upravni odbor razmišlja o možnosti vključevanja članov ŽPS v svoje vrste. Anketo najdete na naslednji povezavi: https://www.1ka.si/a/35773.


44. katehetski simpozij (Vir: katoliska-cerkev.si)
Katehetski simpozij, bo
v krajši obliki potekal od 16. do 19. februarja 2014 v Domu duhovnosti Kančevci in od 10. do 12. marca 2014 v Hiši kruha pri Svetem Duhu pri Škofji Loki.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/44-katehetski-simpozij


Izobraževanje župnijskih moderatorjev za pastoralno načrtovanje
V mesecu marcu pripravljamo nadaljnje izobraževanje župnijskih moderatorjev za pastoralno načrtovanje, ki bo tako kot jesensko potekalo v obliki skupnega usposabljanja duhovnikov in laikov. Prvi del konference bo vseboval spoznavanje papeževe apostolske spodbude Evangeljsko veselje in primerjave krovnega dokumenta Pridite in poglejte s slednjo (dr. Andrej Šegula). Praktični del srečanja bo izmenjava dobrih praks župnijskega načrtovanja.

Na usposabljanje ste vabljeni vsi duhovniki in najmanj dva ali več ožjih župnijskih sodelavcev (najbolje dosedanje udeležence usposabljanj za pastoralno načrtovanje in morda še koga).

Razpored izobraževanj po posameznih arhidiakonatih je naslednji:
1. arhidiakonat (dekanije: Lj.-Center, Lj.-Moste; Lj.-Šentvid, Lj.-Vič, Rakovnik): sobota, 8. marec, Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ob 9.00;
2. arhidiakonat (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka): sobota, 1. marec, Brezje, ob 9.00;
3. arhidiakonat (dekanije: Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje): sobota, 22. marec, Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ob 9.00; in
4. arhidiakonat (dekanije: Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje): sobota, 29. marec, Stična, ob 9.00.


 
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







This email was sent to wlmailhtml:sps@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp