E-novice ŽPS


Št. 45 (1.10.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

Izjava Sveta krščanskih Cerkva in Islamske skupnosti o napovedani uvedbi Zakona o davku na nepremičnine in spremembi Zakona o verski svobodi 

Svet krščanskih Cerkva v Sloveniji (sestavljajo ga Katoliška Cerkev, Evangeličanska Cerkev, Srbska Pravoslavna Cerkev in Evangeljsko-binkoštna Cerkev) in Islamska skupnost v Republiki Sloveniji izražata veliko in resno zaskrbljenost nad napovedano uveljavitvijo posameznih določb Zakona o davku na nepremičnine in nad poskusi celovitih sprememb Zakona o verski svobodi. Podpisane verske skupnosti javno opozarjamo, da pravica do svobode veroizpovedi uživa posebno ustavno varstvo in je ni dopustno kakor koli trajno ali začasno razveljaviti ali omejiti (16. člen). Takšen status verske svobode spoštuje tudi Evropska unija in se v svoji Pogodbi o delovanju zavezuje k odprtemu, preglednemu in rednemu dialogu s Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi.
 
Predlog novega Zakona o davku na nepremičnine, ki predvideva obdavčitev tako sakralnih kot drugih prostorov za opravljanje verske dejavnosti, bo za delovanje naših verskih skupnosti pomenila veliko finančno breme, ki ga ne bodo mogle poravnati. Številne nepremičnine, ki služijo izvajanju verskih dejavnosti, še posebej bogoslužja, bodo podvržene obdavčitvi, s čimer se bodo stroški njihovega vzdrževanja znatno povečali. Takšna davčna politika bo lahko vodila v neposredno omejevanje in ukinjanje bogoslužne, vzgojne in izobraževalne ter dobrodelne dejavnosti v naših verskih skupnostih ter odprodajo stavb za versko in drugo splošno-koristno dejavnost.
 
Morebitno uveljavitev Zakona o davku na nepremičnine je mogoče razumeti kot neposredno omejitev oz. nezmožnost uresničevanja temeljne človekove pravice do svobode vesti in veroizpovedi, pravice do zbiranja in združevanja, pravice do socialne varnosti in zdravstvenega varstva za verske delavce in programov socialne države na ozemlju Republike Slovenije. Opozarjamo tudi, da bo država z uvedbo tega zakona diskriminatorno dvojno obdavčila vernike – najprej kot državljane in nato še kot pripadnike verskih skupnosti. Celotno breme plačevanja davka bo padlo na vernike, v kolikor bodo hoteli imeti bogoslužne in druge prostore, ki so potrebni za izvrševanje ustavno zajamčene pravice do svobodnega izpovedovanja vere. Ob tem poudarjamo, da takšnega davčnega zakona ne pozna nobena država v Evropski uniji in nobena druga primerljiva demokratična evropska država, zato ga ocenjujemo kot skrajno neprimernega.
 
Svet krščanskih Cerkva v Sloveniji in Islamska skupnost v Republiki Sloveniji odločno pozivata Vlado Republike Slovenije, da nemudoma prične s formalnimi pogovori s Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi o vseh zakonodajnih aktih, ki zadevajo področje ustavne pravice do svobode vesti oziroma veroizpovedi. Pričakujemo, da napovedane določbe Zakona o davku na nepremičnine in spremembe Zakona o verski svobodi, ki se nanašajo na svobodo delovanja Cerkva in drugih verskih skupnosti, v duhu slovenske ustave in evropskega prava nikakor ne bodo sprejete prenagljeno in enostransko, temveč v dialogu s Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi.
 
Katoliška Cerkev, Evangeličanska Cerkev, Srbska Pravoslavna Cerkev, Evangeljsko-binkoštna Cerkev, Islamska skupnost v R. Sloveniji
 

F. Trstenjak, Molitev dela čudeže! (Vir: Radio Ognjišče)

Radio Ognjišče in Frančiškani z Brezij smo se odločili, da praznik Rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra, preživimo z molitvijo in v molitvi rožnega venca. K pomnoženi in poglobljeni molitvi prav rožnega venca kličejo stanje duha v Cerkvi in državi; k goreči molitvi rožnega venca kličejo prej slabe kot dobre razmere, ki prinašajo socialne težave in še večjo duhovno bedo. K poglobljeni molitvi, ne le osebni, ampak tudi občestveni, alarmantno kliče podatek, da veljamo Slovenci za narod, ki najmanj moli v Evropi.

Sveti pater Pij je imenoval rožni venec »orožje za obrambo in rešitev, ki nam ga je podarila Marija, da ga uporabimo proti zvijačam peklenskega sovražnika«. Vsem, ki so patru Piju bili blizu, je razlagal: »Če sta Brezmadežna v Lurdu in še bolj brezmadežno Srce v Fatimi vztrajno priporočala molitev rožnega venca, ali morda to ne pomeni, da ima ta molitev izjemno vrednost za nas in za naše čase?«

Zato bomo v ponedeljek, 7. oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje, ves dan radijski program posvetili k spodbudi, da se molitev rožnega venca ponovno zasidra med nami. Zvečer ob 19.00 pa bomo v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah obhajali sveto mašo in po njej pred milostno podobo Marije pomagaj z rožnim vencem, ki ga je podaril blaženi papež Janez Pavel II. zmolili vse štiri dele rožnega venca in na koncu še zapeli litanije Matere Božje. Molitev na Brezjah bomo neposredno prenašali v našem programu od 19.00 do 22.ure ali kakšno minuto čez….

Če nam je všeč ali ni je potrebno priznati, da se premalo prosi za božji blagoslov, da bi lahko delo imelo pravi uspeh, z njim pa notranje zadovoljstvo. Naj nam Sveti Duh s svojimi navdihi pomaga k spoznanju znamenj časa in k spoznanju, kaj nam je treba storiti – zdaj in takoj! K temu nas spodbuja tudi blaženi škof Slomšek: „Tožiti nad slabimi časi ljudje dobro znajo. Pa vse tožbe so prazne, dokler roke križem držimo, hudobi pa dopustimo rasti med nami“.

Posredujte to povabilo k molitvi rožnega venca naprej; povejte sorodnikom, prijateljem in znancem, še posebej bolnim in vsem onemoglim, ki jim bo radijski program 7. oktobra še posebej pri srcu. Povejte vsem in vsakomur, da nas bo lahko 7. oktobra veliko, veliko povezanih v molitvi med 19. in 22.uro.

In kdor more, naj pride v tem času na Brezje, k Mariji Pomagaj, ki nas čaka, ki bo poslušala naš krik prošnje in ki bo našo molitev posredovala svojemu sinu Jezusu. 22. septembra je minilo 150 let od prvega čudeža na Brezjah. Molitev dela čudeže! Na to nas opozarja tudi papež Frančišek. V to verjemimo in zaupajmo v Božje usmiljenje in Božjo dobroto ter Marijino posredovanje. A da bomo deležni čudeža, moramo zanj z molitvijo prositi. …

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/utrip/11725/ 


T. Gorjup, Janez Pavel II. in Janez XXIII. 27. aprila 2014 med svetniki (Vir: Radio Ognjišče)

Papež Frančišek je slovesno objavil, da bosta papeža Janez Pavel II. in Janez XXIII prišteta med svetnike prihodnje leto, na nedeljo Božjega usmiljenja. Tako imajo organizatorji slovesnosti, ki bo potekala v Vatikanu, sedem mesecev časa, da pripravijo vse potrebno za slovesnost, ki bo v sveto mesto gotovo pritegnila veliko število romarjev.
Papež Frančišek je dekret za kanonizacijo Janeza Pavla II. in Janeza XXIII. podpisal v začetku julija. Takrat so mnogi začeli ugibati, kdaj se bo to zgodilo. Nekateri so napovedovali, da bi kanonizacija lahko potekala 8. decembra, na praznik Brezmadežne, ki je letos na nedeljo. Drugi so omenjali misijonsko nedeljo, ki bo letos 20. oktobra. Potem ko je papež Frančišek na poti s svetovnega dneva mladih v Braziliji omenil, da kanonizacija verjetno še ne bo tako kmalu, kot se je sprva pričakovalo, so ugibanja potihnila. Poljaki, ki so polni spominov na nedeljo božjega usmiljena 2011, ko je papež Benedikt XVI. njihovega rojaka Janeza Pavla II razglasil za blaženega, so bili že pred tedni prepričani, da bo tudi kanonizacija potekala na to nedeljo. Ker je velika noč prihodnje leto 20. aprila, bi slovesnost kanonizacije potekala 27. aprila. Njihova pričakovanja so se z današnjim konzistorijem in papeževo odločitvijo uresničila.

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato, je pred časom posrečeno označil pastirja Cerkve, ki bosta prišteta med svetnike. Kot je poudaril, je bil Janez XXIII. velik prerok in pobudnik koncila, Janez Pavel II. pa je tisti, ki ga je začel udejanjati in ga je razvil v vseh njegovih razsežnostih. Resnično sta kot dva stebra ne le krščanske kulture, ampak tudi krščanske svetosti.
Oba blažena papeža in skorajšnja svetnika sta blizu tudi Slovencem. Janeza Pavla II. se bomo vedno spominjali po dveh obiskih pri nas in beatifikaciji škofa Slomška. Blaženi Janez XXIII. pa je bil leta 1927 nekaj dni v Ljubljani kot apostolski vizitator v Bolgariji.
Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11763/ 
 

Mojca M. Štefanič, »Veroučitelji naj ne bodo prestrogi« (Vir: Družina)

Veroučitelji ali katehisti predvsem v misijonskih deželah po mnenju papeža Frančiška ne bi smeli dajati vtisa, da je krščanska vera nekaj izredno strogega. »Strogi katehet okosteni in postane sterilen«, je sveti oče dejal med petkovo avdienco za okoli 1.600 katoliških katehistov iz petdesetih držav, ki so se zbrali na zasedanju v Vatikanu. Tudi Bog ni tako strog, je še dodal papež.
Zbrane na avdienci je pozval, naj se ne bojijo družbenih skrajnosti, saj naj bi krščansko vero širili tudi na obrobjih. Seveda pa ne smejo biti strahopetci ali nekakšni »kipi v muzeju«. »Teh imamo več kot dovolj«, je pojasnil Frančišek. Tudi Bog se ne boji obrobij, zato je tudi na teh področjih vedno korak pred nami.

Sveti oče se je katehistom zahvalil za njihovo služenje, ki ga opravljajo v prvoobhajanskih, birmanskih in odraslih skupinah. Pogosto ni preprosto izpolnjevati te naloge poleg posameznikove zaposlitve in družine, za dober odnos do ljudi pa je potrebno tudi globoko notranje srečevanje z Jezusom.

Papež pa je udeležence srečanja katehistov nagovoril tudi med nedeljskim slovesnim bogoslužjem na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Vse kristjane je pozval, naj resno jemljejo težave ljudi okoli sebe in naj v središče svojega življenja ne postavijo udobja, varnosti in imetja. V tem primeru se človek namreč zapre vase, je prepričan sveti oče, in izgubi svojo človeško identiteto.
Frančišek je ob tem opozoril na preroka Amosa in na evangelij o bogatašu in revežu Lazarju. Amos je s trdimi besedami grajal življenje višjih slojev, v evangeliju pa smo včeraj slišali, da bo naše plačilo v nebesih odvisno od tega, kako bomo živeli na zemlji.

Z udeležbo pri bogoslužju se je zasedanje katehistov iz številnih držav zaključilo. Veroučitelji so se v Vatikanu zbrali na povabilo Papeškega sveta za novo evangelizacijo, prireditev pa je bila del programa v letu vere, ki se zaključuje v letošnjem novembru.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBveroucitelji-naj-ne-bodo-prestrogi%C2%AB
 

Nagovor Ivana Štuheca na Slomškovem dnevu in prvem srečanju katoliških šol (Vir: Katoliška Cerkev)

Berilo iz Knjige modrosti (Mdr 8,2–8) govori o modrosti kot o nekom, ki je eno z Bogom in ki v človeku prebuja kreposti. V modrosti sta zaobjeta odnos do Boga in do sočloveka. Gre za vprašanje odnosa med vero in etiko, med kulturo in evangelijem. Zato si na začetku postavimo vprašanje, kako naj vzgojno-izobraževalne ustanove v sedanjem času posredujejo modrost? V času, ko je vedenje, znanje tako v ospredju, da ga mnogi zamenjajo za modrost. Preveč daleč bi nas zapeljala analiza stanja v naši vzgoji in izobraževanju, a vendar, če želimo iskati odgovor v ključu modrosti, je po tem potrebno spomniti na nekaj dejstev. Odnos med vzgojo in izobraževanjem ostaja v našem okolju problematičen. Prav tako odnos med primarno pravico staršev do vzgoje svojih otrok in pristojnostmi, ki si jih jemlje država, ali bolj natančno, del politike, vse manj pa je tudi jasna razmejitev pristojnosti med starši in učitelji. Nerešeno je vprašanje odnosa med javnim in zasebnim šolstvom. Odprto je vprašanje pedagoške doktrine ali doktrin. V globalnem smislu je prisotna tendenca funkcionalizacije šolstva za tržne, produkcijske, konkurenčne, profitne namene. V domačem kontekstu se ne moremo znebiti ideološke vloge šole. Vprašanje je, ali šola uči za življenje, v vsej njegovi pestrosti, dinamičnosti in konfliktnosti. Pomaga mladim do smisla bivanja in do lepega življenja? – Na vsa ta in še kakšna vprašanja bo potrebno iskati in dati odgovore.

Ne glede na vsa odprta vprašanja bi v Cerkvi morali vedeti, kaj hočemo. Res je, niti sinoda niti slovenski pastoralni načrt se tega nista lotila sistematično in celovito. A na ravni vesoljne Cerkve ni tako. Cerkveni dokumenti govorijo o tem, da je šola privilegiran kraj vzgoje. Žal tega ne vidijo mnogi v Cerkvi, tako verniki kot duhovniki. Vidijo in vedo pa to tisti, ki cerkvenemu šolstvu že več kot dvajset let postavljajo ovire, da o polpreteklosti ne govorimo.

Zakaj so vzgojno-izobraževalne ustanove privilegiran kraj? – Najprej za to, ker se v njih posreduje kultura, s katero se pri mladih prebuja duhovno dinamiko njihovega radovednega in iskateljskega duha. Vsaka kultura vsebuje tudi etične in verske prvine, vsebuje vprašanja smisla bivanja. Avtentična kultura ima v sebi nekaj nadčasovnega, njeni resnični izrazi človečnosti preživijo različna časovna obdobja. Prava kultura pozna preteklost, sedanjost in prihodnost, zato ni modna, njena alternativna različica se mora dokazati, še manj pa je kultura enako javnemu mnenju. Vendar vzgoja mladih v kulturi ni možna, če ni postavljena v njihove sedanje probleme in vprašanja, v njihovo kulturo, ki pa jo je potrebno neprestano soočati s preteklimi viri kulture, ki so obrodili dobre sadove.

Vse bolj postaja očitno, da je danes potrebno v ospredje postavljati predvsem vprašanje svobode in odgovornosti. Na ti dve vprašanji pa ni mogoče odgovoriti mimo etike in religije, mimo minljivih in končnih, a tudi večnih in trdnih vrednot. Verjetno ni težko doseči soglasja z ateisti, agnostiki, skeptiki in še kom, da so vzgojno izobraževalne ustanove poseben, privilegiran kraj za vzgojo v humanizmu in oblikovanju celovitih osebnosti. Osebnosti, ki razvijajo in ne zakopljejo svojih talentov. Še slabše je, če jih zakopljejo tisti, ki so poklicani, da ustvarijo prostor za množenje talentov, to pa je lahko tako šolski sitem kot posameznik v njem. Celovit razvoj mladih je edina pot, ki pelje do modrosti, do vedenja, do znanja, ki mu je mar za celega človeka in celotno stvarstvo.

Tega se je zavedal tudi škof A. M. Slomšek, seveda v svojem času in takratni kulturi. Uporabil je vsa takrat razpoložljiva sredstva za kultiviranje slovenskega človeka. Opismenjevanje vsega ljudstva je njegova kulturna in narodna zasluga, brez česar ni ne svobode, ne odgovornosti pa tudi lastne države ne. Bil bi pa čuden škof, če bi ostal pri kulturnem prizadevanju. Njemu in nam ostaja temeljna naloga Cerkve: evangelizacija, nova evangelizacija.

Ko govorimo o cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, mislimo tudi na njihov specifični, posebni značaj in pomen. Poleg kulturnega poslanstva ima cerkveno šolstvo tudi versko, evangelizacijsko poslanstvo. Ne v smislu valilnice duhovnih poklicev ali drevesnice, če uporabimo Slomškovo prispodobo, ampak v smislu odpiranja prostora, pogojev za osebno pot vsakega posameznika pri vsem spoštovanju svobode vesti in odločanja.

Človek je in ostaja bitje, ki se sprašuje, od kod prihajam in kam sem namenjen. V ta spekter vprašanj sodijo vprašanja o Bogu. Vprašanja o Bogu niso težka za otroke in mladostnike, ampak za nas odrasle, ker smo morda v svojem doživljanju vere bili ranjeni, obremenjeni s predsodki ali celo z ideološkimi blokadami. Ni naloga cerkvenega šolstva, da se odloča na mesto mladih. Je pa naša naloga, da mlade spremljamo na poti odnosa do samega sebe, do soljudi in do Boga, oziroma do osebnega srečanja s Kristusom. Nihče se po vesti ne more odločati, če ne ve, o čem bi se naj odločal in če pri odločanju ni svoboden. Za nas v krščanskih Cerkvah je Kristus pot resnica in življenje. On je temelj in cilj kristjanovega življenja. Zdi se, da smo kristjani zelo sramežljivi in zadržani, ko gre za odpiranje prostora, v katerega lahko vstopi tudi Kristus. Morda se tega bojimo zato, ker je Cerkev zgodovinsko obremenjena s konfliktom med vero in znanostjo, s polpreteklo zgodovino, z aktualnimi pedofilskimi škandali in s pretežko finančno hipoteko.

Vendar, Jezus Kristus z vsem tem ni obremenjen. Njegovi blagri, delo in življenje ostajajo brez naših človeških in cerkvenih hipotek. Si upa kdo oporekati, da Kristus ni bil osebnost? – To mu priznajo tudi tisti, ki ne verujejo v njegovo božansko naravo. Zakaj bi torej v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanovah morali biti zadržani do Kristusa? Zaradi multikulturnosti in multireligioznosti?

Res je, da v evangelijih ne bomo našli pedagoške doktrine in predpisanega šolskega sistema. Za to nam je dal Bog pamet in izkušnje, da času primerno izberemo pedagogiko, didaktiko in druge vede, brez katerih šole ni. Vse te vede skupaj pa niso dovolj za to, da pridemo do modrosti. V Jezusu sta združena vera in etika, zato je prototip modrosti.

Ni torej naša naloga, da v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanovah mladim pokažemo, kako vidi Jezus zgodovino, kako on razume življenje in smrt, kako gleda na prihodnost in v kaj upa in veruje, kako je on sebe umestil v čas in prostor, v zgodovino. In če mladi vidijo in začutijo, da mi sami v to verjamemo in živimo, je kaj narobe, če bodo tudi sami izbrali odnos do Jezusa, za svojo življenjsko pot?

V njem je modrost, ker je bil pravičen, razumen, preudaren, srčen in ker je razumel zgodovino kot odrešenjski proces, v katerega smo vključeni vsi. Modrost je talent, ki ga odkrivamo od otroštva do smrti. Biti v službi te modrosti je naš privilegij in zaklad, ki ga je vredno deliti z vsemi, ki to želijo ali celo po tem hrepenijo.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/nagovor-ivana-stuheca-na-slomskovem-dnevu-in-prvem-srecanju-katoliskih-sol
 

Predavanje Boštjana Lenarta na Pastoralnem tečaju, 1.del (Vir: Katoliška Cerkev)
 
Duhovnik voditelj v Novi evangelizaciji

Profesor pastoralne teologije je nekoč kardinala C. M. Martinija (1927–2012) opozoril na dejstvo, da nove milanske bogoslovce za duhovništvo motivira le splošna želja po delu z ljudmi ter da se bogoslovci ne zanimajo za usposabljanje v službi voditelja cerkvenega občestva. Kardinal je potrdil profesorjevo ugotovitev ter dodal, da je podobno vzdušje tudi med milanskimi duhovniki. Manjka voditeljev, ki bi presegli zgolj koordinacijo obstoječih praks »Business as usual« in bi po tehtnem razločevanju bili tudi sposobni sprejeli odločitve.

V zadnjem intervjuju pred smrtjo je isti kardinal opozoril, da problem vodenja ni omejen na duhovnike, pri tem pa pogumno izjavil, da Cerkev potrebuje sposobnih voditeljev, saj je 200 let za časom. Če so še ob lanskem pastoralnem tečaju Martinijeve besede zvenele ekstremno, danes po odstopu papeža Benedikta XVI. (2005–2013) in izvolitvi papeža Frančiška, te besede zvenijo domače. Ne v smislu, da je bil prejšnji papež nesposoben, prav nasprotno, njegova ponižnost je zmogla pogumno dejanje velikega voditelja. Občutiti je, da se Martinijeva želja po dobrih voditeljih v Katoliški Cerkvi samo še krepi. Prav to je vir upanja, saj je bil razcvet Cerkve vedno tesno povezan z razcvetom dobrih voditeljev.
Voditelj v postsekularni družbi

Živimo v tako imenovani postsekularni družbi, v kateri vsakdanji dogodki potekajo avtonomno – neodvisno, ne le od razodetih verskih resnic, pač pa vse bolj neodvisno tudi od splošno človeško kulturnih standardov. Spremenjen odnos do institucije in njene figure je prišel do takih ekstremov, da ponekod otroci staršev več ne kličejo za očeta in mamo, pač pa le še po osebnem imenu. Člani družin so torej prikrajšani za zdravo samozavest in samozaupanje, ki ga daje zdrav odnos do avtoritete. Zato se ni čuditi, da v širši družbi mnenje učitelja, župana in zdravnika zunaj njihovih delovnih mest preprosto ne šteje več oz. je le še eno od mnogih mnenj, ki so zlahka zrelativizirana.

Šibka miselnost ter nejasna identiteta članov postsekularne družbe močno rahljata medsebojne odnose, zlasti pa odnos do institucije. Potreba po instituciji in zahteve do njenih voditeljev so se v takšni družbi povečale tako, da mejijo na nezadovoljstvo. Da bi se izognili konfliktu, vlogo voditelja namesto figure institucije prevzema karizmatična figura, ki simbolizira figuro voditelja zunaj institucij (politike, kulture ali religije) v nekem nevtralnem svetu. Avtoriteta je v demokraciji vse manj vezana na figuro institucije in vse bolj na večinsko mnenje, ki figuro institucije naredi podobno kratkotrajnemu prahu zveznikov.

V postsekularni družbi mesto voditelja zasedejo osebnosti, ki zmorejo prepoznati ter prebuditi potrebe potrošnikov in nanje ponuditi odgovor, v katerega bodo potrošniki verjeli. U. Galimberti, avtor v slovenščino prevedene knjige Grozljivi gost – nihilizem in mladi, trdi da danes mlade veliko bolj razumejo oglaševalske agencije kot pa njihovi starši in učitelji. Podobno je z odraslimi, ki se v svojem iskanju odrešenja s čim manj bolečine popolnoma podredijo medijskim ponudbam. Takšna obljuba odrešenja brez bolečine je nedvomno laž, ki nujno vodi v razočaranje in otopelost. A tej prevari sodobni človek se toliko bolj verjame, kolikor bolj želi zaobiti boleče, a nujno soočenje z lastno ranljivostjo, slabostjo in nemočjo.

Duhovnik v postsekularni družbi
Člani postsekularne družbe dojemajo duhovnika močno polarizirano. Nekateri so v skušnjavi, da bi ga idealizirali in ga naredili ne le teološko, pač pa tudi sociološko za »alter Christus-a«, torej za edinega posrednika med Bogom in ljudmi. Spet drugi so v skušnjavi, da bi ga označili za največjega prevaranta družbe, ki živi od naivnosti ljudi. Takim ekstremom se lahko duhovnik izogne z ustrezno držo pričevanja. Prvemu ekstremu je dolžan pojasnilo, da s službenim duhovništvom ponavzočuje Jezusa Kristusa znotraj zakramentalnih dogodkov, med tem ko prav vsi krščeni ponavzočujemo Jezusa Kristusa s svojim vsakdanjim življenjem. Drugemu ekstremu je duhovnik dolžan pojasniti, da so konstruktivne kritike Cerkve vedno dobrodošle, saj Cerkvi pomagajo pri njenem poslanstvu klicanja grešnikov k svetosti. Cerkev kot del civilne družbe si namreč želi biti v odkritem dialogu z vsemi in nima želja po skritih privilegijih in interesih.

Stran od omenjenih ekstremov idealiziranja in demoniziranja duhovnika ljudje duhovnika dojemajo po njegovi osebni integriteti in sposobnosti zdravih medčloveških odnosov ali kakor je zapisal papež Pavel VI.: »Današnji človek raje posluša pričevalce, kakor pa učitelje, če pa jih posluša, jih, ker so pričevalci.« (EN, n. 41). Nedvomno se duhovniku prisluhne, v kolikor je duhovnik sam sposoben prisluhniti in živeti oznanilo odrešenja, t. j., v kolikor je sam pogumen soočiti se z lastno ranljivostjo, slabostjo in nemočjo. Bolj kot si duhovnik zaradi luči vere upa poznati svojo temno plat in jo v nenehnem procesu spreobrnjenja izročati Gospodu, toliko laže bo z lučjo vere prižigal zaupanje v ljudeh, ki ranjeni trpijo svoje preizkušnje. Prav ta duhovniška drža ponuja edino odrešenje, ki je samo po sebi nadvse privlačno in ga iščejo ljudje, razočarani nad potrošniškim odrešenjem oz. prevaro vseh prevar.

Duhovnik kot voditelj cerkvenega občestva, delivec zakramentov in učitelj verskih skrivnosti lahko ponudi postsekularni družbi to, česar si družba sama od sebe ne more dati in po čemer hkrati najbolj hrepeni; po smislu življenja, ki presega materialni svet.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/predavanje-bostjana-lenarta-na-pastoralnem-tecaju-2013

MOLITEV

Potrebno je na pot,
na dolgo potovanje,
goreče iskanje.
Mnogo je cest in poti
širokih, strmih, nepreglednih
po njih me vodiš Ti …
Tvoja ljubezen me brani.
Srce je ves moj svet
polno poti je in neznanih dežel:
v njem iščem sledi Tvojih korakov.
Vsak dan odrinem na pot
sestra in brat sta ob meni –
Tvoj ščit in blagoslov.


(molitvena revija Magnifikat)
 

27. nedelja med letom


6. oktober 2013
Lk 17, 5-10


Moč vere

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna.

Služiti v ponižnosti
Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Besede vere za vsakogar


Ali me molitev vodi v delovanje?

Kako povezati molitev in delo?
Pogosto lahko slišimo, da je ob številnih nevšečnostih, ki jih prinaša življenje, molitev priročen izgovor za nedelo. Ali še več, da je nekaj več, ne povsem nepogrešljiva, toda morda le uporabna. Spet drugi svoje versko življenje omejijo na liturgijo in osebno molitev, vendar se v svojem življenju ne soočijo s prizadevanjem za mir in svobodo, resnico in pravico.
Toda, molitev je v srcu delovanja, kot je sok v srčiki drevesa. Izraža obenem človekove omejitve pa tudi njegovo voljo graditi bolj bratski svet. Sredi dela, prošnja za ljubezen Očeta, za Kristusovo luč in moč Svetega Duha, ni nek beg niti ne oblika poduhovljanja, pač pa navdih, ki omogoča napredovanje, vztrajnost v preizkušnjah, nenehno napredovanje.
Daleč od tega, da bi odvračala od sveta, molitev obvezuje k temu, da smo v sredi sveta. Bratstvo, molitev in delo so eno in isto delovanje, ki se eno v drugem dopolnjujejo.

Vir: croire.com
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.
 

Aktualna gradiva

Na poti k izviru: PowerPoint diaprojekcije in druga gradiva za seje ŽPS v pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015

1. poglavje Na poti k izviru

2. poglavje: Moja pot od številnih delavnosti k izviru

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas na...


Usposabljanje za pastoralno načrtovanje,
na katerega ste vabljeni vsi duhovniki in njihovi laiški sodelavci (še posebno tisti, ki ste se izobraževanj že do sedaj udeleževali). Usposabljanja bodo potekala na t. i. pastoralnih konferencah po posameznih večjih pastoralnih enotah, imenovanih arhidiakonati, ki povezujejo več dekanij za duhovnike in laike iz:
 
- 1. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik: v soboto, 26. oktobra – Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ob 9.00
- 2. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka): v soboto, 12. oktobra – Brezje, ob 9.00
- 3. arhidiakonata (dekanije: Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje): v soboto, 5. oktobra – Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ob 9.00 in
- 4. arhidiakonata (dekanije: Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje): v soboto, 19. oktobra – Stična, ob 9.00.
 
Dnevni red:
9.00 molitev in pozdrav
9.15 predavanje
10.00 delo po skupinah
10.30 odmor
11.00 praktično usposabljanje
13.00 skupno kosilo

 

Svetopisemski maraton 2013 (Vir: Katoliška Cerkev)
 
V tednu med 6. in 13. oktobrom 2013 bo pri sv. Jožefu v Ljubljani ter v številnih krajih po Sloveniji že šesto leto zapored potekal svetopisemski maraton.

Svetopisemski maraton je izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, ki traja teden dni, 24 ur na dan.

Geslo letošnjega maratona je Največja je ljubezen
Organizatorji želijo, da se ob letošnjem prebiranju »knjige vseh knjig« bralci in poslušalci srečajo z Božjo ljubeznijo, ki najlepše opredeljuje pravo ljubezen, saj je potrpežljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša in ne napihuje, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega in nikoli ne mine (prim. 1 Kor 13,4–8).

Potek dogajanja v Ljubljani
Začetek maratonskega branja bo v nedeljo, 6. oktobra 2013, ob 20.00, ko se bomo skupaj s predstavniki različnih krščanskih Cerkva zbrali ob taizéjski molitvi. Svetopisemski maraton bomo sklenili v nedeljo, 13. oktobra 2013, ob 17.00, v cerkvi sv. Jožefa s predstavo koroškega duhovnika Janka Krištofa Prerok.

Mini maratoni drugod po Sloveniji
S temeljno zgodbo Svetega pisma se ne bomo srečevali le v Ljubljani, pač pa bo v tem času po Sloveniji potekalo večje število m" maratonov, ki bodo trajali od nekaj ur do celodnevnega branja. Do petka, 20. septembra 2013, je še čas, da po e-pošti na naslov sp.maraton@gmail.com prijavite mini maraton v vaši župniji, redovni ustanovi, gibanju ali drugi skupnosti. Božjo besedo lahko berete 24 ur neprekinjeno, ponoči ali pa vse dni trajanja maratona (torej od 6. do 13. oktobra) po nekaj ur dnevno.

O poslanstvu maratonskega prinašanja žive Besede v svet si lahko več preberete na spletni strani ali dogodek spremljate na Facebooku.

Podrobnosti ter dodatne informacije so na voljo pri koordinatorju svetopisemskega maratona g. Benjaminu Siterju na GSM 040/980–891 ali po e-pošti na naslovu benjamin.siter@svetopismo.si.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/svetopisemski-maraton-2013



Zbor kristjanov in ljudi dobre volje
Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo vabi na Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki bo v športnem centru Otočec, v soboto 19. oktobra, od 9.30 do 13.30.

Več na: www.prebudimoslovenijo.si
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







This email was sent to urad.za.laike.lj@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp