E-novice ŽPS


Št. 41 (3.9.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

s. Brigita Zelič, Papež 7. september razglasil za dan molitve in posta za mir (Vir: Radio Ognjišče)

Papež Frančišek je  vidno presunjen spregovoril vprašanju miru na svetu ter prosil vse, ki kjerkoli netijo vojne, zlasti v Siriji, naj prenehajo z destruktivnim vedenjem, saj nasilje vedno rojeva nasilje in vojna vedno poraja vojno. Vse ljudi, ki so mu pripravljeni prisluhniti, zlasti pa vse kristjane, je povabil, naj se mu to soboto, 7. septembra, pridružijo v postu in v molitvi za mir. Za isti dan je napovedal tudi molitveno bdenje za mir od 19. do 24. ure na Trgu svetega Petra v Vatikanu.

„Danes dragi bratje in sestre bi rad bil glasnik krika, ki se z naraščajočo tesnobo dviga z vseh koncev sveta, od vseh narodov, iz srca vsakega človek, iz ene same velike družine, ki je človeštvo. To je krik želje po miru! Gre za klic, ki govori, da hočemo svet miru, da hočemo biti možje in žene miru. Hočemo, da v tej naši družbi, ki jo trgajo ločitve in spopadi, napoči mir. Nikoli več vojne! Mir je neprecenljivi dar, ki ga je treba pospeševati in varovati.“

Sveti oče je dejal, da mu povzročajo posebno trpljenje in skrb številna žarišča spopadov. V zadnjih dneh je njegovo srce globoko ranjeno in je v stiski zaradi dogajanja v Sirij in zaradi dramatičnega razvoja, ki je predviden. Zato je izrekel močan poziv k miru, ki izvira iz njegove najgloblje biti. Koliko trpljenja, kolikšno razdejanje, koliko bolečine je prineslo in prinaša uporaba orožja v izmučeni Siriji zlasti med civilnim in nemočnim prebivalstvom. Pomislimo naj na številne otroke, ki ne bodo uzrli luči prihodnosti. Zato je dejal:
„Posebej odločno obsojam uporabo kemičnega orožja!“

Papež Frančišek ostaja pod močnim vtisom strahovitih podob, ki jih je v teh dneh bilo mogoče videti. Opoldanski nagovor je zato nadaljeval: „Rečem vam, da obstoja Božja sodba in tudi sodba zgodovine o naših dejanjih, ki ji ne moremo ubežati!Nikoli uporaba nasilja ne prinaša miru. Vojna kliče vojno, nasilje kliče nasilje!“
Z vso svojo močjo je prosil strani, ki so v konfliktu, naj prisluhnejo glasu svoje vesti. Naj se ne zaprejo v svoje interese in naj gledajo na drugega, kot na brata in naj se pogumno in odločno usmerijo na pot srečevanja in pogajanj. Premostijo na slepo kljubovanje.

„Z enako močjo spodbujam tudi mednarodno skupnost naj se z vsemi močmi brez nadaljnjega odlašanja potrudi za jasne pobude miru v tej deželi, ki bodo temeljile na dialogu in pogajanjih za dobro vsega Sirskega ljudstva.“

Spodbudil je zavzeto humanitarno pomoč in spomnil, da je mir dobrina namenjena vsemu človeštvu. Za dosego te neprecenljive dobrine je nato izrekel povabilo k postu in molitvi. Dejal je: „Zato sem se odločil, da za vso Cerkev razglasim prihodnji 7. september, ki je vigilija rojstva Marije, Kraljice miru, dan posta in molitve za mir v Siriji, na Bližnjem Vzhodu in po vsem svetu.“

Povabil je, naj se tej pobudi na neki način pridružijo tudi kristjani, ki niso katoličani ter osebe, ki pripadajo drugim verstvom, kakor tudi ter ljudje dobre volje. 7. septembra od 19.00 do 24.00 ure bo zato na Trgu svetega Petra v duhu spokornosti molitev, da bi od Boga izprosili veliki dar miru za ljubljeni sirski narod in za mir v vseh območjih nasilja in spopadov po svetu. Dodal je: „Vse krajevne Cerkve prosim, naj razen posta, tisti dan organizirajo posebno bogoslužje s tem namenom.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/145/aktualno/11541/
 

TD, AS, HŠ, Začetek pouka tudi v katoliških izobraževalnih ustanovah (Vir: Radio Ognjišče)



V novo šolsko leto, ki je hkrati tudi novo veroučno leto, so danes med drugim vstopili dijaki štirih slovenskih katoliških gimnazij in učenci osnovne šole Alojzija Šuštarja. Tradicionalno so ga začeli s svetimi mašami, pri katerih so prosili za božji blagoslov.

Zavod svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano združuje Škofijsko klasično gimnazijo, Jegličev dijaški dom, Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, glasbeno šolo, Študentski dom Janeza Gnidovca in Slovenski dom. V šentviški župnijski cerkvi so se že zjutraj zbrali dijaki Škofijske klasične gimnazije, njihovi starši in učiteljski zbor. Somaševanje je vodil ljubljanski pomožni škof in nekdanji direktor zavoda Anton Jamnik. Gimnazijcem je ob začetku šolskega leta zaželel, naj bodo radi to, kar so. "Vsak začetek prinaša veselo pričakovanje, a tudi kakšen dvom in strah, kako bo šlo. Zaupajte vase. Radi bodite to, kar ste. Sposobni ste, darove imate. Rad bi, da bi bilo to leto za vse vas, fantje in dekleta, veselo pričakovanje samih sebe. Kaj to pomeni? Da razvijete svoje darove, svoje talente." Na srce jim je položil tudi, da življenje ni odvisno samo od nas, pač pa je ob nas Jezus, ki nam je v oporo. Hkrati je nagovoril učiteljski zbor. "Znanje je pomembno. A učenje ne sme biti le neka faktografija. V znanju mora biti tudi srce, pričevanje, tisto, kar dejansko živimo … Pomembno je, da s svojo osebnostjo in s svojimi dejanji, ne samo z besedami, dajemo dijakom tisto, kar je v nas. Samo to, kar srce ima, srce lahko da. Srce govori srcu." Po sveti maši so vsi skupaj na prireditvi pred zavodsko hišo prisluhnili besedam novega ravnatelja gimnazije Simona Feštanja. Ko je na gimnaziji stekel pouk, je sledil sprejem najmlajših učencev v zavodu - prvošolcev na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Letošnja generacija je že šesta po vrsti. Tudi te je blagoslovil škof Jamnik in jih opogumil pred novimi začetki.

V Zavodu svetega Stanislava je sicer novo šolsko leto še vedno praznično, saj obhajajo 20. obletnico vnovične ustanovitve gimnazije. "Letos imamo letos nov načrt. Z dvema nekdanjima dijakoma želimo ovrednotiti proces katoliškega šolstva v demokratični Sloveniji. Ugotoviti želimo, kakšen prispevek so dale katoliške šole tako v cerkvenem okolju kot tudi na nacionalni ravni," nam je povedal direktor zavoda Roman Globokar. "Mislim, da je pedagoški poklic poseben poklic. To ni vsakdanja služba. Bolijo nas očitki, da smo v šoli zato, ker je krajši delovnik, ker pridemo prej iz službe, … Mislim, da smo v šoli zato, ker imamo radi otroke," pa je nekatere občutke ob prvem šolskem dnevu z nami delila ravnateljica osnovne šole Marina Rugelj.

Bogu so se za uspešno novo šolsko leto priporočili tudi v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru. Dijaki tamkajšnje škofijske gimnazije so se zjutraj zbrali na ploščadi pred gimnazijo, kjer so prisluhnili nagovoru poslovnega direktorja zavoda Andreja Flogiea, sledila sta besedno bogoslužje in kulturni program. Nato so razredniki dijake odpeljali v matične učilnice, kjer so jim predstavili navodila za novo šolsko leto. Sveto mašo ob začetku pouka je v mariborski stolnici opoldne daroval nekdanji dijak te gimnazije, duhovnik Marjan Pučko.

Že sinoči so Boga in Marijo za vse dobro v novem šolskem letu prosili v Logu pri Vipavi, kjer so se zbrali dijaki Škofijske gimnaziji Vipava, njihovi starši in učitelji. Že pred dobrim tednom dni so imeli spoznavni dan za dijake prvih letnikov. "Bilo je zelo lepo. Lahko so se nekoliko spoznali še preden so stopili v šolske prostore in začeli s poukom," je za naš radio povedal ravnatelj Vladimir Anželj.

Za Gimnazijo Želimlje bo letošnje šolsko leto najbolj polno do zdaj. "Toliko dijakov, kolikor jih imamo v tem šolskem letu, nismo imeli še nikoli. Vsi razredi so natrpani. Čaka nas kar hud izziv," je prepričan ravnatelj Peter Polc. Novo šolsko leto so začeli s sveto mašo v župnijski cerkvi v Želimljah. Sledile so razredne ure, na katerih so se dijaki seznanili z urnikom in šolskim koledarjem, nato so že zavihali rokave.

Vsem učencem, dijakom in učiteljem ob tem želimo veliko uspeha.

Več na:
http://radio.ognjisce.si/sl/145/slovenija/11545/


Marjan Pogačnik, Poljub Mariji (Tednik Družina)



Srečanje na deset tisoč metrih


Na sosednji sedež v letalu se je usedel krepak možakar resnega, ne preveč prijaznega pogleda. Omara. Komaj je imel dovolj prostora za svoje noge.

Dejal sem mu, da lahko sedi pri oknu, kjer je bilo njemu dodeljeno mesto, pa se je zahvalil za mojo ponudbo in okno prepustil meni, češ, kadar sam vzleta iz Podgorice v rodni Črni gori, rad pogleda njemu poznane domače kraje, zdaj pa za gorenjske vasice to priložnost daje meni.

Po razgledovanju sem se prepustil branju časopisov, ni pa ušlo mojemu pogledu, da se je tik pred vzletom in še kasneje po pravoslavno pokrižal. Čez čas sem vzel v roke novo molitveno revijo Magnificat z Marijo Pomagaj na naslovnici. Ko smo (sicer nekoliko trdo) pristali, se je spet pokrižal, jaz pa sem dodal: »Hvala Bogu, pa smo srečno prišli.«

Vprašal je: »I ti vjeruješ u Boga?« Prikimal sem, sam pa je nadaljeval, da je po mladostnem blodenju vedno bolj spoznaval, kako ga Bog ves čas varuje, da na Nizozemskem, kjer dela v naftni rafineriji, redno hodi v srbsko cerkev in da zelo spoštuje kristjane ne glede na veroizpoved.

Postal je boljše volje (morda zato, ker je našel ob sebi kristjana ali ker smo srečno pristali), jaz pa sem nadaljeval pogovor v isti smeri. Pokazal sem mu podobo brezjanske Marije, h kateri je že prej pogledoval, in mu v nerodni srbščini predstavil zavetnico Slovencev. »Bogorodica,« je dodal. Revijo je vzel v roke, jo približal k ustom in jo poljubil. Kot ikono.

Izmenjala sva si še nekaj besed, pa je bilo treba že iti ven. Zgrabil je mojo ročno prtljago in jo nesel, čeprav bi jo lahko peljal na koleščkih. Dejal je, da mora po treh tednih »odmaranja« potrenirati mišice, sicer se bo težko spoprijel z vsemi fizičnimi izzivi v službi. Pokazal sem mu smer, zatem sva se razšla.

Pravijo, da so bistvo življenja ljudje, ki jih srečamo na poti. S sopotnikom nisva imela kaj dosti skupnih točk, a sva se onkraj prvega vtisa srečala v skupni veri – skupnem veselju in hvaležnosti, ki jo ta prinaša. In ob Marijini podobi. Če drži, da pravoslavne ikone niso naslikane samo zato, da bi jih gledali, marveč zlasti, da one zrejo v nas in nas objamejo z milostnim pogledom, potem je tudi brezjanska Marija ikona.

Kdo ve, morda je bila Marija na slovenskem Magnificatu tega dne deležna prvega poljuba.


Robert Petkovšek,  Vzgoja srca (Tednik Družina)



Kaj hočemo postaviti za cilj vzgoje: roparske tolpe ali ustvarjalce »novega neba in nove zemlje«?


»Danes imam ves dan sestanek z vsemi mladimi, ki ob nedeljah vodijo bogoslužje. Prišlo jih bo čez sto; mislim, da bo lepo. V nedeljo zvečer so spet napadli trgovino v eni od naših vasi. En fant je bil ranjen v nogo, ker so imeli roparji 'kalašnikov'. Vedno smo v nevarnosti. Zaradi vedno večje revščine in kaosa v državi se veča tudi nestabilnost in kraja vsepovsod.« Tako misijonar Peter Opeka to torkovo jutro z Madagaskarja! Z mladimi, s katerimi bo preživel dan, bo razmišljal o lepoti nedeljskega bogoslužja. Na drugi strani strah, ki ga v vasi nekdanjih smetiščarjev prinašajo brezvestne oborožene tolpe. Slika je podoba dveh kraljestev: tistega, ki smo ga kristjani poklicani graditi že sedaj in tu, in onega, ki si ga v objesti gradi človek zase, ko zavrže duh evangelija. Sv. Avguštin ju je opisal kot dve mesti, »božje« in »zemeljsko«, od katerih je prvo zgrajeno na ljubezni do Boga, drugo na ljubezni do sebe.

Prvi šolski dnevi so priložnost za razmislek o vzgoji. Bolj kakor kadarkoli prej so danes učenci izpostavljeni vsrkavanju nepreglednih količin znanja in informacij. Medsebojna primerjava znanja jih kmalu potisne v tekmovalnost, starši se temu pridružijo in otroke obložijo z vrsto dodatnih obveznosti, od učenja jezikov do vseh vrst športa. Tekmovalnost, včasih napeta do zadnjih moči, prebuja na drugi strani odpor in mnoge potiska na nasprotni breg apatije, brezvoljnosti, v kateri podzavestno izrazijo prezir do takšne, zgolj storilnostno naravnane vzgoje. Kaj torej hočemo postaviti za cilj vzgoje: roparske tolpe ali ustvarjalce »novega neba in nove zemlje«?

Storilnostno usmerjena vzgoja v resnici ni vzgoja, ni »formiranje« človeka, ampak »informiranje«, zasipanje z mnogimi informacijami in znanji, ki se dotaknejo le vrhnje plasti človeka, ne pa človeka v njegovem bistvu, v njegovem srcu. Polni ga z vedno novimi védenji o vsem mogočem, notranjost, ki bi jo morala napolniti z vrednotami in smislom, pa pusti prazno. In prav notranjost je kasneje v življenju odločilna, ko mora človek v mejnih situacijah stopiti sam predse in odločati o življenju, o pravičnosti ali o resnici in se zanje boriti. Bolj kakor znanje je torej pomembna zmožnost človeka, da svoje znanje uporabi v duhu človečnosti. Ni pomembno samo to, kar vem in zmorem, ampak to, kaj smem. Življenje se torej giblje med »zmorem« in »smem«.

Eden od očetov modernega časa, v katerem živimo, Francis Bacon (1561–1626), je zapisal: »Znanje samo je moč.« Res je: v znanju je moč. Z njim človek svet izboljšuje, lahko pa ga tudi uničuje in zlorablja proti šibkejšim. Zdi se, da danes znanje uporabljamo v tem zadnjem smislu kot sredstvo izključevanja in nadvladovanja tekmecev – ne kot skupno dobrino, ampak kot prednost v boju s tekmeci. To se zgodi, ko znanje uide z vajeti srca.

Bistvo prave vzgoje je vzgoja srca. Ta razsvetljuje srce o tem, kaj nekdo sme in česa ne sme; katere so njegove dolžnosti; srce usposablja za sočutje, odpuščanje in ljubezen, za vero in upanje, za vse tisto, kar življenju vliva smisel tudi v trenutkih, ko se to zdi nesmiselno in se človeku zruši svet z vsemi upi. Svetopisemski Job je vedel, da je vredno živeti tudi, če so se mu zrušili vsi upi; to je vedel tudi oče logoterapije Viktor Frankl, ki je bil »v taborišču smrti« živ mrtev, a je preživel, ker je neizprosno verjel v smisel življenja. Ta vera ni sad trdoživosti; je sad vzgoje srca.

Verouk je ena od poti do srca. Marsikaterim staršem se zdi odvečna sitnost, a je za življenje pomembnejši od učenja jezikov, od glasbene šole ali od športa. V srce – mišico, ki jo verouk krepi – vliva glasbo evangelija in z njo jezik ljubezni. V srce vliva temeljne življenjske like, kakor je usmiljeni Samarijan v svojem sočutju do zavrženega ranjenca; oče, ki upanja poln na hišnem pragu pričakuje svojega izgubljenega sina; egiptovski Jožef, v katerem ni nikoli ugasnila ljubezen do bratov, četudi so ga ti kot otroka prodali tujcem; Jezus, ki je grešnico rešil kamenjanja pred podivjano množico. Ti zgledi, položeni v srce mladostnika, za vedno ostanejo v njegovem srcu, v njem živijo in govorijo, kažejo, kaj je prav in kaj ni, prebujajo upanje in vero, mu navdihujejo molitev v brezizhodnih situacijah, da se mu odpre pot naprej in nemogoče spreminja v mogoče. Brez teh likov ostane človeško srce prazno, v vakuumu.

V takšnem srčnem vakuumu smo se znašli. Boj za prevlado je postal začaran krog, iz katerega, se zdi, ni izhoda. Ker vsi tako delajo, tudi jaz ne morem drugače – kakor da so vse zavore popustile. A tudi »pravičniki«, »vstajniki« in podobni, hoteč se temu zoperstaviti, delujejo v istem duhu: etiko bi neetično vsiljevali, žrtve reševali z novimi, pravičnost uveljavljali s krivicami. Etika in pravičnost sta za mnoge le nova slogana, za katerima se skriva srčni vakuum. Toda brez srčne modrosti ni ne etike ne pravičnosti ne življenja. Naj torej velja na začetku novega šolskega leta: usmerimo skrb v vzgojo srca!

 


J. Bartolj, Največji skok Blanke Vlašić - spreobrnjenje




Morda ste že slišali, da se je znana hrvaška atletinja Blanka Vlašić spreobrnila, da zdaj redno hodi v cerkev in si ne more več predstavljati življenja brez Jezusa. ''Ona Blanka?'' Da, ona Blanka, ki jo poznamo iz TV-zaslonov in ki je svoje življenje, svoj obstoj, enačila z uspehom na tekmovanjih. In potem je prišlo do poškodbe, z njo pa se je odprlo popolnoma novo poglavje v njenem življenju, piše na hrvaškem katoliškem blogu Magnifikat. Ta novica je bila očitno tako zanimiva za hrvaško občinstvo, da so jo objavili tudi nekateri mediji. Tam sem jo našel in prevod posredujem tudi med svojimi zapisi…

Blanka je pred dnevi o svojem spreobrnjenju spregovorila učiteljem verouka na javnih šolah (ja, tudi to imajo Hrvati) zbranim na katehetski poletni šoli.

Kot pri večino njenih vrstnikov je bila birma zanjo prelom s Cerkvijo. Svoje pričevanje je Blanka začela s solzami v očeh in z besedami: "Sram me je, kar sem bila taka... sram me je, kar sem Bogu nenehno obračala hrbet... a vendar sem nekako vedela, da je bil On ves čas tu."

Vse se je začelo s poškodbo. Zaradi neprestanih bolečin je drsela vse globlje v depresijo. Skušala je razumeti, da se ji to dogaja zato, ker se je tako zelo poistovetila z uspehom. Obstajala je le v kolikor je bila uspešna. Če ni bila uspešna se je najraje ''za tri dni zaklenila v sobo, da je nihče ni ne videl in ne slišal.« »Skakanje bila moja identiteta,« pravi. Brez uspeha se ni počutila potrjena. Stanje depresije se je tako povečalo, da je čutila ogromen pritisk v prsih, zaradi katerega je komaj lahko dihala. V glavi je že imela sliko o najtežjih oblikah bolezni. Z nikomer se ni imela želje pogovarjati ali govoriti o poškodbi, o bolečinah, o tem kaj preživlja .

Pa jo nekoč je poklical prijatelj in rekel: »Zate sem na Poljudu prižgal svečo v čast svetemu Antonu.« Kasneje je razmišljala, da bi to tudi sama lahko to storila, če se morda da kaj popraviti. In je šla, brez neke osebne molitve, »prižgat svečo... vsak dan dva meseca zapored«. Toda nič se še ni zgodilo, ampak kot da je bilo tudi to priprava na spreobrnjenje.
Njeno spreobrnjenje je povezano s spreobrnjenjem njenega brata, ki se je prav tako dogodilo med športno poškodbo. Mimogrede se mu je potožila na treningu, kako jo boli. On pa se ji je približal in začel govoriti o Bogu.

»Moj brat Marin, meni govori o Bogu?« »Pa on za to ni kompetenten«, je pomislila, ko se mu je najprej čudila. Ampak pravi: »Če bi vi takrat slišali mojega brata, potem bi vam bilo vse jasno«. Kar naenkrat je začela jokati in jokati... in je jokala, kot pravi, tri dni. Njen brat je postal popolnoma druga oseba. Takrat se je tudi sama začela vse bolj obračati k Jezusu.
Tisto kar jo je v nekem trenutku silno vzradostilo, je bilo spoznanje, da ji ni treba nositi »nevarne maske«, ki straši druge okoli nje. Rekla je, kako se ji zdi, da so bile njene tekmice na stadionu tako prestrašene, ko so videle njeno pojavo, da so morda (pravi v šali), že zato skakale slabše. Ko je to spoznala je postala srečna, da je lahko ponižna. Kot da ji je nekdo nekoč naložil potrebo, da mora biti vedno močna in samozavestna. Ob spreobrnjenju pa je spoznala, kako osvobajajoče je, ker je lahko slabotna.

Blanka Vlašić je spregovorila tudi o tem, kako je ob neki priložnosti v Parizu pred prihodom na stadion molila skupaj z dvema drugima tekmovalkama tako, da so se skupaj držale za roke. Ostalih devet pa je stalo ob strani. Na tem tekmovanju so takrat bile prav te tri, prva, druga in tretja. »Ni nujno, da to kaj pomeni«, je še dodala Blanka, ki se zaveda, da Božja volja ne more biti vedno medalja. Da, je dodala, naslednjič so se tudi ostale pridružile molitvi in tako ugotavlja, da je v športu, med tekmovalci, veliko področje apostolata .

Kot rezultat Blankinega in bratovega spreobrnjenja se je zgodilo še nekaj velikega v njihovi družini. Njena starša sta se pred nedavnim, v mesecu juliju, po tridesetih letih civilne poroke končno poročila tudi cerkveno.

Med pričevanjem o veri je Blanka večkrat težko zadrževala solze in s tem javno pokazala, da je prišel čas, ko lahko odvrže svojo masko, ki ji ni dopuščala, da bi bila tisto, kar je v globini njene duše, ne glede na zmage in poraze, da je Božji ljubljeni otrok.

MOLITEV

Skrivnost me
sladka osredinja,
v globini duše vse prešinja,
neustavljivo drsi in vleče,
v temino duše me žareče.
Tu lesk nebes
vse dno pregrinja,
v središču bitja se razgrinja,
kjer razodeva se bleščeče,
tvoj vzgib, dotik in
moč kipeče.
Skrivnost mi Tebe,
Bog, odgrinja.
Ti sam Skrivnost si mi, Svetinja,
potapljaš v milost
me ljubeče,
me delaš sebe
v dnu te sreče.


(molitvena revija Magnifikat)

23. nedelja med letom


8. september 2013
Lk 14, 25-33


Odpoved vsemu

Za njim pa so šle velike množice in obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, poprej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ‚Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‘ Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, poprej ne séde in se ne posvetuje, ali more z desetimi tisoči stopiti nasproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru. Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.


Besede vere za vsakogar



Ali mi lahko pomaga molitev rožnega venca?

Kaj je prednost ponavljajoče se molitve?
Ponavljajoča se molitev je ena izmed načinov molitve za tiste, ki imajo težave s tem, kako moliti s svojimi besedami. Pri molitvi rožnega venca preprosto premišljujemo skrivnosti evangelija in tako slavimo Boga.

Molitev rožnega venca je nastala v srednjem veku.

Verniki so imeli navado, da so z vrtnicami venčali kip Device Marije. Odtod izvira ideja, da bi Marijo kronali z molitvijo, ki povzema angelove besede ob oznanjenju: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj« …  Na koncu so ji dodali še vzklik: »Prosi za nas grešnike …«

Ta molitev se je zelo hitro razširila po zaslugi svetega Bernarda in svetega Dominika. Pri molitvi si lahko pomagamo z venčkom jagod. Slavljenju Marije se pridružuje premišljevanje skrivnosti Kristusovega življenja. Marija je tako tista, ki jo prosimo, da nas vodi k Jezusu. Že stoletja tako kristjani molimo rožni venec petih desetk zdravamarij, na začetku vsake desetke je molitev očenaš, na koncu pa molitev Slava Očetu. Ta oblika molitve ostaja pogost in lep način molitve. Če želimo moliti rožni venec, se lahko pridružimo molitveni skupini živega rožnega venca.
 

Vir: croire.com
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.

 

Aktualna gradiva

Na poti k izviru: PowerPoint diaprojekcije za seje ŽPS v pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.


Vas zanima? Oglejte si!

Magnifikat
Svetovni dan mladih: koreografija

 
Vabimo vas...

Molitveni dan za nove duhovne poklice

Molitveni dan za nove duhovne poklice, svetost in stanovitnost poklicanih pod geslom Poklicani in poslani!  bo za nadškofijo Ljubljana , v soboto, 14. septembra, na Brezjah
  • ob 8.30: molitev rožnega venca
  • ob 9.00: polurni program
  • ob 9.30: molitvena ura za duhovne poklic
  • ob 10.30: maša – vodi: škof dr. Anton Jamnik


Izid nove publikacije založbe Družina z naslovom Magnificat

Kaj prinaša molitveno bogoslužna revija Magnificat?
Poleg vsakodnevne jutranje in večerne molitve, ki je oblikovana po vzoru molitvenega bogoslužja (brevirja), so za vsak dan na voljo tudi besedila iz sv. maše, za ves mesec pa je skupna molitev pred spanjem in blagoslov. Vsakemu dnevu je pridan življenjepis svetnika ali meditacija, del besedil je prevedenih, del pa jih prispevajo slovenski duhovniki, redovniki in laiki. V uvodu je na voljo nekaj besedil za poglobitev vere in duhovnosti ter za poznavanje Svetega pisma.


Vsaka številka prinaša:
  • uvodno misel in razmišljanje,
  • blagoslov meseca,
  • marijansko antifono meseca,
  • jutranjo in večerno molitev za vsak dan,
  • mašna besedila z Božjo besedo za vsak dan,
  • življenjepis svetnika ali meditacijo za vsak dan,
  • mesečni koledar,
  • razlago umetniškega dela na naslovni strani.
Naročila:
Založba Družina
Krekov trg 1
1000 Ljubljana

narocila@druzina.si



Program praznovanja 450-letnice ustanovitve ignacijanskih laiških skupnosti

Duhovno središče sv. Jožefa (Ljubljana), Arrupejeva dvorana, 8. september 2013

14.00 – 450 let ignacijanskih laiških gibanj – predavatelj Janez Mlinar
14.30 – Od Kresa do zadnje skupščine SKŽ v Libanonu (1976–2013) – predavatelj Anton Kokalj
15.00 – Okrogla miza o vlogi laiških gibanj v sodobni Cerkvi – moderator Igor Bahovec, sodelovali pa bodo predstavniki nekaterih laiških gibanj v Cerkvi na Slovenskem
16.00 – Zahvalna maša (cerkev sv. Jožefa), ki jo bo poleg nekaterih nekdanjih duhovnih asistentov SKŽ daroval predstojnik slovenske province Družbe Jezusove p. Milan Bizant
17.30 – Druženje (dvorišče Duhovnega središča sv. Jožefa)

Dodatne informacije o dogodku dobite na GSM 041/675–293 ali po e-pošti na naslovu sskz@rkc.si.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/praznovanje-450-letnice-ustanovitve-ignacijanskih-laiskih-skupnosti



Molitev Stične mladih 2013

Organizatorji festivala Stična mladih med 15. avgustom in 21. septembrom 2013 pripravljajo pobudo z naslovom Molitev Stične mladih 2013. Njen namen je med verujočimi, posebej med duhovniki in drugimi Bogu posvečenimi osebami, spodbuditi molitev za mlade ter njihove življenjske situacije.

Na duhovnike, redovnike, redovnice in druge posvečene so naslovili pismo, v katerem omenjajo, da so bile njihove življenjske odločitve za izbrani življenjski stan izmoljene. Naslovljence vabijo, da se omenjeni pobudi pridružijo z mašnim darovanjem, z molitvijo ali žrtvami, poiščejo mlade in izprosijo, da bi bili tudi oni deležni čistih izvirov.

Vseh 38 dni (med 15. avgustom in 21. septembrom 2013) jih bo povezovala priprošnja k Svetemu Duhu, naj veje in zaveje med vsemi ustvarjalci, udeleženci, duhovniki, redovniki, družinami, mladimi in starejšimi, … naj vzpostavi trdno vez med molitvijo in delom, med kontemplacijo in akcijo, da se uresničijo Jezusove besede: »Eden seje, drugi žanje.« (Jn 4,37).

Osebe, ki se bodo pridružile pobudi, so glede izbire ure, datuma in kraja svobodne. Maša po namenih Stične mladih je lahko oratorijska, družinska, ljudska ali pa preprosta tiha jutranja maša. Pri molitvi, adoraciji ali slavljenju je edini pogoj le želja, da bi v občestvu Svetega Duha mlade izročili Očetovemu načrtu.

Molitveni program, ki ga bodo sproti dopolnjevali, in dodatne informacije so na voljo na spletni strani Stične mladih.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/molitev-sticne-mladih-2013

tel. 01 360 28 28

Vir: http://katoliska-cerkev.si/izid-nove-publikacije-zalozbe-druzina-z-naslovom-magnificat



Oktobra v Rimu srečanje družin v letu vere (Vir: Radio Ognjišče)

Vatikan v letu vere načrtuje tudi srečanje družin. Dogodek je na programu v soboto, 26., in nedeljo, 27. oktobra, potekal pa bo pod pokroviteljstvom Papeškega sveta za družino. Ta želi posebej poudariti ključno vlogo, ki jo ima družina pri posredovanju vere na mlajše rodove.

Vstop na dogajanje je prost, obvezna pa je prijava. Skrajni rok za prijave je 30. september, za uradno prijavo pa je potrebno le obiskati spletno stran dogodka na www.familia.va.


Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/145/svet/11412/  
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







This email was sent to mojca.bertoncel@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0

Email Marketing Powered by MailChimp