E-novice ŽPS


Št. 53 (26.11.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

s. Brigita Zelič, Papež Frančišek ob sklepu Leta vere: Za vernika je pomembno, da v sebi goji odprtost do Jezusa Kristusa (Vir: Radio Ognjišče)

Sprejeti Jezusa v središče svojega življenja, je bilo v nedeljo osrednje vabilo papeža Frančiška približno 60.000 zbrani množici na Trgu sv. Petra v Vatikanu in tudi vsej Cerkvi.

S papežem je somaševalo približno 1200 duhovnikov in škofov. Po njegovem naročilu je pred sveto mašo bila izvedena nabirka namenjena pomoči ljudem na Filipinih, prizadetim ob nedavnem tajfunu, ki je ob prinašanju darov bila izročena svetemu očetu. Ob današnjem sklepnem slavju Leta vere je povezanost vse Cerkve s prvim rimskim škofom Petrom, prišla še posebej do izraza. Papež Frančišek je ves čas izpovedi, molitve vere pri sveti maši v rokah držal relikvije svetega Petra, položene v umetniško izdelano skrinjico z reliefnim napisom: „Ti si Peter, skala in na to skalo bom postavil svojo Cerkev.“

Na današnji slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva je papež Frančišek najprej spomnil, da zaključujemo ne le liturgično, bogoslužno leto, temveč tudi „Leto vere“, ki ga je razglasil Benedikt XVI., za kar mu je iskreno hvaležen. Tem papeževim besedam je sledil prisrčen aplavz zbrane množice. V nadaljevanju nagovora je papež Frančišek med drugim poudaril pomen osrednjega mesta, ki pripada Jezusu Kristusu in o njem govori apostol Pavel v pismu Kološanom, ko pravi: „Jezus je prvorojenec vsega stvarstva, kajti vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je vse utemeljeno. On je središče vsega in v njem imamo odkupitev, odpuščanje grehov (prim. Kol 1,12-20). Za vernika je torej pomembno, da v sebi goji odprtost do Jezusa Kristusa in zmožnost sprejeti ga v svoje misli, besede in dejanja. Na ta način bodo naše misli krščanske, to je Jezusove. Naša dejanja bodo krščanska, oz. Jezusova dejanja. Naše besede bodo krščanske besede, to je Kristusove besede. Ko pa to središče, jedro v nas izgine, ker ga nadomestimo s čim drugim, izvira iz tega škoda, ki je škoda za okolje, ki nas obdaja in za človeka samega.“

Razen tega, da je Jezus središče stvarstva in sprave človeka z Bogom, je tudi središče Božjega ljudstva, je nadalje razmišljal sveti oče. In prav danes je Jezus tu, v središču in med nami, je dejal. Tu je v Besedi in na oltarju, živ, navzoč med nami, ki smo njegovo ljudstvo.
Končno pa je Kristus središče zgodovine človeštva in osebne zgodovine vsakega človeka. „Kadar je Jezus v središču, se razsvetlijo in prejmejo upanje tudi najtemnejši trenutki življenja, kot se je zgodilo razbojniku, o katerem govori današnji evangelij. Razbojnik, ki je zapravil vse svoje življenje, se skesan obrne na Jezusa na križu in ga prosi: „Spomni se me, ko prideš v svoje Kraljestvo“ (Lk 23,42). In Jezus mu zagotovi: „Še danes boš z menoj v raju“ (v.43), v njegovem kraljestvu. Jezus izgovarja samo besedo odpuščanja in ne obsodbe. Ko človek najde pogum prositi za odpuščanje, Gospod takšne prošnje nikoli ne presliši.“

Ob koncu nagovora med sveto mašo je papež Frančišek prisotne povabil, naj pomislijo na svoje življenje, kjer lahko vsakdo odkrije napake in grehe, vesele in temne trenutke. Zagotovil je, da bo prav vsakemu dobro delo, če se bo zazrl v Jezusa in mu v tišini svojega srca izrekel prošnjo: „Spomni se me, Gospod, zdaj, ko si v svojem Kraljestvu!“ Povabil je, naj mu to pogosto ponavljajmo in naj bomo gotovi, da nam Gospod naklanja vedno več od tistega, za kar ga prosimo.

Ob koncu svete maše pred molitvijo angelovega čaščenja je papež Frančišek izročil apostolsko spodbudo z naslovom Veselje evangelija nekaterim predstavnikom najrazličnejših stanov in življenjskih položajev znotraj velike družine Cerkve razširjene po vsem svetu.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/148/aktualno/12253/  
 

TD/Karitas, Teden Karitas 2013 (Vir: Radio Ognjišče)

Smo v tednu Karitas z geslom »Verjamem vate«. V evropskem letu aktivnega državljanstva in letu vere Karitas spodbuja vsakega posameznika, da verjame v sočloveka, zaupa vanj in mu pomaga, verjame pa tudi v dobrodelnost in solidarnost ljudi.

Ob tej priložnosti na Slovenski Karitas izražajo hvaležnosti vsem več kot 9.400 prostovoljcem, ki vse leto darujejo svoj prosti čas. Čas je denar, in če ga komu pokloniš, je to največje darilo, poudarjajo. Veseli in hvaležni so tudi za odprte roke darovalcev, ki so že večkrat dokazali, da znajo čutiti človeka v stiski. Z darovi, ki jih zberejo v sklopu dobrodelnega koncerta Klic dobrote, pomagajo slovenskim družinam, ki se znajdejo v stiski.

„Skupaj zmoremo več. Upanje vedno živi, verjamemo v ljudi.“ To je sporočilo Karitas vsem tistim, ki upajo, da bo jutrišnji dan bolj prijazen in da jih v sivini današnjega dne niso pozabili.

V Tednu Karitas poteka veliko dogodkov na ravni Župnijskih in Škofijskih karitas, kot tudi na slovenski ravni. To je teden, ko je za sodelavce in prostovoljce Karitas praznik – čas srečevanj s prostovoljci, stiki rok, nasmehov, izrečenih besed, novih poznanstev, zahvalnih sv. maš in dobrodelni koncert Klic dobrote. Sklenili ga bodo z Nedeljo Karitas, 1. decembra, ki naj bo znamenje trdne povezanosti v župnijskih občestvih, v katerih delujejo, in pričevanje, da zaupajo v Božjo ljubezen in dobrotljivo usmiljenje, ki napolnjuje z upanjem, zaupanjem v človeka, mladostno zagnanostjo in medsebojno solidarnostjo, tako ob skupnem oltarju, kot tudi v vsakdanjem življenju.

Slovenska karitas vabi na Romanje prostovoljcev in sodelavcev Karitas na Slomškovo Ponikvo v sredo, 27. 11. 2013. Začelo se bo z molitvijo ob 11. uri, opoldne bo sveta maša, ki jo bo daroval predsednik Slovenske karitas, upokojeni škof msgr. Metod Pirih.

Ob 20.05 pa Slovenska karitas vabi na 23. dobrodelni koncert Klic dobrote, ki bo potekal v dvorani Golovec v Celju pod geslom »Verjamem vate«. V času koncerta in tudi še ves december bodo zbirali sredstva za pomoč slovenskim družinam v stiski.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/148/slovenija/12235/  
 

Dogodki ob tednu Karitas v Nadškofiji Ljubljana (Vir: Katoliška Cerkev)

V sredo, 20. novembra 2013, Župnijska karitas Kranj – Drulovka/Breg organizira delavnico izdelovanja adventnih venčkov skupaj z osnovnošolci iz OŠ Orehek ob pomoči študentk Biotehniškega centra Naklo. Venčke bodo podarili starejšim in bolnim ter jih ponudili pred cerkvijo. Prostovoljni prispevki zanje bodo namenjeni župnijski karitas.

V soboto, 23. novembra 2013, bo v župniji Vrhnika potekal dobrodelni koncert v okviru tamkajšnje župnijske karitas.

V soboto, 23. novembra 2013, ob 18.30, bo v župnijski cerkvi Šentvid pri Stični potekal 6. dobrodelni koncert, v torek, 26. novembra, pa izdelovanje adventnih venčkov v okviru tamkajšnje župnijske karitas.

V soboto, 23. novembra 2013, od 12.00 do 19.00 v Župnijska karitas Ljubljana – Kašelj Zalog bo v veliki dvorani župnišča v Zalogu (Cerutova 20) organizirala delavnico izdelovanja adventnih venčkov.

Sodelavci Župnijske karitas Ljubljana – Trnovo bodo v Tednu karitas razdeljevali zloženko o delu Karitas po vsaki maši ter 24. in 30. novembra ter 1. decembra 2013 organizirali dobrodelno prodajo adventnih venčkov.

V sredo, 27. novembra 2013, bo ob 20.00, po večerni maši, potekal dobrodelni nastop duhovniškega okteta Oremus v župniji Ljubljana – Zadobrova. V tem tednu župnijska karitas organizira tudi srečanje starejših, pri obeh nedeljskih mašah na nedeljo Karitas pa bodo predstavili delo župnijske karitas.

V petek, 29. novembra 2013, po večerni maši, po v župniji Dob potekala kulturna prireditev v izvedbi Župnijske karitas Dob skupaj z veroučnimi učenci in medgeneracijsko skupino Rožmarin.

V petek, 29. novembra 2013, ob 19.30, bo v Kulturnem domu Pirniče potekal dobrodelni koncert v organizaciji Župnijskih karitas Pirniče, Preska, Sora in Smlednik.

V soboto, 30. novembra 2013, bodo v okviru Župnijske karitas Gorje potekale medgeneracijske delavnice izdelovanja adventnih venčkov, ki se bodo po nedeljski maši ponudili župljanom za pomoč družinam v stiski.

V nedeljo, 1. decembra 2013, bo Župnijska karitas Ljubljana – Šentvid po vsaki maši organizirala dobrodelni srečelov.

V nedeljo, 1. decembra 2013, bo v okviru Župnijske karitas Škofja Loka potekal dobrodelni srečelov. Sredstva bodo namenjena družinam v stiski.

V nedeljo, 1. decembra 2013, bodo sodelavci Župnijske karitas Ljubljana – Fužine sodelovali pri nedeljski maši in predstavili delo Karitas, povabili bodo tudi vse nekdanje sodelavce in vse dobrotnike.

V Tednu Karitas bo Župnijska karitas Ljubljana – Marijino oznanjenje zbirala hrano in perilo za družine v stiski, mladi pa bodo izdelovali izdelke in božične voščilnice za dober namen. Župnija bo izdala knjižico Moj Credo s fotografijami iz narave, prostovoljne prispevke za knjižico bodo namenjeni župnijski karitas.

Župnijska karitas Dobrepolje – Videm bo organizirala zbiranje obleke in obutve za potrebe v Afriki in Aziji.

V Tednu Karitas bo v okviru Župnijske karitas Kamnik darovana sveta maša za pokojne sodelavce in dobrotnike župnijske karitas.

Dodatne informacije dobite na sedežu Škofijske karitas Ljubljana na Poljanski cesti 2 v Ljubljani, tel. 01/439–21–30 , e-naslov: info@lj.karitas.si.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/teden-karitas-2013-verjamem-vate
 

Branko Cestnik, Koliko je katoličanov v Sloveniji? (blog)
Objavljeno 17. 11. 2013 v tedniku Družina.

Koliko je katoličanov v Sloveniji? Vprašanje ni tako preprosto, kot bi si mislili. Odgovor je odvisen tudi od merilca in od merilnih kriterijev. Če npr. nekdo trdi, da nas ni niti polovica, mora povedati, kako je štel in kaj je po njegovem tisto, kar nekoga „naredi“ katoličana.

Predstavljajmo si, da je skupaj zbranih 100 naključnih Slovencev in Slovenk. Če je merilec cerkveni pravnik ali teolog zakramentalist, bo dejal, da je 80 od njih katoličanov. Preštel bo namreč vse krščene. Krst je neizbrisno znamenje, zato, kdor je v katoliški Cerkvi krščen, je in bo ostal katoličan. Pravniku in zakramentalistu bo prikimal etnolog, saj opaža, da katoliške praznike tako ali drugače praznuje vsaj 80 % ljudi.

Če bo meje količil klasični sociolog anketar, bo njegov postopek enostaven. Ustopil se bo pred sto Slovencev in Slovenk in vzkliknil: „Dvignite roke vsi, ki ste pripadniki rimskokatoliške veroizpovedi!“ In dvignilo jih ob 66. 

A nekomu bo teh šestinšestdeset sumljivih. Vprašal bo: „No, koliko od vas pa res verjame, da Bog je.“ Roke jih bo dvignilo 55. Ostali bodo zmajevali z glavo in jamrali, češ da Boga res niso nikoli videli, da bi lahko rekli, da biva in nam pomaga.

Pristopil bo kristolog, ki pozna Tetulijanov stavek: „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica.“ Petinpetdesetim bo rekel: „Kdo od vas verjame, da je Jezus Kristus Božji sin in edini odrešenik človeškega rodu?“ Ostalo jih bo 42. Spraševalec bo razglasil: „V Sloveniji je samo 42 odstotkov pravih katoličanov; takšnih, ki so Kristusovi. Ostali so katoličani iz navade, sociološki kristjani.“

A duhovnemu teologu bo tudi teh 42 sumljivih. Preveril bo iskrenost notranje vere in upanja. „Koliko od vas upa in verjame v posmrtno življenje?“ bo vprašal. Samo 29 jih bo. 

A tudi teh 29 bo isti teolog razredčil z dodatnim vprašanjem: „Kdo od vas živi od svete evharistije? Kdo hodi vsako nedeljo k sveti maši?“ Ostalo jih bo 10.

Kje so meje slovenske Cerkve? Koliko nas je? Razpon je velik. Od 10 % prebivalcev, ki (po cerkveni statistiki iz l. 2011) obiskujejo nedeljske maše, pa vse tja do 80 % prebivalstva, kot predvidevamo, da jih za Veliko noč zaužije blagoslovljeno meso. Če vprašamo naše škofe in katoliške medije, koliko katoličanov je na Slovenskem, bo odgovor podoben anketarskemu: med šestdeset in sedemdeset odstotki. Približno dve tretjini prebivalstva.

Pravzaprav je ta številka ta čas najbolj na mestu. Na mestu je tudi kriterij, po katerem je katoličan, pač tisti, ki se za katoličana ima. Četudi je njegova zvestoba Cerkvi ohlapna, njegova osebna vera pa ne najbolj jasna in trdna.

Več na: http://branenacesti.blogspot.com/2013/11/koliko-je-katolicanov-v-sloveniji.html?spref=fb
 

Mojca M. Štefanič, Kardinal Ravasi: Krščanstvo je evropski materni jezik (Vir: Družina)

Berlin je po besedah predsednika Papeškega sveta za kulturo, kardinala Gianfranca Ravasija, v verskih vprašanjih »skorajda kot nekakšna puščava«. Krščanstvo v nemški prestolnici »je v resnični defenzivi«, je kardinal pojasnil minuli konec tedna v pogovoru za nemški časnik »Die Welt«. Berlin sodi »med evropska mesta, v katerih je sekularizacija najbolj napredovala«, je prepričan kardinal Ravasi. Ob tem je postalo »povsem običajno, da se ljudje osredotočajo na nepomembna vprašanja«. Sam si želi, da bi na dialoškem forumu v Berlinu razpravljali o temeljnih vprašanjih, kot so denimo »o življenju in smrti, o resnici, o bioetiki«.

Kardinal Ravasi se bo med 26. in 28. novembrom v Berlinu udeležil večih prireditev v okviru pobude dvorišča za pogane, ki jo tudi vodi. Zasedanje z naslovom »Izkušnje svobode z Bogom in brez Boga« med drugim prirejajo Papeški svet za kulturo, Nemška škofovska konferenca in berlinska nadškofija.

Kardinal Ravasi je v pogovoru za časnik »Die Welt« krščanstvo označil kot »evropski materni jezik« tudi za vse tiste, ki krščansko vero zavračajo. Brez krščanstva ne bi razumeli ne Nietzscheja ne Voltairea, je pojasnil kardinal in ob tem spomnil na besede velikega ameriško-britanskega pesnika T. S. Eliota. »Če pozabimo na ta materni jezik, izgubimo svojo identiteto«, je dejal kardinal. »Danes nimamo več jasne kulturne identitete. Muslimani pa premorejo močno kulturno identiteto, ki temelji na njihovi veri. Krščanstvo, ki je tako prežemalo Evropo, počasi izginja.«

Zato mora krščanska vera ostati tudi predmet na evropskih šolah, »pa ne iz verskih razlogov, ne zato, da se dokazujemo kot Cerkev, pač pa iz kulturnih razlogov«, je pojasnil kardinal Ravasi. Iz istega razloga bi morali evropske krščanske korenine kot »kulturno dejstvo« omeniti tudi v preambuli Evropske ustave. Tudi katoliška Cerkev bi morala poiskati sodobnejši jezik, »kratke stavke, ki zadenejo bistvo. Lahko bi rekli: Tweete.«Kardinal Ravasi je odločno zavrnil ugibanja, da pobuda Benedikta XVI. za dialog med verujočimi in neverujočimi bolj cilja na misijonarjenje kot na razpravo. Katoliška stran »ne želi prepričevati ali pridobivati novih vernikov«, ampak neverujočim podati uporabne in pomembne informacije; velja pa tudi obratno: tudi neverniki lahko vernim prenesejo marsikaj koristnega in uporabnega. »Če že evangelizacija, potem po stranskih poteh.«

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kardinal-ravasi:-krscanstvo-je-evropski-materni-jezik
 

B. Cestnik, Costanza Miriano: Bodite podrejene svojim možem! (blog)
 
L. 2011 je italijanska novinarka in publicistka Costanza Miriano objavila knjigo o ženskah z naslovom Poroči se in bodi podrejena. Ekstremna praksa za neustrašne ženske (Sposati e sii sottomessa. Pratica estrema per donne senza paura). Naslov prihaja od apostola Pavla, ki je zapisal: „Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu“ (Ef 5,22). Nakar je dodala še knjigo o moških z naslovom Poroči jo in umri zanjo. Pravi moški za neustrašne ženske (Sposala e muori per lei. Uomini veri per donne senza paura). Zlasti Poroči se in bodi podrejena je požela veliko zanimanje italijanske katoliške in nekatoliške javnosti. Do danes je bilo prodanih 50.000 primerkov, Costanza Miriano pa je o vsebini knjige predavala na mnogih krajih, običajno pred nabitimi dvoranami. Med drugim je knjigo in teze o ženski pokorščini možu (pravzaprav gre za teze o ženski, ki je drugačna od moškega) predstavila na različnih televizijah, tudi na državni RAI.

Zmerni kritiki so njene ideje označili za simpatični integralizem, sodobne feministke so jo hotele napasti s paradižniki (pričevanje ene od njih lahko preberete tukaj), tradicionalna katoliška sredina jo je sprejela. Costanza Miriano je prepričana, da uspeh njene knjige kaže na „željo po ponovni potrditvi razlike med moškim in žensko; biti proti propagandi ideologije spolov“.

Vse v redu in prav, dokler ni te dni knjiga izšla v Španiji.

Knjiga je med Iberijci že politični problem. Predstavniki kar treh največjih španskih parlamentarnih strank - PP (desna Ljudska stranka), PSOE (socialisti) in IU (levica) - so zahtevali njen umik s prodajnih polic. Nekateri iz IU grozijo s kazensko ovadbo proti avtorici, češ da njena knjiga spodbuja nasilje nad ženskami. Costanza Miriano je presenečena. Kaj takega se ji v rodni Italiji ni zgodilo. Lovi sapo in komaj zmore odgovarjati na vse telefonske klice španskih novinarjev. Na svojem blogu je zapisala, da bo očitno njena knjiga prva cenzurirana knjiga v Španiji vse od padca Francove diktature.

Zakaj so v Španiji skočili v zrak bolj kot v Italiji? Zakaj je skočila v zrak tudi desna in trenutno vladajoča Ljudska stranka (PP), ki vendarle korenini v tradicionalnem katolištvu?

... Če je v Italiji naslov razumljen kot močna, a bistra provokacija, v Španiji „bodi podrejena“ gre takoj na živce. Podrejenost je zapisana kot vrednota!?! Ana Vanessa García iz Ljudske stranke je glede pojma podrejenosti dejala, da je „barbarski“, saj „predstavlja zgodovinsko nazadovanje, potem ko smo naredili velike korake naprej“.

Kako torej ga. Costanza razume podrejenost? Takole piše na svojem blogu:

„Na vse grlo poskušam razložiti, da podrejenost – beseda je od sv. Pavla – nima nobene zveze z nasiljem; da je nasilje zadeva za tožilce in psihiatre. Hočem le povedati, da sta moški in ženska dve revščini, ki se srečata, in da ne pomaga veliko, če vsaka od njiju kriči o svojih pravicah, temveč da morata drug drugega sprejeti. Z Rilkejem pravim, da sva dve krhki in omejeni sposobnosti za ljubezen;  z neskončno potrebo po ljubezni, ki na koncu kliče po Bogu, pravem ženinu. (…) Pravim, da je problem ženske želja po nadzoru, problem moškega pa egoizem. Biti podrejene torej pomeni, da nehamo nadzirati in da pustimo drugim, da so – ne da bi jih želele formatirati.“

Ko bo (če bo) prevedena v slovenščino, bo Costanzo Miriano pričakal za intelektualne provokacije odprti italijanski scenarij ali španska igra na nož?

Več na: http://branenacesti.blogspot.com/2013/11/costanza-miriano-bodite-podrejene.html
MOLITEV

Naš Bog ima Srce,
vsi smo v njem,
da nihče ne bi bil sam
v uri bolečine in preizkušnje.
Naš Bog ima Srce,
vsi smo v njem,
da bi namesto udarcev
delili mir, blagoslov
in usmiljenje.
Naš Bog ima Srce,
vsi smo v njem,
da bi se sklonili
in služili kot On
ter spoznali radost ponižnosti.
Naš Bog ima Srce,
vsi smo v njem,
da bi drug drugemu
nosili križ
in z dotikom sočutja
ustvarjali nebesa na zemlji.
Naš Bog ima Srce,
vsi smo v njem,
da bi do zadnje ure
ljubili kot On,
do daritve srca in življenja.

molitvena revija Magnifikat

 

1. adventna nedelja


1. december 2013
Mt 24, 37-44


Opomin k čuječnosti

Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.


Besede vere za vsakogar


M. Zundel, Izbrati svojega Boga

»Z očetom Zundelom sem imel priložnost stika z mistiko v čistem stanju. K meni je prišel iz Pariza v Lausanne, samo zato, da bi me spovedal. V tej uri milost, mi je omogočil deležnost v izjemnem kontemplativnem življenju. S  svojo osebnostjo je skoraj naravno omogočal dostop do Boga, do aboslutnega.« Oče Pierre, Testament, Bayard 2005
 
Maurice Zundel se je rodil 1897 v švicarski protestantski vasici Neuchâtel. Zelo zgodaj je postal učenec, ki ga je vse zanimalo. Ko je bil star 14 let, ga je molitev pred kipom lurške Matere Marije v cerkvi Neufchâtel za vedno zaznamovala z zelo globokim in močnim duhovnim pečatom. Zelo mlad je imel pri benediktincih izkušnjo izkušnjo tišine in kontemplacije, dveh ključnih temeljev njegovega duhovniškega življenja: »Bog je tišina, kot je uboštvo«, je rad govoril.

V duhovnika je bil posvečen leta 1919, pri 22-ih letih je bil imenovan za župnika v Ženevi. Toda zelo kmalu se je zapletlo. Njegov apostolat je bil nenavaden. Njegove metode v katehezi so bile preveč revolucionarne (»Bog je sreča in sreča je Bog«, je govoril otrokom), njegova pedagogika je temeljila na občudovanju narave,  znanstvenem delu ali umetniških delih, njegovo zanimanje za družbena vprašanja, ga je oddaljevalo od drugih. O njem so govorili, da nikoli ne dela tega, kar delajo drugi.

Leta 1925 ga je njegov škof izgnal najprej v Rim, nato v Pariz, potem Lurd, dokler ni leta 1937 stopil na pot potujočega pridigarja, ki ni imel pravih nalog, in je okrog sebe zbiral zveste in trdne prijatelje, ki so mu pomagali razvijati in izražati njegovo misel. Nezaželenost v njegovi škofiji mu je omogočala veliko svobodo misli in dela. Leta 1927 (bil je duhovni pomočnik pri benediktincih v Parizu) ga je v njegovih notranjih spoznanjih potolažila  močna duhovna izkušnja: »Skušal sem prisluhniti Resnici kot se mi je predstavila. Vse moje učenje je bilo postavljeno pod vprašaj: ker sem bil svoboden, sem se lahko preizkušal in ›veliko delo‹ se je zaključilo. V tem obdobju sem pričel pisati in sem pisal.« »Veliko delo« je odkritje ljubečega, krhkega, ubogega Boga, ki ga je srečal poleg Frančiška Asiškega in čigar nežnosti ni več potrebno odkrivati. Spoznal je tudi, da se Bog daje spoznati in se razodeva  preko človeka. »Bog se razkriva preko človeške izkušnje«. Na tej osnovi, je Zundel vedno bolj odkrival skrivnost človeka, v katerem Bog živi, se učlovečuje, prebiva. Boga najdemo v sebi, je prepričan Zundel, in to je dokazoval vse svoje življenje.

Od leta 1937 je pogosto bival v Kairu, Londonu, Jeruzalemu, Bejrutu, Rimu, govoril ali razumel osem jezikov. Vodil je duhovne vaje, konference, pisal, objavljal knjige, in počasi postal znan.... Njegov duh se ni nehal poglabljati v skrivnost srečanja človeka s troedinim Bogom. Pri svojem delu, pisanju, premišljevanju, se Zundel razkriva kot velik duhovni spremljevalec in izjemen spovednik. Rad je prejemal, poslušal, imel je zelo močno intuicijo o ljudeh, izmed katerih so ga nekateri prišli obiskat od zelo daleč. Vsakega je izjemno spoštoval. Dobrohotnost njegovega pogleda, njegova mehkoba, pozornost in empatija, so mu omogočali, da je s človekom govoril tako, da mu je puščal popolno svobodo: »Ljudi je sprejemal takšne kakršni so. Ne da bi jih sodil ne da bi jih spraševal. In obenem je krepil zaupanje vase, v življenje, v prihodnost. Njegova tišina ni bila nema. Imel je smisel za smeh; za zaupnost; za to, da je odklanjal dajanje nekoristnih odgovorov in spodbujal lastno iskanje slednjih.

Srečanje z Mauricem Zundelom nikogar ni pustilo ravnodušnega. Odpiral je poglede! V družbi in Cerkvi pred drugim vatikanskim koncilom, ko je bila mentaliteta dovolj stroga, je osvobajal,  poudarjal navzočnost Boga v vsakem človek;  zagotavljal, da je sam v svojem življenju izkusil  Božje prijateljstvo. »Bog se razkriva preko človeške izkušnje«, je govoril. In še: »Učlovečenje ne postane življenje, če ne razumemo, da se življenje Boga odvija v našem življenju«. Te besede razkrivajo zelo močan poudarek  v majhnem intimnem krogu, ki se je širil, kolikor bolj je njegova misel postala znana. Ko se je staral, je dobil resnično duhovni in intelektualni izgled, s tem, ko je živel takorekoč samostansko življenje. Njegov asketizem je postal legendaren (kolikokrat je užival boljšo hrano ali zamenjal duhovniško oblačilo!), moč njegovega mističnega življenja otipljiva (njegova gospodinja si ni upala vstopiti v njegovo sobo, da ga ne bi znova kot nekega dne našla lebdeti nad tlemi…), njegova beseda močna in takorekoč preroška, njegova izjemna kultura navdušujoča za tiste, ki so se mu približali. Vse njegovo bitje se je radostilo v veselju.

Leta 1967, je Pavel VI. v okrožnici Populorum progressio navajal »svobodnega strelca«, leta 1970 so ga v nagovoru brali na francoskem kongresu tomistov. Leta 1972, je bil povabljen, da je v navzočnosti papeža pridigal na tradicionalni duhovni obnovi. To je bil dogodek, kateremu se je zelo posvetil. Svojemu rimskemu poslušalstvu je zastavil vprašanje o človeku in Bogu, poudarjal nujnost sprave med njima, ponavljal, da sta neizogibno povezana.

Spregovoril je tudi o Cerkvi, ki jo je koncil priganjal. In dal njenemu poslanstvu radikalno nov poudarek: če se želi dotakniti src, mora Cerkev postati kot oseba, ne institucija. Če želi, da jo sodobni svet sliši, se mora osvoboditi svojega videza tradicionalne družbe in postati to, k čemur je poklicana: biti znamenje Kristusove navzočnosti, ki jo predstavlja in posreduje.

Goreče zahvale Pavla VI. so bile pravi balzam. Maurice Zundel je imel 65 let. On, ki je tako trpel - v tišini in z veliko ponižnostjo - cerkveno nerazumevanje, je v tem poznem spoznanju prejel veliko tolažbo. Zadnja leta svojega življenja je posvetil jasnemu izražanju svoje duhovne misli in preminil 10. avgusta 1975, po dolgem in težkem trpljenju.


Vir: croire.com
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.
 

Aktualna gradiva

Gradiva z izobraževanj za pastoralno načrtovanje

Molitev za Cerkev

Predavanje mag. Branka Cestnika: Načrtovati, sodelovati, biti

Video posnetek predavanja mag. Branka Cestnika

Cilji: Spodbujanje branja Božje besede

Laik - duhovnik – oba

Evalvacije izobraževanj po arhidiakonatih
 

Na poti k izviru: PowerPoint diaprojekcije in druga gradiva za seje ŽPS v pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015

3. poglavje: Pot naše župnije od številnih dejavnosti k izviru

4. poglavje: Mesto Božje besede v mojem življenju

5. poglavje: Spodbujanje branja Božje besede v naši župniji

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas, da ... z nami podelite svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji ali nam pošljete svoja vprašanja glede slednjega...

Svojo elektronsko pošto pošljite na: urad.za.laike.lj@rkc.si. V primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg, vam bomo z veseljem pomagali.

Skupina za samske, ki iščejo življenjskega sopotnika

Radi poudarjamo, kako velika vrednota je družina. Mnogi si jo želijo, a ne srečajo "pravega/ve" za poroko. Spodbudna beseda z določeno občutljivostjo more v iskalcu najti pravo mesto. Še posebej, če je konkretna. V Družinskem centru Betanija se v skupini srečujejo samski od 30 do 45 leta. Srečevanja so priložnost za navezavo resne zveze in možnost cerkvene poroke. Posredujte to informacijo in povabljeno osebo spremljajte z molitvijo.
 
Informacije in prijave po tel: 01/ 234 75 82 ali na naslov: betanija@rkc.si
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







This email was sent to sps@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp