E-novice ŽPS


Št. 40 (24.11.2014), leto 2014
urad.za.laike.lj@rkc.si

TEOLOŠKI KOTIČEK

Adventni venec


Začetki adventnega venca segajo v leto 1839, ko je evangeličanski pastor J. H. Wichern v neki šoli v revni hamburški četrti na staro leseno kolo postavil 19 majhnih rdečih sveč in 4 velike bele. Vsak dan je z otroki prižgal eno svečo več: med tednom rdečo, ob nedeljah belo. Tako so otroci šteli dneve do božiča. Kmalu so začele to navado uvajati tudi evangeličanske družine. Čez leta je leseno kolo nadomestil venec, narejen iz zelenih smrekovih vej, na katerega so bile pritrjene le štiri sveče. Katoličani so adventni venec sprejemali s pridržkom. Najprej so ga uvedli v bogoslužne prostore, pozneje pa tudi v družine. Tudi v Sloveniji so bili prvi adventni venci v cerkvah, družine so jih začele uvajati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Adventni venec je praviloma narejen iz vej smreke, jelke ali bora. Na njem so po štiri vijolične sveče. Je brez vsakršnega okrasja, kajti le tako pride do izraza njegov simboličen pomen. Adventni venec ima verski pomen, ki ga mnogi ne poznajo, in je zanje le okras, ki polepša dom v adventnem času. Ne moti jih, če nimajo oblike kroga in so narejeni iz najrazličnejših materialov ter okrašeni z bleščečimi kroglami, s suhim sadjem in svečami različnih barv. Gotovo ni nič slabega, če se družina odloči za takšno adventno znamenje, škoda je le, ker se izgubi simbolični pomen, ki je bistven za adventni venec in je resnično zelo bogat. Adventni venec ima obliko kroga, ki nima ne začetka in ne konca. Krog pomeni popolnost in večnost in je zato simbol Boga, ki je popolnost sama, in je večen, saj je od vekov in bo na veke.

 

Sredi zime vliva zimzeleni venec s svojo zeleno barvo upanje, da bo sonce kmalu pregnalo temo, da se bodo dnevi spet začeli daljšati, zemlja pa ozelenela. Zaradi vsega tega je simbol upanja, ki ga človeku vlivajo božični prazniki; zlasti pa simbol tistega Življenja, ki je pred več kot dva tisoč leti "meso postalo", na vsak sveti večer pa se rodi v srcu tistega, ki ga je pripravljen sprejeti. Štiri goreče sveče so kot štirje mejniki v zgodovini sveta in človeštva: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta. Spominjajo na štiri strani neba in nas opozarjajo, da je Odrešenik prišel na svet za ljudi z juga, severa, vzhoda in zahoda. V njih lahko vidimo tudi štiri letne čase, ki v nas budijo slike rojevanja, rasti, pobiranja sadov in umiranja. So torej simbol našega življenja. Ko gorijo, širijo okrog sebe svetlobo in toploto ter vabijo človeka, da svečo posnema v razdajanju in po Jezusovem zgledu postane luč sveta. Prižigamo jih postopoma: vsako nedeljo eno več. Kakor da ne bi mogli naenkrat prenesti svetlobe vseh štirih. Podobno, kot se počasi navajamo na misel, da bomo nekega dne stopili pred Njega, ki je o sebi rekel, da je Luč sveta. Vsaka na novo prižgana sveča opozarja, da je božič vedno bliže, hkrati pa sporoča: čim bliže je človek Bogu, tem več je svetlobe v njem in ob njem. Barve sveč na adventnem vencu so praviloma vijolične, usklajene z barvo štole in mašnega plašča. Vijolična barva je resnobna, vabi k razmišljanju. Velja za zdravilno barvo duha in predstavlja povezanost med telesnim in duhovnim svetom. Je barva, ki jo uporabljajo za izravnavo disharmonij. Pripisujejo ji moč za ublažitev bolečin. Zato nas vijolične sveče spominjajo, da smo telesna in duhovna bitja; vabijo nas, da poskrbimo za harmonijo v sebi in okrog sebe, da gremo vase in se vprašamo, kako je z našo vero, našim odnosom do Boga. Pomen adventnega venca podkrepi blagoslov, ki ga opravi duhovnik ali družina sama. Z njim znamenje Božje bližine, pomoči in naklonjenosti. Ljudi, ki se ob njem zbirajo v pravi notranji drži, povezuje med seboj in z Bogom, vsakega pa spominja, da mu Bog v adventnem času ponuja svojo roko, da bi ga mogel močneje stisniti na svoje srce.

 

Dr. Julka Nežič v molitveni reviji Magnifikat


AKTUALNE NOVICE

 Ksenja Hočevar, P. Stane Zore: »Hvala za vse tisto, kar smo skupaj živeli« (Vir: Družina)

»Hvala za vse tisto, kar smo skupaj živeli. Hvala, da sem lahko z vami živel vero, z vami živel evangelij in z vami doživljal, kako je lepo biti kristjan in kako je lepo biti frančiškan. Iskreno se veselim, da veselje našega božjega otroštva vsak na svojem mestu, ki mu ga podarja naš Gospod Jezus Kristus, živimo naprej, kot sporočilo temu svetu.« Tako se je ob koncu slavja novi nadškof zahvalil zbranim, ki so veliko cerkev marijinega oznanjenja na Tromostovju napolnili do zadnjega kotička, in jih blagoslovil z besedami: »Blagoslovi naj vas Gospod in vas varuje. Razjasni naj svoj obraz nad vami in vam bodi milostljiv. Obrne naj svoje obličje k vam in vam da svoj mir. Vas in vse vaše naj blagoslovi Vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh.«

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/p-stane-zore:-%C2%BBhvala-za-vse-tisto-kar-smo-skupaj-ziveli%C2%AB
 
K. H., Pojdi, da kot Frančišek popraviš Cerkev! (Vir: Družina)

Pred začetkom slavja v ljubljanski stolnici se v frančiškanski cerkvi, lučaj stran prek reke Ljubljanice, od sobrata poslavljajo nadškofovi sobratje patri frančiškani, pa tudi redovnice in redovniki drugih Frančiškovih redov in župljani župnije Marijinega oznanjenja.
Osrednji nagovor je pripadel župniku te župnije in dobremu prijatelju novega nadškofa p. Pavletu Jakopu. Med njegovim nagovorom se od nadškofa poslavljajo gvardijani 14 frančiškanskih samostanov in nekatere "službe" znotraj frančiškanskega reda. Spremni nagovor, ko gvardijani posameznih samostanov nadškofu izročajo cvetove vrtnic, je napisal in prebral p. Pavle Jakop, objavljamo ga v celoti.

Dragi sobrat Stane!
Ko odhajaš od nas preko reke,
bi ti iz naših hiš radi podarili vrtnice kot simbolni dar in sporočila,
ki te naj spremljajo v novo službo
in naj bodo hkrati kot darila za tvoje nove brate in sestre.
 
Ljubljana-center: Sprejmi najprej vrtnico prijateljstva in priznanja iz tvojega dosedanjega doma tukaj na Tromostovju, kjer si preživel svoja bogoslovna leta in kjer si služboval s srcem kot spovednik, pridigar, katehet, magister bogoslovcev, gvardijan in provincialni minister. Trije mostovi nas bodo povezovali še naprej in zagotavljali, da med nami ne bo zidov.
Kamnik: Sprejmi vrtnico, ki je vzcvetela iz vetrov tvojega doma in v znožju tebi tako ljubih Kamniških planin. Tu si se prvič srečal s Franćiškovimi brati, jih »šel pogledat in potem pri njih ostal«. Naj ta prva ljubzen v tebi nikoli ne mine!
Ljubljana-Šiška: Naj ne ovene vrtnica, ki ti jo podarjamo iz Šiške, kjer si začel svojo duhovniško pot in kjer si s svojo neposrednostjo osvojil srca otrok in mladih, s svojim pronicljivim umom pa pritegnil tudi zrelejše. Naj Plečnikov biser ostataja navdih za tvoje arhitekturno snovanje škofije!
Brezje: Vrtnica od Marije Pomagaj pričuje o tvojem delu in tvoji pripadnosti Mariji, kjer si nekaj let kot rektor izkušal, kako bije to milostno srce Slovenije. Naj tvoje srce bije skupaj z njim, da boš kot nadpastir vodil vernike po Mariji k Jezusu!
Sveta Gora: Skalniška vrtnica Svetogorske Marije je pordela iz krvave zgodovine izpod nje. Prav zato pričuje o trdoživosti in narodni zavednosti primorskega ljudstva in Frančiškovih sinov med njimi, kar si tudi sam izkušal in uresničeval v letih službovanja na Sveti gori. Naj Svetogorska Marija podpira tvojo pripadnost slovenstvu in pripadnost k upanju, pa naj bodo časi še tako težki!
Kapela: Vrtnica borbonka iz Kapele prinaša ponos in vabi k ponosu kraljev; prinaša pa hkrati pozdrave očeta Škrabca z njegovo veliko ljubeznijo do slovenskega jezika ter zapisov božje besede in modrovanja o njej v našem jeziku. Naj te njegov zgled vabi še naprej, da boš ohranjal svojo strast do lepote našega jezika in ga s svojimi talenti bogatil!
Koper: Sprejmi vrtnico od Sv. Monalda in Ane iz Kopra. Kakor v bivših zaporih sedaj odmeva pesem mladih, tako ti naj bo ta vrtnica povabilo, da boš z uresničevanjem službe škofa spreminjal krik zaprtih v pesem svobodnih!
Sv. Trojica: Podarjamo ti vrtnico iz našega Vzhoda, od koder prihaja luč svete Trojice in pesem klopotcev iz sončnih goric. Naj te na novi poti spremlja njena luč in naj ti ne zmanjka pesmi, da boš z njimi slavil Boga za velika dela, ki jih želi storiti po tebi.
Maribor: Od Slomškovega groba in Matere Milosti ti prinašamo vrtnico, da bi te spremljal navdih blaženega Martina z njegovo preroško ljubeznijo do domovine in Cerkve z milostjo usmiljenja do tistih, ki padajo in se bodo k tebi zatekali po pomoč. Naj ti te milosti in ljubezni nikoli ne zmanjka!
Novo mesto: Prinašamo ti vrtnico iz obrežja Krke kot pričo starodavne frančiškanske kulture in posvetne dediščine; kot v lepoto in vonj ujeta ukanje in smeh iz dolenjskih zidanic. Naj se nikoli ne razveže tvoja zavezanost veselju!
Nova Štifta: Iz Brinovega griča od Marije Vnebovzete prihaja vrtnica z željo, da tvoje delo zažari v nebeški slavi. Njene mogočne lipe naj cvetijo za Zalipnikovega, da boš znal izbirati napitke proti boleznim našega časa.
Nazarje: V slovenskem Nazaretu smo utrgali vrtnico zate, ker si tam nabiral duhovni šopek za svojo službo in ker imaš tam noč in dan zagotovljeno molitev sester klaris. Ker si kot Marija izrekel svoj fiat na božje povabilo, te naj, kakor Njo, spremlja in usmerja božja previdnost!
Vič: Sprejmi to vrtnico od Sv. Antona iz Viča za dar njegovega govorništva in za velikodušnost njegovega srca. Naj ti ne manjka teh darov, da boš lahko neutrudno oznanjal in s sočutjem sprejemal.
Bežigrad: Iz žitja svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta izgorela v ljubezni, je vzcvetela vrtnica, ki ti jo poklanjajo bratje iz Bežigrada, da bi v svoji službi udejanjal ekumenizem med nami in ustvarjal žitje nove prihodnosti za Cerkev na Slovenskem.
Iz tujine: Radi bi ti poklonili še vrtnico iz Strunjana, a nam je ostal od nje le trn, ker smo bili žal od tam izgnani; zato pa sprejmi vrtnico sobratov, ki služijo našim rojakom na oddaljenih celinah. Naj bo ta vrtnica navdih za tvojo ljubezen in pozornost do naših rojakov po svetu, da bodo v tebi lahko prepoznavali Očeta, ki ni pozabil nanje in jih vabi pod rodni krov!
Komisariat: Končno v ta naš šopek zate prilagamo še komisarjevo vrtnico iz Svete dežele. Kakor je nekoč tvoj veliki predhodnik popeljal množico romarjev v Jezusove kraje, tako naj tvoja zavzetost zanje ohranja živost naše prisotnosti in povezanosti z Jezusovo domovino!

Podarjamo ti torej ta šopek, p. Stane, kot doto,
ki ti pripada, ko odhajaš iz našega doma in družine;
poklanjamo ti ga kot Pashalov pominek, ki naj bo zašit v škofovski ornat
in kot lipov kij Martina Krpana, ki naj prestreza udarce Brdavsev;
poklanjamo ti ga kot preroški zvitek, ki ga zaužij,
da boš lahko ubesedil tiste, ki so nemi v bridkosti,
da boš lahko ubesedil tiste, ki so nemi v radosti.
Deli iz tega šopka vrtnice vsem tistim, ki bodo odslej tvoji sodelavci,
deli jih vsem ubogim, da bodo v tvoji časti našli svojo čast,
deli jih vse žalostim, da bodo v tvojem veselju našli svoje veselje.
Pojdi z našo odpovedjo tebi za širšo službo Cerkvi;
pojdi z našo molitvijo in z našim ponosom nate,
pojdi, poslan v tolažbo in upanje,
pojdi, da kot Frančišek popraviš Cerkev!
Vrata naših samostanov in vrata naših src pa ostajajo zate odprta,
saj ostajamo tvoji bratje še naprej.
Naj te Bog blagoslavlja!
(p. Pavle Jakop)
 
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/pojdi-da-kot-francisek-popravis-cerkev
 

Marjana Debevec, Posvečen in umeščen novi ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore (Vir: Radio Ognjišče)

Msgr. Stanislav Zore je med slovesno sveto mašo v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje in bil umeščen za 36. rezidencialnega škofa ljubljanske nadškofije. Škofje posvečevalci so bili nuncij mons. Juliusz Janusz, novomeški škof msgr. Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek. Slovesnosti se je udeležil tudi kardinal Franc Rode.

Nuncij: Škof je predvsem pastir, blizu ljudem
Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Juliusz Janusz je v nagovoru po evangeliju spregovoril o prazniku Kristusa kralja vesoljstva, katerega vir dostojanstva ni posvetna oblast, ampak žrtev na križu. Pravi Kristusovi učenci zato po njegovih besedah ne pričakujejo, da bodo imeli oblast tega sveta, a po drugi strani ne morejo biti ravnodušni, če drugi nočejo spoštovati zakonov Stvarnika, Kralja vesoljstva. »Zato je naloga kristjanov pričati o vstajenju in prenašati sporočilo, da je umrli in vstali Kristus Kralj vesoljstva in da je za nas Pot, Resnica in Življenje«.

Zatem pa je spregovoril o vlogi škofa, ki je »po božji ureditvi naslednik apostolov po Svetem Duhu, ki mu je dan, postavljen za pastirja Cerkve kot učitelj nauka, duhovnik svetega bogočastja in služabnik v vodstvu«. Izpostavil je prednostne naloge škofov, o katerih je nedavno govoril tudi papež Frančišek. Škof je najprej tisti, ki ve, kako s Cerkvijo postati priča Jezusovega vstajenja. Zato je mučenec Vstalega. »Pogum umiranja, velikodušnost v podaritvi svojega življenja in použivanja za čredo so zapisani v genski zapis škofovske službe. Odpovedi in žrtve so prirojene škofovskemu poslanstvu. Škofovska služba zato ni sama sebi namen, ampak je za Cerkev, za čredo, za druge, zlasti za tiste, ki jih svet odklanja«, je poudaril nadškof Janusz. Škof pa mora po njegovih besedah kot pričevalec vstajenja oznanjevati evangeljsko besedo. Da bi ostal zvest besedi Resnice, pa mora biti človek molitve. Papežu pa je po nuncijevih besedah najbolj pri srcu ob imenovanju škofa zagotovilo, da je kandidat pastir. Škof naj bo torej blizu ljudem. »O tej skrbi za Božje ljudstvo nam govori današnji praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel«. Hkrati pa je nadškof Janusz spomnil na današnji evangelij, ki nas spominja, da nas bo Kristus Kralj na poslednji sodbi sodil o tem, kako smo ravnali z najbolj potrebnimi.

Ob sklepu je poudaril, da prvič v petsto letih ljubljanski nadškof postaja brat frančiškan, čeprav je zgodovina nadškofije prepojena z navzočnostjo frančiškanov in njihovo pastoralno aktivnostjo. Zatem pa je pojasnil bližino stolnice s provincialno hišo na Prešernovem trgu. »Na poti od Prešernovega trga do stolnice lahko izberete enega od treh mostov, ki se stekajo in se povežejo na drugi strani brega. Morda je občasno v škofiji tako, da škofijski duhovniki izberejo en most, redovniki in redovnice drugi in končno verniki tretjega. Moje in naše želje so, da bi ta različnost poti, ki je upravičena, vodila do stolnice, do škofa, kot porok edinosti, da bi skupaj šli pod njegovim vodstvom Kristusu naproti«. To je namreč tudi želja, ki jo je papež izrazil v buli imenovanja nadškofa Zoreta, v kateri spodbuja duhovnike in vernike nadškofije, da »sprejmete tega vašega duhovnega učitelja, mu zvesto sledite in mu pomagate z deli in molitvami«. Na kratko se je dotaknil še gesla novega nadškofa Veselite se v Gospodu, ki je po nuncijevih besedah dobro voščilo za vso katoliško Cerkev v Sloveniji, ki mora pred številnimi izzivi na novo pridobiti zaupanje in lepoto tega, da smo kristjani.

Nadškof Zore: vašega veselja vam ne bo nihče vzel!
Nadškof Stanislav Zore se je ob sklepu svete maše najprej zahvalil Bogu in ga prosil, naj mu stoji ob strani. Zahvalil se je papežu Frančišku za imenovanje ter apostolskemu nunciju in škofoma soposvečevalcema, iz katerih rok je postal deležen polnosti duhovništva. Prosil jih je tudi za molitve. Zahvalil se je tudi predhodnikom na ljubljanskem škofovskem sedežu, še posebej nadškofu Antonu Stresu in administratorju Andreju Glavanu. »Po vajini zaslugi sprejemam nadškofijo, ki je ves čas ostajala zvesta poslanstvu služenja ljudem«, je dejal.

Nadškof Zore je nato Bogu izročil svoje pokojne starše. »Po njiju sem začel živeti, vzgajala sta me v veri in me učila moliti. Ob njiju sem spoznaval vrednost dela in ob njiju sem se učil spoštovati človeka in stvarstvo«. Zato je sebe in svoje poslanstvo izročil njuni priprošnji.

Zahvalil se je sestrama Cirili in Jožici ter bratu Franciju, s katerimi so se učili vse deliti med seboj in živeti drug za drugega.

V zahvali pa se je nadškof Zore posebej spomnil tudi sošolca Jerneja, ki ga je v prvem letniku gimnazije povabil k frančiškanom v Kamniku, ter bratom Frančiškanom s katerimi že 4o let hodi po skupni poti. »Dragi bratje, hvala vam za besede spodbude, za zgled življenja, za pričevanje vere in navdušenja v služenju Bogu in ljudem. Hvala vam za potrpljenje in odpuščanje, ki sem ju bil deležen. Hvala vam za vaše bratstvo«, je dejal.
Zahvalil se je tudi vsem, ki molijo zanj in jih prosil še naprej za molitve, ter tudi vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost, med njimi tudi Televiziji Slovenija in Radiu Ognjišče, ki sta omogočila, »da se je ljubljanska stolnica lahko razširila na domove vseh, ki so želeli biti z nami, pa niso mogli priti v stolnico«.

V zahvali se je na poseben način srečal z vsemi, ki v sebi čutijo duhovni poklic. »Poklical nas je isti Gospod Jezus Kristus in navdihuje in vodi nas isti Sveti Duh, zato storimo vse, da bomo med seboj živeli edinost, da bo svet tudi po tej edinosti veroval v Jezusa Kristusa«.

Za navzočnost na slovesnosti se je zahvalil predstavnikom političnega, gospodarskega, kulturnega in znanstvenega sveta. »Verjamem, da si bomo v pristnem spoštovanju in iskrenem sodelovanju vsak na svojem področju prizadevali za dostojanstvo vsakega, zlasti pa najbolj obrobnega in pomoči potrebnega človeka«, je poudaril.

Pozdravil je tudi predstavnike sestrskih cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji. »Vaša prisotnost je zagotovilo, da se hočemo srečevati in delati v duhovni blagor naših ljudi«.

Ob koncu se je še posebej zahvalil vsem bolnim, ostarelim in osamljenim, »ki iz dneva v dan pred Boga prinašate daritev svojega križa in nenehno molitev«. Zagotovil jim je, da bo tudi sam povezan z njimi v molitvi. »Kadar bo le mogoče, se bom z vami združil v molitvi rožnega venca ob Radiu Ognjišče, da bomo molili drug z drugim in drug za drugega«.

Svoj nagovor zahvale pa je takole sklenil: »Vsem Vam, pomembnim in preprostim, učenim in neukim, zdravim in bolnim, starim in mladim, svetim in grešnim, vsem kličem, veselite se v Gospodu, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Mir in dobro, bratje in sestre«...

Papeževo pismo
Pred obredom posvetitve je msgr. Vinko Vegelj zbranim prebral naslednje papeževo pismo:
"Frančišek, škof, služabnik božjih služabnikov, ljubljenemu sinu, Stanislavu Zoretu iz reda manjših bratov, doslej tega reda provincialnemu ministru v Sloveniji, izbranemu za ljubljanskega nadškofa metropolita, pozdrav in apostolski blagoslov. Ker zelo cenimo sinovsko ljubezen in vztrajno služenje, ki ju naklanjata sveti Frančišek Asiški in njegov red vesoljni katoliški Cerkvi, kličemo njegovo nebeško varstvo in njegovim bratom radi zaupamo tudi opravljanje težjih nalog. Ker je bilo torej potrebno poskrbeti za metropolitansko Cerkev v Ljubljani, ki se ji je zaradi odpovedi častitljivega brata Antona Stresa izpraznil sedež, smo zaupljivo pomislili, da si ti, ljubljeni sin, obdarjen z ustreznimi vrlinami in darovi ter izkušen v upravljanju, zato ti zaupamo vodenje te skupnosti. Iz polnosti naše apostolske oblasti te torej, potem ko smo prejeli mnenje Kongregacije za škofe, postavimo za nadškofa metropolita ljubljanskega sedeža in ti podeljujemo dolžne pravice in nalagamo ustrezne dolžnosti. Pred škofovskim posvečenjem kjerkoli zunaj mesta Rima, ki ga moraš prejeti od kateregakoli katoliškega škofa, pri čemer je treba spoštovati naročila bogoslužnih uredb, je nujno, da po ustaljenem običaju izpoveš vero in izrečeš prisego zvestobe nam in našim naslednikom. Poskrbel boš tudi, da boš to naše pismo objavil duhovščini in ljudstvu svoje nadškofije, ki jih vztrajno spodbujamo, naj te sprejmejo za svojega duhovnega učitelja, zvesto hodijo za teboj in te podpirajo z molitvami in dejanji. Slednjič pa te, ljubljeni sin, izročamo priprošnji Bogorodice Brezmadežne Device Marije, svetega Frančiška in drugih blaženih tvoje domovine in tvoje redovne družine. Ko sprejemaš to odgovorno službo, si izprosi nenehno Božjo pomoč in marljivo poučuj, da je večno odrešenje mogoče doseči samo po veri v Jezusa Kristusa. »Najvišji Oče nam je po svojem svetem angelu Gabrielu oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla iz nebes v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti« (Sv. Frančišek Asiški, Pismo vsem kristjanom II, 4)."
Dano v Rimu pri sv. Petru, 4. oktobra, na slovesni praznik sv. Frančiška Asiškega, leta Gospodovega 2014, v drugem letu našega papeževanja.

Frančišek

Posvetilna molitev
Nadškof posvečevalec je nato izbranemu zastavil devet vprašanj, ob katerih je ta izpovedal svojo vero in pripravljenost služiti Kristusu v zboru naslednikov apostolov ter skrbeti za oznanjevanje neokrnjenega razodetega nauka. Sledile so še litanije vseh svetnikov. Nadškof Stane Zore je v tem času v znamenje ponižnosti ležal na stopnicah. Sledilo je posvečenje s posvetilno molitvijo, maziljenje glave, izročitev evangeljske knjige, prstana, mitri in pastirske palice ter nato še ustoličenje novega nadškofa.

Grb novega ljubljanskega nadškofa
Škof si ob posvečenju izbere škofovsko geslo in škofovski grb. Stanislav Zore si je za geslo izbral svetopisemske besede Veselite se v Gospodu.
Grb ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta je upodobljen na poznogotskem ščitu španske oblike in je deljen, precedenčno prvo polje pa sekano. Na prvem, modrem polju, je osemžarna zlata (rumena) zvezda, na drugem – rdečem je zelena odrezana vejica s tremi zelenimi lipovimi listi in na precedenčno tretjem – srebrnem (belem) polju t. i. Frančiškov grb – ob vznožju črnega latinskega križa na belem oblaku prekrižani stigmatizirani roki Kristusa in sv. Frančiška.

Simboliko treh znamenj lahko razložimo tudi tako: zvezda na modrem polju predstavlja Marijo, zvezdo nove evangelizacije, vejica z lipovimi listi predstavlja slovenski simbol in spominja na njegovo domačijo v Znojilah, kjer se po domače reče »pri Zalipnikovih«, frančiškanski simbol v spodnji polovici pa predstavlja redovniško vejo, iz katere novi nadškof prihaja. Vse tri barve – bela, modra, rdeča – pa aludirajo tudi na slovenske narodne barve.

Slovo od frančiškanov
Pred slovesnostjo so se v frančiškanski cerkvi na Tromostovju v Ljubljani, kjer je p. Stane Zore do imenovanja za nadškofa deloval kot provincial frančiškanov v Sloveniji, od njega poslovili sobratje frančiškani ter drugi redovniki in laiki ter mu izročili priložnostna darila.

Sledila je procesija do sedeža Nadškofije Ljubljana, ob 15. uri pa slovesna sveta maša v ljubljanski stolnici.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/160/aktualno/15523/  

 
Bogomir Štefanič ml., Svoboden in zavezan resnici (Vir: Družina)

Rad bi ostal preprost. Frančišek je bil preprost, odprt človek. Vsak je lahko prišel do njega.
To bi želel tudi sam v škofovski službi: biti odprt do ljudi, biti dovolj preprost, da mi ne bi na kakršen koli način kar koli »stopilo v glavo«.

Na svoj god ste se vrnili z duhovnih vaj. Najbrž so bile priložnost tudi za razmislek o koreninah lastnega redovniškega in duhovniškega poklica, ki na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva s škofovskim posvečenjem dosega polnost. Iz česa je zrasel vaš duhovniški poklic?
Če povem zelo iskreno: na duhovnih vajah nisem toliko iskal in preverjal korenin svojega redovništva in duhovništva, ampak sem bolj skušal preprosto biti pred Gospodom in z Gospodom v molitvi, premišljevanju, tišini in se odpreti njegovim navdihom. Razmišljanje o koreninah svojega redovništva in duhovništva sem opravil prej: ko sem se odločal za slovesne obljube v frančiškanskem redu, ko sem se odločal za duhovništvo posvečenje …

… tudi ko vas je nuncij poklical in vprašal, ali sprejmete škofovsko službo?
Priznam, niti takrat ne – bolj sem razmišljal, na kakšen način bi »šel mimo« nuncijevega vprašanja (smeh).
Na svoji duhovni poti vidim božje delovanje na zelo nepretresljiv, nevsiljiv način: nobenih posebno velikih dogodkov, temveč stalna navzočnost, stalno vabljenje, stalno izzivanje z božje strani. Na to sem se skušal odzivati po svojih najboljših močeh in spoznanju. Več dejavnikov me je usmerjalo na to pot. Prvi je gotovo družina, v kateri sem bil rojen, ker smo v njej vero res živeli.

V Družinini reportaži iz vaše domače župnije je selski župnik opozoril na vlogo vaše mame. »Stanetov redovniški poklic izvira iz njene izjemno močne vere,« je med drugim dejal.
Da, mama je imela močno vero; bila je zvesta molivka; bila je zelo razgledana, kljub temu da ni imela kakšne posebne formalne izobrazbe. Izredno cenim neko njeno gesto, s katero je pospremila mojo odločitev, da grem v Kamnik k frančiškanom v malo semenišče. Bilo je po prvi gimnaziji. Še danes vidim ta prizor. Ko sva šla peš proti avtobusu, mi je rekla: »Vesela sem tvoje odločitve, a če boš spoznal, da to ni tvoja pot, vedi, kje si doma, vedno boš dobrodošel.« Svoboda, ki mi jo je izkazala z izrazom veselja ob moji odločitvi in hkrati odprtimi vrati pridi domov, če to ni tvoja pot, se mi je globoko vtisnila v spomin. Drugi dejavnik v mojem življenju je bil naš takratni župnik Tomazin. Pravzaprav ni bil nič posebnega, ne bi mogel izpostaviti kakšnega njegovega izrazitega talenta. A bil je srčno plemenit človek, kar je pokazal na vsakem koraku. To me še danes nagovarja. Pa zdaj že znana zgodba o sošolcu, ki mi je, ko smo kot vozači čakali na avtobus, rekel: »Stane, a greva pogledat k frančiškanom?« Še danes ne vem natančno, zakaj je to rekel. In sva začela hoditi k frančiškanom. Ko se oziram nazaj, prepoznavam, kako me je Bog spremljal: nevsiljivo, brez dramatičnosti, a vztrajno.

A človek mora biti za ta znamenja odprt. Vi ste očitno bili, zato ste lahko korak za korakom sledili Gospodu. Danes mladi, ki jih Gospod skuša spremljati s podobnimi znamenji, ta sredi hrupa sveta pogosto preslišijo, spregledajo.
Morda res. A saj tudi sam teh znamenj tisti čas nisem globoko zavestno sprejemal, jih razčlenjeval, analiziral. Spremljala so me, podpirala, vabila … Posebej upiral pa se res nisem, to že moram priznati (smeh).

S frančiškansko redovniško karizmo zdaj prihajate na čelo ljubljanske nadškofije. Dovolite mi ob tem najprej »tehnično« vprašanje: Ali ste odslej škofijski duhovnik ali še vedno redovnik, član slovenske province Svetega križa? Navsezadnje: kako boste oblečeni?
Seveda ne morem biti več član slovenske frančiškanske province in tako pod pokorščino provinciala ter hkrati na čelu nadškofije. Stvari res ne bi šle skupaj, ne bi bile pravno ustrezne. Tako sem zdaj inkardiniran v ljubljansko nadškofijo, v srcu pa ostajajo redovniške zaobljube in jih bom še vedno živel – seveda nekoliko drugače, ne na tisti osnovni način, kakor jih razumemo. A Frančiškov duh in vsa leta frančiškanskega življenja s prevzemom nadškofije ne bodo kar izginili iz mene. Morda se bo to kazalo že na ravni obleke, po kateri me sprašujete: oboje bom nosil, habit in talar – seveda ne hkrati (smeh).

Vam bo morda za zgled bostonski nadškof, kapucin Sean Patrick O’Malley?
On je, kolikor vem, skoraj dosledno v habitu. Jaz ne bom dosledno v habitu, a marsikdaj že. Pravzaprav se bom talarja moral šele navajati. Habit pa je kot »druga koža«, res je postal navada.

Svojega redovništva v novi službi torej ne boste »odložili«. Kaj specifično frančiškanskega želite prinesti vanjo?
V škofovsko službo posebno frančiškanskega …? (kratek premislek) Rad bi ostal preprost. Frančišek je bil preprost, odprt človek. Vsak je lahko prišel do njega. To bi želel tudi sam v škofovski službi: biti odprt do ljudi, biti dovolj preprost, da mi ne bi na kakršen koli način kar koli »stopilo v glavo«. To močno škoduje opravljanju katere koli službe, kajti vsaka služba je v svojem resničnem bistvu služenje – služiti pa ne moreš tako, da si nad ljudmi. Potem je pomemben občutek za poslušanje. Pri frančiškanih so stvari na neki način zelo demokratično urejene; kdor koli je v predstojniški službi, mora poslušati in se potem znati odločiti. Znati poslušati pa ne pomeni postati neodločen, »cincar«. In zaupanje v ljudi, ki ga je Frančišek tako zvesto živel in nam ga kaže tudi papež Frančišek. Vse to želim tudi v novi službi živeti in ohranjati.

Nekoč ste rekli, da so sanje skoraj vsakega redovnika mirno življenje kaplana, spovednika, pridigarja. Zdaj se od teh sanj nepreklicno poslavljate. Kaj vam daje pogum, da z veliko mirnostjo in veseljem, o katerem govori vaše škofovsko geslo, stopate na zahtevno pot služenja na »vročem stolu« ljubljanskega nadškofa?
Res je, moje geslo je Veselite se v Gospodu. Izbral sem si ga zato, ker je v teh besedah povzeta vsa zgodba, ki jo ima Bog s človekom. Bog se na samem začetku veseli vsega ustvarjenega, posebno pa človeka. Skoraj bi rekel: je ponosen na človeka. Ko na novo začne odrešenjsko zgodbo, ko pride k Mariji, ji po angelu najprej sporoči: Veseli se! Jezus izrecno pove svojim učencem, takrat in danes, da je prišel zato, da bi imeli veselje, da bi ga imeli v izobilju in da nam ga nihče ne bi vzel. Evangelij ni nič drugega kot veselo oznanilo. Poudarjati veselje se mi zdi pomembno, celo nujno sporočilo za naš čas, v katerem neprestano poslušamo samo težke stvari, samo apokaliptične napovedi. Ljudje iz dneva v dan doživljajo eno samo bombardiranje z nesrečo, grozo, nasiljem. A Bog je nekaj drugega – Bog je veselje. V tem svetu je dovolj razlogov za veselje. To ne pomeni, da bi morali naivno odmislili stvari, ki so težke; ne tajimo jih, jih ne zanikamo, ne zatiskamo si oči pred njimi, a zavestno moramo odpreti oči za tisto, kar je lepo, dobro, plemenito v ljudeh in kar nam podarja Gospod Bog.

Kaj vam v ljubljanski nadškofiji zbuja táko veselje?
Marsikaj bom šele postopoma spoznaval. Naj se zdaj omejim le na eno stvar: bogato zgodovino naše nadškofije, ki nas lahko navdihuje in nas tudi mora navdihovati. A kot je nekoč rekel nekdanji frančiškanski generalni minister Carballo: »Ne bomo zaspali na lovorikah.« Poklicani smo, do to zgodovino dopolnjujemo, da jo z lastnimi potezami pišemo naprej skozi naš čas.

Prej ste dejali, da se s škofovsko službo odpovedujem sanjam o mirnem življenju pridigarja in spovednika. Le zakaj bi se jim moral odpovedati!? Že zdaj se zelo veselim srečevanj z ljudmi na župnijah ob najrazličnejših priložnostih – in tam bom pridigal, tam bom skušal po svojih najboljših močeh ljudem približati Boga veselja, Boga radosti, ki verjame vanje in jih ne zapusti. Kadar bo le mogoče, bom šel na župnijah v spovednico, tudi v stolnici.

Zdi se, da mnogi katoličani, ki ste jim postavljeni za pastirja, pa tudi neverni iz širše družbe na vaša ramena nalagajo izjemno visoka pričakovanja. Morda celo tako visoka, da so že pretirana in tako postajajo hromeče breme?
To so vaša pričakovanja, pričakovanja ljudi … Sam od sebe pričakujem, da bom naredil to, kar zmorem in znam – z božjo pomočjo in s pomočjo sodelavcev. Sam do sebe nimam pretiranih pričakovanj. Bolj kot misel, da bi me pričakovanja drugih bremenila, imam pred očmi neko drugo željo. Večkrat rečem Gospodu: Naj razočaranje ne bo preveliko, ko bodo začeli spoznavati, da vseh pričakovanj nisem sposoben, ne znam, ne zmorem izpolniti.

Ko ste se po imenovanju za nadškofa nedavno srečali s sobrati frančiškani, ste se pogovarjali tudi o naravi škofovske službe. Omenjena je bila zanimiva primerjava te službe s preroškim poslanstvom Janeza Krstnika. Vemo, da je bilo Janezovo preroštvo zaznamovano z odločnim, brezkompromisnim zavzemanjem za resnico, dajal je glas tistim brez glasu, bil na strani odpisanih … Vse to za visoko ceno osebnega tveganja.
Janez je imeniten, ampak ga je Jezus zelo »zrelativiziral«. Res je, postavil ga je najviše: Med rojenimi od žena ni večjega … A Jezus je ravnal drugače. Njegov pristop je bil drugačen do te mere, da je Janez v nekem trenutku celo zdvomil sam nad sabo. Poslal je k Jezusu z vprašanjem: Ali si ti tisti ali naj drugega čakamo? Saj Jezus ni končal nič drugače kakor Janez, a njegova drža je bila drugačna. Janez je govoril o sekiri, ki je nastavljena na korenine drevesa, Jezus pa je vabil k spreobrnjenju in govoril je o Bogu, ki je Oče in se razodeva v usmiljenju, odpuščanju in ljubezni do ljudi. To ne pomeni, da se je Jezus odpovedal resnici. Daleč od tega. Nikoli ni relativiziral nobene slabosti, nobenega greha. Nikoli ni nikomur rekel, češ, saj nisi taka nesreča, za kakršno se imaš. Ne! Ko je Peter rekel: Pojdi od mene, ker sem grešen človek, mu Jezus ni rekel: Peter, ne pretiravaj, ampak je rekel: Iz tebe bom – kljub slabostim – naredil ribiča ljudi. Zavezanost resnici v Jezusu in na Jezusov način je preroštvo, ki bi mu želel slediti, ne da bi nastavljal sekire na korenine.

Kaj pa zavezanost iskanju resnice o slovenski preteklosti? Najbrž se dobro zavedate, da prihajate na čelo krajevne Cerkve, ki je še posebej zaznamovana z delitvami, ki izhajajo iz nerazčiščene preteklosti. Kako se nameravate dotakniti te občutljive tematike?
Predvsem bi rad ostal svoboden. Ne bi rad pripadal nobeni struji, nobeni skupini, nobenemu idejnemu polu, nobeni stranki. Svoboden in zavezan resnici. Kot je oznanilo evangelija namenjeno vsem ljudem, mora biti tudi duhovnik – prav tako škof – za vse ljudi. Vsi morajo v njem imeti nekoga, ki jih posluša. To ne pomeni, da bo vedno vsem dal prav, ne pomeni, da bo vsaki stvari ploskal, a vsekakor bo poslušal vse ljudi in jih skušal povezovati. Naših problemov ne bomo rešili s tem, da jih zaostrujemo, zaostrujemo, zaostrujemo … Ali da delitve iz preteklosti zlorabljamo zaradi dnevnih potreb, ker hočemo z njimi ta trenutek doseči neke cilje. Ne, rešitev je, da se začnemo zares pogovarjati. Zdi se mi, da bo moral v naš prostor vstopiti duh Bernardke Lurške …

Prosim?!
Ko jo je policijski komisar Jacomet zasliševal in jo skušal ujeti na besedi, je v nekem trenutku izrekla stavek, ki bi po mojem prepričanju moral postati moto našega družbenega prostora: »Moja naloga ni, da vas prepričam; moja naloga je, da vam povem.« Pri nas je preveč prepričevanja in premalo pogovarjanja. V prepričevanju so vedno zmagovalci in poraženci. Poraženci? To nam ne leži, to nam je zoprno, zato naredimo vse, da se ne znajdemo v tej »kategoriji«. Učiti se moramo iskrenega pogovarjanja. K temu bi rad vabil in pomagal.

Učiti se moramo iskrenega pogovarjanja. K temu bi rad vabil in pomagal.

Najbrž to ne bo vedno preprosto. Naj to ponazorim z besedami, ki jih je nadškof Rode pred desetimi leti povedal svojemu nasledniku nadškofu Uranu: ob liku ljubljanskega nadškofa »pridejo na dan vsa notranja nasprotja, miselna razhajanja in zgodovinski antagonizmi, navzoči v slovenskem narodu«. Kako ravnati, da ne bi postali njihov talec, temveč razreševalec, »katalizator«?
Tu lahko le ponovim že povedano: Res ne bi rad, da bi me kdor koli »zvlekel« na svojo stran. Rad bi ostal zavezan resnici, in to resnici v ljubezni. Le tu vidim pot naprej. Vse druge stvari ne vodijo k rešitvi in le poglabljajo delitve – ne glede na to, kje te delitve nastajajo in kdo jih potrebuje. Resnica je zahtevna, zato pogosto bežimo pred njo. Pa ni potrebno. Jezus jasno pravi: Resnica vas bo osvobodila. Hkrati pa mora biti v zavezanosti resnici dovolj prostora za usmiljenje, sočutje, odpuščanje in sprejemanje drugega, tudi če ne sprejemamo njegovih misli in načel. To še ne pomeni, da smemo takega človeka izključevati. Samo tako lahko začnemo presegati stvari, ki nas že predolgo bremenijo in vlečejo nazaj. Koliko škode nam to naredi, koliko škode!

Ko že omenjava odnos do preteklosti. Kot svojevrstna »anekdota« je v javnosti zaokrožil podatek o vaši diplomski nalogi. V njej ste obravnavali podobo Cerkve v spisih Zdenka Roterja. Ali vam bodo ugotovitve iz diplome prišle prav glede na to, da isti ljudje očitno še vedno iz ozadja krojijo slovenski tukaj in zdaj?
Moram priznati, da sem sam že pozabil na svojo diplomsko nalogo. Je nekje na polici, a vsekakor ne med knjigami, ki jih jemljem v roke. Od takrat je minilo točno 30 let. Sloneti na razmišljanjih in analizah študenta iz sredine 80. let prejšnjega stoletja ne bi bil dokaz kakšne posebne prodornosti. Razmere in ljudje so se v tem času vendarle spremenili. Spomnim pa se, kako sva že takrat imela s profesorjem Francem Perkom, pri katerem sem diplomiral, različne poglede in sva zagovarjala različna stališča …

V čem je bila ta različnost?
Sam sem menil, da se pri dr. Roterju stvari spreminjajo metodološko, ne pa vsebinsko, profesor Perko pa je menil drugače. Ostala sva vsak na svojem. In tudi tako pokazala, kako pomembno je, da imaš dovolj prostora in notranje svobode, da lahko diplomiraš pri profesorju, ki misli drugače kot ti. Vendar ponavljam: Ljudi, stvari in razmere je treba videti danes in ravnati na podlagi današnjega spoznanja, ne pa na podlagi zaprašenih diplom.

Prej ste omenili sv. Bernardko Lurško. Ob pregledovanju izredno dolgega seznama knjig, ki ste jih prevedli za katoliške založbe, pade v oči dejstvo, da je velik del tega opusa povezan prav s svetniškimi osebnostmi. Ali je med njimi kakšen poseben zgled, na katerega se boste ozirali pri opravljanju škofovske službe? Poleg sv. Frančiška, seveda.
Vsak svetnik me navdihuje – vsak v neki svoji posebnosti. Navdihuje me z željo, da bi tudi sam poskušal na podoben način živeti z Bogom, ali pa me, ker morda ne morem scela sprejeti njegovega načina ravnanja, izziva z vprašanjem, kako bi si pa jaz lahko danes za podobno stvar prizadeval s takim ognjem, kot si je svetniška osebnost v preteklosti. V zadnjem času me posebej nagovarjata dva, trije svetniki. Pravzaprav še veliko več, a najbrž se moram za ta pogovor omejiti, ker nama bo sicer zmanjkalo prostora! (smeh)

Sv. Anton Padovanski: Stalnica njegovega življenja je bilo oznanjevanje, in sicer oznanjevanje, ki je povezovalo, ki je prinašalo spravo ne samo med družine, temveč tudi med mesta. To me zelo nagovarja. Sv. Janez Vianej: Kako narobe ga razumemo, ko ga imamo za nekakšnega preprosteža. A preprosteži smo pravzaprav mi, ker smo nevedneži – ne poznamo njegovega življenja. Janez Vianej je imel ob smrti knjižnico, ki je bila bogatejša od knjižnic njegovih učenih kolegov. V svojih knjigah je ob robu pisal opombe, veliko podčrtaval. Njegova moč v spovednici in na prižnici ni prihajala iz nič, temveč je prihajala iz študija. Vsak večer je, potem ko je bil ves čas na razpolago ljudem, eno uro še študiral. P. Pij: Izredno me nagovarja s svojo držo blagoslavljanja. Nobeno pismo ni šlo od njega, ne da bi ga blagoslovil. Vsakega človeka je položil v božji objem blagoslova, prav vsakega. Mati Terezija: V notranji praznini, v notranji neveri, kakor je doživljala svoje stanje, ne opusti niti ene zdravamarije. Ostaja dosledno zvesta. Pa ne samo to: vsak, ki jo sreča, doživlja v njej božjo bližino, božjo navzočnost.

Ne skrivate, da vam poseben zgled predstavlja tudi papež Frančišek. S čim vas zlasti navdihuje?
Papež je najprej pričevalec. Zakaj so njegove besede močne? Ker jih živi. Niso nekaj, česar se je le naučil, niso »proizvod« zgolj intelektualnega napora, temveč del življenja. Tako stopa v tisto kategorijo ljudi, za katere upravičeno trdimo: Samo pričevalci so lahko oznanjevalci našega časa. Naš rimski škof, kot se sam dosledno imenuje, živi zelo povezan z Bogom in božjo besedo. Prepričan sem, da se vsak dan, ne glede na to, koliko obveznosti ima, srečuje z božjo besedo, se pogovarja z njo, se pusti od nje nagovoriti. To se čuti iz vseh besed, ki jih pove. In končno: občudujem ga, ker je svoboden človek. Ostal je … Bergoglio. Seveda je postal papež Frančišek, a zato ni nehal biti Bergoglio. To svobodo izpričuje na vsakem koraku in se je tudi sam zaveda. Prav simpatično je bilo, ko so ga spraševali, kako mu gre protokol, pa je odgovoril: »Vem, da delam težave, a se bomo drug na drugega že navadili.«

Ali boste tudi vi delali težave svojemu protokolu?
(Smeh) Hvala Bogu, da ni takšen kot v Vatikanu!

Papež Frančišek pa v Vatikanu po korakih izvaja reformo kurije. Ali jo nameravate tudi vi na ravni ljubljanske krajevne Cerkve?
Naj vam odgovorim z anekdoto. Ko sem postal rektor Marijinega svetišča na Brezjah, sem prišel sem, na ljubljanski ordinariat, k nadškofu Šuštarju. Ko sem ga vprašal, kakšna so njegova pričakovanja v zvezi z Brezjami, mi je odgovoril: »Stane, prva stvar, ki ti jo želim povedati je: Brezje niso ne Lurd ne Fatima; Brezje so Brezje in naj tudi ostanejo Brezje.«

Povedati hočem tole: ljubljanska nadškofija ni Vatikan; ljubljanska nadškofija je ljubljanska nadškofija. A če že vlečete vzporednice: sami ugotavljate, da papež Frančišek »po korakih« uvaja spremembe. Ne gre za to, da bi vse spremenili le zato, da bo vse spremenjeno. Takšen larpurlartizem nima nobenega smisla. Ko se bodo pokazali koraki, ki se bodo po premisleku izkazali za potrebne, jih hočem in nameravam narediti.

Omenili ste »demokratičnost« oziroma zbornost, ki je bila značilna za vaše dosedanje vodstvene službe v frančiškanski provinci in v konferenci redovnih predstojnikov. Ali se boste tudi zdaj, ko ste »oboroženi« z močnejšo škofovsko avtoriteto, držali tega vzorca?
Kaj pa je avtoriteta? Avtoriteta mora pomagati rasti. Namen avtoritete ni, da »poreže« in naredi same pokorneže, uravnilovko. To ni njen smisel. Avtoriteta pomeni predvsem pomagati rasti: pomagati rasti drugim, da bodo drugi pomagali rasti meni. Kar znova pomeni: potrebno se bo pogovarjati, poslušati in slišati ljudi. Navsezadnje gre pri vodenju za koncilski vzorec. Koncil je na široko odprt vrata zbornosti v Cerkvi. Sad tega so škofovske sinode, ki jih od takrat naprej doživljamo razmeroma pogosto in se lotevajo najrazličnejših vprašanj, nazadnje družine. V to je dejansko vključena vsa Cerkev. Prisluhniti mnenju drugih pa, kot sem že dejal, ne pomeni biti neodločen, tudi če je neka odločitev povezana z določeno mero negotovosti. Na misel mi prihajajo besede provinciala sarajevske frančiškanske province p. Lovra Gavrana: »Glede na to, da je o tej stvari treba odločiti, jaz odločam tako – čeprav nisem popolnoma prepričan, da je to absolutno najboljša odločitev.« Najbrž se bom tudi sam kdaj znašel v takem položaju.

Opozorili ste na koncil. Za našo založbo ste prevedli knjigo Aktualnost in prihodnost koncila, ki jo je napisal kardinal Marc Ouellet. Ali je predstojnik kongregacije za škofe vedel, da ste prevedli njegovo knjigo?
Seveda je vedel. Knjigo so mu tudi poslali. Zanjo me je navdušil profesor Anton Štrukelj. Prav te dni na duhovnih vajah sem jo znova prebral – ker je res vredna branja. Prinaša zelo sveže, drugačno razmišljanje o koncilu. Močno me nagovarja. Kardinal se mi je za prevod tudi osebno zahvalil. Od tega je že več kot leto dni.

Ali vas je morda tudi zaradi tega prevoda bolje poznal, ko je predse dobil seznam »kandidatov« za ljubljanskega nadškofa, in tudi zato za vas zastavil kakšno dobro besedo več? Provociram …
(smeh) Zanesljivo ne. Res je dobil na mizo več »kandidatov«, a res ne vem, kdo so bili. Po ustaljenem postopku je potem tri predložil svetemu očetu in on je izmed teh treh izbral, kakor je izbral. To bo zame ostalo skrivnost.

Dejali ste, da se želite glede svojih odločitev posvetovati, a biti pri njihovem sprejemanju svobodni. Nasveti, kako bi morali ravnati pri prvih korakih škofovskega službovanja, ta čas prihajajo z vseh strani, tudi medijske. Novinarji objavljajo sezname ljudi »za odstrel«, zaznavajo domnevne lobije, ki jih morate nujno odrezati od vzvodov odločanja, vam narekujejo še druge poteze, ki bi jih najbrž morali izvesti, če bi želeli uživati njihovo naklonjenost. Ali jih boste upoštevali?
Znano je: Če hoče biti človek pri vseh priljubljen, bo kmalu od vseh odrinjen. Zelo slabo je, da bi kdor koli na odgovornem mestu – ne gre samo zame – slepo sledil vsem »dobrohotnim« nasvetom, ki jih je res polno z vseh mogočih strani. Spominjam se, kaj se je dogajalo, ko sem šel kot frančiškan v različne službe. Vedno, takšne so moje izkušnje, sem dobival nasvete in »karakteristike« različnih ljudi, češ, ta je takšen, oni takšen; s tem moraš ravnati tako, z onim tako. Če bi vsakič vzel s seboj to »brento«, bi bil onemogočen. Kdor pride na odgovorno mesto, mora sam spoznati, kdo so ljudje, ki jih tam srečuje, kako delujejo, ali lahko z njimi sodeluje ali ne. Na temelju lastne izkušnje in presoje mora sprejeti potrebne odločitve. Sicer bi moral, če bi upošteval vse »namige«, iste ljudi hkrati pošiljati proč in jih držati ob sebi.

Kakšen medijski »konzument« ste?
Bolj slab, bo morda kdo rekel. Danes se mora človek že skoraj varovati, da ne zapade v odvisnost od »informacijske potrošnje«, saj bi sicer lahko vsake pol ure »skakal« na internet, češ, bogve kaj vse se je ta čas že zgodilo, kar »ne sme« iti mimo mene. Preberem glavne vesti in komentarje nekaterih komentatorjev, ki znajo po mojem mnenju dobro povezati stvari, pokazati njihovo ozadje in širše vplive. Mislim, da je to dovolj – tudi za to, da veš, za kaj moliti!

Kakšen je vaš pogled na gmotne temelje, potrebne za delo Cerkve in njenih ustanov? Po mariborski polomiji bi tudi mnogi katoličani najraje videli, da Cerkev ne bi imela nobenega opravka z denarjem, nepremičninami … Kako na to dilemo odgovarja ekonomski priročnik, ki ste ga prevedli za interno rabo pri frančiškanih?
Tudi sam bi morda najraje videl, ko bi Cerkev ne imela ničesar, saj bi bilo življenje potem veliko bolj preprosto. A to ni stvaren pogled. Cerkev ni samo duhovna resničnost, ampak je tudi zelo konkretna družba. Zato za svojo dejavnost potrebuje tudi gmotna sredstva. Ko sem hodil po ljudskih misijonih, je bilo v pogovorih po skupinah pogosto sproženo vprašanje o premoženju Cerkve. Vedno sem bil mišljenja – pred Mariborom, med Mariborom in danes –, da ni problem v tem, da Cerkev ima materialno premoženje, temveč gre za to, kako ga upravlja in uporablja: da ga upravlja evangeljsko in uporablja ne za to, da bomo v Cerkvi dobro živeli, temveč da bomo s premoženjem služili ljudem in tako evangeliju. Služiti evangeliju pa recimo pomeni skrbeti tudi za šolstvo. Izobraževati pomeni osvobajati ljudi. Kamor koli pride Cerkev, začne skrbeti za šolstvo, za zdravstvo, za osnovne higienske potrebe ljudi, za karitativno dejavnost. To je evangeljsko služenje človeku. Dokler Cerkev v ta namen odgovorno uporablja sredstva, naj jih ima. Omenili ste priročnik o frančiškanskem upravljanju ekonomije. Ta poudarja tri stvari: preglednost, ki je eden temeljev za odgovorno upravljanje premoženja …

Ali bo torej Družina spet objavljala škofijske bilance?
Sem za to, a najprej moram izvedeti od drugih ordinarijev, zakaj bilance niso več na tak način javne.

Oprostite, ker sem vas prekinil.
Poleg preglednosti sta ključnega pomena še etičnost in solidarnost. Premoženje nikoli ne sme biti ujeto v sebičnost, služiti mora potrebnim.

Glede na pretekle izkušnje je utemeljena domneva, da vas bo splošna javnost na novem položaju gledala predvsem skozi politična očala. V kolikšni meri je nadškof v prestolnici tudi neke vrste politik?
Sam se ne zdaj ne nikoli prej nisem videl kot politika in se tudi nikoli ne bom. Duhovnik in škof oznanja evangelij, skrbi za bogoslužje in živi vero skupaj z božjim ljudstvom. Jasno pa je, da stopa v dialog s svetom okoli sebe – kakor vsak človek. Ljudje ne živimo zaprti, izolirani, temveč stopamo v dialog s svojim okoljem. To dialoško okolje bo verjetno drugačno kot prej, ko sem bil provincial pri frančiškanih. Nikakor pa ne mislim, da bi moral zaradi spremenjenega okolja, v katerem ima svoje mesto tudi politika, sam postati politik. Politika je stvar politikov; to je vprašanje, ki se mu morajo posvetiti laiki, tudi krščanski laiki, zelo resno in odgovorno. Zase pa priznam, da se v politiko, gospodarstvo in druga področja javnega življenja že nekaj let bolj ali manj vsak dan vmešavam z molitvijo za nosilce odgovornosti na teh področjih. In to mislim delati tudi v prihodnje.

Srečali ste se že s predsednikom vlade, skupaj sta se zavzela za vnovično vzpostavitev rednega dialoga med državo in Cerkvijo, ki bi pripomogel k vsebinski razpravi in reševanju odprtih vprašanj. Ali se že kažejo konkretnejši okviri takega dialoga?
Vedeti morate, da so to stvari, ki jih moramo peljati na ravni Slovenske škofovske konference. Ničesar nočem prejudicirati. Je pa moja osebna želja, da bi z obeh strani prišlo do konkretne pobude za vnovično oživitev komisije, ki je delovala v 90. letih in skušala reševati odprta vprašanja. To je ne nazadnje zelo poudarjena vrednota Evropske unije: trajen, pregleden in spoštljiv dialog med državo in verskimi skupnostmi. Ne pričakujem ničesar takšnega, kar ne bi sodilo v normalnost evropskega prostora.

Na predstavitveni tiskovni konferenci, ko ste pred mesecem dni odkrito odgovarjali na novinarska vprašanja, ste omenili, da je ena bistvenih zadev, ki bi jo bilo dobro doreči v dialogu z državo, »pravilno umeščanje verouka«. Ali ste lahko že konkretnejši? V kakšno smer gre vaš predlog?
Gre za to, da ovrednotimo čas in napor, ki ga verni otroci in njihovi starši vložijo v verouk oziroma v versko vzgojo, če govorim širše, ne samo za katoliško Cerkev, temveč tudi za druge verske skupnosti. Zdi se mi krivično, da to ni primerno ovrednoteno. Že takrat sem dejal: Če znamo vrednotiti najrazličnejše krožke in imajo ti neko mesto v našem šolstvu, bi lahko ovrednotili tudi verouk. Pri tem nikakor ne mislim, da bi spreminjali sistem, ki ga imamo. Zelo dobro je, da so vse dejavnosti, povezane z veroukom, umeščene v župnijo. Poslušam komentarje od drugod, denimo iz Hrvaške in Poljske. Tam imajo negativno izkušnjo, da so župnije po uvedbi verouka v šolah ostale brez življenja. Ni več živžava, otroškega vrišča in tekanja, vse dinamike, ki se ob otrocih in zanje ustvarja v župnijah. To mora ostati. Če pa to primerno ovrednotimo, po mojem prepričanju ne kršimo nobenega zakona in nobene odločbe ustavnega sodišča.

Ste zagovornik morebitnih nadaljnjih sporazumov med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo?
To pot bi vsekakor podprl. Pomembno se mi zdi ustvarjati stabilne razmere za delovanje, ki jih taki sporazumi omogočajo. Ne gre samo za položaj katoliške Cerkev, ki je sicer izpostavljena zaradi številčnosti, temveč za vse verske skupnosti. Nerodno je, če vsaka vlada začne razmišljati, kako bi oblikovala življenje in pogoje delovanja verskih skupnosti. Na tem področju je pomembna trdnost ureditve. Navsezadnje se potem tudi vsaki vladi ni treba ukvarjati s tem vprašanjem, saj ima dovolj drugih težav.

Nestabilnost v državno-cerkvenem razmerju se je v zadnjih letih kazala zlasti v poskusih spreminjanja zakona o verski svobodi. Sodeč po besedah ministrice za kulturo sedanja vlada posegov v zakon ne predvideva. Kakšna so vaša pričakovanja glede zakonodajnega okvira?
Vesel sem, da se je sedanja vlada odločila, da ne bo posegala v veljavni zakon o verski svobodi, ki ga skoraj vse verske skupnosti v Sloveniji takšnega, kot je, ne le sprejemajo, temveč tudi izrecno podpirajo. Nobene potrebe ni, da bi ta vprašanja znova odpirali; tudi verske skupnosti si ne želijo tega. Čas krize zahteva vse naše moči na drugih področjih.

Pesnik in prevajalec sta oznaki, ki ju tudi Wikipedia dodaja vašemu imenu. Ste torej kulturnik. V kolikšni meri je sodobna sekularizirana družba, ki sicer pogosto išče duhovnost, odprta za krščanska kulturna obzorja?
Moram priznati, da nisem vedel, kako me predstavlja Wikipedia. Res sem napisal kakšno pesem in kaj prevedel, a zaradi tega sebe še ne bi imel za pesnika in prevajalca. To je bil del mojega prostega časa. Zdelo se mi je dobro, da vpogled v besedila, ki jih skozi prevajanje temeljiteje berem, omogočim tudi drugim.

A sprašujete me o dialogu Cerkve s kulturo. Ta dialog je nujno potreben. Tu je treba odpirati prostor. Pomembno pa se mi zdi, da ni samo Cerkev tista, ki odpira vrata kulturi, temveč, kar ste že sami nakazali, da se tudi kultura odpira duhovnosti. Kajti če kultura ni v dialogu z duhovnostjo, če tega dialoga ne išče ali ga morda celo noče, je obsojena na začasnost. To je kultura današnjega dneva, ki se je že jutri ne bo nihče več spominjal. Je muha enodnevnica. Pa ne verjamem, da bi si kultura to želela. Vsako ustvarjanje hrepeni po trajanju, če ne celo po brezčasnosti. Kultura mora postati ne samo tisti dejavnik, ki ugotavlja stanje duha v družbi, to je vsekakor njeno poslanstvo, ampak mora pomaga oblikovati konkretnega človeka za jutrišnji dan, ko prinaša upanje in luč. Luč je, samo odstreti, pokazati jo je treba. Če kultura tega upanja in te luči ne prinaša, je namenjena sama sebi. Vse, kar je namenjeno le samemu sebi, pa prej ali slej zamre in umre. Še enkrat: kultura je v našem času zelo poklicana v dialog z duhovnostjo – ne pravim, da zgolj s krščansko ali še določneje s katoliško. Kultura brez dialoga z duhovnostjo ne preživi.

Pogled v vaše dosedanje delo pokaže, da ste posebno pozornost namenjali družinam, kar se je denimo kazalo s tem, da ste povezani z Aninim skladom. Tudi v izjavi, naslovljeni na duhovnike svoje nadškofije, ste zapisali, da želite »veliko časa in moči posvetiti našim družinam«. Zakaj se vam to delo zdi tako pomembno, da ga postavljate tako rekoč na isto raven kot oznanjevanje evangelija in podeljevanje zakramentov?
Ker gre pri družini za globoko notranjo povezavo, za neko celoto. Namreč: evangelija ne oznanjamo brezobličnim posameznikom, vedno je namenjen konkretnemu človeku, ta pa živi v družini. Družina je njegov življenjski prostor: tam raste, tam se oblikuje, tam dobiva svojo hrbtenico, samobitnost. Po drugi strani pa živimo v času in ozračju, v katerem je družina zelo »bombardirana«. Na zelo različne načine ji skušajo jemati samostojnost, poslanstvo, notranje veselje. Živeti v družini je veselje. Zato se mi zdi tako pomembno skrbeti za družino. V letih pri Aninem skladu sem opazoval te družine. To so sicer praviloma družine, ki imajo več otrok, a to ne pomeni, da imajo vse recimo deset otrok. Na srečanja so prihajale tudi družine z dvema, tremi otroki – zaradi ozračja, ki se je tam ustvarjalo. Zlasti pri mamah sem videl, kako so z leti postajale vedno bolj ponosne na svoje družine, na svoje otroke. Ta naša pogosto tako anemična zahodna družba potrebuje sporočilo veselja, ki prihaja iz zdravih družin, ki so ponosne na to, kar so. Ljudje iz takih družin bodo takó, veselo in ponosno, nastopali tudi v družbi, gospodarstvu, politiki, znanosti, umetnosti, kulturi. Zato družine zaslužijo vso podporo – ne samo ljubljanskega nadškofa, temveč vse družbe in tudi politike.

Pa sva se vrnila na začetek pogovora. Zdi se, da želite prav veselje vplesti kot rdečo nit vaše škofovske službe.
Ne samo svoje službe. Rad bi, da bi se veselje prepletalo skozi življenje vsakega človeka. Vsak človek ga je vreden in je ustvarjen zanj: ustvarjen je iz božjega veselja za božje veselje; prihaja iz Ljubezni, da bi rasel v Ljubezen.

Več na: http://družina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/22.11.2014-2

 
Mojca M. Štefanič, Intenzivne priprave na 200-letnico »Svete noči« (Vir: Družina)

Društvo Sveta noč iz Salzburga se že dlje časa intenzivno pripravlja na 200-letni jubilej po vsem svetu verjetno najbolj priljubljene božične pesmi »Sveta noč«. Leta 2018 bosta minili dve stoletji, odkar je pesem prvič zazvenela v avstrijskem Oberndorfu. Salzburški nadškof Franz Lackner je izredno ponosen na to glasbeno dediščino: »Pesem prihaja iz Salzburga, razširila pa se je po vsem svetu«, je dejal kot častni gost srečanja Društva Sveta noč v letošnjem letu: »Po svojih najboljših močeh želimo spodbujati učinke te znamenite božične pesmi na mir v svetu!«

Predsednik omenjenega društva, Michael Neureiter, je na srečanju predstavil cilje jubilejnega praznovanja leta 2018: »Prizadevamo si, da bi na dejanskem kraju nastanka in drugih spominskih krajih znamenite pesmi izpostavili določene posebnosti, ki bi se obiskovalcem vtisnile v spomin.« Tako bi lahko v naslednjih štirih letih med seboj tesneje povezali tri kraje, ki jih povezujejo z nastankom pesmi: Mariapfarr, Lamprechtshausen/Arnsdorf in Oberndorf.

Udeleženci letošnjega srečanja Društva Sveta noč so obiskali salzburško stolnico in se seznanili z vsebino arhiva o priljubljeni božični pesmi s salzburške nadškofije.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/intenzivne-priprave-na-200-letnico-%C2%BBsvete-noci%C2%AB

 

MOLITEV
 

Adventni prt je že na mizi,

molitev, duša prosi milosti:

popačena je
zemlja mojega srca,

daleč, predaleč od Boga.

Kar moje je,

je umazano, nevredno.

Marija, ti izmij srce

z lepoto,

ki te krasi kot sveto,

da prazno, čisto, vredno

sprejelo bo Boga.

Iz zidov zla,

stebrov, ki me zapirajo v temo

rešuješ Ti,

saj greha ne poznaš,

Ti zmagala si,

Ti si pustila v razvalinah
kačji grad.

Marija, Mati brez madeža,

izprosi mi Luči
od Svetega Duha!

 

iz molitvene revije Magnifikat

1. adventna nedelja, nedelja Karitas

 

30. november
Mt 13,33-37

 

»Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar.« (Mr 13,35)
 

Opomin k čuječnosti

Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas. Bo kakor pri človeku, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, vsakemu lastno opravilo, in je vratarju naročil, naj čuje. Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj –, da vas ob nenadnem prihodu ne najde spečih. Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!«

Besede vere za vsakogar


Russel Shaw, Kakšno pomanjkanje poklicev?
Kljub nenehnemu govorjenju o pomanjkanju poklicev, tega v Katoliški Cerkvi pravzaprav ni. V resnici nam manjka razločevanja poklicanosti, in to je resničen problem. Upadanja števila kandidatov za duhovništvo, posvečeno življenje in druge oblike krščanskega pričevanja in služenja, bi bilo hitro konec, če bi več katoličanov, idealno bi bilo da vsi, opravilo razločevanje, sprejelo in živelo svojo edinstveno, nezamenljivo poklicanost od Boga - svojo osebno poklicanost.

Ideja osebne poklicanosti in prakse razločevanja sta tudi ključ za dokončen umik klerikalizma iz katoliškega življenja in zamenjave slednjega z zdravim razumevanjem odnosov med duhovniki in laiki. Osebna poklicanost in razločevanje poklicanosti sta poleg vseh drugih, ključna za pomoč laikom, da bi ti razumeli in sprejeli sebi lastno vlogo pri izvrševanju poslanstva Cerkve.

To so seveda težke besede. Pri tehtanju slednjih je koristno začeti s tremi različnimi toda povezanimi pomeni, ki jih ima beseda poklicanost v pogovoru verujočih.

 

Prevod po: C21 Resources, Boston College 2010
 

Gradiva
 
Duhovnost

Gradiva z izobraževanja za pastoralno načrtovanje, marec 2014

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah.

12. poglavje: Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 
Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas...
 
Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah
 

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik





Molitvena skupina Svete Družine

Molitvena skupina Svete Družine vabi k molitvi za domovino vsako sredo od 14.30-16.30, ki bo v Marijini kapelo pri sv. Jožefu v Ljubljani.

Prisrčno povabljeni posamezniki, predstavniki skupin, župnij, gibanj; laiki, duhovniki, redovnice in redovniki ter diakoni!

Dobrodošli bodisi krajši čas bodisi ostanete ves čas pri  molitvi.


Molitveni okvir:
14.30 - 15.30  molitev rožnega venca, molitev rožnega venca Božjega usmiljenja
15.30 -16.30   branje Božje besede,  kateheza, zahvaljevanje, slavljenje Boga.

 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana


urad.za.laike.lj@rkc.si
http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/

Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: urad.za.laike.lj@rkc.si







This email was sent to urad.za.laike.lj@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp