E-novice ŽPS


Št. 46 (8.10.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

Na Ponikvi praznovali že 10. Slomškov dan (Vir: Katoliška Cerkev)

V soboto, 28. septembra 2013, je na Ponikvi potekalo tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev.

Društvo katoliških pedagogov Slovenije, Slovenski katehetski urad in Župnija Ponikva so v sodelovanju z OŠ Blaža Kocena Ponikva ter Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci pripravili 10. Slomškov dan, ki je bil tokrat organiziran tudi kot dan katoliškega šolstva na Slovenskem. Blaženi A. M. Slomšek je izbran kot zavetnik slovenskih učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev in vsako leto v bližini njegovega praznika poteka tudi njihov shod. Srečanja so se udeležili zaposleni v katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanovah, člani Društva katoliških pedagogov Slovenije, kateheti, starši in drugi posmaezniki. Zbralo se je skoraj 500 udeležencev.

Srečanje z naslovom Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase se je začelo ob 8.30 na Slomu in se zaključilo ob 15.30 na Osnovni šoli Ponikva. Dopoldanski del je bil romarsko obarvan, udeleženci so romali po poti od Slomškove rojstne hiše do cerkve na Ponikvi, kjer je bila sv. maša. Daroval jo je dr. Ivan Štuhec ob somaševanju drugih duhovnikov. Nagovor dr. Štuheca si lahko preberete tukaj.

Drugi del dneva je potekal v telovadnici OŠ Blaža Kocena Ponikva, kjer je bilo zanimivo strokovno predavanje dr. Zorana Milivojevića o pasteh in izzivih permisivne vzgoje. Sledila je priložnostna akademija s podelitvijo Slomškovih priznanj in naziva častnega članstva v DKPS. Letošnji prejemniki Slomškovih priznanj so Irena Snoj, mag. Ludvik Mihelič in s. Magdalena Cimerlajt, naziv častnega člana v letu 2013 pa je prejel dr. Alojzij Slavko Snoj. Slomškov dan se je zaključil z druženjem ob kosilu.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/na-ponikvi-praznovali-ze-10-slomskov-dan


M. Debevec, Celibat: obveza ali dar? (Vir: Radio Ognjišče)

Tema tokratne oddaje Pogovor o je bil celibat. Gre namreč za vprašanje, ki si ga mnogi postavljajo tako znotraj Cerkve, kot tudi zunaj nje. Mediji objavljajo zgodbe duhovnikov, ki so izstopili iz duhovniškega stanu in so prepričani, da je celibat zelo težko živeti. Zdi se celo, da bi ukinitev obveznega celibata za duhovnike rešila problem upadanja števila duhovnih poklicev, nezvestobo celibatu, istospolne zveze med duhovniki, problem pedofilije in tudi drugih odklonov.

V oddaji smo poskušali osvetliti težave, s katerimi se srečujejo duhovniki, vrednost celibata z različnih vidikov, ozrli smo se tudi v začetke in zgodovino Cerkve, da bi videli, zakaj je pravzaprav do njega prišlo. Spregovorili pa smo tudi o možnih rešitvah v prihodnje. Gostje v studiu so bili profesor patristike br. Miran Špelič, p. Branko Cestnik, sodelavka koprske Karitas Jožica Ličen, uršulinka s. Marjeta Pija Cevc in župnik pri sv. Antonu pri Kopru Franc Prelc.

P. Branko Cestnik je spregovoril o pomenu odnosa, ki naj bi ga živel tako zakonec kot tudi duhovnik. „Moja žena je fara, ali pa občestvo, ali pa Cerkev in zakonitosti so enake. In to je treba razumeti. Če kakšen duhovnik ne razume zakonskega para, potem ne razume odnosa.

Nek duhovnik, ki je nedavno izstopil je predlagal, da bi se za duhovniški poklic odločali le za nekaj let, potem pa bi lahko spremenili poklic. Kot sam trdi, se je težko odločiti za vse življenje. „Meni se to na prvi pogled zdi, da se potem duhovništvo jemlje samo kot službo ali neko dejavnost“, je prepričana s. Marjeta Pija Cevc. Br Miran Špelič pa je prepričan, da dostojanstvo človeka zahteva tudi trajnostne odločitve. Tudi Jožica Ličen je poudarila, da je vse preveč odločitev za določen čas. „Duhovnike župnija potrebuje, ljudje jih potrebujemo in o tem razpravljati kar tako na pamet se mi zdi riskantno“.

Med najpogostejšimi vzroki za izstop iz duhovniškega stanu je po besedah br. Mirana Špeliča pomanjkanje vere. Šele potem sledi iskanje čustvene izpolnitve pri neki osebi. Franc Prelc je pri tem poudaril pomen odnosa z Bogom, poročno zavezo med človekom in Bogom, ki je osnova vsake odločitve za celibat. „Če ti izgubiš stik z Bogom, prej ali slej bo narava rekla, no zakaj pa si me še potem še dal v to stanje samote; če ne zaradi Božjega kraljestva, zdaj pa se ti ukvarjaš z nečim drugim?“, je dejal p. Branko Cestnik.

Vprašali smo se, kako lahko duhovnik tudi v celibatu živi polno življenje. „Tako da se upa spustiti v šolo občestva. Ključno je vprašanje sposobnosti razvijanja odnosov. Ni samo zakon edina pot skozi katero se naučiš tega, saj smo občestveno bitje. Tako je možno tudi za škofijskega duhovnika, ki je vpet v mnoga mala občestva, da z ostalimi brati duhovniki oblikujejo takšne skupine, kjer je lahko pristen, kjer se lahko pokaže takšnega, kot je, kjer pride v konflikte in se izoblikuje“, je prepričana s. Merjeta Pija Cevc. Mnogi duhovniki danes živijo kot pravi samotarji in rešitev zanje bi lahko bila skupnost duhovnikov. Da mora duhovnik imeti svoj krog prijateljev, je prepričan tudi Branko Cestnik.

Edinstveno izkušnjo na tem področju ima duhovnik koprske škofije Franc Prelc, ki živi v skupnosti z drugim župnikom in si pomaga pri vseh pastoralnih dejavnostih. Njuno skupnost, ki temelji na prostovoljni odločitvi, je potrdil škof. „Ob 6.30 me čaka za mizo župnik z brevirjem v roki. Imava skupno molitev in meditacijo. S tem postaviva temelje za tisti dan. Razdeliva si delo po najinih sposobnostih v eni in drugi župniji. V skupnost dava tudi ekonomijo. Poveva si, kako je šlo z eno in drugo skupino. Nimava čase za probleme, ker se preprosto rešujejo v skupnem sožitju in skupnem delu.“ Druži ju tudi skupna duhovnost, ki njuno sobivanje olajša. „Gre pa zelo trdo delo, ampak daleč odvagajo tisti sadovi, ki jih vsak dan čutimo.“

Pomanjkanje poklicev naj bi aktiviralo tudi laike, da bi pomagali duhovniku. „Jaz mislim, da je ravno na laikih zdaj glede celibata, da nam ga ne bodo stalno poskušali odvzet in nam ga olajšat, da se jim ne bomo smilili, ker ne moremo, pa bi tako radi... ampak da bodo skušali videti lepoto našega celibata in bodo s tem tudi nam pomagali, da ga zares živimo. Ena od mojih misli je, da celibata še ne razumemo niti duhovniki, kaj šele laiki. Da je tukaj narejena šele polovica poti pri razumevanju te resnično skrivnosti“, je prepričan br. Miran Špelič. Pojem celibata se je razvijal skozi zgodovino. „Če bi želeli to zdaj zrušit, bi pomenilo, da smo neko stvar, ki se je pokazala v zgodovini kot težavna, ampak tudi kot obetavna, da jo skušamo rušit še preden je prišla do svojega pravega izraza.“

Gostje so poudarili, da gre pri celibatu dejansko za dar in ne samo za obvezo. S. Marjeta Pija Cevc je dejala, da je devištvo osrečujoča izkušnja, ki se razvija skozi čas. Če ni polnosti življenja, se moram s tem soočiti in sprejeti izziv, kako najti polnost in srečo v celibatu in devištvu, je prepričana. Celibat je po mnenju sogovornikov znamenje večnega življenja za ta svet. Hkrati pa Bog izpolnjuje svoje obljube in stokratno povrne za vse, kar smo mu dali.

Vabljeni k poslušanju posnetka pogovora!

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/147/slovenija/11782/

 
Mojca M. Štefanič,  Judovska »Liga proti klevetanju« pozdravlja skorajšnjo kanonizacijo obeh papežev (Vir: Družina)

Judovska »Liga proti klevetanju« pozdravlja skorajšnjo kanonizacijo papežev Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005). Za judovsko skupnost sta oba papeža »že dolgo svetnika«, je v New Yorku pojasnil direktor omenjene organizacije, Abraham Foxman. Ob tem je spomnil na smer reforme, ki jo je znotraj katoliške Cerkve v odnosu do judovstva vpeljal Janez XXIII., pa tudi stališča Janeza Pavla II. proti antisemitizmu. Papež Frančišek je minuli ponedeljek napovedal, da bosta njegova predhodnika za svetnika razglašena 27. aprila prihodnje leto v Rimu.

Foxman je spomnil na izjavo Janeza Pavla II., ki je antisemitizem obsodil kot »greh proti Bogu in človeštvu«. Ta papež je bil po Petru tudi prvi cerkveni voditelj, ki je obiskal rimsko sinagogo. Foxman je izrekel tudi pohvalo obisku Janeza Pavla II. pri zidu objokovanja v Jeruzalemu in vzpostavitev diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Izraelom.

Koncilskega papeža Janeza XXIII. pa je Foxman označil kot gonilno silo škofovskega zasedanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965). Z dokumentom »Nostra Aetate« je povzročil »pravo revolucijo v odnosu katoliške Cerkve do judov in judovstva« in obsodil stoletja dolgo oznako judov kot »morilcev Božjega Sina«. Oba papeža sta svojo Cerkev odločno popeljala na pot boljših odnosov z drugimi veroizpovedmi, je v svoji izjavi zatrdil predsednik »Lige proti klevetanju«.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/judovska-%C2%BBliga-proti-klevetanju%C2%AB-pozdravlja-skorajsnjo-kanonizacijo-obeh-papezev
 

Lojze Čemažar, Usmiljena ljubezen (Vir: Družina)

Izzivi in vprašanja ob tednu za življenje


Zgolj povsem osebna kakor tudi narodova stiska, če jo povzroči greh, se javlja kot grozeč strah. Ko ob njej pomislimo tudi na posledice divjih viharjev teme, ki smo jim danes priče ali smo jih celo deležni, začutimo, da se upanje v nas kar ne more vzbuditi. Oboje nas namreč pritiska k tlom, vodi v zaprtost vase, poraja nova, največkrat neutemeljena sumničenja in obtoževanja. Človeka se loteva nemir, ko izgublja upanje in zaupanje.

Toda, kdaj bi nas že več ne bilo, če bi veljal le ta del, žal tudi sedanje stvarnosti! Pred nadaljnjim razmišljanjem si ne ob ravno svetli podobi splošnega stanja smemo zastaviti naslednje vprašanje: Ali je torej upanje, ki nam ga obeta izbrana misel letošnjega tedna za življenje, v teh časih in razmerah utemeljeno ter ali je podoba na priložnostnem plakatu danes resnična ali zavajajoča?

Tudi v tej že dolgo trajajoči krizi prihaja med nas po svoji sveti besedi in zakramentih odrešenja Jezus Kristus. V teh dneh z besedo resničnega in utemeljenega upanja, katerega zagotovilo je Odrešenik sam. Prihaja z blagovestjo miru in veselja ter, kakor vselej, tudi z darom usmiljenja in odpuščanja. Z nami se želi združiti pri sveti evharistiji kot kruh za življenje sveta.

Ko doživljamo današnji križ, ko vidimo raznoliko trpljenje posameznikov in družin, največkrat obstanemo brez odgovora. Skrivnosti križa in trpljenja ne razumemo in ju stežka sprejmemo. Naj nam bo prav zato v oporo vera v Gospoda, kajti v besedah »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4, 18) in v njegovem zagotovilu »Resnična luč že sveti« (1 Jn 2, 8) ga moremo zaznati ter zaslutiti bližino njegove ljubezni in luči, ki ju smemo in moremo biti deležni. Sleherno srce po njima hrepeni zavestno ali nezavedno, naj človek v božjo navzočnost veruje ali ne.

Naš Odrešenik je že davno pred nami sprejel križ in si nadel tudi našega, da bi nam bil lažji. Zato na njem darujoče se Srce, Božja ljubezen, premaga greh in smrt, in če njegovo odrešenje le sprejmemo ter zaupamo vanj, po svojem usmiljenju odpravi strah v nas.

Zdi se, da na to kaže sedanje stanje duha v naši domovini, da more biti naš strah eno od gojišč teme, hkrati pa je prav ta hiba priložnosti za dela, katerih navdihovalec je hudi duh.

Ker pa je Jezus Kristus tista resnična luč, ki že sveti, more zopet, če ga le želimo sprejeti za svojega Odrešenika, pregnati temo. Ob vsakem spoznanju in priznanju naše osebne grešnosti se moč in obseg teme zmanjša. Zaupamo, da more pregnati tudi temine, ki maličijo narod in našo deželo, ter razjasniti nebo nad nami. To bo storil, ko bo za nas najbolj prav in dobro.

Morda ni potrebno posebej spomniti, pa vendar, njegova milost tudi v tem primeru predpostavlja naš »ne« skušnjavam, navdihom in delovanjem, ki prihajajo iz teme.

V takšnem razumevanju izbranih Gospodovih besed, po katerih se nam njegova usmiljena ljubezen ter luč, ki prihaja od zgoraj in že sveti med nami, odkriva ter se nam daje v tem času sodobnega izgnanstva, je nastala preprosta svetla podoba letošnjega tedna za življenje. Kot takšna želi biti izraz hvaležnosti Bogu, ki nam edini more ohraniti ali zopet obnoviti čisto srce. V hvaležnosti njemu, ki nam usmerja pogled k odrešenju, nas napravlja razpoložljive za njegov klic in pripravne v službi trpečim bratom in sestram. Oboje, najprej svetopisemska misel, katere prijaznost in dobrohotnost izraža belina teksta na toplem ozadju, potem pa tudi smelo, k luči zazrta deklica, ki se ob zlato rumenih barvah pšeničnega polja odpira luči, naj nam pomaga razumeti in sprejeti poslanstvo, ki nam je v danih razmerah zaupano.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/usmiljena-ljubezen
 

Molitev Rožnega venca (Vir: Katoliška Cerkev)

Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo Apostolsko veroizpoved:

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Zmolimo Oče naš:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Zmolimo:
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
 
1. Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)
Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam poživi vero;
  2. ki nam utrdi upanje;
  3. ki nam vžgi ljubezen.
Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
  2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
  3. ki si ga Devica rodila;
  4. ki si ga Devica v templju darovala;
  5. ki si ga Devica v templju našla.
2. Svetli del (molimo ob četrtkih)
Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam daj duha pokorščine;
  2. ki nam daj srečo uboštva;
  3. ki nam podeli milost čistosti.
Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je bil krščen v reki Jordan;
  2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
  3. ki je oznanjal Božje kraljestvo;
  4. ki je na gori razodel svoje veličastvo;
  5. ki je postavil sveto evharistijo.
3. Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)
Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam utrdi spomin;
  2. ki nam razsvetli pamet;
  3. ki nam omeči voljo.
Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je za nas krvavi pot potil;
  2. ki je za nas bičan bil;
  3. ki je za nas s trnjem kronan bil;
  4. ki je za nas težki križ nesel;
  5. ki je za nas križan bil;
4. Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)
Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam vodi naše misli;
  2. ki nam vodi naše besede;
  3. ki nam vodi naša dejanja.
Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je od mrtvih vstal;
  2. ki je v nebesa šel;
  3. ki je Svetega Duha poslal;
  4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
  5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.
Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.
Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/molitev-roznega-venca
 
 

Predavanje Boštjana Lenarta na Pastoralnem tečaju, 1.del (Vir: Katoliška Cerkev)

Skušnjave duhovnikovega vodenja cerkvenega občestva

Duhovniku so v družbi, katere člani nimajo jasne identitete, izpostavljeni trem skušnjavam ekstremnega vodenja. Prva je karizmatični ekstrem, ki ga lepo opiše anekdota, povezana z zadnjo sinodo. Ustanovitelj nekega mehiškega karizmatičnega gibanja po prvem dnevu sinode razlaga: »Imel sem sanje, da ta sinoda ne bo neskončno debatiranje. Sanjal sem, da bomo vsi zapustili Trg sv. Petra in se podali na obrobja mesta z oznanilom Jezusa Kristusa ter tako v teh treh tednih spreobrnili tri tisoč Rimljanov.« Karizmatičen pristop je dobrodošel, v kolikor je navdušenje uravnovešeno s potrebami naslovljenca.

Druga skušnjava je ekstrem pravno-dogmatskega pristopa. Vrzel med trenutnim stanjem kulture ter željami po boljših pastoralnih rezultatih postavi duhovnika pred močno skušnjavo, da bi deloval kot uradnik s »suhimi« cerkvenimi dogmami in predpisi. Skušnjava je v želji po ukinitvi odprtega prostora za dialog, ker je ta boleč in vzrok za konflikt. Veliko laže je delovati iz pozicije moči, samoščitenja, samozadostnosti in avtoritarnosti. Duhovnik, ki je bolj papeški od papeža, ne potrebuje nobenega posvetovalnega telesa ŽPS, ključarjev ali ŽGS, on je alfa in omega, edini zakladničar prave vere v župniji. V času teoloških študij se je pogospodil in sedaj mu ni potrebno mazati rok.

Tretja skušnjava je ekstremno prilagajanje. Po navadi se vse začne z dobrim namenom inkulturacije, torej z opravičilom, da je v postsekularni družbi evangelij potrebno interpretirati v duhu časa, konča pa se s popuščanjem in prilagajanjem. Primer. Starša sta prezaposlena s službami. Zgolj sociološka interpretacija duhovnika napeljuje v skušnjavo popustljivosti: »Pa ostanite to nedeljo doma in si nekoliko odpočite!« Nasprotno pa teološka interpretacija takšne situacije duhovnika izzove, da namesto popuščanja spoštljivo nakaže na prezaposlenost staršev, ki ogroža družinsko življenje. K tretji skušnjavi sodi tudi nekakšna depresivna vdanost v usodo, ki jo hranijo raznovrstne sociološke statistike slovenske pastoralne dejavnosti.

Omenjene skušnjave so stalnica še tako izkušenega duhovnika. V kolikor zmore duhovnik uravnovesiti ekstreme omenjenih skušnjav, le-te postanejo vir njegove preudarnosti in nepogrešljivo orodje pastoralnega razločevanja, ki vodi prenovo pastoralnega dela.

Prvi skušnjavi se duhovnik zoperstavi s preseganjem subjektivnosti ter zavedanjem, da se prav od neverujočih učimo primernih pristopov, ki zmorejo obroditi trajne sadove pastoralnega dela. Zdravilo za drugo skušnjavo je spoznanje lastne grešnosti in nepopolnosti. »Perfektno življenje« je življenje tistega, ki je dokončan in zato ne potrebuje več žive rasti, v njem torej ni več živega duha – postal je mrtva črka. Nasprotno pa prav »neperfektno« življenje odpira prostor komunikacije in vzpostavlja živi odnos z ljudmi. Tretji skušnjavi se zoperstavlja ustvarjalno pastoralno delo, ki lovi ravnotežje med skrajnostjo žalostnega tarnanja ali pobožnega sanjarjenja.

Duhovnikov boj s skušnjavami neuravnovešenega pastoralnega dela
Skušnjav se ni potrebno sramovati. Skušnjava nosi v sebi določeno vrednoto, ki naleti na odmev v mojem srcu in me pritegne. Skupni imenovalec omenjenih skušnjav je samovoljno pretiravanje. Hudič se skrije v lepo rešitev, katere vodilo je biti velik, močan ter čim manj odvisen od ljudi in Boga. Takšno sanjarjenje boljšega pastoralnega dela, ki ga poznam »jaz, razsvetljeni«, zmanjšuje krog mojih sodelavcev, hkrati pa me duši s preobilico dela. Posledice so izčrpanost, konflikt z drugače mislečimi in celo s samim seboj. Zaradi pretirane trme sčasoma postanem oglušel za navdihe Svetega Duha ter slep za prepoznavanje sposobnosti mojih sobratov duhovnikov in vernih laikov. Moja pozornost postaja vedno bolj preusmerjena od tukaj in sedaj v sanje mojega »perfektnega pastoralnega delovanja« nekje in nekoč.

V duhovnem boju ima hudič svoj cilj, da me čim bolj osami. Bolj kot sem sam, laže me prepriča k pokorni poslušnosti. Nasprotno pa me Sveti Duh nagovarja, da svoje sposobnosti darujem v zastonjsko služenje širokemu cerkvenemu občestvu, ki moje sposobnosti prečiščuje in blagoslavlja. Cilj Svetega Duha je, da me poveže v mrežo zdravih odnosov – živo občestvo. Takšna duhovna rast je lahko precej boleča, saj se moram srečati s svojo osebno ranjenostjo, jo poimenovati in izročiti Gospodu, ki jo lahko ozdravi.

Duhovnikova osebna ranjenost in boj sta najbolje vidna v upiranju in prelaganju določenih odločitev, ki jih kot duhovnik poznam kot dobre, a zanje ne najdem notranje moči, da bi jih sprejel. Zato se raje opravičujem z neskončnimi analizami in diagnozami: »Kaj storiti?« – Težko sprejmem že preprosto odločitev poklicati sosednjega duhovnika. »Saj me tudi on ni poklical že lep čas,« si rečem. »Dejansko pa mu tudi nimam kaj povedati, pogosto me pogovori z njim spravljajo v slabo voljo, saj prebudi v meni nemir, neprijetne občutke in krivdo.« Najlaže je reči: »Imava pač različne poglede, sicer pa se dobro razumeva.« Manj sva skupaj, bolje se razumeva. Prav zaradi osebne ranjenosti je vsaka skupna dejavnost naporna, čeprav vemo, da nas povezuje v soodgovornosti. Težko se odločimo za kak skupen projekt, saj nas motijo mnoge malenkosti in šibko zaupanje drug v drugega. Najlaže je speljati individualne projekte, v katerih mi nihče ne bo postavljal neprijetnih vprašanj in predlogov.

Takšno ranjeno stanje lahko vodi v vse splošno apatijo »buisiness as usual« in odtujenost Duhu občestvenosti, lahko pa nas pripelje do točke, da zahrepenimo po spremembi in resno vzamemo vabilo »Pridite in poglejte človeka, … kaj če je on Mesija?« (prim. Jn 4,30). Medtem ko obstaja nevarnost, da dekanijski duhovniki tvorimo skupino osamljenih jezdecev, ki so vse prej kot živo občestvo, lahko izrazimo primerne pobude, s katerimi se zoperstavimo mnenju: »Starejši duhovniki so izmučeni, mlajši pa so se pogospodili!« Podobno velja za vse druge nivoje cerkvene hierarhije navzgor, med katerimi je papež Frančišek svetla izjema, saj se je zares lotil prenove Cerkve od zgoraj navzdol in se ne boji živega odnosa z ljudmi.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/predavanje-bostjana-lenarta-na-pastoralnem-tecaju-2013

MOLITEV

Zarana, ko dan se budi,
ko mrak še naravo ovija,
iz stolpa se zvon oglasi:
pozdravljena, ave, Marija!
Ave, Marija, pozdravljena!
Pozdravljamo Te iz srca,
o, sveta, nebeška Kraljica:
si Dekla ponižna bila,
postala si Mati, Devica.
Ave Marija, pozdravljena!
Na svoje otroke zreš Ti
ljubeče z nebesne višave.
O, daj, da pri Tebi bi vsi
vso večnost prepevali: ave!
Ave Marija, pozdravljena!


(molitvena revija Magnifikat)
 

28. nedelja med letom


13. oktober 2013
Lk 17, 11-19


Deset gobavcev

Ko je potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. In ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se od daleč ustavili in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa, ko je videl, da je ozdravljen, se je vrnil, in je z velikim glasom slavil Boga. In padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel nobeden drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«

Besede vere za vsakogar


M. Zundel, Duhovnega sveta ni mogoče iznajti: mogoče ga je izkusiti

K njemu nas vodi človek.

»Številne razprave niso spremenile ničesar. To omogočajo samo zgledi, dejavne navzočnosti. Če spremenimo smer, če se znajdemo sredi novega rojstva, je to skoraj vedno zato, ker je to sprožil človek, ki smo ga srečali na naši poti, saj je bil ta človek za nas nagib osvoboditve; in skozi prostor, ki se z njim odpira; skozi svetlobo, ki iz njega izhaja; skozi prosojnost našega izvora, smo postavljeni na pot natančno zato, ker je neka duša za nas postala notranje naša.

Če je tako, potem gre resnično za osebno vesolje; vesolje, ki se gradi in razbira preko dialoga, brez katerega ne moremo razumeti ničesar in brez katerega vse ideološke ali moralne trditve postanejo nerazumljive.«

Po: Vérité scientifique et vérité de foi, 6. poglavje, str. 60-61, v Braises, Editions du Levain, 1986.


Vir: croire.com
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.
 

Aktualna gradiva

Na poti k izviru: PowerPoint diaprojekcije in druga gradiva za seje ŽPS v pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015

1. poglavje Na poti k izviru

2. poglavje: Moja pot od številnih delavnosti k izviru

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.


Vas zanima? Oglejte si!

Ljubezen brez obžalovanja 3/9

Tihi večer

 
Vabimo vas na...


Usposabljanje za pastoralno načrtovanje,
na katerega ste vabljeni vsi duhovniki in njihovi laiški sodelavci (še posebno tisti, ki ste se izobraževanj že do sedaj udeleževali). Usposabljanja bodo potekala na t. i. pastoralnih konferencah po posameznih večjih pastoralnih enotah, imenovanih arhidiakonati, ki povezujejo več dekanij za duhovnike in laike iz:
 
- 1. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik: v soboto, 26. oktobra – Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ob 9.00
- 2. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka): v soboto, 12. oktobra – Brezje, ob 9.00 in
- 4. arhidiakonata (dekanije: Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje): v soboto, 19. oktobra – Stična, ob 9.00.
 
Dnevni red:
9.00 molitev in pozdrav
9.15 predavanje
10.00 delo po skupinah
10.30 odmor
11.00 praktično usposabljanje
13.00 skupno kosilo



Teden za življenje 2013 (Vir: Družina)

V Cerkvi na Slovenskem od nedelje, 6., do nedelje, 13. oktobra 2013, poteka 22. teden za življenje, ki ga pripravlja društvo Gibanje za življenje pod svetopisemskima gesloma »V ljubezni ni strahu« (1Jn 4,18) in »Resnična luč že sveti« (1Jn 2,8).

Nad nami sije velika luč. Četudi je naše nebo zastrto z oblaki in mrak pokriva našo zemljo, je vendar visoko na našem nebu Luč, ki z neugasljivo močjo sije in z blago svetlobo ožarja globine. Nad nami je ljubezen našega Boga. Nad nami je veliko hrepenenje nebeškega Očeta, da bi vsak človek spoznal njegovo dobroto in v njej našel smisel in srečo in vso polnost življenja. To Očetovo hrepenenje nam sije po Obličju njegovega učlovečenega Sina, po ljubezni, ki nam jo je on izkazal do konca, na križu, in po radosti njegovega vstajenja, ki spričuje, da ljubezen nikoli ne mine. V tej ljubezni nam prihaja moč, s katero zmagujemo strahove. V njej je upanje prihodnosti za vsakega človeka.

s. Mirjam Cvelbar

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/teden-za-zivljenje-2013

 

Svetopisemski maraton 2013 (Vir: Katoliška Cerkev)
 
V tednu med 6. in 13. oktobrom 2013 bo pri sv. Jožefu v Ljubljani ter v številnih krajih po Sloveniji že šesto leto zapored potekal svetopisemski maraton.

Svetopisemski maraton je izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, ki traja teden dni, 24 ur na dan.

Geslo letošnjega maratona je Največja je ljubezen
Organizatorji želijo, da se ob letošnjem prebiranju »knjige vseh knjig« bralci in poslušalci srečajo z Božjo ljubeznijo, ki najlepše opredeljuje pravo ljubezen, saj je potrpežljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša in ne napihuje, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega in nikoli ne mine (prim. 1 Kor 13,4–8).

Potek dogajanja v Ljubljani
Začetek maratonskega branja bo v nedeljo, 6. oktobra 2013, ob 20.00, ko se bomo skupaj s predstavniki različnih krščanskih Cerkva zbrali ob taizéjski molitvi. Svetopisemski maraton bomo sklenili v nedeljo, 13. oktobra 2013, ob 17.00, v cerkvi sv. Jožefa s predstavo koroškega duhovnika Janka Krištofa Prerok.

Mini maratoni drugod po Sloveniji
S temeljno zgodbo Svetega pisma se ne bomo srečevali le v Ljubljani, pač pa bo v tem času po Sloveniji potekalo večje število m" maratonov, ki bodo trajali od nekaj ur do celodnevnega branja. Do petka, 20. septembra 2013, je še čas, da po e-pošti na naslov sp.maraton@gmail.com prijavite mini maraton v vaši župniji, redovni ustanovi, gibanju ali drugi skupnosti. Božjo besedo lahko berete 24 ur neprekinjeno, ponoči ali pa vse dni trajanja maratona (torej od 6. do 13. oktobra) po nekaj ur dnevno.

O poslanstvu maratonskega prinašanja žive Besede v svet si lahko več preberete na spletni strani ali dogodek spremljate na Facebooku.

Podrobnosti ter dodatne informacije so na voljo pri koordinatorju svetopisemskega maratona g. Benjaminu Siterju na GSM 040/980–891 ali po e-pošti na naslovu benjamin.siter@svetopismo.si.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/svetopisemski-maraton-2013



Zbor kristjanov in ljudi dobre volje
Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo vabi na Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki bo v športnem centru Otočec, v soboto 19. oktobra, od 9.30 do 13.30.

Več na: www.prebudimoslovenijo.si
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







This email was sent to urad.za.laike.lj@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp