E-novice ŽPS


Št. 5 (2.10.2012), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si
 
M. Debevec, Kristjani v Evropi preganjani? (Vir: radio.ognjisce.si)

V St. Gallnu v Švici poteka redno letno plenarno zasedanje Sveta evropskih škofovskih konferenc. V imenu Slovenske škofovske konference se ga bo udeležil celjski škof Stanislav Lipovšek.

Na štiridnevnem srečanju bodo škofje in drugi povabljeni razpravljali o novi evangelizaciji, o aktualnih težavah sodobne evropske družbe, kristjanofobiji v Evropski uniji in po svetu ter o verski svobodi. Že nekaj časa v tem okviru deluje Opazovalnica za primere verske diskriminacije in nestrpnosti do kristjanov v Evropi. Osredotoča se na Evropsko unijo in države pristopnice.

V Evropi namreč prihaja do manj opaznih oblik nasilja nad kristjani, ki pa jih zato ni nič manj kot drugje po svetu. Omenjena opazovalnica torej te pojave zbira in jih posreduje naprej ustanovam Evropske unije, Svetu Evrope, Združenim narodom in verskim ustanovam. Namen zagotavljanja teh informacij je pomagati, da bi ustanove sprejele ustrezne ukrepe znotraj pristojnosti na svojem področju. Dalje želi ta opazovalnica spodbuditi kristjane, ki so žrtve nestrpnosti in zapostavljanja, da bi povedali svojo zgodbo. To naj bi tudi preprečevalo nadaljnje primere. Tiskovni predstavnik tajništva Sveta evropskih škofovskih konferenc dr. Thierry Bonaventura je za Radio Vatikan povedal, da v zadnjih letih škofje vse več razpravljajo o tej tematiki. "V Evropi namreč opažamo nov pojav, da so kristjani diskriminirani prav zaradi njihove vere. Ne moremo sicer govoriti o preganjanju kristjanov v Evropi, ampak le-to na subtilen način vstopa tudi v zakonodajo, po drugi strani pa še bolj vidimo, da ta diskriminacija vstopa v miselnosti ljudi. Gre za nov pojav, ki kaže na to, da krščanska Evropa na nek način postavlja na stran svoje državljane, ki so kristjani," je še dodal Bonaventura.
 
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/aktualno/8807/ 
 


AS, V oktobru molimo za uspeh nove evangelizacije (Vir: Radio Ognjišče)

Molitveni namen svetega očeta za mesec oktober se glasi: da bi se evangelizacija v najstarejših krščanskih deželah razvijala in napredovala.

Tako se molitveni namen nanaša na tiste, ki so evangeljsko oznanilo že prejeli, a so nanj pozabili, kot na tiste, ki še zanj niso slišali. V mnogih okoljih, tudi v tradicionalnih krščanskih družbah, se ljudje danes le z zadržkom odpirajo veri. Že koncilski očetje so videli kulturne spremembe, ki so bile na obzorju in ki jih danes lahko potrdimo. Te spremembe so ustvarile nepričakovana stanja za vernike in potrebujejo posebno pozornost pri oznanjevanju evangelija. Trenutna kriza prinaša s sabo izključitev Boga iz človeških življenj, od splošne ravnodušnosti pa vse do poskusa, da se vera izrine iz javnega življenja. V preteklosti je še bilo mogoče videti splošno krščansko rahločutnost, ki je povezovala celotne generacije in tako oblikovala kulturo. Danes pa težko govorimo o tej povezanosti. Pogosto se tudi zgodi, da bi si ljudje želeli pripadati Cerkvi, ampak so pod vplivom mišljenja, ki je v kontrastu z vero.

Misijonski namen v oktobru pa nas vabi, da bi praznovanje svetovnega dneva misijonov na novo poživilo zavzetost za evangelizacijo. Splošno misijonsko poslanstvo vključuje vsakogar, vse in vedno. Evangelij ni izključna dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak dar, ki ga je treba deliti z drugimi, dobra novica, ki jo je treba širiti naprej. To ni dar oz. naloga, ki bi bil zaupan le nekaterim, marveč je za vse, ki so s krstom postali „izvoljen rod... svet narod, ljudstvo za Božjo last“(1 Pt 2,9), da bi razglašali čudovita dela. Pri oznanjevanju evangelija si oznanjevalec jemlje k srcu človeško življenje v vseh njegovih razsežnostih. Božji služabnik Pavel VI. je poudarjal, kako ni sprejemljivo, da bi pri evangelizaciji kakor koli zanemarjali vprašanja človeškega razvoja, pravičnosti in osvobajanja od sleherne oblike zatiranja. Če bi zanemarjali časne probleme človeštva, bi to pomenilo, da „pozabljamo na evangeljski nauk o ljubezni do trpečega in pomoči potrebnega bližnjega“ (O evangelizaciji, 31-34). To ne bi bilo v skladu z Jezusovim delovanjem, ki je „obhodil vsa mesta in vasi. Učil po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost“ (Mt 9, 35). Izzivi, s katerimi se sooča vse človeštvo, kliče kristjane, naj stojijo drugim ob strani, in prav misijonska dejavnost je takšna solidarnost z vsem človeštvom. V njej nosimo, četudi v lončenih posodah, svojo krščansko poklicanost, neprecenljivi zaklad evangelija, živo pričevanje umrlega in vstalega Jezusa, ki ga srečujemo in vanj verujemo v Cerkvi.

Posebni slovenski molitveni namen za mesec oktober pa je, da bi se naše visokošolske in druge ustanove izvile iz primeža politike, nazorov in ideologij ter služile izključno znanosti, resnici in lepoti. Kakor pravi sv. Avguštin: „Iščimo z željo, da bi našli, in odkrivajmo željo, da bi iskali še naprej. Blagor njim, ki resnico že imajo, pa jo še iščejo, da jo osvežijo, poglobijo in posredujejo drugim.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/aktualno/8835/


Matjaž Črnivec, Kako bi Jezus to povedal danes? (Vir: casnik.si)

Prevajanje Svetega pisma je delo, ki ni nikoli dokončano. Spreminja se jezik, v katerega prevajamo, pa tudi naše védenje o pomenu starodavnih besedil. Poleg tega so strokovnjaki za prevod prišli do ugotovitve, da en sam prevod katerega koli besedila ne more zadostiti vsem zahtevam, temveč so za različne potrebe in za različne ciljne publike nujne različne vrste prevodov. Pri Svetem pismu se omenjajo vsaj tri: liturgični prevod, literarni prevod in smiselni prevod. Dosedanji slovenski prevodi spadajo v prvo ali drugo skupino (najpogosteje nekam vmes), dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom (v njem so Evangelij po Luku, Pismo Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo) pa predstavlja prvi dosledno izpeljan smiselni prevod kakšne svetopisemske knjige.

Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besednemu redu, prispodobam, literarnim figuram itn .). Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas dve tisočletji in precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja.

Dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom je namenjen mladim in tistim, ki jim je »cerkvena govorica« tuja . Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zaklenjeno v nekakšen religiozni jezik, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila njegova univerzalnost, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne . Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega jezika«, ki ga razumejo samo posvečeni, slab za to, kako Cerkev razume samo sebe, saj spodbuja njeno zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega sporočila orodje odrešenja za vse ljudi .

Pri smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na evangelij, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod je težko in odgovorno delo, ki zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kakor to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čim bolj dosledno in natančno eksegezo. Po drugi strani pa je vezano na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje oziroma molitev: če bi Jezus ali evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim ljudem – kako bi jih povedal?

Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki so ga osvetlila arheološka odkritja zadnjih stotih let. Pokazala so namreč, da je Nova zaveza napisana v preprostem jeziku vsakdanjega sporočanja. Koiné grščina, v kateri je zapisana, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem svetu in je imela vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna filozofska in literarna dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali preprostejšo in dostopnejšo raven splošnega sporočanja  Teologija razlaga, da je Kristus izpraznil samega sebe, se ponižal in sprejel krhko človeško naravo (prim. Flp 2,6–8). Temu spoznanju na besedilni ravni ustreza sestop sporočila, ki govori o Njem, v nizko, preprosto in vsakdanjo govorico. Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko in misijonsko razsežnost izvirnega besedila ter mu najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem jeziku.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/09/29/kako-bi-jezus-to-povedal-danes/  
 

Predstavitev radikalno dinamičnega prevoda Svetega pisma Življenje z Jezusom (Vir: katoliska-cerkev.si)

Pri Svetopisemski družbi Slovenije je v sozaložbi z Društvom SKAM v sodobnem slovenskem jeziku izšel prvi zvezek Nove zaveze z naslovom Življenje z Jezusom. V njem so Evangelij po Luku, Pismo Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo.

Delo je prvi radikalno dinamični prevod Svetega pisma v slovenski jezik, ki se osredotoča na smisel in ne na formo izvirnega besedila. Gre za poskus ubeseditve temeljnega krščanskega sporočila v običajnem slovenskem jeziku. Besedilo bo razumljivo širšemu krogu ljudi, ki jim tradicionalna svetopisemska govorica sicer ni blizu.

Več o projektu je na voljo na povezavi, besedilo pa je še v več elektronskih formatih na voljo brezplačno. Pilotski projekt sodobnega prevoda svetopisemskih besedil za katehetske potrebe zadnje triade in mlade poteka v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom (sklep 24. seje SKU, 5. decembra 2011).

Več informacij dobite na sedežu Svetopisemske družbe Slovenije na ulici Janeza Pavla II. 13 v Ljubljani.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/predstavitev-radikalno-dinamicnega-prevoda-svetega-pisma-zivljenje-z-jezusom
  

Teden za življenje 2012 (Vir: katoliska-cerkev.si)

V Cerkvi na Slovenskem bo od nedelje, 7. do nedelje, 14. oktobra 2012, potekal 21. teden za življenje, ki ga pripravlja društvo Gibanje za življenje pod svetopisemskim geslom Prišel sem, da bi imeli življenje (prim. Jn 10,10).
Program se bo v nedeljo, 7. oktobra 2012, začel ob 10.00, pred kapelico v Naklem (pri gostišču Marinšek) s peš romanjem k narodnemu svetišču na Brezje. Ob 15.00 bo na Brezjah molitvena ura Za življenje, ob 16.00 pa maša, ki jo daroval šentjernejski dekan Anton Trpin. V četrtek, 11. oktobra 2012, bo na Teološki fakulteti UL na Poljanski cesti 4 v Ljubljani predavanje predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti in predsednika Komisije RS za medicinsko etiko akad. dr. Jožeta Trontlja, dr. med. pod naslovom O pravici do varovanja življenja od spočetja do smrti.

Organizatorji bodo v različnih krajih po Sloveniji pripravili tudi druga predavanja o aktualnih bioetičnih vprašanjih, za otroke pa poseben program. Na spletni strani Gibanja za življenje bodo objavljali razmišljanja ob izbranih in s tematiko povezanih odlomkih iz Svetega pisma.

Več na:  http://www.gibanjezazivljenje.si/index12.html in http://katoliska-cerkev.si/teden-za-zivljenje-2012
 

Slomškovo bralno priznanje (Vir: katoliska-cerkev.si)

Slomškovo bralno priznanje (SBP) je bralno gibanje, ki v letošnjem šolskem letu v organizaciji Slovenskega katehetskega urada in Celjske Mohorjeve družbe stopa v trinajsto leto delovanja. Vanj so vključeni predšolski otroci in njihovi starši, osnovnošolski veroučenci, deluje pa tudi nekaj skupin odraslih bralcev. Namen dejavnosti je spodbujanje branja kakovostnih knjig z duhovno (krščansko ali splošno etično) tematiko. Po zgledu bl. Antona Martina Slomška SBP prinaša pester izbor književnih naslovov, naravnanih k temu, da bi »materina beseda cvetela in rodila žlahtnega sadja omike«.

Okrog 5000 bralcev, vključenih v SBP, se v župnijah zbira v posebnih bralnih skupinah, kjer se pogovarjajo o vsebini prebranih knjig, ki jih predstavijo v obliki pisne obnove ali s pomočjo drugih umetniških načinov izražanja. Mentorji so lahko duhovniki, katehisti ali drugi člani župnijskega občestva. Mnoge župnije ob koncu šolskega leta pripravijo prireditev s kulturnim programom, skupno zaključno srečanje vseh bralcev pa vsako leto poteka na Ponikvi.

Informacije o poteku in prijavi na SBP so na voljo na sedežu Slovenskega katehetskega urada na Poljanski cesti 2 v Ljubljani, tel. 01/434–72–88, GSM: 031/312–110 ali po e-pošti na naslovu: sku@rkc.si.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/slomskovo-bralno-priznanje


 

TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 
ZA CIVILIZACIJO LJUBEZNI

a) Cerkev pomaga sodobnemu človeku
575.   Na številnih področjih sodobne družbe je čutiti novo potrebo po smislu: »Vedno bo namreč človek, vsaj nejasno, želel vedeti, kak­­šen je smisel njegovega življenja, njegove dejavnosti in njegove smrti.« Težki so videti poskusi, da bi odgovorili na zahtevo po na­črtovanju prihodnosti v novem obnebju mednarodnih odnosov,­ ki so vedno bolj zapleteni in soodvisni, pa tudi čedalje manj urejeni­ in mirni. Zdi se, da sta življenje in smrt ljudi odvisna samo od znanstvenega in tehnološkega napredka, ki se odvija precej hitreje kot človekova sposobnost, da bi mu določil cilje in ocenil tveganje. »Medtem v bogatejših državah ljudje, ki jih ne morejo zadovoljiti zunanje dobrine, že opuščajo utvaro o popolnoma srečnem življenju­ na tem svetu; obenem pa se tudi ljudje ne samo vsak dan bolj zavedajo, da so deležni vseh nedotakljivih pravic človeške osebno­sti, temveč si tudi na vso moč prizadevajo, da ustvarijo med seboj pravičnejše in človeškemu dostojanstvu gotovo primernejše odno­se.«
 
576.   Na temeljna vprašanja o smislu in koncu človekove pustolov­šči­ne odgovarja Cerkev z oznanjevanjem Kristusovega evangelija, ki človeško dostojanstvo osvobaja begajočih mnenj in človeku zagotavlja svobodo, kakor mu je ne more noben človeški zakon. 2. vatikanski cerkveni zbor je pokazal, da je poslanstvo Cerkve v sodobnem svetu v tem, da pomaga vsakemu človeškemu bitju v Bogu odkriti zadnji smisel njegovega življenja: »Cerkev dobro ve, da je samo Bog, kateremu služi, odgovor na najgloblje hrepenenje­ človeškega srca, katerega zemeljske dobrine nikdar docela ne na­sitijo.« Samo Bog, ki je človeka ustvaril po svoji podobi in ga rešil greha, lahko po razodetju svojega učlovečenega Sina povsem ustrezno odgovori na najgloblja človeška vprašanja: »... evangelij namreč oznanja in razglaša svobodo božjih otrok; zameta vsako suženjstvo, ki končno priteka iz greha; kot nekaj svetega spoštuje dostojanstvo vesti in njenega svobodnega odločanja; nenehno opominja, da je treba vse človeške talente napravljati rodovitne v službi Bogu in v blagor ljudem; in končno vsakogar priporoča ljubezni vseh.«
 
b) Izhajamo iz vere v Kristusa
577.   Vera v Boga in v Jezusa Kristusa razsvetljuje moralna načela, ki so »edini in nenadomestljivi temelj tiste trdnosti in miru, tistega notranjega in zunanjega, zasebnega in javnega reda, ki edini lahko poraja in ohranja blaginjo držav«.Družbeno življenje se mora zasidrati v božjem načrtu: »Teološka razsežnost se kaže kot potrebna tako za razčlenitev kakor tudi za rešitev perečih vprašanj človeškega sožitja.« Spričo hudih oblik izkoriščanja in družbene krivičnosti postaja »vedno prostranejša in ostrejša ... potreba po radikalni osebni in družbeni prenovi, ki bi edina bila sposobna zagotoviti pravičnost, solidarnost, poštenost in stvarno prosojnost. Gotovo bo treba prehoditi še dolgo in truda polno pot; prevzeti bo treba nase številne in ogromne napore, da bo mogoče uresničiti takšno prenovo razlog za to sta tudi mnogovrstnost in težina vzrokov, ki porajajo in vzdržujejo današnje krivične razmere, navzoče v svetu. Toda kakor uči zgodovina in izkušnja vsakega posameznika, je mogoče brez težav pri korenini teh razmer najti pravzaprav ‘kulturne’ vzroke, se pravi vzroke, ki so povezani z določenimi naziranji o človeku, družbi in svetu. Dejansko stoji v središču kulturnega vprašanja nravno čutenje, ki s svoje strani temelji na religioznem čutenju in se v njem dovršuje.« Tudi kar zadeva »družbeno vprašanje«, ni mogoče sprejeti naivnega gledanja »v prihodnost, kot da je mogoče s čarobno formulo pristopiti k velikim izzivom našega časa. Ne, ne bo nas rešila formula, ampak Oseba, in gotovost, ki nam jo vliva: ‘Jaz sem z vami!’ Torej ne gre zato, da bi iznašali ‘nov program’. Program je že tu: je tisti, kot je bil zmeraj, zbran je v evangeliju in v živem izročilu. Če ga analiziramo do konca, spoznamo, da se osredinja v Kristusu. Njega je potrebno spoznavati, ljubiti, posnemati, da bi v njem živeli trinitarično življenje in z njim spreminjali zgodovino vse do njene dopolnitve v nebeškem Jeruzalemu.«
 
c) Trdno upanje
578. Cerkev človeka uči, da mu Bog ponuja resnično možnost: pre­maga lahko zlo in doseže dobro. Gospod je odrešil človeka, ga odkupil za »visoko ceno« (1 Kor 6,20). Smisel in temelj krščanskega prizadevanja na svetu se opirata na to gotovost, sposobno prižgati upanje kljub grehu, ki globoko posega v človeško zgodovino. Božja obljuba zagotavlja, da svet ni zaprt sam vase, marveč odprt za božje kraljestvo. Cerkev pozna učinke »skrivnosti nepostavnosti« (2 Tes 2,7), vendar tudi ve, »da je v človeški osebi – kljub izvirnemu grehu in grehu, do katerega v ‘grešnih strukturah’ laže pride – dovolj spo­sobnosti in moči, da prebiva v njem temeljna ‘dobrota’ (prim. 1 Mz 1,31), ker je Stvarnikova podoba in pod Kristusovim odrešilnim vplivom, ki se je ‘na neki način združil z vsakim človekom’, in ker uspešno delovanje Svetega Duha ‘napolnjuje ves svet’ (prim. Mdr 1,7)«.
 
579. Krščansko upanje zelo spodbuja k prizadevanju na družbenem področju. Vliva zaupanje, da je mogoče graditi boljši svet v zavesti, da ne more obstajati »popolnoma srečno življenje na tem svetu«. Kristjanom, zlasti laikom, je namenjena spodbuda, naj se tako vedejo, »da bi moč evangelija sijala v vsakdanjem družinskem in družbenem življenju. Kažejo se kot sinovi obljube, če, močni v veri in upanju, odkupujejo sedanji čas (prim. Ef 5,16; Kol 4,5) in s potrpežljivostjo pričakujejo prihodnjo slavo (prim. Rim 5,25). Tega upanja pa naj ne skrivajo v notranjosti duše, marveč naj ga z neprestanim prizadevanjem za spreobrnjenje in z borbo ‘zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove’ (Ef 6,12), razodevajo tudi v urejanju svetnega življenja. Ni treba, da si vsi delijo verske razloge za takšno prizadevanje, toda moralno prepričanje, ki iz njih izhaja, je priložnost za srečanje med kristjani in vsemi ljudmi dobre volje.
 
č) Zidamo »civilizacijo ljubezni«
580. Neposredni namen družbenega nauka je, da ponuja načela in vrednote, ki lahko podpirajo oblikovanje človeka vredne družbe. Med temi načeli obsega tisto o solidarnosti v določeni meri vsa druga: sestavlja namreč »eno temeljnih načel krščanskega pojmovanja družbenega in političnega reda«.
To načelo ožarja prvenstvo ljubezni, ki je »razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,15)«.Jezus »nas uči, da je temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta nova zapoved ljubezni« (prim. Mt 22,40; Jn 15,12; Kol 3,14; Jak 2,8). Človekovo vedenje je popolnoma humano, ko se poraja iz ljubezni, izkazuje ljubezen in je ljubezni posvečeno. Ta resnica velja tudi na družbenem področju: potrebno je, da so kristjani njene zanesljive priče in da znajo s svojim življenjem pokazati, kako je ljubezen edina sila (prim. 1 Kor 12,31–14,1), ki lahko vodi k osebni in družbeni popolnosti in zgodovino obrača k dobremu.
 
581. Ljubezen mora biti navzoča v vseh družbenih odnosih in jih prežemati: zlasti tisti, ki so dolžni skrbeti za dobro ljudstev, naj »si prizadevajo ohranjati pri sebi in zbujati pri drugih ljudeh, tako pri najvišjih kot pri najnižjih, gospo in kraljico vseh kreposti, ljubezen. Želeno rešitev smemo predvsem pričakovati iz velikega izliva ljubezni, krščanske ljubezni namreč, ki je jedro celotne evangeljske postave. Ta se je namreč stalno pripravljena žrtvovati v korist drugega in je zato človeku najvarnejši protistrup pred drznostjo sveta in pred neurejeno ljubeznijo do samega sebe.« To ljubezen lahko imenujemo »socialna ljubezen« ali »politična ljubezen«in se mora raztezati na ves človeški rod.»Socialna ljubezen« je nasprotje samoljubja in individualizma: ne da bi absolutizirali družbeno življenje, kakor se dogaja v nazorih, ki slonijo izključno na socioloških interpretacijah, ni mogoče pozabiti, da sta človekov celoviti razvoj in družbena rast med seboj odvisna. Zato je samoljubje najpogubnejši sovražnik urejene družbe: zgodovina dokazuje, do kakšnega opustošenje src prihaja, ko človek ni sposoben priznati druge vrednote in druge dejavne resničnosti kakor gmotne dobrine, katerih obsedeno iskanje duši in ovira njegovo sposobnost samodarovanja.
 
582. Da bi postala družba bolj človeška, vrednejša človeka, je potrebno v družbenem življenju – na politični, gospodarski, kulturni ravni – zopet ovrednotiti ljubezen in jo spremeniti v trajno in najvišje pravilo delovanja. Če je pravičnosti »lastno, da ‘razsoja’ med ljudmi in pravično deli mednje gmotne dobrine, pa je, nasprotno, ljubezen, in samo ta (torej tudi tista dobrohotna ljubezen, ki ji pravimo ‘usmiljenje’) sposobna, da človeka vrne samemu sebi«. Človeških odnosov ni mogoče urejati samo s pravičnostjo: »Kristjan ve, da je ljubezen temeljni razlog, zaradi katerega je vstopil v odnos s človekom. Prav tako je ljubezen tisto, kar Bog pričakuje kot človekov odgovor. Zato je ljubezen tudi najbolj vzvišena in najodličnejša oblika medčloveških odnosov. Zato naj oživlja vsa področja človeškega življenja in se prav tako razširi na mednarodno ureditev. Le človeštvo, v katerem vlada ‘civilizacija ljubezni’, se bo moglo veseliti resničnega in trajnega miru.« V tem pogledu cerkveno učiteljstvo prisrčno priporoča solidarnost, ker je sposobna zagotavljati splošno dobro, ker lahko prispeva k človekovemu celovitemu razvoju: ljubezen »stori, da v drugem vidimo sami sebe«.
 
583.   Samo ljubezen lahko povsem spremeni človeka. Ta sprememba ne pomeni uničenja zemeljske stvarnosti, spremenjene v breztelesno duhovnost.Kdor misli, da se bo prilagodil nadnaravni kreposti ljubezni, ne da bi pri tem upošteval njen naravni temelj, ki vsebuje dolžnost pravičnosti, vara samega sebe: »Ljubezen je najvišja družbena zapoved. Ljubezen spoštuje drugega in njegove pravice. Ljubezen zahteva udejanjanje pravičnosti in samo ljubezen nas za to usposablja. Ljubezen navdihuje življenje darovanja samega sebe: ‘Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo našel’ (Lk 17,33).« Ljubezen se namreč ne more izčrpati samo v zemeljski razsežnosti človeških zvez in družbenih odnosov, ker vsa njena učinkovitost prihaja od Boga: »Na večer tega življenja se bom prikazala pred teboj praznih rok, kajti ne prosim te, Gospod, da bi štel moja dela. Nobena vrsta naše pravičnosti ni brez madeža v tvojih očeh. Zato hočem obleči tvojo lastno pravičnost in od tvoje ljubezni prejeti v večno posest tebe samega ...«

DUHOVNI KOTIČEK
 
Kdor ima resnično živo vero,
so mu verski nauki
in velika božja dela
vsebina življenja,
pred katero se vse drugo
umakne v ozadje.

Edith Stein

27. nedelja med letom


7. oktober 2012
Mr 10, 2-16

 
Pristopili pa so farizeji, in da bi ga skušali, so ga vprašali, ali je možu dovoljeno ženo odsloviti. Odgovoril jim je: »Kaj vam je Mojzes naročil?« Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati ločitveno pismo in jo odsloviti.« In Jezus jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to naročilo. Od začetka stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi, in bosta oba eno telo; zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« V hiši so ga učenci spet vprašali o tem. In rekel jim je: »Kdor koli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in ako se žena, ki se je od svojega moža ločila, omoži z drugim, prešuštvuje.«

Jezus in otroci
Prinašali so mu tudi otročiče, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašavce grajali. Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim rekel: »Pustite otročičem, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, za take je namreč božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor božjega kraljestva ne sprejme kakor otrok, ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal.

Besede vere za vsakogar


Bog Svetega pisma

V Svetem pismu je Bog oseba. Ima ime, ki ga razodene Mojzesu in želi skleniti zavezo z Noetom in vsem človeštvom.

Zaveza z izvoljenim izraelskim ljudstvom ima za svoj cilj blagoslov vseh ljudstev na zemlji (1 Mz 12,3). Bog ni Bog filozofov, ampak je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov (Blaise Pascal).
Sveto pismo v Bogu ne vidi nespremenljivega bitja, pač pa Boga, ki se odziva na vedenje ljudi, ki je z njimi povezan in čuti z njimi.

V Kristusu trpi z ljudmi, je ranjen. Ta bližina, ranljivost nista prisiljeni, ampak sta mu lastni.

Biti blizu Bogu, pomeni odpovedati se sebi in se darovati drugim.
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo še bolj kot v preteklosti, pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu stranu tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Krovni dokument Pridite in poglejte

Projekcija za septembrsko sejo ŽPS, ki jo najdete tudi tu.

Projekcija za oktobrsko sejo ŽPS, ki jo najdete tudi tu.

Apostolsko pismo Vrata vere - Porta fidei

Logotip Leta vere in razlaga logotipa leta vere

Predavanje p. Branka Cestnika

Predavanje g. nadškofa Antona Stresa

Predavanje g. nadškofa Marjana Turnška

 
Vas zanima? Oglejte si!

Pesem o svetem Frančišku
Vabimo vas...

Zbor kristjanov na Otočcu

Zbor kristjanov bo v soboto, 13. oktobra 2012, na Otočcu. Pričetek srečanja bo ob 9.30.

V prvem delu programa bodo predavali:
- Matija Ogrin – Osrednje predavanje o slovenskih razmerah
- France Cukjati – Politika, kaj je to?
- Jože Ramovš – Dober kristjan, pošten državljan

V drugem delu programa boste lahko prisluhnili naslednjim prispevkom:
- Ivo Kerže – Kriza družine – mati vseh kriz
- Vlasta Sagadin – Slovensko šolstvo, kje si?
- Japec Jakopin – Pogled na slovensko gospodarstvo
- Ivan Kukar – Pravo in gospodarstvo
- Helena Jaklitsch – Slovensko zgodovinopisje med znanostjo in ideologijo
- Vinko Vasle – Psihopatologija slovenskih medijev
- Miha Movrin – Med ljubeznijo in kritičnostjo do Cerkve
- Berta Golob – Materni jezik – kruh naš vsakdanji


Več informacij na: http://www.prebudimoslovenijo.si

Vabljeni!


Muzikal o Materi Tereziji

Vabljeni  na premiero in ponovitev premiere muzikala o Materi Tereziji, ki bo v:

- soboto, 13. oktobra ob 20. uri v Kulturnem centru Ravne na Koroškem
- v nedeljo, 14. oktobra ob 19.30 v Kulturnem centru Stari trg pri Slovenj Gradcu.

Več informacij na spletni strani.

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp