E-novice ŽPS


Št. 46-47 (7.8..2012), Pastoralno leto družbene pravičnosti 2011-2012
urad.za.laike.lj@rkc.si

Za edinost in vero
Nadškofovo povabilo k romanju, nočnemu bdenju in molitvi za nadškofijo ob velikem šmarnu


Dragi duhovniki in verniki!

Naša nadškofija obhaja letos jubilejno leto ob 550-letnici svoje ustanovitve pod geslom »Za pomnožitev vere«, kakor je zapisal papež Pij II. v ustanovni listini 6. septembra 1462. Po arhidiakonatih ste v postnem času poromali v našo stolnico. Takrat smo poglobili svoje versko znanje in povezanost v občestvu Cerkve. V stolnico smo na binkošti sprejeli relikvije našega prvega uradno razglašenega mučenca bl. Alojzija Grozdeta, ki je prav v Ljubljani oblikoval svojo vero in pogled na svet. Vsem se zahvaljujem za navzočnost in lepo sodelovanje.

Tudi praznik Marijinega vnebovzetja bomo letos po naših romarskih in drugih Marijinih cerkvah tako kot vedno slovesno obhajali. Že sedaj vas posebej prisrčno vabim na te kraje milosti. Na Brezjah je naše narodno svetišče Marije Pomagaj, ki se pripravlja na praznovanje 200-letnice milostne podobe. Ob njem pa so še druga svetišča, kjer so naši predniki poglabljali vero. Preizkušnje, ki jih doživljamo v zadnjih dneh, nas namreč morajo še bolj povezati z Bogom in med seboj v občestvu »ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve«.

Zato vas letos še posebej goreče vabim, da se na vigilijo, torej na predvečer in v noči na veliki šmaren duhovniki in verniki naše nadškofije povežemo v skupni molitvi in nočnem bdenju za blagoslov naši krajevni Cerkvi. Marijo,  Mater Cerkve prosimo, naj izprosi naši Cerkvi notranji mir, edinost in trdno vero. Molitvene ure in bdenja pred Najsvetejšim naj izrecno vsebujejo prošnje za krajevnega škofa, duhovnike in vernike, posebej za naše družine in nove duhovne poklice. Oblikujejo naj jih posamezniki in molitvene skupine v župnijah. Zagotovo povsod zmolite tudi posebno molitev za nadškofijo.

Z Marijino priprošnjo in njenim posredovanjem bo naša molitev dosegla pravi namen. Ne dopustimo, da nas viharji, ki premetavajo našo krajevno Cerkev, oddaljijo od Boga in njegove Cerkve. Obudimo pa tudi zvestobo in povezanost s svetim očetom Benediktom XVI., kar so naši predniki posebej negovali. V tem nas spodbuja zgled božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, ki se mu posebej priporočimo.

dr. Anton Stres,
nadškof metropolit
 


 F. Petrič, »Varujmo dragoceno dediščino: enotnost Cerkve!« - Nadškof dr. Anton Stres, predsednik SŠK, o aktualnem dogajanju v Cerkvi na Slovenskem (Vir: druzina.si)

Gospod nadškof, pogovarjava se v času, ko so v Cerkvi na Slovenskem prestavitve.­ Duhovniki menjajo dosedanja službena mesta in odhajajo na nova. Velikokrat je to povezano tudi z bolečino slovesa, saj so se ljudje navezali na svoje dušne pastirje. In prav v tem času je v slovenski javnosti močno odjeknila novica o navodilu, ki ga je dala Kongregacija za škofe Vašemu predniku nadškofu Alojzu Uranu, naj odide iz ljubljanske škofije. Nekateri so bili žalostni, drugi jezni, tretji se sprašujejo o ozadjih. Kako ste za to novico izvedeli Vi in za kakšno navodilo gre?
Tudi upokojeni škof je član škofovskega zbora in ni podrejen škofu, v čigar škofiji živi. Zato so pogovori o nadaljnjem bivanju nadškofa Urana tekli med njim in Apostolskim sedežem v Rimu. V teh pogovorih nisem sodeloval in o njih uradno nisem bil obveščen, za zadnjo odločitev sem zvedel od nuncija in nadškofa Urana samega. Nadškof Uran je to odločitev v pokorščini sprejel. Sicer pa je zdaj čas premestitev. Marsikateri duhovnik gre težko drugam, ampak duhovniki vedo, da so v službi Božjega kraljestva, razumejo potrebe po spremembah in ne spodbujajo svojih vernikov, da bi z raznimi peticijami ovirali škofovo odločitev.

Se vam zdi beseda »izgon« primerna?
Ta beseda, ki je izšla celo iz cerkvenih krogov, močno zavaja in je v največji meri kriva za nelagodje in ogorčenje nekaterih vernikov. Tisti, ki so jo prvi uporabili in »lansirali«, so krivi za nastali razdor in povsem neutemeljen gnev, ki ga je ta beseda povzročila. Žalostno je, da sta morala ugleden strokovnjak našega ustavnega prava in varuhinja človekovih pravic stvari postavljati na pravo mesto. Vodstvo Cerkve ima namreč pravico, da kakemu duhovniku – pa tudi škofu – iz takega ali drugačnega razloga določi kraj bivanja. V primeru nadškofa Urana gre samo za to, da se začasno umakne, dokler se ne poležejo in razčistijo govorice na njegov račun. Namen je bil zaščita njegovega dobrega imena in preprečitev pohujšanja v Cerkvi.

Ko je bil nadškof Uran leta 2009 upokojen, ste ga povabili, naj še naprej po svojih močeh pomaga v nadškofiji. Je pozneje prišlo do kakšne spremembe?
Najini stiki so bili vseskozi korektni, prijateljski.

Medijska javnost je cerkvenemu vodstvu pri nas očitala dvoličnost in počasnost v reakcijah na novico o umiku upokojenega nadškofa iz javnosti, katoliški verniki pa predvsem pomanjkanje pravih informacij. Tudi katoliški časnikarji smo se znašli v informativni praznini. Nismo želeli podleči senzacionalističnim vestem in opravljanju, kaj več kot razlago cerkvenih zakonov (kanonov), po katerih Sveti sedež ravna ob upokojitvah in premestitvah škofov, pa nismo imeli. Je ravnanje Svetega sedeža res arogantno, kakor so nekateri razlagali nuncijev odgovor civilni iniciativi?
Med temeljnimi človekovimi pravicami je pravica do dobrega imena in varstvo osebnih podatkov je v našem okolju, kjer se lahko o vsakomer takoj vse izve, zelo pomembno. Tudi večina novinarjev bi rada zvedela vse in ima takoj vse za javni interes, tudi če gre očitno za osebne zadeve, ki jih ni nihče dolžan javno razkrivati. Posebno neprijetni so novinarski pritiski, kakor da bi jim morali vse povedati in kakor da imajo pravico vse izvedeti. Razumem novinarja, da ima interes, da se prvi dokoplje do kake čim bolj senzacionalistične novice, nimam pa niti najmanjše dolžnosti, da temu interesu ustrežem, še posebej, če je v vprašanju dobro ime koga. Ker je Cerkev varuhinja moralnih vrednot, ne more spoštovanja ali nespoštovanja teh vrednot prepuščati človeški poljubnosti, po drugi strani pa prav tako ne more prestopiti meja, ki jih postavlja dolžnost varovanja dobrega imena in človeške zasebnosti.

Kar nekaj ugibanj, tudi zelo nizkotnih, je o vzrokih za sorazmerno ostro odločitev Kongregacije za škofe, da mora upokojeni nadškof kljub slabemu zdravju zapustiti svojo nekdanjo škofijo in celo državo. V Vajini skupni izjavi pišeta, da ne gre za kršenje človekovih pravic, v tem se je torej strinjal tudi nadškof Uran in to je izjavila npr. tudi varuhinja za človekove pravice. Kaj bi bil lahko vzrok za tako ostro odločitev? Je to res samo sporno ugotavljanje očetovstva?
Ne vem, zakaj bi bila odločitev, da gre za določen čas v bližnjo tujino, da se izogne stalnemu pogrevanju govoric, ostra. Iz bližnje preteklosti vemo za primere, ko so se javne osebnosti, ki so postale predmet nadležne medijske pozornosti, same od sebe umaknile v tujino, in to neprimerno dlje kot samo nekaj kilometrov za mejo. Ponavljam, da je govorjenje o »izgonu« v tem primeru povsem neprimerno in zavajajoče in sva se od uporabe tega izraza z nadškofom Uranom v skupni izjavi tudi distancirala.

Že v začetku maja ste posredovali nadškofovo izjavo, da ni bilo nikoli nobene zahteve po ugotavljanju očetovstva in znova je to potrdil v šentjakobskem župnijskem listu njegov sorodnik Vlado Bizant, kjer, kot je zapisal, nadškof Uran tudi poziva, da se je pripravljen soočiti z vsakim, ki bi trdil, da je njegov potomec. Torej je prišlo o tem, kot je dejal dr. Štuhec, le do »komunikacijskega šuma« med Svetim sedežem in upokojenim nadškofom? Če je tako, se bo nadškof verjetno lahko vrnil v domovino in je odločitev kongregacije zgolj začasna ...
Ker nimam nobenih zanesljivih in uradnih informacij, lahko samo rečem, da se mi zdi Vaša domneva dokaj utemeljena.

Kaj pa namigi o povezanosti mariborske finančne zgodbe in nadškofov umik? Ali je res, da je moral oditi, ker ni bil dovolj odločen ob mariborskih finančnih transakcijah? Ali kaj veste o tem, da bi nadškof Uran ob neki priložnosti zavrnil prošnje mariborske škofije po finančni pomoči in bi moral zato odstopiti, kot pravijo nekateri?
To so čiste in povsem neresnične izmišljotine. Vse hrupno dogajanje v zvezi z nadškofom Uranom nima z mariborsko zgodbo popolnoma nič.

Kar nekaj komentarjev namiguje na vlogo nekdanjega nuncija, sedaj kardinala Santosa Abrila y Castellója v vsej zgodbi? Menite, da ima res tak vpliv? Menda naj bi bil zato odstavljen kot vicekamerleng, ker je zdaj prišlo do tega nemira v Sloveniji ...
Novica rimskega dopisnika, ki so jo z velikim hrupom povzeli vsi naši glavni mediji, da je bil nekdanji nuncij v Sloveniji sedanji kardinal Abril y Castelló »odstavljen« z mesta vicekamerlenga Katoliške cerkve zaradi dogodkov v Sloveniji, je neprofesionalna in neresnična. Tudi nedolžna neprofesionalnost ni, ampak je bila ta »raca« kot številne druge v zadnjem času »lansirana« zato, da se v slovenskih vernikih krepi nezaupanje v vodstvo Cerkve. Nekdanji nuncij v Sloveniji je pred nekaj meseci postal kardinal in ima s tem previsok »čin« za mesto vicekamerlenga. Zato je bil na to mesto imenovan msgr. P. L. Celata, ki je bil prav tako nekaj časa nuncij v Sloveniji. Kardinal kamerleng je kardinal, ki uradno ugotovi papeževo smrt, zapečati njegovo stanovanje in vodi do izvolitve novega papeža nekatere pomembne posle, nato pa skrbi za nemoten potek samih volitev novega papeža. Vicekamerleng pa med volitvami papeža ostane zunaj konklava – torej ne more biti kardinal – in skrbi za zunanjo varnost in nemotenost volitev papeža. Zato vicekamerlengi niso kardinali, če so postali kardinali, so nehali biti vicekamerlengi, nekateri pa niti škofje niso bili (npr. msgr. Vittorio Bartocetti, ki je bil vicekamerleng med letoma 1969 in 1975, ali pa msgr. Ugo Boncompagni, vicekamerleng med letoma 1921 in 1930). Vicekamerleng ni kardinal, zadnji vicekamerleng, ki je še štiri leta ostal vicekamerleng po tem, ko je postal kardinal, je bil Achile Apolloni, ki je umrl leta 1893. Nedavna zamenjava na mestu vicekamerlenga torej ni nobena odstavitev in ne pomeni nikakršne »nemilosti«. Zakaj potem ta neprofesionalna »raca« od novinarja, ki je v Rimu že dolga leta in mora te stvari poznati? Gre za zelo prozorno zavajanje slovenske javnosti, da se v Rimu pripravlja velika čistka, ki je že zadela celo nekdanjega nuncija v Sloveniji, sedaj bodo pa na vrsti še nekateri drugi škofje. Ta »raca« je zelo prozorno sejanje nezaupanja v vodstvo Cerkve na Slovenskem. Upam, da ji naši verniki ne bodo nasedli.

Civilna iniciativa za zaščito dobrega imena nadškof Urana napoveduje nadaljevanje svojega delovanja, čeprav je nadškof Uran dejal, da bo v pokorščini papežu in z željo, da se ohrani edinost Cerkve pri nas, upošteval navodilo Kongregacije za škofe. Na kakšen način lahko verniki res zaščitimo njegovo dobro ime in edinost Cerkve? Kaj bi rekli tistim, ki govorijo o protestih in zbiranju podpisov?
Teh iniciativ je več, s predstavniki ene sem se srečal pred slabim mesecem, torej še pred zadnjim viharjem, ki ga je povzročil šentjakobski župnik v odhodu. Takrat so izjavljali, da ne želijo škodovati Cerkvi. Zadnje izjave napovedujejo drugače. Zavzemajo se za varovanje dobrega imena, kar je lepo in prav, pri tem pa jim ni mar dobrega imena drugih ljudi v Cerkvi. Nihče v Cerkvi, še najmanj pa Kongregacija za škofe, ne želi škodovati dobremu imenu nadškofa Urana. Ukrepe, ki jih je sprejela, je sprejela ravno z namenom, da bi to preprečila, v to sem prepričan. Njegovo dobro ime pa so začeli blatiti tisti časopisi, ki so pred leti začeli širiti govorice o njegovem očetovstvu in so ravno s tem sprožili ukrepe Svetega sedeža. Ravno ti pa danes ščuvajo naše vernike proti vodstvu Cerkve in sejejo nezaupanje vanj.

Ob nastopu službe ljubljanskega nadškofa ste kot glavno nalogo omenili skrb za rast vere v narodu. Nadškofija letos obhaja 550. obletnico ustanovitve pod geslom »Za pomnožitev vere ljudstva«. Sedanje dogajanje je preizkušnja te vere. Kako jo doživljate kot pastir božjega ljudstva te nadškofije in kako naj gledamo na vse dogajanje duhovniki in verniki?
Naša Cerkev je bila vsa desetletja po vojni enotna in noben poizkus razdora ni uspel, kar so z jezo na glas ugotavljali sovražniki Cerkve. Naši predniki so bili dovolj jasnovidni in so spregledali te nevarne namere. Ali bo naša generacija vernikov to dediščino naših prednikov zapravila? To je vprašanje, ob katerem se moramo vsi zamisliti, predvsem pa duhovniki, kajti za oba viharja, tistega v začetku maja in tega ob koncu julija, so dale neposredni povod neprimerne in tudi neresnične izjave iz duhovniških vrst, ki so jih potem novinarji, ki so znani po svojem odnosu do Cerkve, s pridom uporabili za sejanje razdora in nezaupanja do vodstva Cerkve. Rotim vse člane Cerkve, duhovnike in laiške vernike, varujmo enotnost Cerkve kot eno najbolj dragocenih dediščin, ki so nam jo zapustile prejšnje generacije in so jo obvarovale v povojnih časih, neprimerno hujših zanje in za vso Cerkev.

Razmere ob zadnjem dogajanju torej niso lahke?
Na to dogajanje gledam torej z zaskrbljenostjo, vendar ne s tolikšno, da bi izgubljal zaupanje v treznost in razsodnost naših vernikov. Zdaj je priložnost, da se spomnimo besed apostola Pavla, ki smo jih tolikokrat slišali in brali: »Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: 'Jaz sem Pavlov,' drugi pa: 'Jaz sem Apolov'? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod« (1 Kor 3,4–5). Spomnimo se, kako sta Jezus in Pavel svarila pred razdori, spomnimo se, kakšno škodo so razdori povzročili Cerkvi v zgodovini. Zato računam na razsodnost vernikov, da bodo znali spregledati različne namere in varovati našo enotnost kot veliko dragocenost. Navsezadnje je to bil tudi namen najine skupne izjave z nadškofom Uranom in verjamem, da je to tudi njegova iskrena želja, saj pravi, da vse svoje trpljenje daruje za Cerkev. Potem ji gotovo ne želi razdora.

Gospod nadškof, hvala za pogovor.

Vir: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/8BAFFDC1393DFA70C1257A4D00328884?OpenDocument
 

Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa 150 let pozneje. Ta dan se najprej spominjamo Marijine blažene smrti. Nekateri bogoznanci sicer menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Splošno pa je prepričanje, da je bila Marijina smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik lepo imenovali »Marijino zaspanje«.

Še posebej se danes spominjamo Marijinega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a glej, grob je bil prazen. Samo cvetje in prti so bili v njem. Umetniki so ta prizor velikokrat upodobili.

Marija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To je verska resnica (dogma), ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Papež v svoji apostolski konstituciji omenja, da so sveti cerkveni očetje in veliki učitelji v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku vnebovzetja ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnjenju, temveč je to njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.

 Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovo desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«

Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.


Vir: http://hozana.si/15.8.2012


Peš romanje je stopanje na pot zaupanja (Vir: casnik.si)

Z ženo sva se odločila del letošnjega dopusta nameniti romanju. Peš sva se odpravila po slovenski romarski poti svetega Jakoba od Slovenske vasi pri Obrežju do Ljubljane. Kakih 150 km (6 dni) po poteh prelepe Dolenjske, med vinogradi, polji, travniki, skozi gozdove, vasi in tudi mesta. Tam, kjer so nekoč hodili slovenski in hrvaški romarji v Kompostelo v Španiji, na grob apostola Jakoba.

Zakonca Metodij in Marjeta Rigler sta skupaj s člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba poiskala starodavne poti od slovensko-hrvaške meje preko Ljubljane do Trsta, jih opremila z ličnimi in dobro vidnimi značilnimi školjkami in nam jih odlično predstavila v vodniku “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?”.

Kaj je včasih gnalo ljudi na tako dolgo pot?

Včasih, tudi v tako temačnem srednjem veku, so ljudje veliko romali. Večinoma so hodili peš. Tudi iz naših krajev so se ljudje odpravili v daljno Španijo v Kompostelo, ki je bila ena od treh (poleg Jeruzalema in Rima) velikih romarskih poti. To je bilo za tiste čase pravzaprav na koncu sveta, kar lepo označuje ime polotoka Finesterre (“konec zemlje”) kakih 80 km od mesta Santiaga de Compostela.

Sprašujem se, kaj je gnalo na tisoče ljudi, da so se odpravili na okoli 2500 km (v eno smer!) dolgo pot ob tako skromni infrastrukturi prevoznih sredstev? Kaj je gnalo ljudi, da so se za več kot pol leta vzeli čas in se prepustili vsakodnevnemu pešačenju, “švicanju” v vročini, prenašanju mraza, dežja, pripeke, da so žulili noge v slabih obuvalih, spali na trdih ležiščih in prenašali mnoge nevšečnosti na poti?

Ali si lahko predstavljate kako majhnega se človek, “opremljen” le s svojim nekaj več kot pol metra dolgim korakom, počuti na začetku 2500 km dolge poti? Kako oddaljen je videti cilj v na “koncu sveta” v Španiji in kako vztrajen mora biti človek, da zmore. Midva sva na začetku le 150 km dolge poti to le bežno zaslutila.

Tudi danes “romamo”

Tudi danes poznamo romanja, a sedaj romamo večinoma kar s sodobnimi načini prevoza: avtomobili, avtobusi, vlaki, tudi z letali. Tako na hitro in na “komot”. Zjutraj se odpravimo do bližnje romarske cerkvice, malo pomolimo, zvečer smo pa že v svoji mehki postelji.

Ali pa pokličemo turistično agencijo, ki nas “dostavi” do romarskega središča, tam se udobno namestimo v hotel, malo pomolimo, vidimo kakšno znamenitost. Za vse na poti poskrbijo drugi, mi samo romamo. Čez nekaj dni smo že spet v zavetju svojega doma. Taka romanja so tudi danes množična in v duhu našega časa: na hitro, brez osebnega napora, brez tveganja, brez spremembe načina življenja. A zdi se … kot da nekaj manjka.
Manjka sprememba

Romanje naj po moje prinese spremembo v življenje. Najprej naj prinese zunanjo spremembo kot je drugačna obleka, hrana, (vsak dan) druga postelja. Romanje naj bo vsaj nekajdneven odmik od vsakdanjega. Romanje naj bo tudi nekaj odrekanja. Predvsem odrekanja vsakodnevnemu udobju in ugodju. Vse to se zgodi avtomatsko, če se na pot odpravimo peš, kjer je treba vse udobje pospraviti v nahrbtnik, ki naj ne bo pretežak, zato je treba skrbno pretehtati (zelo dobesedno!) kaj in koliko vzeti na pot.

Peš romanje je stopanje na pot neznanega: neznane pokrajine, polne neznanih poti in neznanih ljudi. Romanje je tako nujno stopanje na pot zaupanja, zaupanja ljudem, ki jih na poti srečuješ in na pot zaupanja Njemu, ki bo poskrbel za vse kar potrebujemo (Mt 6, 25-34). In to je pravzaprav zelo težko.

Peš romanje je tudi pot iskanja. Najprej prav fizičnega iskanja poti po pokrajini, potem pa tudi pot iskanja smisla (večkrat se človek na poti vpraša, kaj mi je tega napora treba!), pa tudi iskanja poti do sopotnika, do ljudi, ki jih srečuješ, iskanja poti do Njega.

Peš romanje je tudi vzgib za premislek. Peš romanje namreč nudi dovolj časa, samote in tako priložnosti za vpogled v “praznino svoje glave” ter možnosti za postavljanje pravih stvari na prava mesta.
Priporočam!

Priporočam, da že letos stopite na romarsko pot. Peš seveda. Lahko počasi in po stopnjah. Morda za začetek opravite le dvodnevno pot. Toliko, da spremenite obleko, hrano in posteljo.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/08/07/pes-romanje-je-stopanje-na-pot-zaupanja/
 
 
Sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein (1891–1942), Filozofinja, karmeličanka, mučenka in sozavetnica Evrope (katoliska-cerkev.si)

9. avgusta v Katoliški Cerkvi praznujemo god filozofinje, karmeličanke, mučenke in sozavetnice Evrope sv. Terezije Benedikte od Križa – Edith Stein.

V judovski družini Siegfrieda in Auguste Stein se je rodilo 11 otrok. Štirje so umrli kmalu po rojstvu. Najmlajša Edith je bila rojena v današnjem Wroclavu (tedaj Breslau) 12. oktobra 1891 na veliki judovski spravni dan. Edith še ni imela dve leti, ko ji je nenadoma umrl oče. Mama je prevzela skrb za družino in za trgovino z lesom. Kljub strogi in dobri vzgoji, ki jo je prejela v družini, jo je svet šole, v katerega se je Edith kot deklica navdušeno poglobila, oddaljil od vere: obstoj Boga ji je postal nerazumljiv in nesprejemljiv. »Zavestno in prostovoljno je prekinila z molitvijo in versko prakso«. Ko še ni dopolnila petnajst let, se je čutila in se razglašala za ateistko. Zapustila je judovsko vero in se poglabljala v filozofijo, da bi v njej našla smisel človeškega bivanja. Iskala je resnico in to je bilo zanjo – kakor je priznala kasneje – edina molitev, ki jo je opravljala, ne da bi se je zavedala.

Na univerzi v Breslavu je leta 1911 vpisala germanistiko, zgodovino in psihologijo. Študij je nadaljevala v Göttingenu in Freiburgu, kjer je z najvišjo oceno dosegla doktorat iz filozofije ter postala asistentka pri fenomenologu Edmundu Husserlu (1859–1938). Prijateljstvo z družino mladega docenta Adolfa Reinacha, ki jo je uvedel v krog Husserlovih učencev, je imelo za Edith poseben pomen. Ko je leta 1917 Reinach pri petintridesetih letih padel na fronti – kmalu za tem, ko sta skupaj z ženo prejela zakrament krsta, je njegova vdova povabila Edith, naj uredi filozofske rokopise pokojnega moža. Obotavljala se je zaradi slutnje, da bo njena vloga predvsem tolažba prizadete družine. Posledično je doživela toliko večje presenečenje, ko je zagledala prijateljičin obraz – sicer od bolečine upadel, pa vendar preobražen od skritega in neizrekljivega veselja. Iz njega je sijala vera v Kristusa – križanega in vstalega. »To je bilo moje prvo srečanje s križem, moje prvo izkustvo tiste božanske moči, ki s križa izvira tistim, ki so ji pokorni,« je kasneje zapisala Edith Stein.

Do odločilnega dogodka spreobrnjenja je prišlo v poletnem večeru 1921, ko je bila v gosteh pri zakoncih Conrad-Martius v Bergzabernu. Nek večer je zaradi odsotnosti gostiteljev morala preživeti sama, zato je iz knjižnice prijateljev na slepo vzela v roke Življenjepis sv. Terezije Ávilske. Brala je vso noč in ob koncu knjige je sama sebi priznala: »To je resnica.«

Naslednje jutro je kupila Katekizem Katoliške Cerkve in Rimski misal ter ju začela preučevati. Ko se je prvič udeležila maše, je »razumela vse, tudi najbolj preproste kretnje«. Zaprosila je za prejem zakramenta krsta. Duhovnik, ki jo je izprašal, se je lahko prepričal, da je pripravljena, tudi kar zadeva verski pouk. Zakrament krsta je prejela 1. januarja 1922 pri enaintridesetih letih.

Spreobrnjenje Edith Stein v krščanstvo sovpada z njeno poklicanostjo v karmel. Duhovni oče p. dr. Raphael Walzer ji je svetoval, naj z odločitvijo za redovni način življenja nekoliko počaka. Med drugim je zelo cenil kulturno dejavnost, ki jo je Edith razvijala v svetu. Posvetila se je poučevanju in poglabljanju v tiste filozofske vede, ki jih je od spreobrnjenja dalje lahko oplajala tudi z bogatim krščanskim filozofskim izročilom. Dejavna je bila kot predavateljica v glavnih evropskih mestih. Leta 1932 je začela predavati na Nemškem višjem institutu za pedagogiko v Münstru, a je bila že po nekaj mesecih, ko je oblast prevzel Hitler, zaradi judovskega porekla prisiljena opustiti poučevanje. Svetovali so ji, naj odide v tujino. Spoznala je, da je napočil trenutek, ko bo lahko uresničila poklicanost v karmel. Tudi njena mati, ki ji je s krstom zadala največjo bolečino, je v teh okoliščinah nekoliko lažje sprejela hčerin korak, s katerim pa se dokončno ni mogla sprijazniti vse do smrti. Edith je 14. oktobra 1933 pred praznikom sv. Terezije Velike prestopila klavzurni prag samostana karmeličank v Kölnu. S tem dejanjem je »končno imela vse tisto, česar ni mogla najti v zunanjem svetu, in ni več pogrešala ničesar od tega, kar je v svetu imela«.

Ob preobleki 15. aprila 1934 je prejela redovno ime s. Terezija Benedikta od Križa. Na velikonočno vigilijo naslednje leto je naredila prve zaobljube. Prijateljici redovnici je pisala, da je »ime Terezija Benedikta od Križa prinesla s seboj …, saj sem pod križem razumela usodo Božjega ljudstva, ki se je takrat začela naznanjati. Mislila sem si: tisti, ki razumejo, da je ta usoda Kristusov križ, jo morajo vzeti nase v imenu vseh. Danes vem več, kakor pred svojim vstopom o tem, kaj se pravi biti zaročena z Gospodom v znamenju križa«.

Z vstopom v samostan je bila pripravljena odpovedati se vsemu znanstvenemu delu, vendar je pokorščina predstojnikom zahtevala, da z njim nadaljuje. Tako je dokončala delo »Končna in večna bit«, ki ga je začela pripravljati že pred vstopom. Poleg pisanja je kljub svoji gospodinjski nespretnosti pomagala pri hišnih opravilih in se ob njih učila ponižnosti, a njeno glavno opravilo je postalo molitev. V posebno veselje ji je bila korna molitev. Že od krsta naprej je vsak dan molila brevir, sedaj ga je mogla moliti in peti v skupnosti sester. Zelo je ljubila psalme, tisočletne molitve Božjega ljudstva, ki mu je pripadala po krvi in po milosti.

Edith Stein je 21. aprila 1938 naredila večne zaobljube in nekaj dni za tem prejela črno tančico kot znamenje dokončne pripadnosti Bogu v karmelskem redu. Isto leto so se razmere za Jude izredno zaostrile. Z namenom, da samostana ne bi spravljala v nevarnost, je prosila, naj jo premestijo v sestrski samostan Echt na Nizozemskem. 31. decembra se je morala posloviti od ljubljene skupnosti v Kölnu, zibelke redovnega poklica. Kmalu je za njo v Echt prišla tudi rodna sestra Roza, ki je prav tako sprejela krščansko vero. Brata Pavla in sestro Friedo so odpeljali v taborišče, preostali pa so se rešili z begom v Ameriko. Mati Steinovih otrok je bila v tistem času že pokojna. Vse stiske, za katere je izvedela, je s. Terezija Benedikta od Križa vključevala v svojo molitev. Nadaljevala je z znanstvenim delom. V pripravi na 400-letnico rojstva sv. Janeza od Križa (1542–1942) je začela pisati študijo o njem z naslovom »Znanost križa«. Besedila sicer ni dokončala, njegovo vsebino pa je potrdila z lastnim pričevanjem.

Julija 1942 so nizozemski škofje obsodili preganjanje Judov. Iz maščevanja so nacisti v nedeljo, 2. avgusta 1942, prijeli vse katoliške Jude, tudi sestri Edith in Rozo. Zadnje besede, ki so jih sosestre slišale iz ust svetnice, so bile namenjene sestri Rozi, ki jo je prestrašena čakala ob samostanskih vratih. Podala ji je roko in rekla: »Pridi, greva za naše ljudstvo.«

Skupaj s sojetniki so ju odpeljali v taborišče Westerbork. S. Terezija Benedikta je poskušala storiti vse, kar je mogla, da bi svoje bližnje tolažila in krepila v upanju. Posebej se je zavzemala za otroke. Nacisti so v petek, 7. avgusta 1942, v živinske vagone naložili okrog tisoč Judov in jih prepeljali v taborišče Auschwitz (Oswiecim). Mlade so odvedli v delovno taborišče, preostale pa so takoj po prihodu v nedeljo, 9. avgusta 1942, pomorili s plinom in njihova trupla sežgali.
Dvajset let po smrti s. Terezije Benedikte od Križa se je začel postopek za razglasitev za blaženo, ki je bil 1. maja 1987 okronan z beatifikacijo v Kölnu v Nemčiji. Edith Stein je bila 11. oktobra 1998 razglašena za svetnico, 1. oktobra 1999 pa skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko tudi za sozavetnico Evrope.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/sv.-terezija-benedikta-od-kriza-edith-stein-18911942
 



TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 

a) Krščanski laiki
 
541.   Bistvena oznaka laikov, ki delajo v Gospodovem vinogradu (prim. Mt 20,1–16), je svetni značaj njihove hoje za Kristusom, ki se uresničuje prav v svetu, kjer »imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo.« Po krstu so laiki včlenjeni v Kristusa in v skladu s svojo posebno identiteto deležni njegovega življenja in njegovega poslanstva: »Pod imenom laik razumemo ... vse vernike razen udov svetnega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu.«
 
542.   Osebna izkaznica laikov se poraja in raste iz zakramentov: iz krsta, birme in evharistije. Krst oblikuje po Kristusu, Očetovem Sinu, prvorojencu vseh stvari, ki je bil kot Učitelj in Odrešenik poslan k vsem ljudem. Birma ali potrditev upodablja po Kristusu, ki je bil poslan, da bi oživljal stvarstvo in vsako bitje z izlitjem svojega Duha. Evharistija pridružuje verujočega eni in popolni žrtvi, ki jo je Kristus po lastnem mesu daroval Očetu za odrešenje sveta.
Krščanski laik je Kristusov učenec zaradi zakramentov in v njihovi moči, to je v moči tistega, v katerem je deloval Bog in mu vtisnil podobo svojega Sina Jezusa Kristusa. Iz tega božanskega milostnega daru, in ne zaradi kakšne posebne človeške pravice, se rojeva trojni dar in naloga (munus), ki usposablja laika v skladu z njegovim svetnim značajem za preroka, duhovnika in kralja.
 
543.   Posebna naloga krščanskih laikov je, da oznanjajo evangelij z življenjskim pričevanjem, zakoreninjenim v Kristusu in živetim v vsakdanjosti: v družini; pri poklicni zavzetosti na področju dela, kulture, znanosti, raziskovanja; z odgovornim opravljanjem družbenih, gospodarskih, političnih obveznosti. Vse svetne človeške stvarnosti, osebne in družbene, okoliščine in zgodovinske razmere, strukture in ustanove, vse to so posebna področja, kjer živijo in delajo krščanski laiki. Te stvarnosti so deležne božje ljubezni. Prizadevanje krščanskih laikov mora ustrezati tej viziji in se potrjevati kot izraz evangeljske ljubezni: »Tako je bivanje in delovanje krščanskih laikov v svetu ne samo antropološka in sociološka resničnost, ampak tudi specifična teološka in cerkvenostna.«
 
544.   Pričevanje krščanskega laika se rojeva iz daru milosti, katerega je priznal, gojil in privedel do zrelosti. Ta motivacija poudarja smisel njegovega zavzemanja v svetu in ga postavlja za antipod mistike dela, ki je lastna ateističnemu humanizmu, oropa­nem zadnjega smotra in omejenem zgolj na časnost. Eshatološko obzorje je ključ do pravilnega razumevanja človeške stvarnosti: v luči eshatoloških dobrin je krščanski laik sposoben pristno zastaviti svojo zemeljsko dejavnost. Življenjska raven in večja gospodarska proizvodnja nista več edina veljavna pokazatelja za merjenje polnega človekovega uresničevanja v tem življenju. Še manj pa veljata, ko gre za prihodnje: »Človek nikakor ni omejen samo na časne zadeve; kljub temu da živi v človeški zgodovini, ostaja njegova poklicanost za večnost neokrnjena.«
 
DUHOVNI KOTIČEK
 
Če se boš poganjal za pravičnost,
jo boš dosegel,
oblekel jo boš kot častno oblačilo.
Sir 27,8

19. nedelja med letom


12. avgust 2012

Jn 6, 41-51


Judje pa so godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes«, in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater mi poznamo? Kako sedaj ta govori: ‚Iz nebes sem prišel‘?« Jezus jim je odgovoril: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; – in jaz ga bom poslednji dan obudil. Pisano je v prerokih: ‚In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‘ Vsak, kdor od Očeta sliši in se dá poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo Očeta videl; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«


 
Marijino vnebovzetje - Veliki šmaren

Lk 1,39-56

Obiskanje
Marija pa je tiste dni vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je dete v njenem telesu poskočilo; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila: »Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa!  In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj, glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava, do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
 
Magnifikat
Marija pa je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje
v Bogu, mojem Zveličarju.
Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Zakaj velike reči mi je storil
On, ki je mogočen
in je njegovo ime sveto.
Od rodu do rodu traja njegovo usmiljenje
njim, ki mu v strahu služijo.
Moč je skazal s svojo roko,
razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in nizke povišal.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je
svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja
– kakor je govoril našim očetom –
do Abrahama in njegovega rodu na veke.« Marija je ostala pri njej nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.



20. nedelja med letom


19. avgust 2012

Jn 6, 51-58


Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli – kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«
 

 

Besede vere za vsakogar


Maša
 
Beseda prihaja iz latinskih besed: missa est: ki pravita: dokončano je. Izvor maše je judovski praznik, obred bedenja na pasho, ko se je vsaka izraelska družina zahvaljevala Bogu. Danes vsaka maša v očeh kristjanov obnavlja prvo mašo: umrli in vstali Kristus daje svoje telo in kri. Iti k maši pomeni iti k srečanju s Kristusom, znova se srečati z drugimi kristjani. Maša je trenutek podelitve in občestva vere.


Spremenenje
 
Med sveto mašo, duhovnik, ki predseduje sveti maši, ponovi Kristusove besede izrečene nad kruhom in vinom pri zadnji večerji. Tedaj postaneta Kristusovo Telo in Kri. Moč Svetega Duha spremeni kruh in to vino. Spremenenje se izvrši v evharistični molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha. Čutno zaznavne značilnosti kruha in vina, torej "evharistični podobi" pa ostaneta nespremenjeni.
Vas zanima? Oglejte si!

Ti si moj Bog

Vabimo vas...


Romanje družin v Gornji Grad
 
Ob praznovanju 550-letnice ljubljanske škofije vabimo družine, da v soboto, 1.septembra, skupaj poromamo v Gornji Grad. Zakaj prav tja? Ker je prav tu ena od zibelk ljubljanske škofije.
Pred začetkom novega šolskega in veroučnega leta bomo prosili za blagoslov, za trdnost vere v naših družinah, za sožitje med generacijami, za pravilne odločitve pri vzgoji otrok. 
 
Srečanje bo potekalo po naslednjem programu:
- 10.30 - 11.00 zbiranje pred cerkvijo v Gornjem Gradu
- 11.00 - skupna molitev v cerkvi
- 11.15 - 13.00 kateheza nadškofa A. Stresa za odrasle in pogovor z njim
- 11.15 - 13.00 kateheza in ustvarjalne delavnice za otroke
- 13.00 - 14.00 okrepčilo: enolončnica
- 14.00 - 14.45 "živ- žav" in družabne igre na prostem pred cerkvijo
- 15.00 - skupna sv. maša
 
Po končani slovesnosti si lahko ogledate še bližnje znamenitosti: Mozirski gaj, Marijino cerkev v Novi Štifti in  Radmirje.
 
Župnije prosimo, da nam do 24.avgusta sporočite okvirno število romarjev na: tel. 01/234 75 82 oz. e-pošto:urad.za.druzino.lj@rkc.si.  


Želiš študijsko in izkustveno spoznavati bogastvo duhovnosti?

Na Teološki fakulteti v Ljubljani se že drugo leto izvaja študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Program zagotavlja specifično znanje s področja duhovnosti, ki omogoča odgovorno soočanje s konkretnimi potrebami sodobnega človeka in usposablja za različne oblike duhovne pomoči.

Predavanja so oblikovana tako, da lahko udeleženci aktivno sodelujejo. Potekajo enkrat tedensko popoldan, pet ur skupaj. Študijski program se izvaja dve leti in obsega deset predmetov. Izvaja ga dvanajst profesoric in profesorjev Teološke fakultete in nekateri zunanji sodelavci. V program se lahko vpišejo tisti, ki so končali programe prve stopnje Teološke fakultete in diplomantke in diplomanti prve stopnje z drugih področij. Število slušateljev je omejeno. Vpis traja do 1. septembra 2012.

  Dodatne informacije najdete:

- na spletni strani Teološke fakultete http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=194 (na http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=264 najdete "prijavo za vpis").

- pri doc. dr. Ivanu Platovnjaku, GSM: 051/613–373, e-naslov: ivan.platovnjak@rkc.si.

Več pričevanj o tem programu lahko najdete tudi na spletni strani Ignacijevega doma duhovnosti:

http://www.ignacijevdom.si/duhovno-izpopolnjevanje-na-teoloski-fakulteti-univerze-v-ljubljani/

Ogledate si lahko tudi video prestavitev programa na spletni strani TEOF:

http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=321

Do video predstavitve lahko pridete tudi preko http://youtu.be/jQ-NZSmLqTs

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp