Nativity_tree2011
 
Svetle so luči,
ki Božje iščejo poti,
ki vodijo te do ljudi,
takrat se Bog rodi.
 
Tople Božje so sledi,
ki vtisnejo se v dlani,
v srca in oči,
ko večno v tebi zadrhti,
takrat se Bog rodi.



Želim vam blagoslovljene božične praznike in vse dobro v letu, ki prihaja,

dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike

 
 
 




E-novice ŽPS


Št. 44 (23.12.2014), leto 2014
urad.za.laike.lj@rkc.si

BOŽIČNO VOŠČILO G. NADŠKOFA MSGR. STANISLAVA ZORETA
 
Dober dan, dobri ljudje.

Živimo v času, ko v medijih, ki nam sporočajo dogodke iz sveta in iz naših krajev, slabe novice prehitevajo druga drugo in grozeči naslovi kričijo na nas skoraj z vsake strani časopisov. Kot bi se svet pogreznil v zlo in bi ne bilo nobenega upanja več. Ljudje pa ne moremo živeti brez prihodnosti, brez pričakovanja, brez obljube.

Zato v našo sedanjost tako pomirjajoče zveni beseda oznanila božične noči: "Rodil se vam je danes v Davidovem mestu Odrešenik, ki je Kristus, Gospod." In rodil se je zato, ker je "Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak bi imel večno življenje." Jezusovo rojstvo nam ne obljublja samo jutrišnjega dne, ampak nam zagotavlja tudi večno življenje, ki nam ga podarja Božja dobrota, Božja ljubezen. Kakor je prvo sveto noč razsvetlila svetloba Jezusovega rojstva, tako tudi v mračnost naših dni sije obljuba Božje navzočnosti, ki jo potrjuje vsak božični praznik.

Vsem, posebej pa še tistim, ki doživljate, da je življenje težko, ker vas bremeni bolezen, ker ste osamljeni, ker ste izgubili delo, ker živite v pomanjkanju, ker vas drugi izkoriščajo in zaničujejo, vsem vam želim, da bi Božje rojstvo v vas utrdilo prepričanje, da vas Bog ni zapustil. Prihaja k vam in ostaja z vami. Blagoslovljen božič voščim tudi vsem Slovencem po svetu in vsem, ki so zaradi različnih dolžnosti daleč od doma. Veselje praznovanja delim tudi z vsemi vernikom drugih krščanskih skupnosti. V novem letu 2015 pa vsem prebivalcem naše domovine želim: Mir in dobro!

msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit


AKTUALNE NOVICE

Mojca M. Štefanič, »Sveta družina je zgled za vse vernike« (Vir: Družina)

Papež Frančišek je vernike pozval, naj si med pripravami na božične praznike za zgled vzamejo Sveto družino. »Zgled Marije in Jožefa je za vse nas povabilo, da Jezusovega duha sprejmemo s popolno odprtostjo«, je Frančišek dejal v nagovoru med včerajšnjo opoldansko molitvijo angelovega češčenja na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Vsakdo izmed nas je poklican, da kot Marija »Bogu odgovori z osebnim in odločnim 'da' in se v celoti preda služenju Gospodu in Njegovi milosti«. Božja Mati nas uči, da se v trenutku, ko Jezus vstopi v naše življenje, odzovemo hitro in velikodušno...

Papež je svojem nagovoru spomnil na svetopisemsko pripoved o angelovem oznanjenju Jezusovega rojstva. Ko je Marija v pripravljenosti sprejela besede angela Gabriela, je s tem pokazala svojo vero in sposobnost, »da prepozna Božji čas«. Njeno vedenje je zato za vse nas »zgled priprave na božične praznike«.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/7F738CBFF9EF001FC1257DB3003EB57E


Marjana Debevec, Kako bodo božič praznovali kristjani v Sveti deželi in Egiptu? (Vir: Radio Ognjišče)

Božični prazniki nas še posebej povezujejo s Sveto deželo in sveto zgodbo, ki se je tam odvijala pred več kot 2000 leti. Zato je še toliko bolj razveseljiva novica, da je Izrael v pričakovanju božičnih praznikov 700 kristjanom v Gazi podelil dovoljenje za obisk Izraela. Novico je potrdil patriarhalni vikar za Jeruzalem, pomožni škof William Shomali. Dovoljenja sicer veljajo le za kristjane, mlajše od 14 in starejše od 35 let.
Na območju Gaze trenutno živi približno 1.300 kristjanov, od tega jih je le 170 katoličanov. Poleg njih pa prepustnice ob božičnih praznikih na dovoljenje za obisk Izraela pričakuje tudi 25.000 kristjanov z zahodnega brega reke Jordan.

V pričakovanju množičnega obiska Svete dežele škof Shomali pojasnjuje, da gre pri tem za osebno odločitev vsakega posameznika, obenem pa poudarja pomen tamkajšnjih kristjanov za pluralnost v njihovi domovini in jih poziva, naj tam tudi ostanejo. Cerkev si namreč na vso moč prizadeva, da bi kristjani ostali v Sveti deželi.

Katoliški škofje v Sveti deželi so v Jeruzalemu uredili novo medijsko središče. »Christian Media Center« naj bi deloval kot ekumenska platforma, je pojasnil njegov vodja Sobhy Makhoul med četrtkovo slovesnostjo ob odprtju.

Nova ustanova z mednarodnim in arabsko govorečim uredništvom naj bi med drugim usklajevala delo cerkvenih in s Cerkvijo povezanih medijev v Sveti deželi. Sedež središča »Christian Media Center« je frančiškanski kolegij Terra-Sancta v zahodnem Jeruzalemu.

V Egiptu pa kristjani tudi letos doživljajo številne napade predvsem po svetovnem spletu. Islamistične spletne strani pozivajo muslimane, naj se izognejo vsakršnemu sodelovanju, tudi posrednemu, na krščanskih slovesnostih. Obenem pa napadajo tiste muslimane, ki kristjanom izrekajo božična voščila. Med zapisi na spletu najdemo tudi grožnje s smrtjo in pozive k napadom na cerkve med obredi.

Mnogi muslimani kljub tem grožnjam ostajajo zvesti svoji veri in dialogu s kristjani. Upajmo le, da bo tudi med božičnimi prazniki zmagal razum in ne bo prišlo do večjih izgredov.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/161/svet/15827/

 
Papež članom rimske kurije: Varujmo se 15-ih bolezni! (Vir: Radio Vatikan)

Papež Frančišek se je ob tradicionalni izmenjavi božičnih voščil srečal s člani rimske kurije. S prisotnimi je podelil razmišljanje o rimski kuriji kot telesu, ki si vsak dan znova prizadeva, da bi bilo živo, zdravo, usklajeno, enotno samo v sebi in v edinosti z drugimi.

»Telo kurije je dinamično telo, ki ne more živeti brez hrane in skrbi. Ne more živeti, če ne ohranja živega, osebnega, pristnega in trdnega odnosa s Kristusom. Če se nek član kurije ne bo vsak dan hranil s to hrano, bo postal birokrat, formalist, mladika, ki se bo posušila,« je papež med drugim dejal v uvodnem delu govora.

Kurija je poklicana k temu, da napreduje v občestvu, svetosti in modrosti, da bo lahko v polnosti izvrševala svoje poslanstvo. Kot vsako telo pa je tudi kurija izpostavljena obolenjem. Papež je zato naštel nekaj tako imenovanih »bolezni kurije«. To so najbolj pogoste skušnjave in slabosti, ki siromašijo službo Gospodu, ne le v kuriji, ampak tudi v župnijah, redovnih skupnostih, duhovnih gibanjih in med posamezniki.

Prva bolezen je »bolezen tistega, ki misli, da je nesmrten«, imun in hkrati nepogrešljiv. »To je bolezen tistih, ki si ne želijo prenovitve in izboljšanja. Bolezen je vseh onih, ki se obnašajo, kot da so gospodarji in ki mislijo, da so nad vsemi.« Ta bolezen izhaja iz »kompleksa izvoljenih«, iz narcisizma, ki gleda samo svojo lastno podobo, ne vidi pa Božje podobe, ki je vtisnjena v obličja drugih, posebno najšibkejših. Zdravilo za to bolezen se nahaja v milosti, da se čutimo grešniki in da se zavedamo, da smo samo nekoristni služabniki, ki so naredili to, kar je bilo potrebno narediti (prim. Lk 17,10).

Druga bolezen je takoimenovani »martalizem« (po sv. Marti) oziroma pretirana dejavnost, bolezen tistih, ki se potopijo v delo in zanemarjajo najboljši del (prim. Lk 10,38-42). Čas počitka po opravljenem delu je obvezen. Preživeti moramo del časa tudi s sorodniki in najbližjimi ter spoštovati praznike kot čas duhovne in telesne krepitve.

Nadalje je papež govoril o bolezni »duhovne in miselne okamenelosti«. To bolezen imajo tisti, ki imajo srce iz kamna in so »trdovratni« (Apd 7,51-60); tisti, ki so med potjo izgubili notranjo vedrino, živahnost in drznost in se skrivajo med papirji. »Izguba človeške občutljivosti je nevarna stvar.« Ti ljudje ne znajo več jokati s tistimi, ki jočejo in se veseliti s tistimi, ki se veselijo. Biti kristjan v resnici pomeni, misliti v sebi to, »kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5), gojiti občutke ponižnosti in nesebičnosti, nenavezanosti in velikodušnosti.

Četrta bolezen je »bolezen pretiranega načrtovanja«. To je bolezen tistega apostola, ki je vse skrbno načrtoval, in meni, da bo popolno planiranje stvari dejansko vodilo v  napredek. »V to bolezen padeš, kadar ti je lažje in bolj udobno ostajati v nespremenjenem položaju.«

Naslednja je »bolezen slabe koordinacije«. Ko člani niso v občestvu med seboj in telo izgubi svojo nemoteno delovanje, postajajo kot orkester, ki proizvaja samo še hrup, saj njegovi člani ne sodelujejo in ne živijo ekipnega duha. »Ko stopalo pripoveduje roki: »Ne potrebujem te,« ali roka glavi: »Tu ukazujem jaz«,  to povzroča nelagodje in škandal.«

Nato imamo tudi »duhovno obliko Alzheimerjeve bolezni«. To je bolezen tistih, ki so pozabili na svojo zgodovino odrešenja in na »prvo ljubezen« (Apd 2,4). Gre za postopno upadanje duhovnih sposobnosti, ki v daljšem ali krajšem času osebo hudo prizadenejo in ji slej ko prej onemogočijo samostojno opravljanje duhovne dejavnosti, saj obtiči v absolutni odvisnosti od svojih pogosto namišljenih stališč. To bolezen imajo ljudje, ki so pozabili na svoje prvo srečanje z Gospodom in tisti, ki so preveč odvisni od svojega trenutnega razpoloženja, svojih strasti in svojih kapric.

Sedma bolezen je »tekmovalnost in nečimrnost«. Za to boleznijo bolehajo vsi tisti, ki imajo za prvi cilj svojega življenja kroj in barvo oblačila ter našitke na njem. Pozabljajo, da je sveti Pavel vabil: »Ne delajte ničesar /.../ iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge« (Flp 2, 1-4). Ta bolezen povzroča, da postanemo ljudje laži, da živimo v lažnem misticizmu in v lažnem miru. Sam sveti Pavel pravi, da so takšni ljudje sovražniki Kristusovega križa.»Njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari« (Flp 3,19).

Osma bolezen je »bivanjska in duhovna shizofrenost«. To bolezen imajo vsi tisti, ki »živijo dvojno življenje, ki je sad hinavščine. Ta hinavščina pa je posledica povprečne in napredujoče duhovne praznine, ki je akademski naslovi ne morejo zapolniti. To je bolezen tistih, ki so zapustili pastoralno delo, se omejili na birokratsko delo in tako izgubili stik z resničnostjo in s konkretnimi ljudmi. Ustvarijo si vzporedno življenje, v katerem odvržejo vse tisto, kar strogo učijo druge in sami skrivaj živijo razpuščeno. Ta huda bolezen se ozdravi s spreobrnjenjem.«

Deveta bolezen je »bolezen klepetanja, opravljanja, čenč in godrnjanja«. Začne se tako, da človek izmenja nekaj besed, ko se bolezen človeka polasti, pa ta postane sejalec ljuljke in v mnogih primerih hladnokrven morilec dobrega imena lastnih kolegov in sobratov. »To je bolezen strahopetcev, ki nimajo poguma, da bi spregovorili odprto in se zato obnašajo zahrbtno.«

Deseta bolezen se kaže v »oboževanju voditeljev in predstojnikov«. »To bolezen imajo vsi tisti, ki se prilizujejo svojim nadrejenim v upanju, da bodo nagrajeni. Ti ljudje postanejo žrtve karierizma in oportunizma, častijo ljudi in ne Boga« (prim. Mt 23, 8-12). Ti ljudje v svojih službah razmišljajo samo o tem, kaj morajo dobiti in ne, kaj morajo dati. Po drugi strani lahko ta bolezen napade tudi predstojnike, kadar se dobrikajo svojim sodelavcem, da bi si jih psihično podredili.

Enajsta bolezen je »brezbrižnost do drugih, ko vsakdo misli samo nase in je izgubil iskrenost in toplino medčloveških odnosov; ko bolj izkušeni ne dajo svojega znanja na razpolago manj izkušenim sodelavcem; ko ljubosumno in lokavo uživajo ob napaki drugih, namesto, da bi jim priskočili na pomoč.«

Dvanajsta bolezen je »pogrebni obraz«. To je bolezen osornih in mračnih ljudi, ki menijo, da je resnoba v tem, da na svoja obličja naslikajo melanholijo in strogost ter da so do drugih, posebno do svojih podrejenih, trdi, neupogljivi in arogantni. V resnici pa je to simptom strahu in osebne negotovosti. Apostol mora biti vljuden, vesel, navdušen, širiti mora nalezljivo veselje, ki ga bo približalo ljudem.

Trinajsta bolezen je »bolezen kopičenja stvari«. To je bolezen apostola, ki svojo praznino polni s stvarmi, z materialnimi dobrinami, pa ne zato, ker jih potrebuje, temveč zato, da bi se počutil bolj gotovega. V resnici pa ne bomo s seboj odnesli nič materialnega, saj na mrtvaškem prtu ni žepov.
Štirinajsta bolezen je »bolezen zaprtih skupin«. Pripadnost neki skupinici v primeru take bolezni postane močnejša od pripadnosti telesu, včasih celo od pripadnosti Kristusu. Tudi ta bolezen se začne z dobrimi nameni, sčasoma pa usužnji in postane kot rak, grožnja v harmoniji telesa. Povzroča veliko hudega in veliko škandalov.

Še zadnja, petnajsta, pa je bolezen »posvetnega dobička in posvetne duhovnosti. To je takrat, ko apostol svoje služenje spremeni v vladanje, vladanje pa v trgovanje, da bi zaslužil in da bi imel še več oblasti.« Ti ljudje so za dosego lastnih ciljev sposobni obrekovati, jemati dobro ime drugim, celo v medijih. Za dosego svojih ciljev uporabljajo vsako sredstvo in sicer v imenu pravičnosti in transparentnosti, pogosto pa je njihov edini namen ta, da so v središču pozornosti.

»Prosimo Devico Marijo, Mater Boga in Mater Cerkve, naj zaceli rane greha, ki jih vsak od nas nosi v svojem srcu. Naj imamo dovolj poguma, da bomo priznali, da smo grešniki in da potrebujemo Kristusovo usmiljenje,« je bila ena od zaključnih misli papeževega božičnega govora članom rimske kurije.
 
Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2014/12/22/pape%C5%BE_%C4%8Dlanom_rimske_kurije_varujmo_se_15-ih_bolezni!/1115710
 

Ksenja Hočevar, Lux za Ido (Vir. Družina)

Filmska nagrada lux je šla letos v roke poljsko-danski koprodukciji Ida v režiji Pawla Pawlikowskega. Zmagovalca je v času plenarnega zasedanja v osrednji dvorani pred vsaj 90-odstotno zasedenostjo s poslanci, na tribunah pa s številnimi novinarji in ljubitelji filma, v sredo opoldne razglasil predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz. Le nekaj manj glasov kot Ida je prejel slovenski film Razredni sovražnik režiserja Roka Bička, tretje mesto pa je zasedel francoski film Banda punc režiserke Celine Sciamma. Vsi trije režiserji so se podelitve nagrade v Strasbourgu tudi udeležili in poželi izjemno navdušenje.

Od 60 filmov v ožji izbor treh tudi slovenski
Evropski parlament je nagrado lux podelil osmo leto zapored. Od 60 filmov, ki so jih do marca 2014 predlagale različne kulturne inštitucije iz tako rekoč vseh evropskih držav, jih je posebna komisija 20 strokovnjakov do julijskega filmskega festivala v poljskih Karlovih varih izbrala 10, do septembrskega beneškega filmskega festivala so jih izločili še sedem, trije – poljski Ida, slovenski Razredni sovražnik in francoski Banda punc – pa so začeli »evropsko tekmo« za nagrado Lux. Vse tri filme so prikazali v kinematografih 28 evropskih držav in jih podnaslovili v 24 jezikov. Veliko možnosti za ogled filma so imeli tudi evropski poslanci, tako v Bruslju kot na oktobrskem in novembrskem zasedanju v Strasbourgu. Kot je na filmskem seminarju, ki je bil dva dni v času zasedanja poslancev v evropskem parlamentu, povedala koordinatorica za podelitev nagrade lux, nekdanja poslanka Doris Pack, si je vsaj polovica poslancev filme tudi ogledalo.

Ida – film o zgodovini komunistične Poljske
Film Ida razgrinja zgodbo mlade redovnice leta 1962 v komunistični Poljski. Anna je kot sirota odraščala pri sestrah v samostanu. O svojih koreninah in družinski zgodovini ne ve praktično ničesar. Tik pred večnimi zaobljubami pa jo prednica samostana pošlje na obisk k teti Wandi, za katero sploh ni vedela, da jo ima. Nekdanja ugledna sodnica blizu komunističnemu režimu, sedaj pa alkoholičarka in psihično bolna ženska, se odloči, da z Anno poišče grob njenih staršev. Ob raziskovanju krajev Anna odkrije, da je njeno pravo ime Ida, odkrije, da ni katoličanka, ampak Judinja … Ob odkrivanju družinske zgodbe pa Ida in Wanda gledalcu razkrivata dramatično, zamolčano in boleče poglavje poljske zgodovine.

Zgodba o Idi je le košček pripovedi velike zgodovine. V začetku 60. let, kamor je režiser postavil film, so bile grozote druge svetovne vojne še sveže v spominu poljskega ljudstva, komunistična ideologija pa še močno zasidrana. Režiser je pretresljivo prikazal trpljenje Poljakov pod nacizmom, saj v nobeni drugi državi ni bilo toliko Judov odpeljanih v koncentracijska taborišča, in prikazuje ohromljenost Poljakov pod komunizmom. Zgodba o Idi pa je povedana tako univerzalno in tankočutno, da se bi z njo lahko identificirale zgodbe številnih slovenskih družin. Ali kot je dejal režiser Pawlikovski po prejemu nagrade: »Zgodba iz filma se verjetno ne bi mogla zgoditi nikjer drugje kot v Evropi. In lahko bi se zgodila v katerikoli državi vzhodne Evrope.«

Je tudi film o veri. Ida: "Bog je povsod. Vem."
Ida pa ni le film o zgodovini, ampak govori tudi o iskanju identitete, o krivdi, o glasbi, zaljubljenosti. Govori tudi o globoki veri, o Bogu, o večnosti. Mlada redovnica Ida pred večnimi zaobljubami ob samomoru tete za kratek čas celo sleče redovno obleko, ko se ji svet zamaje ob tetinem samomoru. A Bog je močnejši od sladkosti nočnega veseljačenja in zaljubljenosti, Ida se vrne v samostan in se za vedno zaobljubi Bogu. Pravzaprav je nekakšna vezna nit filma prav Idin stavek: "Bog je povsod. Vem."

Poljaki so film zares sprejeli šele sedaj, ko žanje uspehe v drugih evropskih državah in po svetu. V Franciji si ga je v nekaj mesecih ogledalo pol milijona gledalcev, med drugim je film nominiran tudi za tujejezičnega oskarja, nedavno pa je bil razglašen za najboljši evropski film letošnjega leta po izboru tako filmskih ustvarjalcev - članov Evropske filmske akademije kot občinstva. V ljubljanskem Koloseju je bil prikazan enkrat v sklopu evropskih filmskih dni, upamo pa, da uradno razglašen najboljši evropski film pride na reden spored.

Zgodba s katere koli evropske šole, promocija za slovenski film
Tudi slovenski film Razredni sovražnik je navdušil poslance. Režiserja Roka Bička so za film navdihnili resnični dogodki. Zgodbo je doživel kot srednješolec, ko je dijakinja zadnjega letnika naredila samomor. Temu je sledil upor njenih sošolcev proti šolskemu sistemu in profesorju nemščine. O filmu smo v Družini že pisali, ko je prišel na velika platna. Film je prejel že celo vrsto vidnih nagrad, med drugim nagrado filmskih kritikov na Beneškem filmskem festivalu in vesno za najboljši celovečerec na nacionalnem filmskem festivalu v Portorožu, bil je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja.

Rok Biček je ne le prvi slovenski režiser, ampak tudi najmlajši režiser, ki je bil kdajkoli nominiran za filmsko nagrado lux. »Zgodba Razrednega sovražnika bi se lahko zgodila kjerkoli v Evropi, na vsaki srednji šoli. Največji čar filma v tem, da se lahko z njim poistovetijo ljudje po vsej Evropi,« je dejal slovenski režiser v Strasbourgu. Da je film prišel v ožji izbor za nagrado lux, da so ga predvajali v 28 državah in da je podnaslovljen v 24 jezikov po besedah Bička ni le uspeh za Razrednega sovražnika, ampak je to »najboljša promocija za slovenski film«.

Francoski film Banda punc pa je najstniška zgodba iz predmestja Pariza. Pripoveduje o povprečni najstnici, ki dočaka svojo priložnost, ko jo dekleta zvabijo v svojo tolpo, kar ji obeta dostop do prikupnih fantov. Tiha najstnica se takoj vživi v vlogo razgrajaškega dekleta in se odpravi na pot preobrazbe, v kateri postaja mlada ženska, polna uporniškega duha in obenem odrasla oseba, ki povsem nadzoruje lastno usodo.

V Evropi se posname veliko kvalitetnih filmov, a niso konkurenčni bogati ameriški industriji
Na dvodnevnem filmskem seminarju, ki so ga organizirali v sklopu podelitve nagrade lux, je bilo govora o pomembnosti evropske filmske kinomatografije, ki bi bila z vsebino, zgodbami in kvaliteto lahko konkurencna ameriskemu filmu, če bi le bila dovolj finančno podprta. Koordinatorka nagrade Doris Pack je izpostavila, da evropski film prikazuje naše kraje, pripoveduje zgodbe naših ljudi, z njimi se Evropejec lahko poistoveti. Z nagrado lux dajejo možnost najboljšim filmom, da jih vidi čim več gledalcev ter da tako spoznavajo bogastvo in raznolikost evropske produkcije.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/lux-za-ido

 

BOŽIČNO VOŠČILO
 


Svetle so luči,
ki Božje iščejo poti,
ki vodijo te do ljudi,
takrat se Bog rodi.
 
Tople Božje so sledi,
ki vtisnejo se v dlani,
v srca in oči,
ko večno v tebi zadrhti,
takrat se Bog rodi.



Želim vam blagoslovljene božične praznike in vse dobro v letu, ki prihaja,

dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike


 

Božič


25. december
Lk 2,1-14


»Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2,11).

Jezusovo rojstvo in obisk pastirjev

Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji.  In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto.  Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine –  da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča.  Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda.  In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi.  In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili.  Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo:  Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.  In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.«  In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili:  »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«

Besede vere za vsakogar


Russel Shaw, Kakšno pomanjkanje poklicev?
 

Ideja osebne poklicanosti večina sodobnih katoličanov ne pozna, čeprav sploh ni nova. Ukoreninjena je v Pavlovem nauku o darovih in o Cerkvi kot Kristusovem telesu. Drugi klasični viri krščanske modrosti so to misel še dalje razvijali. Sveti Frančišek Saleški je na primer, govoril o osebni poklicanosti v svojem delu Razprava o Božji ljubezni, čeprav ni uporabil tega pojma. Ni Božja volja, da bi vsi živeli evangeljske svete pravi, "ampak le tiste svete, ki so primerni glede na različnost oseb, časov, priložnosti in sposobnosti." Pisci kot so bili sveti Ignacij Loyolski in jezuit Jean Pierre de Caussade, predlagajo enako.

Kardinal John Henry Neuman je ponudil posebno koristno pojmovanje o osebni poklicanosti v enem izmed govorov "Božji klici", ki jih je imel še kot anglikanec. Newman je poudaril aktualni značaj tega edinstvenega osebnega klica: "Kajti v resnici nismo poklicani samo enkrat, ampak večkrat; Kristus nas kliče vse naše življenje. Prvič nas je poklical pri krstu, toda kliče nas tudi potem... Dela po naših naravnih zmožnostih in okoliščinah življenja. Kar se nam po previdnosti zgodi, se z ozirom na Njegov glas tistim, ki jih je nagovarjal, ko je bil še na zemlji."


Prevod po: C21 Resources, Boston College 2010
 

Vabimo vas...
 
28. december – Narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje
 

Zavod za življenje Božji otroci župnijska občestva še posebej 28. decembra vabi k molitvi za nerojeno človeško življenje.

Molitvena ura za življenje

Molitev za nerojene – po maši

28.12. ob 10-ih pa bo v kapeli Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok (prej je bila v njej porodnišnica) sveta maša.


 

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah
 

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik
 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana


urad.za.laike.lj@rkc.si
http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/

Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: urad.za.laike.lj@rkc.si









Email Marketing Powered by MailChimp