E-novice ŽPS


Št. 36 (28.10.2014), leto 2014
urad.za.laike.lj@rkc.si

TEOLOŠKI KOTIČEK

Poklicanost in poslanstvo laikov


Učenci v svetu

Naše krstno dostojanstvo nam pripoveduje, kdo smo in nas opremlja za delo, h kateremu smo poklicani. Krstno dostojanstvo duhovnika, preroka in kralja nam ne le govori, kdo smo, ampak nas tudi usmerja in opremlja za to, da lahko izpolnimo, kar se od nas pričakuje. Še več, razjasnjuje nam, da sami ne moremo opraviti dela, h kateremu smo poklicani. Mi to pogosto pozabljamo, a to ne velja za Sveto pismo. Tako sveti Luka po dokončanju svojega evangelija v Apostolskih delih zapiše naslednje besede: "V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil" (Apd 1,1).

Evangelij ni le zgodba o velikem učitelju, ki je tragično končal kmalu po začetku svoje poti in za katerim je ostalo nekaj učencev, ki so si morali odtlej prizadevati, da spomin nanj ne bo zamrl. Je zgodba o Bogu, ki je postal človek, umrl, vstal od mrtvih in nadaljuje svoje delo po svoji Cerkvi, ki je njegovo mistično telo.

Jezus to delo v svetu nadaljuje po svojem Telesu.
To pogosto pozabljamo in si mislimo, da je Cerkev le človeška družba "posnemovalcev", ki so se povezali ter vzpostavili množico pravil in obredov, da bi bili zaposleni po odhodu svojega učitelja. Toda resnica je taka kot jo je odkril Savel iz Tarza. Ko je preganjal Cerkev, se je na poti v Damask, soočil z vstalim Kristusom, ki ga je vprašal: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4) "Mene" ne "moje Cerkve" ali "moje posnemovalce". Jezus se popolnoma identificira s svojim Telesom in svoje delo v svetu nadaljuje po svojem Telesu.

To delo uresničujejo ne le duhovniki, škofje in papeži, ampak na poseben način tudi laiki, ki predstavljajo 98% Kristusovega Telesa.

 




AKTUALNE NOVICE

Marjana Debevec, Sinoda o družini: pot, iskanje in občestvo (Vir: Radio Ognjišče)

Redko kateri cerkveni dogodek je v medijih požel toliko pozornosti kot prav letošnja sinoda. Verjetno tudi zato, ker je prav družina tisti temelj, na katerem družba stoji ali pa propade. Kdor je spremljal le »laične« medije si je lahko ustvaril podobo, da med škofi vlada razdor in da je v Cerkvi skoraj prišlo do ponovnega razkola. Seveda je res, da so škofje imeli različna mnenja ali poglede na nekatera kočljiva vprašanja, kot je na primer prejemanje zakramentov s strani ločenih in na novo poročenih, pa tudi na homoseksualne skupnosti. Poudariti je treba, da pri tem ni šlo za vprašanje spreminjanja nauka Cerkve, ampak pastoralnega pristopa – oz. preprosteje povedano: najti načine, da bi tudi ljudi, ki ne živijo v krščanskih zakonih, vključili v življenje Cerkve in jih spremljali na njihovi poti do Boga. Tudi v včerajšnji oddaji Studio ob 17. je dr. Katarina Kompan Erzar poudarila, da je treba še posebej ljubeče spremljati tiste ljudi, ki so jim razpadle sanje. Na vprašanje, zakaj se Cerkev ne prilagodi času, in dovoli novo zvezo, je p. Cestnik odgovoril, da Cerkev ne more nazaj v Staro zavezo. Kristus nas je osvobodil in teološko smo drugačni. Kompan Erzarjeva pa je delala: »Če bi se Cerkev prilagodila svetu, bi se prilagodila tistemu, pred čemer ljudje bežijo. Ljudje nočejo biti ločeni, nočejo biti razočarani in razboleni.« V te ljudi pa je treba verjeti in jim pomagati poglobiti vero, je prepričana. »Če pa Cerkev reče: saj je vseeno, če si ločen, ali ne, ali pa nobeden se ne sme ločiti, vsi se lahko ločijo, to ne pomeni odzvati se svetu. Svet tega noče«, je bila odločna Kompan Erzarjeva. Želi pa si, da bi s sinodo bolj prišla do izraza veličina ljubezni med moškim in žensko in vera v to, da Bog za tem stoji.

Po drugi strani pa je bila lepota tokratne sinode prav v tem, da so vsa ta mnenja izrazili in skupaj iskali rešitve. Niso se bali pogledati v oči raznim ranam sodobne družine, ki so na različnih celinah mnogovrstne, ampak so o njih odprto razpravljali. Na veliko kritik je naletelo vmesno poročilo, zato pa so imeli škofje v naslednjih dneh po skupinah možnost, da so ga popravili in prispevali svoja dopolnila. Kot so poudarili sinodalni očetje pri tem ne gre za spremembo nauka, ampak za odprto srce, ki sprejme ranjenega. »Cerkev se ne sme truditi ugajati svetu, ampak svet voditi k Bogu«, so bili odločni.

In kaj je prišlo v teh dneh posebej do izraza?
Eden od pomembnih poudarkov je bil ta, da je krščanska družina prva evangelizatorka drugih družin in da naj bi se zakonci med seboj bolj podpirali. Pri tem igrajo veliko vlogo prav različne skupnosti in gibanja, ki ne organizirajo le priprave na zakon, ampak stojijo zakoncem ob strani v vseh obdobjih življenja. Govorili so tudi o nujnosti prenove jezika pri oznanjevanju evangelija družine. Po eni strani sodobni človek odklanja nauk Cerkve, po drugi strani pa ga sploh več ne pozna. Prav krščanski zakonci so tisti, ki naj bi pričevali za privlačnost in lepoto zveze, utemeljene na zakramentu, ki traja za vedno. Po drugi strani pa je sinodo zaznamovala velika odprtost do tistih parov, ki jim takšen zakon ni uspel, ki živijo v stiskah in trpljenju. O tem so spregovorili tudi člani Novih družin, ki so se v dneh sinode srečali z nekateri sinodalnimi očeti. Preko svojih izkušenj so pričevali o življenju z ljudmi z obrobja, k čemur nas vabi tudi papež Frančišek. »Ko se srečaš s temi ljudmi«, je povedal soodgovorni za gibanje Novih družin Alberto Friso, »jih ne moreš takoj vprašati, ali so cerkveno poročeni, ali živijo skupaj, ali so ločeni. Mi vse sprejmemo takšne, kot so, jih ljubimo, jih pozorno poslušamo, in jim v pravem trenutku poskušamo pomagati. Vsem pa oznanjamo isto sporočilo: Bog te neizmerno ljubi. Noben človek ni izključen iz te Božje ljubezni«. Ta evangeljska logika je izžarevala iz pričevanja P., ki je zvest ženi, kljub temu, da se je ločila od njega, saj »sva v Bogu še vedno združena«, je dejal, ali pa T., ločena, ki živi z drugim moškim. Opisala je svojo neizmerno bolečino, ko ni mogla spremljati sina k obhajilni mizi, vendar kljub temu ostaja zvesta prepovedi obhajanja. Spregovorila pa sta tudi misijonarska zakonca iz Italije, ki sta skupaj z otroki osem let preživela v Hondurasu, da bi tam podpirala druge družine.

Predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce je o svojih pričakovanj pred sklepom sinode takole odgovorila: »Lahko pričakujemo, da se bo Cerkev bolj zavedla vseh ljudi, ki trpijo v različnih družinskih okoliščinah. Predvsem pa, da jih bo spremljala in jih sprejela za svoje člane, ki jih je treba prijeti za roko in jih peljati na poti k Bogu. Pomembno pa se je tudi zavedati, da v vseh družinah obstaja neka vrednost, tudi v tistih, ki trpijo, saj trpijo zaradi nekega odnosa, ki ga je Bog želel in treba je najti način, da bi ga znova zgradili.«

Papež Frančišek: Cerkev mora na široko odpreti svoja vrata
Posebno pomenljiv je bil nagovor papeža Frančiška ob sklepu sinode, ki je sicer vseh 14 dni le tiho poslušal različna mnenja škofov. »Kristusova Cerkev je na razpolago vsakemu človeku, se ne boji in ima odprta vrata«, je poudaril sveti oče. Spregovoril je tudi o trenutkih napetosti med sinodalnimi zasedanji, pa tudi o milosti in lepoti soočanja mnenj.

Papež je bil tokrat zelo jasen in se ni bal opozoriti tako tistih, ki vztrajajo na svojih okopih in se bojijo pogledati ven. Zanje je uporabil izraz 'sovražna otrplost': „To pomeni zapreti se v črko zakona in ne pustiti, da bi nas Bog presenetil; zapreti se v gotovost tega, kar poznamo in ne v to, kar se moramo še naučiti in doseči. Vse od Jezusovih časov je to skušnjava prizadevnih, natančnih in skrbnih, ki jih danes imenujemo tradicionalisti in tudi intelektualisti.“

Po drugi strani pa je bil jasno odločen do tistih, ki bi Cerkev rajši prilagajali sodobnemu svetu. Gre za skušnjavo tega, kar papež imenuje 'uničevalno dobrotništvo', ko v imenu lažnega usmiljenja povijejo rane, še preden bi jih pozdravili; ko se ukvarjajo s simptomi, namesto z vzroki in izvori. "Od tu izhaja tudi skušnjava, da bi stopili s križa, da bi zadovoljili ljudi, ne bi pa ostali na križu, da bi izpolnili Očetovo voljo; skušnjava, da bi se uklonili posvetnemu duhu, namesto da bi ga očistili in ga vdali Božjemu Duhu", je bil odločen papež. Spregovoril je tudi o raznih komentarjih v medijih, ki so govorili o konfliktu v Cerkvi. Vendar po njegovih besedah sinoda ni nikoli postavila pod vprašaj temeljne resnice o zakramentu zakona: neločljivosti, edinosti, zvestobe in odprtosti življenju. »Cerkev se ne boji zavihati si rokave in vliti olja in vina na rane ljudi«, je dejal. Gre za Cerkev, ki ne gleda na človeštvo iz steklenega gradu, da bi ga obsojala in delila. Na koncu pa je takole izrazil čudovito definicijo Cerkve: „To je ena sama, sveta katoliška, apostolska Cerkev, sestavljena iz grešnikov, ki so potrebni usmiljenja. To je Cerkev, prava Kristusova nevesta, ki poskuša biti zvesta svojemu Ženinu in njegovemu nauku. To je Cerkev, ki se ne boji jesti in piti s prostitutkami in grešniki. To je Cerkev, ki ima na široko odprta vrata, da bi sprejela potrebne, skesane in ne samo pravičnih ter tistih, ki mislijo, da so popolni.

Gre za Cerkev, ki se ne sramuje brata, ki je padel in se ne dela, kot da ga ni videla. Še več, čuti se skoraj dolžna znova ga dvigniti in ga spodbuditi, da bi nadaljeval pot ter ga spremljati do dokončnega srečanja z njegovim Ženinom v nebeškem Jeruzalemu.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/159/komentarji/15195/
 

1. november - vsi sveti (Vir: Katoliška cerkev)

V Katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. Ta dan bodo maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih. Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.

Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom,  mučencem in vsem svetnikom.

Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.

Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40). Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti. Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/1-november-vsi-sveti
 

K. H., Begunska zgodba epskih razsežnosti (Vir: druzina.si)

Vsak dan poslušamo zgodbe o beguncih iz afriških in drugih dežel, kjer divja vojna in revščina, zgodbe ljudi, ki bežijo iz vseh vrst sužnosti v svobodo. Papež Frančišek je lani poleti ganil ves svet, ko je obiskal otok Lampedusa, prvo postajo na stotine tisočev pribežnikov iz revnih afriških dežel. »Kdo od nas je kdaj jokal zaradi vsega tega? Kdo je jokal zaradi smrti teh bratov in sester? Kdo je jokal zaradi mladih mamic, ki so bile na ladjah s svojimi otroki? Zaradi teh ljudi, ki so želeli nekaj, da bi lahko preživeli svoje družine?« se je vprašal papež Frančišek pred kamerami in snemalniki največjih svetovnih medijskih hiš.

A če ob fotografijah in posnetkih »sodobnih beguncev« vendarle ne moremo ostati ravnodušni, prepogosto zamahnemo z roko, ko nanese tema na slovenske begunce v naši polpretekli zgodovini. Še več: kako malo Slovencev ve za zgodbo od 20 do 25 tisoč slovenskih beguncev, ki so po drugi svetovni vojni morali zapustiti svoje domove in oditi čez Ljubelj na Koroško! Povojno dogajanje v koroških taboriščih je bilo dobrih petdeset let popoln tabu, še danes je v šoli, medijih in drugod tema obravnavana »z ideološko povsem izkrivljenimi predznaki«.

Fenomen begunstva, ki je po vojni zadel slovenski narod, je ohranjen ne le v spominu preživelih, ki so se povečini razkropili po Severni in Južni Ameriki, ampak tudi na prek 20 tisoč fotografskih posnetkih avtorja Marjana Hočevarja in drugih fotografov. Rafaelova družba, ki je fotografske posnetke dobila v hrambo, je oblikovala več različic fotografskih razstav, ki so že bile na ogled na več kot sto krajih v Sloveniji. Ena od različic razstav je v oktobru na ogled v galeriji Družina, postavljena je ob izidu knjige Cvetoči klas pelina, ki sta jo skupaj izdala Rafaelova družba in založba Družina.

Vsaj zaradi dvojega bi razstavo moral videti vsak Slovenec. Prvo je odkritje, kaj je Slovenec sposoben ustvariti, ko mu je najhuje, ko je pregnan, ko mu je vzeto vse. »Pred nas stopi izbruh izjemne življenjske moči, reda in organiziranosti, poguma, marljivosti in ustvarjalnosti. Vse to kljub skrajni stiski ob izgubi doma in premnogih najbližjih, kljub zasužnjeni domovini, kljub lakoti in bednim bivalnim razmeram,« kot je zapisano v spremni besedi.

Drugi razlog pa je namig fotografom: kako lepe in kakovostne posnetke so delali fotografi, ko še ni bilo vsemogočih »photoshopov«, retuširanja in drugih tehnik izboljšav posnetkov. Razstava, ki je na ogled v galeriji Družina je lahko preprosta učna ura vsakemu fotografu, kakšna reportažna fotografija ostane za vedno.

Ganljivo je, ko v teh dneh prihajajo na razstavo obiskovalci od vsepovsod in na fotografijah najdejo svoje sorodnike, vaščane, znance, katere so morda celo poznali ali pa so o njih poslušali. Velika večina fotografij je podpisanih, pri tem imata veliko zaslug Anica in Lojze Starman iz Špitala, ki sta vse fotografije natančno pregledala, iskala po Ameriki, Kanadi in Argentini še živeče ljudi, ki so pomagali prepoznavati osebe in dogajanje na fotografijah.

Kajetan Gantar je na enem od odprtij razstav dejal: »V taborišču ni nastala samo gimnazija, ampak tudi osnovna šola, poklicne šole, otroški vrtec. Zgrajena in okrašena je bila kapela, urejena je bila splošna knjižnica, zdravstvena ambulanta, nastajale so šiviljske, krojaške, čipkarske, čevljarske, mizarske delavnice. Prirejala so se miklavževanja, koncerti, gledališke igre, telovadni nastopi. Osnovala se je tiskarna, kjer se je tiskal dnevni časopis, šolski učbeniki, pesniške zbirke in druga literatura.«

Utrip slovenske taboriščne zgodbe, ki nosi po besedah Johna Corsellisa epske in herojske razsežnosti, se vsaj malo začuti ob ogledu razstave v galeriji Družina. Odprta je vsak delavnik od 9. do 17. ure. Na razstavi lahko prelistate in tudi kupite monografijo Cvetoči klas pelina, ki sodi na knjižno polico vsakega zavednega Slovenca.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/begunska-zgodba-epskih-razseznost


Branko Cestnik, Zmaj in strelovod (Vir: Časnik)
 
Menda so v beli Ljubljani v tamkajšnjem najbolj odličnem hramu kulture te dni na oder postavili neko posmehljivo in zlobno reč o slovenski Cerkvi. Saj razumem. To jim je dovoljeno. Kaj drugega ne. Za to so plačani. Za kaj drugega ne. A naj ob tej priložnosti pristavim svoj blogerski piskrček in podam izsek iz nekega esejčka, ki sem ga objavil v Družini leta 2007. (...)

Kakšne podobe Cerkve izrisuje proticerkveni laicizem? Da je Cerkev risana kot prvi problem sodobne družbe, torej kot hudobni zmaj. Da je Cerkev služi kot strelovod za sproščanje družbenih napetosti.

Cerkev kot zmaj
Kdor je gledal Trenja o problemu pedofilije (7.6.2007), ve, o čem govorimo. Stranka SNS je v problematiki pedofilije zaznala novo “tržno nišo”. Najprej diskurz pedofilije pojača do apokaliptičnih razsežnosti, s čimer vznemiri in prestraši vsakega starša. Nato ta isti strah staršev preusmeri proti Cerkvi, ki tudi drugod po svetu v neolaicističnih scenarijih pač igra vlogo hudobnega zmaja, ki žre majhne otroke. In končni cilj operacije: Prestrašena mamica bo na tem, da bo le v SNS videla tisto legijo svetih Jurijev, ki bo zaščitila slovensko milo otročad pred hudobnim zmajem.
Drugi, bolj usoden in intriganten cilj je v utišanju Cerkve. Zmaj namreč nima pravice do govora in zagovora. Vest moralno razrutih ljudi je tako na varnem pred Besedo, ki prihaja iz Cerkve. Ali vesti spolno sprevrženih ne godi novinarsko dokazovanje, da “je Cerkev polna pedofilov”? Ali lopovu, ki je ukradel podjetje ne godi spoznanje, da “se tudi Cerkvi gre samo za denar”? Ali politiku, katerega krvavoroki mentorji so od leta 1945 naprej z gestapovskimi metodami vladali Sloveniji, ni na kožo pisano historično-ideološko stališče, češ “Cerkev je zažgala na milijone evropskih žensk in pobila na milijone ameriških Indijancev”? Skratka, grešnikova vest je tista, ki “potrebuje”, “proizvaja” in potencira podobo grešne Cerkve – podobo vsakomur nevarnega zmaja.

Proticerkveni politik je po eni strani priložnostni izvajalec tega notranjega nareka, po drugi pa nevaren manipulator nezavednih (anti)religioznih vzgibov.

Cerkev kot strelovod
Bolj ko bo svet grd in frustriran v svoji grdoti, bolj se bo jezil na Cerkev. Več ko se bo nabralo temnih naelektrenih oblakov na nebu zahodne civilizacije, več strel bo udarilo v zvonik Petrove stavbe. Psihoanalitiki bi dejali, da gre pri tem za obračun z intrapsihično podobo Boga, ki ga ranjena vest vidi kot vrhovnega krivca za človeško nesrečo. Cerkev je tisti simbol, na katerega bodo ljudje stesali svojo jezo nad življenjem.

Ostanimo pri aktualnem primeru. “Pridobitev” spolne revolucije je, da je splošna spolna in zakonska morala v razsulu, kar ima strahotne posledice za mlajši rod, v naslednji fazi pa ogroža socialno in biološko stabilnost celotne civilizacije. Toda namesto ostre analize, ki bi jo morali opraviti verniki t.i. svobodne ljubezni o tem, kaj je šlo narobe, se pojavi proticerkveni refleks. Našli se bodo novinarji in zviti politiki ter razširili novico, da je največ gnusnega spolnega greha prav med cerkvenimi posvečenci. Da je celibat v svojem okolju leglo seksualnega zla, danes trdijo že nekateri akademiki.
Na ta način to, kar se hudega godi med moškim in žensko, po pravilu strelovoda pokasira katoliški celibater. Kar so zavozili razuzdani hipiji in pogrošni freudisti, mora danes boleti Cerkev! Ni važno, če podatki kažejo, da je največ pedofilije med domačimi stenami, in ni važno, če trume evropskih moških hodijo na seksualni turizem v ekzotične dežele, kjer za nekaj dolarjev dobiš desetletno deklico, važno je le, koliko je tega med duhovniki! Ponavlja se Kajfeževa prerokba, ki jo lahko prevedemo takole: Bolje da mučimo nekaj duhovnikov, kot da mučimo ves grešni narod (prim Jn 11,50).

To ni nič novega. Že iz časov starozaveznih prerokov vemo, da oblast in ljudstvo, ki ju prerok zasači v grehu in ju ostro kritizira, v lastno obrambo za edinega problematičnega, edinega, ki je vzrok družbene in celo kozmične nesreče, razglasita ravno božjega moža. “Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?” je rekel pokvarjeni oblastnik Ahab preroku Eliju v času hude suše in lakote (prim. 1 Kr 18,17).

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2014/10/28/zmaj-in-strelovod/
 

Katja Cingerle, Duh Assisija v Celju (Vir: Družina)

Po češčenju najsvetejšega je zbrane nagovoril frančiškan in ljubljanski nadškof p. Stane Zore. Sledila je predstavitev svetega Ludvika, nato pa so se frančiškani povzpeli na Miklavški hrib.

Na isti dan se je začel enoletni projekt molitve za mir. Molitvi se bodo pridružile župnije, v katerih delujejo frančiškani ali člani svetnega reda. Na lanskem srečanju na Brezjah je vzklila ideja, da bi istočasno z molitvijo potovala po omenjenih župnijah oljenka miru, kar se letos že uresničuje. Vse redovi se tudi že pripravljajo na leto posvečenega življenja, ki se bo začelo s praznikom vseh svetih.

Stane Zore je govoril o žalosti in zlu. Po njegovih besedah so dve vrsti žalosti: prva je »žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato človeka«. Druga pa »prihaja iz pretresenosti spričo resnice. Ta žalost privede človeka do spreobrnjenja, do upora zopet zlo, ozdravlja, ker uči človeka na novo upati in ljubiti.« Prvo žalost, ki je žalost obupa in konca, pooseblja Juda, drugo obliko žalosti pa predstavlja Peter, saj zaradi prizadetosti ob Jezusovem trpljenju zajoka. »Ta jok je zdravilen. Solze preorjejo zemljo njegove duše, začne znova in postane nov iz srečanja z Gospodom,« je dejal Stane Zore. To je pozitivna oblika žalosti.« Dodal je še, da moramo biti močni, ko se bojujemo proti zlu, vendar pa je kritiziral človekovo željo po mašlčevanju, kateremu je nasprotno odpuščanje. Človeško je vrniti milo za drago, delo Boga in tistega, ki živi po njemu, pa je odpuščanje. V njem ni pravičnosti, temveč ljubezen. »Bog je ljubezen.« V odpuščanju ni niti sence po maščevanju. Ob koncu je pater spregovoril o miru. Ta se začenja v Jezusovem odnosu z očetom.« Od tod pa izvira odpuščanje.

Vir: Družina, Radio Ognjišče

Več  na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/duh-assisija-v-celju
 

Pomagajmo prizadetim v neurju (Vir: Radio Ognjišče)

Karitas zbira pomoč za prizadete v nedavnem neurju na transakcijskem računu SI56 0214 0001 5556 761. Pod namen plačila vpišite POPLAVE SLOVENIJA pod sklic pa SI00 201. Pet evrov za poplavljene pa lahko prispevate tudi z SMS-sporočilom KARITAS5 na številko 1919.
Slovenska karitas se z zbiranjem sredstev in s pomočjo prizadetim odzvala tudi na poplave, ki so v začetku septembra najbolj prizadele Dolenjsko, Belo Krajino, Prekmurje in druga območja vzhodne Slovenije. 72 prizadetim gospodinjstvom je bilo do zdaj razdeljenih 50.000 evrov pomoči. Nekaj dodatnih vlog je še v reševanju, so sporočili s Slovenske karitas.
 

Mojca M. Štefanič, Na smrt obsojena Asia Bibi pisala papežu (Vir: Radio Ognjišče)

Zaradi domnevnega bogoskrunstva na smrt obsojena pakistanska kristjanka Asia Bibi je napisala pismo papežu Frančišku. V njem ga prosi, naj moli za njeno izpustitev iz ječe, kot je minuli konec tedna poročal spletni portal The Vatican Insider: »Papež Frančišek, sem Tvoja hči, Asia Bibi. Rotim Te: moli za mojo rešitev in mojo svobodo. V tem trenutku se lahko prepustim le Bogu, Vsemogočnemu, ki zame lahko stori vse.«

Prejšnji teden so iz Pakistana sporočili, da je sodišče v pakistanskem mestu Lahore zavrnilo pritožbo matere petih otrok, ki je bila leta 2010 zaradi domnevnega bogoskrunstva obsojena na smrt. Muslimani v njeni domači vasi so jo obtožili, da je žaljivo govorila o preproku Mohamedu, kar pa Bibijeva zanika. Njeni odvetniki se zdaj želijo obrniti še na vrhovno sodišče. Tako papež Benedikt XVI. (2005-2013) kot tudi papež Frančišek sta v preteklosti že večkrat zahtevala izpustitev kristjanke. 

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/na-smrt-obsojena-asia-bibi-pisala-papezu

 
MOLITEV
 

Izza gore zarje žar

rosno jutro razsvetli.

Novi dan, razkošni dar,

Bog človeku izroči.

Vedno znova, dan za dnem,

zmaga sonce nad nočjo.

Zdaj spet, grešni človek, smem

z upom gledati v nebo.

Kdor kesanje obudi,

vključi v Božji se načrt,

čista duša dozori

za nebo, za rajski vrt!

 

iz molitvene revije Magnifikat

Spomin vseh vernih rajnih

 

2. november
Mt 5, 1-12


»Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.« (Mt 5,8)
 
Govor na gori
Ko je videl množice, je šel na goro in, ko je sédel, so k njemu stopili njegovi učenci. In odprl je usta in jih učil:

Blagri
»Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali tudi preroke, ki so bili pred vami.
 

 

Besede vere za vsakogar


Henri Nouwen, Pripraviti se na smrt
 

Nekateri ljudje pravijo, da se bojijo umreti. Drugi trdijo, da se ne bojijo. Toda večino ljudi je res strah umreti. Biti podvržen slabšanju gibanja in duha, trpeti od napredujočega raka, živeti z uničujočimi učinki bolezni, postati breme za svoje prijatelje, izgubiti nadzor nad svojim gibanjem, poslušati ali govoriti polresnice, pozabljati nedavne dogodke in imena svojih obiskovalcev - vse to so stvari, ki se jih resnično bojimo. Zato ni presenetljivo, da včasih rečemo: "Upam, da to ne bo dolgo trajalo. Upam, da bom umrl hitro zaradi srčne kapi in ne po dolgi in težki bolezni."

Toda ne glede na to, kaj mislimo ali upamo, ne moremo predvideti svoje smrti in brez koristi je, da se s tem obremenjujemo. Nanjo se moramo pripraviti. Priprava na smrt je najpomembnejša naloga v življenju, še posebno če verjamemo, da smrt ni popolno uničenje naše identitete, ampak pot k njegovemu polnemu razodetju. Jezus nam smrt opisuje kot trenutek, v katerem sta združena popoln poraz in zmaga. Križ, na katerem je Jezus umrl simbolizira to enoto poraza in zmage. Jezus nam o svoji smrti govori, ko trdi, da bo povzdignjen: povzdignjen na križ in v vstajenju. Jezus želi, da bi bila naša smrt podobna njegovi, pregnani s sveta toda sprejeti pri Bogu.

Kako se lahko pripravimo na smrt? S tem, da vsak dan živimo z gotovostjo, da smo Božji otroci, katerega ljubezen je močnejša od smrti. Nekoristno je opazovati in se spraševati o zadnjih dneh našega življenja. S tem, ko vsak dan praznujemo, da smo Božji ljubljeni sinovi in hčere, lahko živimo svoje zadnje trenutke, ne glede na to ali bodo dolgi ali kratki, kot dneve rojstva. Trpljenje smrti je podobno trpljenju poroda. Po slednjem zapuščamo ta svet, da bi se rodili v polnost Božjih otrok.

Sveti Janez jasno trdi: "Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. 2 Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je." (1 Jn 3,1-2).

S tem ko potrdimo to, kar smo že sedaj, se lahko bolje pripravimo na to, kar bomo nekoč postali.

Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen
Gradiva
 
Duhovnost

11. poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja poklicanost in poslanstvo

12. poglavje: Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

 Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah.

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 
Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si! 
 

Vabimo vas...
 


Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik


Srečanje članov ŽPS

Srečanje članov ŽPS bo potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8. novembra, bo srečanje za udeležence iz dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15. novembra, pa bo srečanje za udeležence iz dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Namen srečanja je prepoznavati, potrditi ter okrepiti poklicanost in poslanstvo laika/duhovnika.

Navedeno srečanje bo obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca novembra, zato ste k udeležbi poleg predstavnikov ŽPS, ki so se že doslej udeleževali izobraževanj za pastoralno načrtovanje, vabljeni vsi župniki in drugi člani ŽPS.






Molitvena skupina Svete Družine

Molitvena skupina Svete Družine vabi k molitvi za domovino vsako sredo od 14.30-16.30, ki bo v Marijini kapelo pri sv. Jožefu v Ljubljani.

Prisrčno povabljeni posamezniki, predstavniki skupin, župnij, gibanj; laiki, duhovniki, redovnice in redovniki ter diakoni!

Dobrodošli bodisi krajši čas bodisi ostanete ves čas pri  molitvi.


Molitveni okvir:
14.30 - 15.30  molitev rožnega venca, molitev rožnega venca Božjega usmiljenja
15.30 -16.30   branje Božje besede,  kateheza, zahvaljevanje, slavljenje Boga.

 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana


urad.za.laike.lj@rkc.si
http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/

Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: urad.za.laike.lj@rkc.si







This email was sent to urad.za.laike.lj@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp