E-novice ŽPS


Št. 48 (22.10.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013

A.S., V Katoliški Cerkvi smo obhajali misijonsko nedeljo (Vir Radio Ognjišče)

V Katoliški Cerkvi smo v nedeljo obhajali misijonsko nedeljo, ki je praznik zahvale za delovanje in poslanstvo misijonarjev ter njihovih dobrotnikov in podpornikov doma in po svetu. V misijonih po svetu trenutno deluje 73 slovenskih misijonarjev. Papež Frančišek pa v poslanici poudarja, da misijonska naloga širjenja meja vere pripada vsakemu krščenemu.

Slovenski misijonarji, med katerimi so duhovniki, redovniki, redovnice pa tudi laiki, delujejo v različnih državah po vsem svetu, nekateri med njimi tudi v evropskih državah. Največ, in sicer deset, pa jih je na afriškem otoku Madagaskar. Cerkev na Slovenskem je hvaležna za misijonsko prebujenost ljudi, ki z odgovornostjo zrejo prek meja domovine ter pomagajo pri premagovanju revščine, bolezni, nepismenosti ter drugih stisk.

Papež Frančišek je v letošnji poslanici ob prazniku zapisal, da je vera dar, ki ga nihče ne more obdržati zase, ampak ga mora deliti z drugimi.

Poslanica papeža Frančiška za 87. svetovni dan misijonov

Dragi bratje in sestre!

Letos, ko praznujemo svetovni misijonski dan, se končuje leto vere, ki je pomembna priložnost, da poglobimo naše prijateljstvo z Gospodom in utrdimo naše potovanje kot Cerkev, ki pogumno oznanja Evangelij. S te perspektive želim podati nekaj misli.

1. Vera je dragocen Božji dar, ki odpira naš um, da Boga spoznavamo in ljubimo. Bog želi vstopiti v odnos z nami in nam omogočiti delež pri njegovem življenju, da bi bilo naše življenje bolj smiselno, boljše in lepše. Bog nas ljubi! Vera pa mora biti sprejeta ter potrebuje naš osebni odgovor in pogum, da se predamo Bogu, da živimo njegovo ljubezen in da smo hvaležni za njegovo neskončno usmiljenje. Vera je dar, ki ni namenjen samo nekaterim, ampak je podarjen velikodušno. Vsak naj bi izkusil veselje biti ljubljen od Boga, veselje odrešenja! Vera je dar, ki ga nihče ne more obdržati zase, ampak ga mora deliti z drugimi. Če ga hočemo obdržati samo zase, postanemo izolirani, sterilni in bolni kristjani. Oznanjevanje evangelija je sestavni del poslanstva Kristusovih učencev ter stalna angažiranost, ki animira celotno življenje Cerkve. »Misijonsko delovanje je jasno znamenje zrelosti cerkvene skupnosti« (papež Benedikt XVI. (2005–2013), Verbum Domini, 95).[1] Vsaka skupnost je »zrela«, ko izraža vero in jo praznuje z veseljem pri bogoslužju, živi dejavno ljubezen, stalno oznanja Božjo besedo, in zapusti svoje okolje, da ponese vero na »obrobja«, posebej tistim, ki še niso imeli možnosti spoznati Kristusa. Moč naše vere na osebni in skupnostni ravni se lahko meri po sposobnosti sporočanja vere drugim, širjenja vere z ljubeznijo, življenja v dejavni ljubezni, pričevanja zanjo pred tistimi, ki jih srečujemo in tistimi, ki so del našega življenja.

2. Leto vere petdeset let po začetku drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) celotno Cerkev spodbuja, da bi se ponovno zavedala svoje prisotnosti v sodobnem svetu in svojega poslanstva med ljudstvi in narodi. Pri misijonskem poslanstvu ne gre samo za geografska ozemlja, ampak za ljudstva, kulture in posameznike, ker »meje« vere ne prečkajo samo krajev in človeške tradicije, ampak srce vsakega človeka. Drugi vatikanski cerkveni zbor je na poseben način poudaril, kako misijonska naloga širjenja meja vere pripada vsakemu krščenemu in vsem krščanskim skupnostim. »Božje ljudstvo živi zlasti v škofijskih in župnijski občestvih in v njih postaja na nek način vidno, pripada tudi njim, da pričujejo za Kristusa pred narodi« (prim. Ad gentes, 37). [2] Vsaka skupnost se torej sooča z izzivom in vabilom, da si prisvoji poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, naj bodo njegove »priče v Jeruzalemu, po Judeji in Samariji vse do konca zemlje« (prim. Apd 1,8); to ni drugoten, ampak ključen vidik v krščanskem življenju: vsi smo povabljeni, da hodimo po cestah sveta z našimi brati in sestrami ter oznanjamo in pričujemo za našo vero v Kristusa in postanemo glasniki njegovega Evangelija. Škofe, duhovnike, duhovniške in pastoralne svete, in vsako odgovorno osebo in skupino v Cerkvi vabim, da v svojih formacijskih in pastoralnih programih postavijo misijonsko razsežnost na vidno mesto, z razumevanjem, da njihova apostolska angažiranost ni popolna, dokler ne vsebuje namena pričevati za Kristusa pred narodi in vsemi ljudstvi. Misijonski vidik ne zadeva samo programske razsežnosti krščanskega življenja, ampak tudi paradigmatično razsežnost, ki zadeva vse vidike krščanskega življenja.

3. Evangelizacijsko delo pogosto naleti ne samo na zunanje ovire, ampak tudi na ovire znotraj cerkvene skupnosti. Včasih gre za pomanjkanje gorečnosti, veselja, poguma in upanja pri oznanjevanju Kristusovega sporočila in pri pomoči ljudem našega časa, da bi se srečali z njim. Včasih se še vedno misli, da pomeni oznanjevanje resnice Evangelija napad na svobodo. Papež Pavel VI. (1963–1978) je glede tega jasno povedal: »Bila bi napaka, če bi soljudem v zavest kar koli vsiljevali. Njihovim zavestim ponuditi resnico Evangelija in odrešenje v Jezusu Kristusu v polni jasnosti in spoštovanju do svobodnih možnosti, ki jih predstavlja, pa je poklon tej svobodi« (Evangelii Nuntiandi, 80).[3] Vedno moramo imeti pogum in veselje, da srečanje s Kristusom ponudimo s spoštovanjem, in da smo glasniki njegovega Evangelija. Jezus je prišel med nas, da bi nam pokazal pot odrešenja, in nam zaupal poslanstvo, da z njo seznanimo ljudi do skrajnih mej sveta. Prepogosto vidimo, da se ponujajo in poudarjajo nasilje, laži in napake. Za naš čas je nujno, da po oznanjevanju in pričevanju zablesti dobro življenje Evangelija in to iz notranjosti Cerkve same. Pri tem je pomembno, da nikoli ne pozabimo na osnovno načelo, ki velja za vsakega evangelizatorja: nihče ne more oznanjati Kristusa brez Cerkve. Evangelizacija ni ločeno, posamično ali zasebno dejanje, ampak je vedno cerkveno. Papež Pavel VI. je zapisal: »Ko najbolj neznani pridigar, katehet ali župnik oznanja Evangelij, zbere skupaj majhno občestvo, podeli zakrament, četudi sam, izvaja cerkveno dejanje. »Ne deluje« iz poslanstva, ki bi ga pripisal sebi ali po osebnem navdihu, ampak v edinosti s poslanstvom Cerkve in v njenem imenu« (prav tam, 60). – In to daje moč poslanstvu in povzroči, da se misijonar in evangelizator nikoli ne počuti sam, ampak kot del enega Telesa, ki ga oživlja Sveti Duh.

4. V naši dobi razširjena mobilnost in enostavno komuniciranje preko novih sredstev sta med seboj pomešala ljudi, znanje in izkušnje. Zaradi dela se celotne družine selijo z ene celine na drugo; profesionalne in kulturne izmenjave, turizem, in drugi podobni pojavi prav tako povzročajo velike premike ljudi. Tako tudi za župnijsko skupnost postane zahtevna naloga vedeti, kdo na njenem območju živi stalno ali začasno. Vse bolj se na velikih območjih v pokrajinah, ki so bile tradicionalno krščanske, povečuje število tistih, ki vere ne poznajo, ki so ravnodušni glede verske razsežnosti ali pripadajo drugim verstvom. Ni redko, da se nekateri krščeni odločijo za življenjski slog, ki jih odvrača od vere, in jih tako naredi potrebne »nove evangelizacije«. Temu lahko dodamo še dejstvo, da blagovest Jezusa Kristusa velikega dela človeštva še ni dosegla. Prav tako živimo v času krize, ki se dotika različnih področij človekovega obstoja, ne samo ekonomije, financ, prehrambne varnosti, ali okolja, ampak tudi tistih, ki zadevajo globlji pomen življenja in osnovne vrednote, ki ga oživljajo. Tudi človeško sobivanje zaznamujejo napetosti in konflikti, ki ogrožajo varnost in povzročajo težave pri iskanju prave poti do stabilnega miru. V teh zapletenih okoliščinah, ko se zdi, da obzorje sedanjosti in prihodnosti ogrožajo temni oblaki, je v vsaki stvarnosti potrebno pogumno oznanjati Kristusov Evangelij, sporočilo upanja, sprave, občestva, Božje bližine, Božjega usmiljenja in odrešenja, ter oznanilo, da je moč Božje ljubezni zmožna premagati temo zla in nas voditi po poti dobrega. Človek našega časa potrebuje luč, ki osvetljuje njegovo pot in ki jo more dati samo srečanje s Kristusom. Prinesimo svetu z našim pričevanjem in z ljubeznijo upanje, ki ga daje vera! Misijonski značaj Cerkve ni osredotočen na prozelitizem, ampak na pričevanje življenja, ki osvetljuje pot, ki prinaša upanje in ljubezen. Cerkev – ponavljam še enkrat – ni dobrodelna organizacija, podjetje ali nevladna organizacija, ampak skupnost ljudi, ki jih oživlja Sveti Duh, ki so živeli in živijo čudež srečanja z Jezusom Kristusom in ki želijo deliti izkušnjo globokega veselja ter sporočilo odrešenja, ki nam ga je dal Gospod. Sveti Duh je tisti, ki vodi Cerkev na tej poti.

5. Vsakega želim spodbuditi, da bi bil nosilec Kristusove blagovesti. Posebej sem hvaležen misijonarjem, duhovnikom Fidei Donum, redovnikom in redovnicam ter vedno bolj številnim vernim laikom, ki so sprejeli Gospodov klic in ki so zapustili svojo domovino, da bi služili Evangeliju v različnih deželah in kulturah. Prav tako želim poudariti, da se mlade Cerkve same velikodušno angažirajo pri pošiljanju misijonarjev Cerkvam v težavah – neredko Cerkvam stare krščanske tradicije – in tako prinašajo svežino in navdušenje, s katerim živijo vero; vero, ki prenavlja življenje in daje upanje. Živeti v tej vesoljni razsežnosti z odgovorom na Jezusovo naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence,« (prim. Mt 28,19) je bogastvo za vsako Cerkev, vsako skupnost, ker pošiljanje misijonarjev ni nikoli izguba, ampak pridobitev. Pozivam vse, ki čutijo ta klic, da velikodušno odgovorijo Svetemu Duhu glede na njihov položaj v življenju, in se ne bojijo biti velikodušni z Gospodom. Vabim tudi škofe, redovne družine, skupnosti in vse krščanske skupine, da z daljnovidnostjo in skrbnim razločevanjem podpirajo misijonski klic ad gentes in da pomagajo Cerkvam, ki potrebujejo duhovnike, redovnike, redovnice in laike, ter tako utrdijo krščansko skupnost. Takšna pozornost naj bo prisotna med Cerkvami, ki so del iste škofovske konference ali iste cerkvene pokrajine, ker je pomembno, da Cerkve, ki so obdarjene s poklici, velikodušno pomagajo tistim, v katerih poklicev primanjkuje.

Istočasno spodbujam misijonarje, posebno duhovnike Fidei Donum in laike, da veselo živijo svojo dragoceno služenje v Cerkvah, h katerim so poslani, in da prinašajo svoje veselje in izkušnje Cerkvam, iz katerih izhajajo; pri tem naj se spominjajo, kako sta Pavel in Barnaba ob koncu svojega prvega misijonskega potovanja »poročala, kaj je Bog storil z njima in kako je odprl vrata vere poganom« (prim. Apd 14,27). Postanejo lahko pot nekakšnega »vračanja« vere, ko prinašajo svežino mladih Cerkva Cerkvam stare krščanske tradicije in tako le-tem pomagajo ponovno odkriti navdušenje in veselje deliti vero v izmenjavi, ki je vzajemna obogatitev v hoji za Kristusom.

Skrb za vse Cerkve, ki ga rimski škof deli z brati škofi, najde pomemben izraz v dejavnosti Papeških misijonski družb, katerih namen je oživljati in poglabljati misijonsko zavest vsakega krščenega kristjana in vsake skupnosti s tem, da jih spominjajo na potrebo po bolj globoki misijonski formaciji vsega Božjega ljudstva in da spodbujajo krščansko skupnost k prispevku za širjenje Evangelija v svetu.

Na misel mi prihajajo tudi kristjani, ki so v različnih delih sveta podvrženi težavam pri odkritem izražanju vere in pri uresničevanju polnopravne pravice živeti jo na vreden način. To so naši bratje in sestre, pogumni pričevalci – tudi bolj številni kot mučenci prvih stoletij, – ki z apostolsko vztrajnostjo prestajajo mnoge sodobne oblike preganjanja. Mnogi tudi tvegajo življenja, da ostanejo zvesti Kristusovemu Evangeliju. Posameznikom, družinam in skupnostim, ki trpijo nasilje in nestrpnost, želim zagotoviti, da sem jim blizu v molitvi, ter jim ponavljam Jezusove tolažilne besede: »Pogum, jaz sem svet premagal« (prim. Jn 16,33).

Papež Benedikt XVI. je izrazil upanje, »‘naj se Gospodova beseda hitro širi in naj bo slavljena povsod’ (prim. 2 Tes 3,1). Naj leto vere vedno bolj utrjuje naš odnos z Gospodom Kristusom, kajti samo v njem je gotovost za pogled v prihodnost in zagotovilo pristne in trajne ljubezni« (prim. apostolsko pismo Vrata vere, 15). To je moja želja za letošnji svetovni misijonski dan. Srčno blagoslavljam misijonarje ter vse, ki spremljajo in podpirajo osnovno angažiranost Cerkve, da oznanja Evangelij na vseh koncih sveta. Tako bomo kot služabniki in misijonarji Evangelija izkusili »sladko in prijetno veselje evangeliziranja« (Evangelii Nuntiandi, 80).
Vatikan, 19. maj 2013, slovesni praznik binkošti, Frančišek

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/aktualno/11945/ 

 
A.S., Škof Glavan pričakuje ad limina pri papežu prihodnje leto (Vir: Radio Ognjišče)

V Pogovoru o na Radiu Ognjišče smo gostili predsednika Slovenske škofovske konference, apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije in novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana. Z njim smo se pogovarjali o predvidenem davku na sakralne objekte in o tem, kaj bo ta pomenil za Cerkev. Vprašali smo ga, kdaj lahko pričakujemo nova nadškofa, kako poteka delo škofovske konference in tudi, kaj pomeni konsolidacija in pomiritev duhov v Cerkvi, ki so jo zastavili slovenski škofje. Seveda nas je zanimalo stališče predsednika SŠK, ki je v tem tednu dopolnil 70 let življenja, do predlaganih sprememb zakona o verskih skupnostih.
Škof Andrej Glavan je uvodoma dejal, da je dela sedaj več, a to poteka nemoteno. „Kar veliko je tekočih zadev, celo nekatere personalne, ki se ponavadi sklenejo s prvim avgustom, letos pa se kar vlečejo, jih moramo še reševati,“ je povedal in dodal, da mu pri tem pomagajo pomožni škof Anton Jamnik in drugi sodelavci na nadškofiji. Rešuje pa tudi nekatera finančna vprašanja: „Tisto, kar teče, to kar je začeto in je v postopku, je potrebno reševati in se sproti odločati.“

Apostolski administrator ne pričakuje, da bi zaradi izpraznjenih mest nadškofov v Ljubljani i n Mariboru prišlo do zastoja pri izvajanju Slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. „Pričakujem tako kot ostali škofje, da bi se po enoletnem branju čimbolj navdušeno lotili načrtovanja.“

Na vprašanje, kaj pomeni konsolidacija in pomiritev duhov v Cerkvi na Slovenskem, ki so jo zastavili slovenski škofje in se z njo pogovarjali tudi s KORUS-om, je dejal: „Vsi smo si bili edini, da nas ti problemi ne smejo še bolj razdeliti, saj smo Slovenci nagnjeni k tej slabosti. Nihče naj ne priliva ognja z obsojanjem, iskanjem glavnih objektivnih in subjektivnih krivcev. To nalogo imajo razne strokovne in pravne komisije, ki jih je ustanovil Sveti sedež.“

Ali bi po štirih upokojitvah nadškofov, nenehnih napadih na Cerkev na Slovenskem, po izmišljeni zgodbi o očetovstvu kardinala Franca Rodeta moralo priti do izrednega obiska v Vatikanu? Škof Glavan je dejal, da so škofje soglasno sklenili, da ni nobene potrebe po izrednem ad limina obisku. „Končno itak pričakujemo ad limina morda v prihodnjem letu, ker v Rim je odšel na pogovor tudi mariborski administrator škof Lipovšek. Sicer pa sta nadškofa to sama urejala, tako da v Rimu ni nihče spraševal nas. Kardinal Rode pa je o laži in konstruktu novinarja Karbe tudi sam obvestil svetega očeta in kardinalski zbor. Polom mariborske nadškofije pa je dejstvo. Ali naj bi v Rimu pojasnjevali, da je vse kar se je zgodilo v Mariboru, le izmišljotina? Oba nadškofa sta namig za odstop iz Rima sprejela z vzorno poslušnostjo.“

O tem, kdaj naj bi Ljubljana in Maribor dobila nova nadškofa, škof Glavan nima podatkov. Povedal je le, da mu je prefekt Kongregacije za škofe kardinal Marc Ouelle na nedavnem plenarnem zasedanju Sveta evropskih škofovskih konferenc v Bratislavi dejal, da bo postopek temeljit. „Smer, ki jo je nakazal papež Frančišek, zlasti s svojo preprostostjo in skromnostjo, bo odslej obvezna smer za vse pastirje Cerkve. Triumfalizem, takšno in drugačno razkazovanje, ni pot evangelizacije. Imeti bosta morala veliko in globoko vero, da je možen nov začetek, kljub zmanjšanemu ugledu, ki ga je po krivici in tudi zaslugi medijev deležna celotna Cerkev na Slovenskem.“ Dejal je še: „Od novih nadškofov ne smemo pričakovati čudežev, sicer bo marsikdo razočaran.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/aktualno/11913/
 

Rok Mihevc, Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo na Otočcu pripravila tretji Zbor kristjanov in ljudi dobre volje (Vir: Radio Ognjišče)

Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo je danes na Otočcu pripravila tretji Zbor kristjanov in ljudi dobre volje. Na njem so nekateri vidni posamezniki spregovorili o umevanju države, državljanskih dolžnostih, pomenu avtentične slovenske zavesti in o krščanstvu. Najprej je zbrane nagovoril apostolski administrator ljubljanske nadškofije in novomeški škof Andrej Glavan. „Naj Bog blagoslovi današnji dan in naj bodo blagoslovljena vaša prizadevanja, vaše misli in delo po vsej Sloveniji. Da bi bila naša država bolj pravična bolj pravna in vsem ljudem ne glede na prepričanje bolj sproščena in svobodna.“
Nato so se zvrstili nagovori in tako je kot prvi nastopil ustavni sodnik Jan Zobec, ki je spregovoril o Sloveniji kot državi in poudaril pomen prava. „Pravo je res pravo šele, ko temelji v ustavi, ko je skladno z ustavo, s tem temeljnim moralno etičnim konsenzom, s katerim je prepojena družba. Agregacija posameznikov postane potem družba šele, ko je pravno urejena. Pravno legitimno urejena pa je šele, ko je postava, ki jo ureja, ustavna.“

Svoj pogled na državo je z zornega kota človeka, ki je aktivno deloval v političnem življenju predstavil nekdanji obrambni minister Aleš Hojs. V nagovoru z naslovom „Imeli smo državo“, se je vprašal, kdo nam je zares ukradel državo. „To govorijo tisti, ki so državo izgubili z bivšo socialistično federativno republiko Jugoslavijo. To govorijo tisti, ki so se jim z moderno Sloveniji, kot evropsko državo začeli sesuvati privilegiji, to govorijo tisti,ki ne morejo ali pa v veliki meri več ne obvladujejo medijskih monopolov. Seveda, to govorijo tudi tisti, ki želijo „status quo“ privilegijev, ki so jih nekoč imeli. Ta želja, da bi družbene spremembe lahko urejevali sporazumno - da je potrebna odprava privilegijev, da je potrebno kaznovati tiste, ki so državo izropali in nenazadnje želja, da je potrebno ustvariti okolje, v katerem bo vsem nam šlo bolje, se je žal izkazala za naivno sin se žal ni uresničila. Prevladala je moč tistih, ki nikoli ne stopijo odkrito pred ljudstvo, tisti, ki lahko odločajo iz ozadja preko svojih marionet in ki s pomočjo orkestriranega medijskega enoumja peljejo državo v stare čase. In prav ti nam danes govorijo o tem, da nam je nekdo ukradel državo.“

Kakšen pomen ima v prihodnosti narodna identiteta in o velikem poslanstvu „biti in živeti kot Slovenec“ pa je spregovoril zgodovinar Stane Gradna. „Izginiti mora iz naših vrst samo zaničevanje, ki je rak rana naše družbe. Slovenci ne znamo živeti v lastni slovenski naši državi, ker nimamo izkušenj. Vsaka stvar zahteva svoj čas in sem prepričan, da bomo Slovenci tudi v prihodnje bolj odgovorni. Kako živeti po slovensko v prihodnosti ne vem, vendar sem prepričan – prvič, da moramo ohraniti zvestobo slovenski kulturi na vsem etničnem ozemlju in drugič – da moramo vedno upoštevati, da Slovenija ni samo slovenska država. Slovenija je tudi slovenska Koroška, je tudi slovenska Primorska in so tudi slovenski izseljenci. Vse to je Slovenija. V tem prizadevanju, da bi danes Slovence omejili samo na Slovenijo, pa je po mojem mnenju najbolj zanesljivo pot v slovenski samomor.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/aktualno/11939/ 

 

Mineva 35 let od izvolitve Janeza Pavla II. (Vir: Družina)

16.10.2013 je minilo 35 let od izvolitve Karola Woytile za papeža. Kot poroča Radio Vatikan, je Janez Pavel II. postal prvi neitalijanski papež po 455 letih in obenem prvi papež slovanskega rodu. Ob tej priložnosti se novinar Luigi Geninazzi v vatikanskem časopisu »L'Osservatore Romano« spominja treh dni, ki jih je z njim pred 30 leti preživel v letni rezidenci v Castel Gandolfu, kjer je takrat potekal simpozij znanstvenikov in kulturnikov z namenom odprtega soočenja med katoliško Cerkvijo in sodobnim svetom.

V zasebni kapeli palače sta ga najprej presenetili freski, ki prikazujeta dva temeljna dogodka poljske zgodovine: odpor v svetišču čenstohovske Črne Marije proti švedski vojski leta 1665 in zmago proti Rdeči armadi leta 1920, imenovano tudi 'čudež ob Visli'. Freski je dal naslikati papež Pij XI., ki je bil nuncij v Varšavi. Ob začetku pontifikata papeža Janeza Pavla II. sta bili zanj nepričakovano darilo, saj je bil začetek njegovega življenja zaznamovan s 'čudežem ob Visli'. Kot je sam rekel, se je rodil v mesecu maju leta 1920, ko so boljševiki obkolili Varšavo. Zato se je že od rojstva čutil dolžnega tistim, ki so se borili za svobodo in nepričakovano zmagali.

Geninazzi se spominja, prispevek iz vatikanskega časnika povzemajo pri Radiu Vatikan, da je bil prvi slovanski papež tudi prvi papež iz ene od komunističnih držav, kar se je izkazalo kot velika Božja previdnost tako za Cerkev kot za ves svet. Danes to priznavajo vsi, velja pa spomniti, kakšna je bila podoba vzhodne Evrope in Cerkve v času, ko je poljski papež pričel s svojim bliskovitim vstopom v zgodovino. To je bilo pozabljeno ozemlje na obrobju Evrope, Cerkev je bila konzervativna, predkoncilska, tako rekoč v katakombah imperija ateizma in zatiranja.

Le nekaj dni po izvolitvi je papeža ob obisku v Assisiju pozdravil navdušen in preprost vzklik: »Živela molčeča Cerkev!«, sveti oče pa je nanj odgovoril: »Molčeče Cerkve ni več, zdaj govori po papeževih besedah.« To, kar se je včasih zdelo zaledje, je postalo nova meja Cerkve, je dodal Geninazzi.

Kot pravi, je bila to resnično velika revolucija, ki je pripravljala tisto leta 1989. Prva razpoka v zidu komunizma je nastala že deset let pred tem, 2. junija 1979, na Trgu zmage v Varšavi, ko je mož, oblečen v belo, spregovoril pred veliko množico: »Izključiti Kristusa iz zgodovine človeka je dejanje proti človeku.«

Šlo je za t.i. 'rokavico izziva', ki jo je papež s Poljske, ki se je v svojo domovino vrnil med ganjenimi aplavzi ljudi in nezaupljivimi pogledi uradnikov tedanjega režima, zalučal rdečemu totalitarizmu.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/mineva-35-let-od-izvolitve-janeza-pavla-ii

 
Kristusovo okolje (Vir: Družina)

Dr. Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003) o svoji prebuditvi k osebni veri

»Zakaj vendar toliko navajaš od drugod, kadar kaj napišeš? Zakaj ne poveš kaj več čisto iz svojega?« me je ob neki priliki pograjal prijatelj. Naj mi bo torej dovoljeno, ko govorim o Kristusovem božje-človeškem okolju, povedati nekaj »iz svojega«, čeprav navsezadnje to še posebno ni in ne more biti »iz mojega«.

Prvo spreobrnjenje
Prišla je prebuditev k osebnostni veri, k osebnostnemu srečanju z Bogom, in to z Bogom, kakršen se nam je razodel v Kristusu. Moralo je to biti res spreobrnjenje; obrniti se mi je bilo treba tako rekoč za stoosemdeset stopinj, zapustiti pot, ki je peljala v brezizhodnost in pogubo, in stopiti na pot, o kateri je Jezus rekel, da je on sam ta pot (prim. Jn 14,6). Na kraju, ki ga imam še danes živo v spominu, sem izrekel strašno misel (morda je niti nisem izrazil z zunanjimi besedami): »Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo Boga – tako bi človek brez slehernega strahu in popolnoma svobodno delal karkoli!« V tej misli si je dala duška moja dotedanja življenjska usmerjenost. Nekaj trenutkov sem užival ob tej misli, ki sem o njej pozneje zvedel, da je bila Nietzschejeva. Nato pa me je prvikrat v življenju z vso močjo prešinila silna groza pred neskončno svetim Bogom.

Nekaj dni sem bil kakor omamljen od notranjega pretresa. »Pa kaj ti je?« mi je rekel zdaj ta zdaj oni od domačih, ko so opazili mojo »odsotnost« pri vsem, kar sem delal. Nekaj večerov navzlic vsej utrujenosti nisem in nisem mogel zaspati; vedno znova sem trepetaje obujal kesanje …

Sam nisem vedel, kdaj in kako, pa se je čez nekaj dni začel čisto polagoma naseljevati v dušo mir in globoko notranje veselje, kakršnega prej nikoli nisem občutil. Ob misli na Kristusa (in na njegovo Mater pod križem, saj spada tudi ona k resničnosti učlovečenja Sina božjega) je obraz neizrekljivo svetega in pravičnega Boga začel sijati v usmiljeni ljubezni, ki odpušča vse in nepreklicno. Do mozga sem občutil tisto, kar govori prerok Izaija prav tam, kjer tako naglaša božjo svetost: »Ne boj se, črviček; saj sem pri tebi! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog! ... Moj si! …« (Iz 41,14; 43,1–4; 49,15).

Resničnih dvomov o bivanju Boga, ki je svetost in ljubezen hkrati, in o Kristusu kot učlovečenem božjem Sinu nisem imel nikdar več. In nikoli več se mi ni vsiljevala misel, da bi Bog mogel biti nekakšen »tiran« ali »policaj«, ki bi ne privoščil človeku sreče in svobode in bi mu zaradi tega dal »tolikero usužnjujočih zapovedi«. Z druge strani tudi nikdar nisem bil skušan k nasprotnemu – da bi si kdaj Boga in Kristusa predstavljal kot nekakšnega »dobrovoljčka«. »Strašno je pasti v roke živega Boga« (Heb 10,31). Prav zato, ker je Bog ljubezen sama! V meni pa je še polno takega, kar se ne sklada s to ljubeznijo. Zato pa se nikdar ne čutim varnega v samem sebi in pogosto goreče molim s psalmistom: »Presuni, o Bog, moje meso s strahom pred teboj« (Ps 118,120); in zmeraj napravlja name močan vtis naročilo sv. Pavla Filipljanom: »Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12). To me tudi nagiblje, da se ne opiram na nestalna čustva, doživetja in izkustva, kakor da bi to moglo biti zadnji temelj (sicer pa: »Skrbite najprej za božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33)) in da »tvegam« samo tam, kjer spoznam, da me Gospod vabi k tveganju.

Drugo in tretje … spreobrnjenje
Ko sem po ovirah, ki so se zdele povsem nepremagljive, končno le prišel na gimnazijo, me je za nekaj časa leposlovje, posebno nemško pesništvo, tako pritegnilo, da je začela zame bledeti prejšnja živost »Kristusovega božjega-človeškega okolja«. Prof. dr. L. Ehrlich je že pri prvi uri osnovnega bogoslovja nujno priporočil, naj vsak od slušateljev izbere en evangelij in naj si ga čimbolj osvoji pod vidikom razumskih in drugih temeljev vere. Jaz sem si izbral Janezovega. Za vse poznejše odločilno »odkritje« je bilo, ko sem bral: »Kako bi mogli verovati vi, ki prejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog … Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal.«

Ko so začeli po drugem vatikanskem koncilu govoriti o »krizi« vere in podobno in so nastopili res nadvse žalostni pojavi delno tudi pri nas, sem nekega dne slišal, kako je Gospod govoril ne Petru, ampak meni: »Kaj tebi za to? Ti hodi za menoj!« (Jn 21,22). Od svojega očeta, ki je umrl v šestem letu moje starosti, sem si za vselej zapomnil en nauk: »Fant, misli s svojo glavo!« Ravno »Kristusovo božječloveško okolje« mi je omogočilo, da sem mogel in morem kljub vsem nasprotnim videzom res »misliti s svojo glavo«, iz globin svojega bitja in tako tudi delati.

Kristus kot božje-človeško okolje, območje, ozračje! Brez njega bi ne mogel dihati! Bi se zadušil. »Življenje je meni Kristus« (Flp 1,21).

Vir: Tednik Družina

MOLITEV

Ovijaj rok se mojih,
ti venec čudovit,
iz rož skrivnosti polnih
nebeških si povit.
 
Ta venec iz veselja
spleten, iz bolečin,
na delo odrešenja
mogočen je spomin.
 
Marija, ne dopusti
nesreče te nikdar,
da kdaj ta venec iztrgal
sveta bi mi vihar.
 
Do zadnjega zdihljaja
naj trdno ga držim
in zadnje zmage venec
naj priborim si z njim.


Stare slovenske molitve

30. nedelja med letom

27. oktober 2013
Lk 18, 9-14


Farizej in cestninar

Nekaterim, ki so zaupali sami vase, da so pravični, in so druge zaničevali, pa je povedal tudi to priliko:  »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je postavil in je sam pri sebi tako molil: ‚Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam.‘ Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‚Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‘ Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«




31. nedelja med letom, zahvalna nedelja

3. november 2013
Lk 19, 1-10


Cestninar Zahej

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokev, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo. Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; zakaj danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je tej hiši prišla rešitev, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«

Besede vere za vsakogar


M. Zundel, Izbrati svojega Boga

Treba je izbrati med Bogom strahu in Bogom ljubezni!

»Bog je vsemogočen v svojem redu, ki je red Ljubezni, toda nemočen v redu, ki ni red Ljubezni. Ali drugače: Ljubezen je vir svobode, ker nagovarja našo darežljivost in izključuje vsako uporabo sile, tako notranjo kot zunanjo. Tako je tudi z Božjo navzočnostjo: sovpada z našo osvoboditvijo.

Tako na novo vidimo križišča naših poti. Boga moramo izbrati. O katerem Bogu govorimo? Če govorimo o Bogu-Duhu, Bogu-vesti, Bogu- Ljubezni, se ne moremo več ukvarjati z Bogom-despotom, plemenskim Bogom. Ta je namreč Bog strahu. Skratka, vseeno bi nam bilo, če je Bog eden ali jih je več, če ta Bog ne bi predstavljal popolnosti podobne tisti, ki jo občudujemo v tem, kar je najboljšega v ljudeh.«

Po: Nepoznani Bog, VII.. poglavje, str. 66-67 v Braises, Editions du Levain, 1986


Vir: croire.com
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.
 

Aktualna gradiva

Gradiva z izobraževanj za pastoralno načrtovanje

Molitev za Cerkev

Predavanje mag. Branka Cestnika: Načrtovati, sodelovati, biti

Na poti k izviru: PowerPoint diaprojekcije in druga gradiva za seje ŽPS v pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015

1. poglavje Na poti k izviru

2. poglavje: Moja pot od številnih delavnosti k izviru

3. poglavje: Pot naše župnije od številnih dejavnosti k izviru

4. poglavje: Mesto Božje besede v mojem življenju

5. poglavje: Spodbujanje branja Božje besede v naši župniji

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas na...


Usposabljanje za pastoralno načrtovanje,
na katerega ste vabljeni vsi duhovniki in njihovi laiški sodelavci (še posebno tisti, ki ste se izobraževanj že do sedaj udeleževali). Usposabljanja bodo potekala na t. i. pastoralnih konferencah po posameznih večjih pastoralnih enotah, imenovanih arhidiakonati, ki povezujejo več dekanij za duhovnike in laike iz:
 
- 1. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik: v soboto, 26. oktobra – Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ob 9.00
 
Dnevni red:
9.00 molitev in pozdrav
9.15 predavanje
10.00 delo po skupinah
10.30 odmor
11.00 praktično usposabljanje
13.00 skupno kosilo

 
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/








Email Marketing Powered by MailChimp