E-novice ŽPS


Št. 34 (20.10.2015), leto 2015
urad.za.laike.lj@rkc.si

AKTUALNE NOVICE

Sinodalni očetje nadaljujejo z razpravo o poslanstvu družine (Vir: Katoliška Cerkev, Radio Vatikan)
 
Generalno zasedanje škofovske sinode o družini se nadaljuje z razpravo o tretjem delu delovnega gradiva Instrumentum Laboris, ki je namenjen vprašanju poslanstva družine danes. Med osmo generalno skupščino so udeleženci sinode predstavili poročila manjših skupin, zatem pa so sinodalni očetje nadaljevali s svojimi govori. P. Federico Lombardi je izpostavil nekaj vsebinskih poudarkov. V sinodalni dvorani se je poudarilo formacijo zaposlenih na cerkvenopravnem področju ter bilo rečeno, da je pravno pristopanje k primerom zakonske zveze pomembna pastoralna dejavnost. O vprašanju sprejemanja je bilo rečeno, da je ravno krščanska družina, ki živi v ljubezni, najbolj zmožna nuditi sprejemanje in pomoč pri ozdravljanju ran. Poudarila se je tudi resnost problemov, ki so povezani z mešanimi zakoni in različnimi obredi, o čemer so govorili predvsem tisti, ki prihajajo iz Azije in Afrike. Pri tem je bilo rečeno, da je v mešanih zakonih treba videti pozitiven vidik ter tudi priložnost za dialog, je med drugim povzel p. Lombardi.

 
Osma generalna skupščina

Poglejmo nekaj osrednjih tem, ki so prišle v ospredje na dopoldanski skupščini. Beseda je tekla o posvojitvi otrok, pri čemer je bilo povedano, da posvojitev ničesar ne odvzame starševstvu, ampak doda razsežnost zastonjskosti. O ničnosti zakona sta bila narejena dva poudarka. Najprej, da je razlog za ničnost lahko pomanjkanje vere. Zatem pa je bila še izpostavljena potreba po ustrezni pripravi na zakrament zakona. Če se želimo izogniti ločitvam, je bilo rečeno, je treba pripraviti pastoralo, ki bo spremljala mlade do poroke in tudi po njej. To spremljanje pa se nanaša na celotno skupnost vernikov. Tudi na tem področju so namreč potrebni solidarnost, sodelovanje in povezovanje med posvečenimi in laiki.

V sinodalni dvorani je bil govor tudi o družinski krhkosti, predvsem tisti, ki je bila povzročena in ne prostovoljno izbrana. Poleg usklajenosti z doktrino je treba govoriti tudi spremljanju ranjenih družin proti prihodnosti, brez obsojanja zaradi preteklosti. Pri tem je bila poudarjena ustrezna formacija duhovnikov, da bi znali spremljati družine na odgovoren način in s poglobljeno duhovnostjo. Pastirji naj so pozorni in sočutni do vseh, ne da bi pri tem bili v nasprotju z zakramenti. Med skupščino je beseda tekla tudi o neporočenih, ki živijo skupaj, in o civilnih porokah. Spomnilo se je tudi na mnoge migrante, ki se v državi bivanja ne morejo poročiti zaradi pravnih in birokratskih omejitev.

Spregovorilo se je še o državah, ki hočejo z novimi zakoni redefinirati zakon in družino ter tako omogočiti homoseksualne poroke. Tu je bila poudarjena potreba po varovanju pravice otroka, da ima eno mater in enega očeta. Ta pravica se ne sme zanemariti zaradi egoističnih izbir odraslih. Izpostavljeno je bilo, da je katoliškim šolam treba zagotoviti možnost, da tudi na tem področju nadaljujejo z učenjem o evangeljskih vrednotah. In navsezadnje, pristopilo se je še k temi varovanja življenja od spočetja do naravne smrti, pri tem pa bila izpostavljena zaščita žensk, da ne bi bile žrtve nasilja in predsodkov.
 
Deveta generalna skupščina
Na začetku popoldanske skupščine, torej devete po vrsti, je udeležence sinode na kratko nagovoril papež Frančišek. Povedal je, da so mu po splošni avdienci mnogi dejali, da molijo za sinodo. Ta skupna molitev za zasedanje je po papeževih besedah nekaj zares lepega.

Sinodalni očetje so na skupščini v ospredje postavili naslednje teme. Najprej se je govorilo o vprašanju pristopanja k zakramentoma sprave in evharistije za ločene in ponovno poročene. V nekaterih primerih bi se zakramenta lahko omogočila tistemu, ki se zaveda, da živi v grehu, in ki ne želi več grešiti. Do dovoljenja pa bi moralo priti na podlagi treh kriterijev: razločevanje vsakega primera posebej; zgledno vedénje ločenih in civilno ponovno poročenih, v skladu s tako imenovano 'potjo spokornosti'; pristopanje k zakramentom samo v primerih obhajanja maš ob posebej pomembnih dogodkih. Kar se tiče ostalih primerov je bilo rečeno, da Cerkev nikogar ne izključuje in da Kristus ni prišel zaradi zdravih, ampak zaradi bolnih. To pomeni, da je ločene in ponovno poročene treba spremljati, ljubiti in jim odpuščati, saj so tudi oni del Cerkve in deli Kristusovega telesa. Predlagalo se je, naj razlaganje kanonskega prava o omenjenem vprašanju ne bo pretirano togo. Pri tem se je pozvalo ločene in ponovno poročene osebe, naj niso razlog za pohujšanje. Tudi zato, ker se včasih pozablja, da ima evharistija predvsem odrešilno vrednost za človekovo dušo. Poudaril se je pomen ustrezne pastorale, ki bo nauk krepila, ne pa ga slabila. Pomembno je, da Cerkev ne ustvarja iluzij.

Ponovno je bila izpostavljena potreba po ustrezni pripravi mladih na poroko, beseda pa je tekla tudi o poročnem bogoslužju. O slednjem je bilo povedano, da je pomembno, da mladoporočenca v celoti razumeta vrednost zakramenta, ki družini daje veselje in upanje. Izogibati pa se je treba komercializaciji dogodka.

Sinodalni očetje so se večkrat vrnili k vprašanju spremljanja oseb, ki so na področju zakonskega življenja doživele neuspeh. Izpostavljena je bila odgovornost Cerkve, da gre naproti ranjenim družinam, jim pogumno oznanja Božjo ljubezen ter kaže pot, po kateri naj gredo.

V sinodalni dvorani se je prav tako govorilo o povezanosti med rojevanjem in spolnostjo, posebej pa se je spomnilo na mnoge zakonce brez otrok. Predlagalo se je, da bi  tudi njim bil posvečen poseben del v končnem dokumentu sinode. V tem kontekstu se je nato govorilo o tako imenovani ''maternici v najemu''. Poudarjeno je bilo, da ta praksa postavlja številne etične probleme ter da nikakor ne predstavlja pravice do materinstva. Ravno nasprotno, je pomanjkanje spoštovanja do dostojanstva in človekovih pravic. Sledil je poziv k spoštovanju otroka kot dar in ne kot opravilo, ki ga je treba opraviti pod vsakih pogojem.

Med ostalimi temami sta v ospredje prišli še položaj migrantskih družin in družine, ki so žrtve terorizma.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/8-sinodalni-ocetje-nadaljujejo-z-razpravo-o-poslanstvu-druzine
 
 
Nadškof Zore o razločevanju poklicanosti družine (Vir: Katoliška Cerkev)
 
Za sinodalnimi očeti ter drugimi udeleženci sinode so sledili govori na generalnih skupščinah in razprave po skupinah o drugem delu Instrumentum laboris, ki v ospredje postavlja Razločevanje poklicanosti družine in delno že tudi o tretjem delu dokumenta, ki nosi naslov: Poslanstvu družine danes. O drugem delu sinode je za Radio Vatikan ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pripravil sledeče poročilo.

»Kot rečeno, razpravljali smo o razločevanju poklicanosti družine in smo že takoj na začetku ugotovili, da je naslov premalo natančen, ker ne daje kriterijev, po katerih to razločevanje poteka. Zato je bilo takoj dodano, da bi bilo potrebno dodati temu naslovu: V luči Božje volje, v luči Božjega razodetja in učenja Cerkve. Skratka, v vseh skupinah, tudi v naši, je prišlo do izraza mnenje, da je ta del pravzaprav nekakšno srce celotne sinode in da mora to biti tudi središče sinodalnega dokumenta, ki se potem nekako razvršča v treh krogih.

Najprej gre za poslušanje Besede, ki je Jezus sam, njegovo učenje o družini in zakonu, kakor to beremo v Svetem pismu, zlasti v prvem in drugem poglavju Lukovega evangelija. Tukaj lahko zelo lepo vidimo, kako Bog stopa iz sebe v Jezusu Kristusu, v človeško družino in v človeški družini raste za tisto poslanstvo, ki mu ga je namenila Očetova volja po odrešenju človeštva. Potem je tisti drugi krog, ki je poslušanje Jezusovega učenja, ki potem odmeva v besedi apostolata Cerkve in sedanjega cerkvenega učiteljstva, se pravi skozi zgodovino in danes. Gre za en sam nepretrgan tok, neko organsko rast učenja Cerkve o družini in zakonu. V tretjem krogu pa potem poslušamo Jezusov evangelij v življenju zakona in družine. Kako ga potem družina in še prej zakon živita. Gre torej za tisti središčni del sinode, ki bi morala prinesti novo in poglobljeno razmišljanje o teologiji zakona in družine. In to bi moral pravzaprav biti glavni sad sinode.

V razmišljanjih je bilo zelo poudarjeno, da bi morala biti posebej izpostavljena zakramentalnost zakona, saj v tem ključu lahko postane razumljena tudi zgodovinska slika zakona in zgodovinska slika družine. Po drugi strani pa ravno v zakramentalnosti zakona vidimo, kako Bog ne nalaga nekega bremena zakoncema, ampak kako Bog prihaja na pomoč s svojo milostjo in svojo ljubeznijo dvema, ki hočeta združiti svoje življenje v trajno zvezo ljubezni, sprejemanja in darovanja. In zato je zelo pomembno govoriti o tej zakramentalni dimenziji zakona in družine.

Ker pa je veliko govora o evangeliju družine, so sinodalni očetje poudarili tudi potrebo po tem, da je treba spregovoriti o moralnih zahtevah življenja krščanske družine. Da ne govorimo v nekaki megli, nekakšni brezobličnosti, ampak se krščanska družina vpne, če tako rečem, v določen okvir moralnega življenja. Kajti sinoda, če hoče v resnici odgovoriti na pastoralne potrebe časa in družine v njem, mora spregovoriti tudi nekaj o nauku, ki ga uči Božje razodetje, kar sem že prej na začetku omenil.

Predvsem člani vzhodnih katoliških Cerkva v naši skupini in tudi v drugih skupinah, kakor je bilo moč zaslediti, pa so posebej poudarili, da bi moral ta drugi del vsebovati predvsem družinsko duhovnost. O duhovnosti je v celotnem delovnem gradivu premalo govora. Vendar pa konec koncev so besede kot so usmiljenje, razločevanje, Božja beseda, odpuščanje in tako naprej vse del neke duhovnosti. Priznati moramo, da tudi k zdravljenju ranjenih družin ali pa ran v družinah in v posameznikih ne moremo pristopati brez duhovnosti. Duhovnost je tisti temelj, na osnovi katerega lahko rano ne samo obvežemo, kakor je tako lepo poudaril papež Frančišek, ampak jo tudi celimo. Z duhovnostjo jo celimo in pri tem celjenju ran in hkrati tudi spremljanju družin se predpostavlja duhovni voditelj, duhovni oče, dober spovednik, ki lahko zelo pomaga družini k zdravemu, veselemu, radostnemu družinskemu življenju ali pa k zdravljenju ran, ki so morda nastale znotraj družine.
 
Ob tem je potrebno povedati, da razumevanje nauka o zakonu in družini danes ni ravno najbolj jasno. Ljudje ga ne poznajo. In zato imajo ljudje pravico in – večkrat je bilo v pripravi na sinodo tudi slišati – potrebo, da bi zvedeli, kaj glede nauka o zakonu in družini uči Cerkev. In ta nauk mora naša sinoda predstaviti zelo zelo jasno.

Še za zaključek. Ta sinoda bo morala narediti tudi premik od družine kot objekta pastoralnega delovanja, se pravi od družine kot tiste, ki posluša to, kar uči cerkveno učiteljstvo preko škofov, preko duhovnikov, tudi preko drugih pastoralnih delavcev, k pojmovanju družine, ki je sama nosilec pastoralnega delovanja, ki po eni strani živi evangelij in ga s svojim življenjem in tudi z vrednotami, ki jih zagovarja, posreduje v okolici. Se pravi, ko z družinami delamo za družine, ko z družinami delamo za evangelizacijo.«

Več na: http://katoliska-cerkev.si/nadskof-zore-o-razlocevanju-poklicanosti-druzine-2015
 

Prispevek nadškofa Zoreta na sinodi o družini (Vir: Družina)

Sinodalni očetje in ostali udeleženci sinode so začeli s predstavitvijo svojih prispevkov o tretjem delu dokumenta Instrumentum laboris z naslovom Poslanstvo družine danes. Svoj prispevek je med 8. generalno skupščino v sinodalni dvorani predstavil tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore:

Spoštovani sveti oče, dragi bratje in sestre,
moj prispevek se v Instrumentum laboris nanaša na točki 75, 78 in 91.
Verniki v naši slovenski krajevni Cerkvi postavljajo družinsko in zakonsko življenje med zelo pomembne vrednote. Prizadevanja naših vernikov, da svoj čas in svoje življenje posvečajo uresničevanju družinskega življenja ter vzgoji otrok, zaslužijo vse naše priznanje in spoštovanje. Ob tem opažamo, da se številni verniki soočajo s težavami pri oblikovanju družinskega življenja, pa tudi pri življenju v veri v razmerah, ko so se ločili oz. znova civilno poročili. Zato posebej pozdravljam Motu proprio papeža Frančiška ter prizadevanja, da se razporočenim parom poenostavi postopek ugotavljanja ničnosti zakonske zveze in možnost, da tudi v Cerkvi uredijo svoj položaj.

V današnjem svetu se katoličani soočamo s pritiski politike in medijev, ki že desetletja želijo normalizirati izvenzakonsko bivanje, ločitev, nezvestobo in alternativne življenjske sloge, ki niso v skladu s krščansko antropologijo in teologijo (Instrumentum laboris, 91). Danes se temu pridružujejo tudi vsi tisti, ki zanikajo biološki pomen moškega in ženske, želijo na novo definirati zakonsko zvezo ter relativizirajo pomen materinstva in očetovstva za razvoj otroka. Zato je nujno, da se cerkveno učiteljstvo jasno opredeli do takšnih stališč ter predstavi vernikom smernice za njihovo življenje.

V takšnem kulturnem položaju se kaže nujnost primerne priprave mladih na zakonsko in družinsko življenje. Programi v slovenskih javnih šolah bolj ali manj izključujejo vsebine, ki govorijo o tem, zakaj je družinsko življenje pomembno, katera so ključna merila pri izbiri sozakonca in kako primerno oblikovati družinsko življenje ter vzgajati otroke. V naši krajevni Cerkvi imamo zato že dolgo navzočo družinsko pastoralo, ki vključuje pripravo na zakon in zakonske skupine. Vendar nas uspehi na teh področjih ne odvezujejo od iskanja novih oblik družinske pastorale. Posebno pozornost želimo dati takšni katehezi, ki bi dala dovolj velike pozornosti t. i. daljni pripravi na zakon in naše mlade ter pastoralne delavce še bolje oblikovala v krščanskem razumevanju zakramenta svetega zakona in družinskega življenja (Instrumentum laboris, 75). Zato je ključno, da na vseh ravneh kateheze umestimo t. i. dolgoročno pripravo na zakonsko, družinsko in versko življenje v družini. Pričakujemo da bodo ustrezni uradi Rimske kurije oblikovali študijske skupine, ki bodo pod vidikom priprave na zakrament svetega zakona analizirale stanje sedanje kateheze ter razvile smernice in ustrezen jezik, ki bo razumljiv sodobnemu človeku.

Glede predloga, da se v katehezah »ne bi moraliziralo in sodilo ljudi« je potrebno poudariti, kako so takšni plemeniti cilji priložnost, da Cerkev poudari svoj moralni nauk (Instrumentum laboris, 78). V praksi velja, da imajo verniki v vedno bolj zmedenem svetu pravico, da se celovito seznanijo z moralnim naukom Cerkve, pa naj bo to na družinskem ali pa družbenem področju. Obenem predlagam, da Sinoda posveti veliko pozornost prenosu vere znotraj družine, saj se ta prenos v vedno bolj sekularizirani družbi kaže kot izredno velik izziv. Pristojne ustanove naj oblikujejo takšne smernice, ki bodo mladim pomagale, da bodo v okviru svojih družin lahko oblikovali krščanski dom, ovrednotili pomen družinskih praznovanj in molitve ter drugih pobožnosti in tradicij, ki bodo njim in njihovim otrokom omogočile okolje, v katerem bodo lahko poglabljali svojo vero, krščansko identiteto in pripadnost Cerkvi.

Vir: Radio Vatikan 

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/prispevek-nadskofa-zoreta-na-sinodi-o-druzini
 

Peter Opeka: “Jaz sem sin beguncev” (Vir: Časnik)

Peter (Pedro) Opeka je človek, za katerega velja, da ga ni potrebno predstavljati. Najbolj zato, ker njegova dejanja govorijo prepričljivejše od vsakega novinarskega opisa. Z misijonarjem smo se kratko srečali po predavanju za pedagoške delavce ob robu misijonske vasi v Zavodu svetega Stanislava. Ob koncu pogovora je dejal še: “Hvala za zanimanje.” Ne, hvala vam!
 
Kako zdržite vaš tempo življenja, tudi te dni, ko sodelujete na obilici dogodkov in srečanj? Marsikdo precej mlajši od vas bi verjetno že omagal …
Ko vidim veselje, zanimanje med ljudmi, da bi spoznali, kako drugi ljudje živijo, da bi jim pomagali, takrat ne čutim teže, truda. Vidim, da ljudi zanima in da hočejo nekaj narediti. To je smisel mojega življenja in sem vesel, da ljudje prisluhnejo.
 
Pride kdaj za vami ves ta napor?

Brez dvoma, tudi danes me že malo hrbet boli.
 
Te dni ste v Sloveniji, ki sodi v Zahodni svet. Depresija, osamljenost, potrošništvo, druge zasvojenosti in še kaj so današnje bolezni zahodnega sveta. Se kdaj ob vseh teh boleznih počutite nemočne?
Brez dvoma se včasih čuti nemoč, obenem pa si rečem, da je to dejstvo in če imamo voljo, ljubezen, vero in zaupamo v človeka, potem lahko nekaj naredimo. Kot vedno rečem, ni receptov za nobeno tragedijo, ampak so rešitve. So rešitve, ki jih je potrebno iskati skupaj z drugimi ljudmi. Ker to delo je delo skupnosti. Jaz potujem sam, ker je drago potovati, sicer bi rad pripeljal s seboj ekipo mojih sodelavcev, da bi videli, kako se ljudje za njih zanimajo. In da bi ljudje tukaj videli moje sodelavce. Ampak je tako drago, letalska karta je draga in Malgaši težko dobijo vizo za Evropo.
 
Vendar vedo, da se v Sloveniji zanimajo za njih?
Ja, vedo. Jim pa tudi rečem, da mi tega ne delamo za zadoščenje ali priznanje. To delamo zaradi naše obveznosti. Rečem jim, da je to njihov narod, njihovi otroci,  in zato morajo delati še z večjim navdušenjem zastonj in ne pričakovati nobenega priznanja. Če je, hvala Bogu, ampak če ga ni, mi delamo naprej. Moramo biti iskreni z ljudmi in včasih smo ljudje žejni priznanja, nekih priznanj. Ampak mi ne smemo delati zaradi.
 
Mnogi Slovenci in drugi po svetu vas občudujejo, a hkrati kaj hitro obupajo v smislu: “Jaz bi tudi tako, če bi bil Pedro Opeka, a kaj, ko nisem” Kaj jim bi vi odgovorili?
Jaz sem enako mislil, ko sem bil star osemnajst, dvajset let. Rekel sem si: »Jaz nisem Martin Luther King, nisem Janez Pavel II., ne morem nič narediti za svoje ljudi.« Ne, jaz mislim, da lahko vsi naredimo nekaj in v tem je ta premik, takrat se začne nekaj spreminjati. Ker lahko vsi, tam kjer delamo, nekaj spremenimo. To moramo verjeti, ne samo misliti in reči. To lahko naredimo, ampak če se res zavzamemo za to. Da res čutimo. Ker včasih kdo hoče pomagati, ampak potem reče, da je pretežko in gre domov. Tisti, ki hoče pomagati, se mora res prepričati, ali ima v svojem srcu dovolj moči, dovolj potrpljenja, dovolj idealizma, da bo premagal težave. Ker kjerkoli boš delal, bodo težave. Ne smemo pričakovati samo zahvale ob pomoči.
 
Pa je bil kdaj kakšen trenutek, ko ste se res borili sami s sabo, ko ste bili pred tem, da boste vse pustili in šli?
Ja, po petnajstih letih na Madagaskarju je bil tak trenutek, ravno pred tem, ko smo začeli Akamasoa. Mislili sem kar iti … ker sem bil bolan, ker sem tako intenzivno živel s temi ljudmi, z njimi trpel, jedel, kar so oni jedli, pil, kar so oni pili … Tako da sem močno zbolel in se nisem mogel držati pokonci. Takrat sem mislil zapustiti Madagaskar.

In takrat, ko sem bil tako slaboten, me je Božja previdnost poslala na neko smetišče. Ko sem bil majhen, potrt, bolan, ko nisem imel veliko volje, ko me je vse bolelo, sem šel na ta kraj, in skupaj z njimi smo se potem dvigali. Jaz sem prišel k tem revežem kot revež, na drug način. Revež, ker sem bil bolan, ker sem zgubil veliko upanja, korajže, in so mi oni to vrnili nazaj. In smo si eden drugemu pomagali. Eni in drugi smo se dvigali in zdaj letimo na lepi višini (smeh).
 
Že številna leta se vračate v domovino vaših staršev, vse od leta 1968. Katere spremembe so v tem času v Sloveniji za vas najbolj očitne?
Ko sem prišel prvič v Slovenijo, je bila še pod komunizmom, še v Jugoslaviji. Danes je Slovenija svobodna in se to takoj čuti. Čutim, da smo v Evropi, zdaj je Slovenija Evropa. V Sloveniji je šel razvoj naprej in gre še naprej. Brez dvoma ne tako, kot si želijo vsi Slovenci. Ampak v primerjavi z Afriko, s tamkajšnjimi reveži, je tukaj še raj.

Mi moramo enkrat dojeti in to bi rad rekel prijateljem v Sloveniji: ne iščimo samo denar. Ne iščimo samo dobiček, ker ne bomo našli sreče. Delajmo, imejmo dostojno življenje, imejmo vse, kar vam nudi današnji napredek, ampak ne navežite se na stvari tega napredka. Ker nobena naprava, noben telefon, noben avto, naj bo še tako lep, vam ne bo dal sreče, ki vam jo da odkritje ljubezni v sebi. Vera, dostojanstvo, upanje, to vam ne bo nobeden dal.

Želim si, da bi v Sloveniji iskali sožitje, harmonijo. Da se ne bi stalno prerekali in stalno iskali kreganje. Kreganju, ko pa smo po številu tako majhni – dva milijona je eno malgaško mesto – zakaj? Imamo tako lepo deželo, zakaj bi se kregali med seboj? Zakaj ne bi iskali več veselja v vsem, kar nas združuje?

Zakaj naše zgodovine, ki je bila posebej po drugi svetovni vojni zelo ranjena, ne celimo skupaj, si skupaj odpuščamo, kar je bilo zla? Da sprava ne bi bila samo besede, ampak bi sprava prišla tudi v življenje, v družbo slovenskega naroda. Tudi zato nimam recepta, ampak če imamo dober namen, če ljubimo Slovenijo, če ljubimo slovenski narod, moramo v to smer. Je edina smer, ki nam bo pomagala, da bomo kot narod obstali. Dokler bomo obstali, ker ne vemo, kaj bo čez tisoč let. Upajmo, da bomo še Slovenci tukaj. Ampak odprti Slovenci, dobri Slovenci, kot smo vselej bili. Odprti, sprejemljivi in da bi ta kraj, ki nam ga je Bog dal, še naprej branili, da ga ne bi izkoriščal in da bi naravna lepota Slovenije zmerom obstajala. Ker v lepoti, v naravi, se vidi tudi delo Stvarnika, lepota govori o Bogu, in slovenska narava je lepa. Bog daj, da bi bila zmerom lepa, da bi se zanjo zavzemali in jo branili.
 
Kako gledate na prihajajoče begunce, kako se naj Slovenci do njih obnašamo? Kako naj hkrati branimo Slovenijo in pokažemo odprtost, da prepoznamo uboge med njimi?
Jaz sem bil zgrožen, ko sem videl, kako so begunce pred mejami pustili na mrazu, na dežju. Ko so enkrat prišli v Evropo, jim je potrebno pomagati, zdaj jim je potrebno pomagati! Na takšen način, da bodo razumeli, da so naši bratje, da so ljudje kot mi. Ne moremo gledati otroka, mame, očeta, ki trpijo na dežju, lačni. Ne moremo ljudi pustiti tako!

Zakaj smo premišljevali in pustili ljudi, da se je število večalo? Ko se število veča tudi med begunci ni solidarnosti, vsak hoče rešiti sebe. Tako so se tudi naši ljudje na smetišču zavedali, da morajo preživeti, tudi če hodijo čez trupla njihovega brata. Hitreje bi morali reševati, saj so oblasti vedele, da so begunci v Grčiji in da so čez teden v Sloveniji. Morali bi se pripraviti. Dovolj je prostora. A z evropsko skupnostjo ni bilo povezave, prisotnosti duha, da bi bili bolj učinkoviti pri pomoči beguncem.

Beguncem je treba pomagati, vsaj da niso na dežju, na mrazu, da niso lačni. Potem jim lahko rečemo, da vseh ne moremo sprejeti in se poišče, kdo drug bi jih lahko sprejel. Seveda ni lahko, ker so to množice, ampak tudi mi delamo z množicami. Nismo se ustrašili stotih družin, ki so prišle naenkrat v Akamasoa. Sprejeli smo sto družin v eni noči, nismo se ustrašili. Dali smo jim prostor in jim rekli, da bomo vsak dan izboljševali njihovo stanje, da bomo pogledali, kakšne so njihove težave.

Jaz sem sin beguncev in sem hvaležen Argentini, da je sprejela slovenske begunce in begunce z vsega sveta. Z odprtimi rokami. Za vsako begunsko družino mora biti na našem svetu prostor. Ga moramo najti, če smo humani.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2015/10/18/peter-opeka-jaz-sem-sin-beguncev/  
 

Mateja Feltrin Novljan, Peter Opeka: Prihajam, da bi otrokom pomagal odpreti srce (Vir: Radio Ognjišče)
V sobotni iskrici smo prav na mednarodni dan boja proti revščini gostili velikega borca za dostojanstvo najbolj ubogih in pravičnost Petra Opeko, misijonarja na Madagaskarju. Te dni je v Sloveniji, srečali smo se v misijonski vasi, z veseljem, nasmehom in iskricami v očeh je nekaj besed posvetil najmlajšim, a njihova globina se dotakne tudi odraslih src – če le niso že preveč zakrnela …
 
S kakšnim namenom prihajate v Slovenijo, kaj želite sporočiti otrokom v Sloveniji?
Prihajam, da bi se prilagodil tem otrokom, da bi jih spoznal, ker čutim, da tu ni iste psihologije, otroci v Sloveniji in Evropi niso tako preprosti kot na Madagaskarju. Ko so se otroci tule na misijonski vasi fotografirali z menoj, so nekateri kar malce prestrašeno sedli zraven mene, čeprav smo vsi beli. Če bi bil bil jaz na Madagaskarju, na koncu sveta in bi majhen otrok videl belega človeka, bi se ga ustrašil, kar je normalno, toda tu smo vsi beli. V teh otrocih je nekaj strahu, kar tudi razumem, saj živimo v družbi, kjer mediji prikažejo veliko nasilja, vojn. Rad bi jih bolje spoznal, toda žal ne bo dovolj časa. Vidim pa, da so učiteljice, ki so z otroki, odlične, krasne, ker znajo z govoriti z njimi, se smejati, v je njih je veliko bogastvo. Prepričan sem, da bodo znale te otroke odpreti svetu in vidim, da se že odpirajo potrebam otrok v Afriki in na Madagaskarju. Ker kdo je bolj pristen kot otrok? In kdo rajši daruje kot otrok drugemu otroku? Prihajam zato, da bi tem otrokom pomagal odpreti srce, da bi pomagali otrokom na Madagaskarju.
 
Medtem ko se starši v Sloveniji pogajamo z otroki, kaj bodo jedli in česa ne, se na Madagaskarju ukvarjate s čisto drugim problemom - da bi otroci sploh imeli en obrok na dan. To sta dva čisto različna svetova, le čas je isti -to se ne bi smelo več dogajati.
Na Madagaskarju je 50 odstotkov otrok, mlajših od 5 let, podhranjenih, to je ogromno. To se danes ne bi smelo dogajati. Na drugi strani pa otroke v izbirčnost sili družba, saj ves čas poslušajo: ne jej vsake stvari, to pojej, to je boljše, je sladkega okusa; jej, da boš močan, bolj vesel ... Z oglasi nas prepričujejo, zato morajo starši še več govoriti s svojimi otroki, jim reči, da ne smemo biti izbirčni, da moramo biti Bogu hvaležni, da lahko jemo, gremo v šolo, se zdravimo, imamo stanovanje, da lahko živimo zmerno in dostojno. To je treba otrokom povedati že takoj, ko so majhni. Ne dovolite, da bodo tekmovalni, da si bodo želeli imeti več kot njihovi vrstniki. Ko v otrocih spodbujamo to tekmovalno miselnost, gremo v napačno smer. Nekateri bi rekli, da to je motor, ki človeka žene naprej, da dela. Toda ta motor je lahko ljubezen do bližnjega, bratstvo, ta motor je tudi deljenje, ker znanje in talente, ki mi jih je Bog dal, lahko delim z drugimi otroki, z drugimi ljudmi. Ta motor je treba pospeševati, ne pa tekmovalnosti.
 
Veliko otroki dobi nekaj žepnine za kakšen priboljšek. Če bi se odpovedali le delčku, kaj bi to pomenilo za otroke na Madagaskarju?
Če en otrok od 5 evrov, ki jih dobi na teden od staršev, daruje en evro za otroka v Afriki, ta otrok lahko je pet dni, saj tam kosilo stane 90 centov. Ko se tukajšnji otrok odreče enemu evru, mu ostanejo še štirje in ima vsega dovolj, ker starši zanj skrbijo. To je res lepa gesta in z njo se v tem otroku že rodi novi duh, novo mišljenje za boljši svet, za bolj pravičen svet. To se rodi v njem, ker se zna odreči temu, kar so mu starši dali zanj in reče: Jaz bom daroval za drugega bratca, sestrico, ki je lačen na Madagaskarju ali drugje v svetu. V takih dejanjih je srce, je srčnost, na tak način postaja človek, oseba. Ta otrok je dozorel in bo lahko razumel Boga, Božjo ljubezen - ta otrok bo lahko razumel Jezusa, ki je imel rad otroke in je vse delil z njimi.
 
Na Madagaskarju so razmere vedno slabše, torej boste potrebovali še več moči, zaupanja in tudi naše konkretne pomoči. Ali smo zdaj na tem, da na tej strani, kjer imamo vsega dovolj, začnemo razmišljati o naših vrednotah, jih spreminjati, da bomo lahko spreminjali tudi Madagaskar?
Madagaskar se bo spremenil na Madagaskarju, nikjer drugje - Madagaskar ne bo spremenil Slovenije, Slovenija ne bo spremenila Madagaskarja. Vsak se mora spremeniti v sebi. To je tako, kot če se jaz spreobrnem; to moram storiti sam, ne moj brat, moja sestra. Lahko pa me življenje, vrednote, ki mi jih prinaša brat, sestra od drugod, prevzamejo v tem smislu, da vem, da je za te vrednote vredno živeti, zanje nekaj darovati, ker čutim, da sem s temi vrednotami blizu Bogu, sočloveku in sem bolj pošten, resničen, vesel, živim v boljši harmoniji – to so vrednote, ki mi dajo moč. Nobena stvar, ki jo vidim na televiziji, kjer delajo reklamo, naj bo to za zadnji model telefona, avtomobila … ne vem, česa še, mi ne bo dala moči. Ne! Bog nam daje vrednote, da nas osrečuje, vse ostalo potrebujemo, da živimo lepo življenje, ampak to niso vrednote. Prave vrednote nam dajejo moč za vztrajanje v tem življenju. Mi na Madagaskarju vztrajamo že 40 let, tam je vedno večja revščina, a imamo še to moč, da smo tam - to je ta evangeljska moč, to so evangeljske vrednote, zaradi katerih lahko vztrajamo.
 
Kako bi spodbudili otroke, da bi bili vztrajni pri iskanju pravih evangeljskih vrednot?
Vsakemu otroku bi rekel, imej rad svojo mamo, imej rad svojega očeta, imej rad svojo sestrico, bratca, v tej ljubezni boš našel srečo in veselje, v tem boš živel in boš čutil, da si srečen. S tvojim pogledom, objemom jim pokaži, da jih imaš rad. Hodi v šolo z veseljem, ker je šola potrebna za življenje. Tam srečaš svoje prijatelje in prijateljice, tam v tvojem vrtcu, v tej šoli že ustvarjate prihodnost sveta, za katerega si želimo, da bi bil boljši in pravičnejši. Dragi otrok, dragi bratec, sestrica v Jezusu, želim ti veliko Božjega blagoslova – tebi, tvojim staršem in bratcem in sestricam.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/171/utrip/18623/  
 

Knjiga Pedra Opeke Spodbudne besede (Vir: Katoliška Cerkev)

Pedro Opeka CM, v Sloveniji Peter Opeka, se je rodil leta 1948 v Argentini v slovenski družini, ki je bila del tragičnega slovenskega povojnega eksodusa. V otroštvu ga je odločilno zaznamoval zgled staršev, ki sta pomanjkanje premagovala s trdim delom, poštenjem, vero in velikodušno odprtostjo za vse, ki so živeli v še hujšem pomanjkanju. Neizbrisen pečat širine, optimizma in navdušenja nad športom pa mu je vtisnilo tudi argentinsko okolje. Že v najstniških letih je začutil duhovniški poklic. Teološki študij je opravil v Evropi, deloma tudi v Sloveniji. Od leta 1975 je misijonar na Madagaskarju, kjer je leta 1989 ustanovil združenje Akamasoa – Dobri prijatelji za boj proti skrajni revščini, ki vlada na otoku. Doslej je Opeka s sodelavci pomagal več kot 300.000 Malgašem, skupaj so zgradili 17 vasi, v katerih 23.000 ljudi lahko živi človeka vredno življenje in se 11.000 otrok redno šola.

Publikacije o Pedru Opeki:
 - PEDRO OPEKA V SLUŽBI REVNIH NA MADAGASKARJU
 - SPODBUDNE BESEDE Misijonarjeve misli 
 - DNEVNIK SPOPADA
 - BOJEVNIK UPANJA
 - PUSTOLOVŠČINA PEDRA OPEKE

Več informacij o publikacijah: Celjska Mohorjeva družba, Prešernova 23, 3000 Celje, 03 490 14 20, www.mohorjeva.org!

Več na: http://katoliska-cerkev.si/knjiga-pedra-opeke-spodbudne-besede-2015
 

Mojca M. Štefanič, Stepinčeva kanonizacija: papež proti reviziji postopka (Vir: Družina)

Papež Frančišek ne želi znova pregledati zaključenega postopka za kanonizacijo mučeniškega kardinala Alojzija Stepinca (1898-1960), preden pa bo podpisal dekret o razglasitvi za svetnika, bo počakal na »boljše ozračje« med katoliško Cerkvijo na Hrvaškem in pravoslavno Cerkvijo v Srbiji, je po navedbah hrvaškega katoliškega tednika Glas Koncila pred dnevi poudaril hrvaški primas kardinal Josip Bozanić.

Kardinal je dejal, da so svetništvo Alojzija Stepinca preverili in potrdili najvišji pristojni organi Svetega sedeža. »Ne bojimo se resnice in smo pripravljeni na argumentirano soočenje, da bi odkrili polno resnico o tem tragičnem vojnem obdobju. Svetništva blaženega Stepinca ne bo mogoče prikriti s poskusi zanikanja, ki so posledica zemskih interesov, čeprav se pojavljajo poskusi v tej smeri.«

Med bogoslužjem na Trsatu je kardinal Bozanić vernikom podrobno predstavil postopek za kanonizacijo kardinala Stepinca. Spregovoril je tudi o okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da je kanonizacija začasno odložena. Čudež, ki je potreben za uspešen postopek, je bil Kongregaciji za zadeve svetnikov predstavljen že 21. marca 2014, pa tudi na seji teoloških svetovalcev kongregacije 3. junija 2014. Delovni proces Svetega sedeža je skoraj zaključen in sicer »s pozitivnim sklepom«. Manjka le še mnenje kardinalske komisije in seveda uradna papeževa razglasitev.

Potem ko je srbski pravoslavni patriarh Irinej konec lanskega junija papežu predstavil svoje pomisleke glede Stepinčeve kanonizacije, mu je Frančišek odgovoril preko svojega posebnega odposlanca kardinala Kurta Kocha, ki je v letošnjem februarju obiskal Srbijo. Papež je predlagal ustanovitev delovne skupine katoliških in pravoslavnih izvedencev, ki bi skupaj preverili za pravoslavno stran sporna vprašanja o kardinalu Stepincu ter dogodke med drugo svetovno vojno. 

Kardinal Bozanić je poudaril, da se je papež Frančišek v tem primeru odločil za »poseben in nepričakovan ekumenski korak brez primerjave v zgodovini Cerkve«: »Sveti oče si želi, da bi srbska pravoslavna Cerkev prepoznala argumente za Stepinčevo svetništvo in da bi se njegov postopek za kanonizacijo odvijal v boljšem ozračju odnosov med obema Cerkvama.«

Po Bozanićevih besedah bi lahko postopek za kanonizacijo prispeval k temu, »da bi spoznali celostno zgodovino tega tragičnega obdobja hrvaške zgodovine in da bi odpravili mite, ki so plod različnih ideologij«.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/stepinceva-kanonizacija:-papez-proti-reviziji-postopka
 

Marta Jerebič, Zakonca Martin: zgled zakonskega para, starševstva in globoke vere (Vir: Radio Ognjišče)

Papež Frančišek bo jutri za svetnike razglasil Vincenca Grossija, Marijo Brezmadežnega spočetja ter starša sv. Terezije iz Lisieuxa, Ludvika Martina in Marijo Azelijo Guérin Martin. Slednja dva bosta prvi zakonski par, ki bosta razglašena za svetnika, zato ni naključje, da do kanonizacije prihaja v času sinode o družini in na misijonsko nedeljo, saj je njuna hči, sv. Terezija iz Lisuexa zavetnica misijonov. Na včerajšnji tiskovni konferenci so ju predstavili kot zgled družinske svetosti in globoke vere.

90 let po kanonizaciji Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, bosta za svetnika razglašena tudi njena starša, ki sta zgled tako zakonskega para kot staršev. Živela sta v 19. stoletju, v mladosti sta oba želela vstopiti v samostan, a pot ju je vodila drugam. V zakonu se jima je rodilo 9 otrok, od katerih so štirje še majhni umrli. Ostalo je pet hčera, vse so svoje življenje posvetile Bogu, od tega je Marie Francoise Therese, pozneje Terezija iz Lisiueuxa, postala svetnica, za Leonie pa se je julija začel postopek za beatifikacijo.

Postulator postopka za kanonizacijo zakoncev Martin, p. Romano Gambalunga, je na tiskovni konferenci povedal, da družina in odnosi v družini funkcionirajo, ko zakonca svoje srečanje in ljubezen živita kot poklicanost. »Poleg tega je treba odnos med zakoncema živeti kot prijateljstvo, kjer obstaja medsebojno spoštovanje, kjer sta si dva zaveznika in si delita skupni načrt, si pomagata in vzgajata otroke. Vse to sta zakonca Martin znala živeti.«

Zakonca Martin je zaznamovala tudi globoka vera: »Živela sta zelo običajno in preprosto življenje, ki ga lahko primerjamo z življenjem Svete nazareške družine. Boga sta postavila na prvo mesto, zavedala sta se pomena osebne in družinske molitve,« je povedal p. Jean Marie Simar, rektor svetišča teh dveh zakoncev v Alenconu.

Kanonizacijo sta omogočila tudi dva čudeža na njuno priprošnjo: zgodila sta se pri italijanskem otroku Petru, ki se je leta 2002 rodil s težko okvaro pljuč, Carmen pa se je v Španiji leta 2008 rodila prezgodaj in s težko možgansko krvavitvijo. Oba bosta jutri prisotna na kanonizaciji in bosta v procesiji nosila relikvije zakoncev Martin.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/171/svet/18618/  
 


 








 

MOLITEV 
 

O Njem bom pel.
Ker vezana beseda,

podobna Njemu, srcu govori,

Njegovih stez med polji se zaveda,

Njegovih rok na tipkah poročil.

 

Pri Njem
se ni ničesar spremenilo,

odkar Ga bel oblak je skril očem;

še zmeraj k nam prihaja,
Povabilo
da Ga predstavimo, ljudje ljudem.

 

O Njem bom pel,
kako me vodi zvesto

k obalam, ki so duše ocean,

h goram ob svodu,
src skrivnostno Mesto

da jim povem, kako mi Bog je znan.

 

Pri Njem
sem up z zaupanjem založil:

Njegova milost mora biti dež

in včasih sneg
in včasih sonce roži.

In veter, veter ribičem kraj mrež.

 

O Njem bom pel.
Ime Mu je Ljubezen:

po nas in z nami hoče delati;

za nas je bil podpisal kri Zaveze,

za nas postal je Učlovečeni.


iz molitvene revije Magnifikat

30. nedelja med letom, žegnanjska nedelja

25. oktober
Mr 10,46-52

 
 »Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu« (Mr 10,50)

Ozdravljenje slepega v Jerihi
Pridejo v Jeriho. In ko je s svojimi učenci in veliko množico odhajal iz Jerihe, je slepi Bartimej, Timejev sin, sedèl kraj pota in vbógajme prosil. In ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.« In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim.

 

Besede vere za vsakogar

Papež Frančišek,

Bula ob napovedi izrednega jubileja Usmiljenja (Vir: Katoliška Cerkev)

16. V Lukovem evangeliju najdemo še en pomemben vidik, kako naj z vero preživimo ta jubilej. Evangelist pripoveduje, kako se je Jezus neke sobote vrnil v Nazaret in je kot po navadi vstopil v shodnico. Poklicali so ga, naj prebere Sveto pismo in ga razloži. Odlomek je bil iz preroka Izaija, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto Gospodovega usmiljenja« (61,1-2). Prav »leto usmiljenja« oznani Gospod in prav to hočemo tudi mi živeti. To sveto leto prinaša s seboj bogastvo Jezusovega poslanstva, ki odmeva v prerokovih besedah: prinesti besedo in dejanje tolažbe ubogim, razglasiti osvoboditev zapornikom novih suženjstev sodobne družbe, povrniti vid tistim, ki ne morejo videti, ker so preveč upognjeni vase, in vrniti dostojanstvo tistim, ki so zanj prikrajšani. Jezusovo oznanilo je znova vidno v odgovorih vere, ki jih ponuja pričevanje kristjanov. Naj nas spremljajo besede apostola: »Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem« (Rim 12,8).

17. Post v tem jubilejnem letu bomo preživeli še bolj zavzeto kot močno obdobje za proslavljanje in izkušanje Božjega usmiljenja. Koliko strani Svetega pisma lahko premislimo v postnih tednih, da bi odkrili Očetovo usmiljeno obličje! Z besedami preroka Miheja lahko tudi mi rečemo: Ti, o Gospod, si Bog, ki odjemlješ krivdo in odpuščaš greh, ki ne hraniš vekomaj svoje jeze, ampak ti ugaja izkazovanje usmiljenja. Ti, Gospod, se boš vrnil k nam in se boš usmilil svojega ljudstva. Poteptal boš našo krivdo in na dno morja vrgel vse naše grehe (prim. Mih 7,18-19).

Strani preroka Izaija lahko še bolj oprijemljivo premišljujemo v tem času molitve, posta in dobrodelnosti: »Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš zatirane na svobodo in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da deliš z lačnim svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, ko vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo bo tvoja zadnja straža. Če boš tedaj klical, bo Gospod odgovoril, Če boš vpil na pomoč, bo rekel: ‘Tukaj sem!’ Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in zlobno govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in nasitiš grlo reveža, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. Gospod te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in boš kakor namakan vrt, kakor vodni vrelec, ki mu voda ne usahne« (Iz 58, 6-11).

Pobuda »24 ur za Gospoda«, ki naj bi jo obhajali v petek in soboto 4. postnega tedna naj se po škofijah še bolj razširi. Toliko ljudi se približa zakramentu sprave in med njimi veliko mladih, ki ob takem izkustvu pogosto najdejo pot vrnitve h Gospodu, trenutek močne molitve in znova odkrijejo smisel svojega življenja. Znova prepričljivo postavimo v središče zakrament sprave, ker nam omogoča, da se z roko dotaknemo veličine usmiljenja. Za vsakega spokornika bo to vir resničnega notranjega miru.

Nikoli se ne bom naveličal poudarjati, naj bodo spovedniki pravo znamenje Očetovega usmiljenja. Spovednik ne more improvizirati. Spovedniki postanemo, ko se najprej sami postavimo kot prvi spokorniki med spokornike in iščemo odpuščanje. Nikoli ne pozabimo, da biti spovednik pomeni biti udeležen pri samem Jezusovem poslanstvu; to pa je v tem, da smo oprijemljivo znamenje neprestane Božje ljubezni, ki odpušča in rešuje. Vsak od nas je prejel dar Svetega Duha za odpuščanje grehov; za to smo odgovorni. Nihče od nas ni gospodar zakramenta, ampak zvest služabnik Božjega odpuščanja. Vsak spovednik mora sprejeti vernike kot oče v priliki o izgubljenem sinu: kot oče, ki teče naproti sinu, čeprav je ta zapravil njegovo imetje. Spovedniki so poklicani, da objamejo tega spokorjenega sina, ki se vrača domov, in mu izrazijo veselje, da so ga našli. Ne bodo se naveličali niti hoditi k drugemu sinu, ki je ostal zunaj in se ni bil sposoben veseliti, da mu razložijo, kako je njegova stroga sodba pred očetovim usmiljenjem, ki ne pozna meja, krivična in nesmiselna. Ne bodo zastavljali nepotrebnih vprašanj, ampak bodo kakor oče iz prilike prekinili pripravljeni govor izgubljenega sina, ker bodo znali v srcu vsakega spokornika zaznati klic na pomoč in prošnjo po odpuščanju. Skratka, spovedniki so poklicani, da so vedno in povsod, v vsakih okoliščinah in vsemu navkljub znamenje, da ima usmiljenje prvo mesto.

Vir: http://katoliska-cerkev.si/bula-ob-napovedi-izrednega-jubileja-usmiljenja

Gradiva
  

Duhovnost

Vprašalnik, Evalvacija dela po župnijah o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 
Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si! 
 
Moli.si
 
  • Velikodušno srce
     

 

Vabimo vas!
 

Jesensko srečanje članov ŽPS

Jesensko srečanje članov ŽPS bo potekalo v soboto, 7. novembra, v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00). Namen srečanja je poiskati primere dobrih praks za celostno vzgojo in skrb za zakon ter družino.

K udeležbi ste poleg predstavnikov ŽPS, ki so se že doslej udeleževali izobraževanj za pastoralno načrtovanje, vabljeni vsi župniki in drugi člani ŽPS.
 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana


urad.za.laike.lj@rkc.si
http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/

Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: urad.za.laike.lj@rkc.si







This email was sent to slovenski.pastoralni.svet@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp