E-novice ŽPS


Št. 33 in 34 (24.4. in 1. 5.2012), Pastoralno leto družbene pravičnosti 2011-2012
urad.za.laike.lj@rkc.si
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 49. svetovni dan molitve za duhovne poklice : Poklici so dar Božje ljubezni (Vir: katoliska-cerkev.si)

Dragi bratje in sestre!
49. svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obeležili 29. aprila 2012, na četrto velikonočno nedeljo, nas vabi k razmišljanju na temo: poklici so dar Božje ljubezni.

Vir vsakega popolnega daru je Bog, ki je Ljubezen – Deus Caritas est: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Sveto pismo pripoveduje zgodovino te izvorne vezi med Bogom in človeštvom, ki je starejša od samega stvarjenja. Sveti Pavel v pismu kristjanom v Efezu poje slavo in hvalo Očetu, ki skozi stoletja z neskončno dobroto uresničuje svoj načrt odrešenja, ki je načrt ljubezni. V Sinu Jezusu – zatrjuje apostol – »nas je pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Bog nas ljubi še pred našim obstojem! Po svoji ljubezni »nas ni ustvaril iz bivajočih stvari« (prim. 2 Mak 7,28), da bi nas pripeljal k polnemu občestvu s seboj.

Psalmist v globokem začudenju nad delom Božje previdnosti vzklika: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4–5). Globoka resnica našega bivanja je torej ovita v presenetljivo skrivnost: vsako bitje, zlasti pa človeška oseba, je sad misli in dejanja Božje ljubezni, velikanske, zveste in večne ljubezni (prim. Jer 31,3). Odkritje te stvarnosti zares globinsko spreminja naše življenje. Na eni izmed najbolj znamenitih strani svojih Izpovedi sv. Avguštin takole izrazi svoje odkritje Boga kot najvišje lepote in ljubezni, Boga, ki mu je bil vedno blizu in mu je končno odprl razum in srce: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru« (prim. X, 27.38). Svetnik iz Hipona skuša s temi podobami opisati neizrekljivo skrivnost srečanja z Bogom in Njegovo ljubeznijo, ki preobraža celotno bivanje.

Gre za ljubezen brez pridržkov, ki hodi pred nami, nas podpira in kliče na vsej življenjski poti, korenini pa v popolni Božji zastonjskosti. Moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II., je v zvezi z duhovniško službo zatrdil, da »vsako dejanje v Gospodovi službi vodi k ljubezni do Cerkve in k služenju Cerkvi, hkrati spodbuja duhovnika, da vedno bolj zori v ljubezni in služenju Jezusu Kristusu, Glavi, Pastirju in Ženinu Cerkve, ljubezen, ki se vedno bolj upodablja kot odgovor na prehitevajočo, svobodno in zastonjsko Božjo v Kristusu«. Vsak poklic namreč vznikne na Božjo pobudo in je torej dar Božje Ljubezni! On naredi prvi korak, in sicer ne zaradi kakšne posebne dobrote v nas, ampak zaradi prisotnosti njegove ljubezni, »ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5).

Vir Božjega klica je vedno pobuda neskončne Božje ljubezni, ki se v polnosti razodene v Jezusu Kristusu. Kot sem zapisal v svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen, »je Bog dejansko viden na različne načine. V zgodovini ljubezni, ki nam jo pripoveduje Sveto pismo, nam prihaja naproti, nas osvaja – do zadnje večerje, do prebodenega Srca na križu, do prikazovanj Vstalega in njegovih velikih del, s katerimi je po delovanju apostolov vodil nastajajočo Cerkev na njeni poti. In v nadaljnji zgodovini Cerkve Gospod ni bil odsoten: vedno znova nam prihaja naproti; po ljudeh, v katerih se razodeva, po svoji besedi, v zakramentih, posebno v evharistiji« (št. 17).

Božja ljubezen ostane za vedno, je zvesta sama sebi, »besedi, ki jo je zapovedala tisoč rodovom« (Ps 105,8). Zato je treba zlasti novim rodovom znova oznaniti vabljivo lepoto Božje ljubezni, ki hodi pred nami in nas spremlja. Je pravzaprav skrivnostna vzmet, pobuda, ki ne izgine tudi v najtežjih okoliščinah.

Dragi bratje in sestre, tej ljubezni moramo odpreti svoje življenje, kajti Jezus Kristus nas vsak dan kliče k popolnosti Očetove ljubezni (prim. Mt 5,48)! Merilo krščanskega življenja je, da ljubimo kakor Bog. Gre za ljubezen, ki se kaže v popolni, zvesti in plodoviti samopodaritvi. Predstojnici samostana v Segoviji, ki so jo v takratnem času težile dramatične okoliščine, je sv. Janez od Križa odgovoril s povabilom, naj deluje v skladu z Bogom: »Ne mislite na nič drugega kot na to, da vse ureja Bog. Kjer ljubezni ni, jo prinesite vi in poželi boste ljubezen«.

Na tej darovanjski podlagi, v odprtosti do Božje ljubezni in kot njen sad, se rojevajo in rastejo vsi poklici. Zajemajoč pri tem studencu v molitvi ter marljivem obiskovanju Božje Besede in zakramentov, zlasti evharistije, je mogoče živeti ljubezen do bližnjega, po katerem se učimo opazovati obličje Kristusa Gospoda (prim. Mt 25,31–46). Papež Gregor Veliki (590–604) je vez med tema oblikama ljubezni, ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ki izhajata iz istega Božjega vira in sta usmerjeni vanj, izrazil s primerom drevesne sadike: »V zemljo našega srca je [Bog] posadil najprej sadiko ljubezni do Njega, iz te pa se je v obliki krošnje razrasla bratska ljubezen«.

Omenjena izraza Božje ljubezni morajo posebej močno in s čistostjo srca živeti tisti, ki so se odločili stopiti na pot razločevanja duhovniškega in redovniškega poklica, saj predstavljata njegovo bistveno sestavino. Ljubezen do Boga, katere živa podoba – čeprav nepopolna – postajajo duhovniki in posvečene osebe, je spodbuda za odgovor na klic k posebni posvetitvi Gospodu prek duhovniškega posvečenja ali izpovedi evangeljskih svetov. Kleni odgovor sv. Petra Božjemu Učeniku: »Ti veš, da te ljubim« (Jn 21,15), je skrivnost v polnosti podarjenega in izživetega bivanja, ki je ravno zaradi tega napolnjeno z globokim veseljem.

Drug konkretni izraz ljubezni, to je ljubezen do bližnjega, zlasti do tistega, ki trpi in je najbolj potreben pomoči, je odločilna pobuda, ki duhovnika ali posvečeno osebo spremeni v spodbujevalca občestva med ljudmi in sejalca upanja. Odnos posvečenih oseb, zlasti duhovnika, do krščanske skupnosti je življenjskega pomena in je temeljna sestavina njihovega čustvenega obzorja. V zvezi s tem je sveti arški župnik večkrat ponavljal: »Duhovnik ni duhovnik zase, ampak za vas«.
Dragi bratje v škofovski službi, dragi duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, katehisti, pastoralni delavci in vsi, ki delujete na področju vzgoje novih rodov, goreče vas spodbujam, da pozorno prisluhnete vsem, ki znotraj župnijskih skupnosti, združenj in gibanj opažajo znamenja poklica v duhovništvo ali v posebno posvetitev. Pomembno je znotraj Cerkve ustvariti ugodne okoliščine, da bi lahko vzcveteli številni velikodušni pritrdilni odgovori na ljubeči Božji klic.

Naloga pastorale poklicev pa bo ponuditi smernice za plodovito pot. Osrednja sestavina bo ljubezen do Božje Besede, gojenje vedno večje domačnosti do Svetega pisma ter osebna in skupna pozorna in redna molitev, da bi bili sposobni čutiti Božji klic med številnimi glasovi, ki polnijo vsakdanje življenje. Še posebej pa naj bo živo središče vsakega poklica evharistija, kjer se nas Božja ljubezen dotika v Kristusovem darovanju, ki je popoln izraz ljubezni. Tukaj se tudi vedno znova učimo živeti zahtevno pravilo Božje ljubezni. Božja beseda, molitev in evharistija so dragoceni dar za razumevanje lepote življenja, ki se v celoti daje za Božje kraljestvo.

Krajevne Cerkve naj po svojih različnih sestavnih delih postanejo kraj pozornega razločevanja in globokega preverjanja poklicev, da bodo mladim ponudile modro in trdno duhovno spremljanje. Na ta način postaja krščanska skupnost sama razodetje Božje ljubezni, ki hrani v sebi vsak poklic. Takšna dinamika, ki ustreza zahtevam nove Jezusove zapovedi, lahko najde zgovorno in edinstveno uresničitev v krščanskih družinah, katerih ljubezen je izraz Kristusove ljubezni, ki je dal samega sebe za svojo Cerkev (prim. Ef 5,32). V družinah, »skupnostih življenja in ljubezni« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 48), lahko novi rodovi pridejo do čudovitih izkušenj te darovanjske ljubezni. Družine niso samo prednostni kraj človeškega in krščanskega oblikovanja, ampak predstavljajo »prvo in najboljše semenišče za poklic k posvetitvi za Božje kraljestvo«, saj lahko ravno znotraj družine pride do odkritja lepote in pomembnosti duhovništva in posvečenega življenja. Pastirji in vsi verni laiki naj vedno iščejo načine za sodelovanje, da bi se v Cerkvi množile »hiše in šole občestva« po zgledu svete družine iz Nazareta, ki je na zemlji harmoničen odsev življenja Svete Trojice.

S temi željami iz srca podeljujem apostolski blagoslov vam, dragi bratje v škofovski službi, duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam in vsem vernim laikom, zlasti mladim, ki z učljivim srcem prisluškujejo Božjemu glasu ter so ga pripravljeni sprejeti z velikodušno in zvesto pripadnostjo.

Vatikan, 18. oktober 2011

Več na: http://katoliska-cerkev.si/poklici-so-dar-bozje-ljubezni

 
Papež spodbuja dobro pripravo na prejem prvega svetega obhajila (Vir: druzina.si)

Papež Benedikt XVI. je vse duhovnike, starše in katehiste pozval, naj otroke dobro pripravijo na prejem prvega svetega obhajila. Priprava na to 'praznovanje vere' naj poteka 'z velikim navdušenjem, pa tudi s skromnostjo', je sveti oče dejal med včerajšnjo opoldansko molitvijo na Trgu sv. Petra v Vatikanu. 'Ta dan upravičeno ostane v spominu kot prvi trenutek, v katerem otroci zaznajo pomembnost osebnega srečanja z Jezusom', je Benedikt XVI. pojasnil zbranim vernikom. V tednih po velikonočnih praznikih v številnih katoliških skupnostih Cerkev otrokom podeljuje zakrament prvega svetega obhajila.

Kot poroča avstrijska katoliška agencija Kathpress, je papež v svojem nagovoru pred več deset tisočimi verniki spregovoril o redkih srečanjih Jezusovih učencev z vstalim Kristusom. Dogodki pred veliko nočjo so v učencih zbudili številna vprašanja. 'Šele srečanje z vstalim Kristusom je pregnalo strah in dvom iz njihovih src in jim odprlo oči za resničnost vstajenja. V Jezusu Kristusu so se izpolnile svetopisemske obljube, Božji načrt ljubezni, učenci pa naj bi o tem pričali.' Jezus ni nikakršen duh; resnično ga lahko občutimo, četudi ga sprva ne prepoznamo, in navzoč je še danes, preko svoje besede in v evharistiji. Benedikt XVI. je izrazil upanje, da veselje nad Kristusovim vstajenjem še danes prežema vsakodnevno življenje kristjanov.

Papeževe molitve 'Raduj se, Kraljica nebeška' se je na včerajšnjo tretjo velikonočno, tudi papeško nedeljo udeležilo okoli tisoč otrok rimskega romarskega urada 'Unitalsi'. V okviru akcije 'Otroci v misijonu miru' je otroke pred tem s Trga Navona do Trga sv. Petra pospremil rimski župan Gianni Alemanno. Romarski urad 'Unitalsi' je združenje italijanskih laikov, ki bolnikom pomaga z izvedbo bolniških romanj predvsem v Lurd, pa tudi v Fatimo in drugam.

Benedikt XVI. je svoje pozdrave med drugim namenil tudi delegaciji iz severne Italije, ki je v Rim k papeževemu blagoslovu prinesla kip sv. Marca d'Aviana. Kapucinski pater Marco d'Aviano je kot papežev odposlanec in kot svetovalec cesarja Leopolda I. odigral odločilno vlogo pri reševanju Dunaja pred turškimi vpadi leta 1683. Leta 2003 ga je tedanji papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.

Po molitvi in blagoslovu je sveti oče vse navzoče spomnil še na sobotno beatifikacijo Marie Ines Terese Najsvetejšega zakramenta ter na včerajšnje praznovanje dneva katoliške univerze Presvetega srca Jezusovega.
 
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/6BF3A5A74F593AB2C12579E9002A7094?OpenDocument
 


AS, Kardinal Antonelli: Družine se ne sme mešati z drugimi oblikami sobivanja (Vir: Radio Ognjšče)

Kardinal Ennio Antonelli, predsednik Papeškega sveta za družino, ki se že dlje časa posveča raziskovanju razmer, v katerih so se znašle družine v tem težavnem obdobju pomanjkanja, je pred srečanjem v Milanu posebej spregovoril za Radio Vatikan

Omenil je širjenje kulture poudarjanja posameznika, ki predstavlja nevarnost na mednarodni ravni. Vendar je v zadnjem času mogoče opaziti pozitivna znamenja novega razmisleka. Na primer opozarjanje na upadanje rojstev, ki močno ogroža ekonomsko, socialno in kulturno prihodnost evropskih narodov. Iz tega izhaja tudi razmišljanje o možnostih, kako ponovno ustvariti primernejše okolje, v katerem bi lahko prišlo do medgeneracijske izmenjave. Upoštevajoč to pa so nujni sklepi, ki bi bili bolj naklonjeni materinstvu, družini, vzgoji otrok. Mešati družino z drugimi oblikami odnosov in sobivanja je krivično, je poudaril kardinal Antonelli: „Družine kot sistema odnosov moški-ženska, starši-otroci se ne sme mešati z drugimi oblikami skupnega življenja, ki se nasprotno porojevajo iz drugačne logike: iz zbližanja interesov posameznikov, ki so bolj ali manj začasni. Bog želi, da so ljudje, ki so ustvarjeni po njegovi podobi, posamezniki, ki pa so med seboj v občestvu, tako kot Božje osebe. To pa se najprej vidi v družini: družina je prva podoba Svete Trojice.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/129/svet/7468/ 


Program srečanja in več na: http://katoliska-cerkev.si/romanje-zaupanja-na-zemlji-mednarodno-srecanje-mladih-v-ljubljaniromanje-zaupanja-na-zemlji-mednarodno-srecanje-mladih-v-ljubljani




TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 
570.   Ko se na področjih in v stvareh, ki vodijo k temeljnim etičnim zahtevam, predlagajo ali izvajajo zakonska in politična načela, ki so v nasprotju z načeli in moralnimi vrednotami, cerkveno učiteljstvo uči, da »dobro oblikovana krščanska vest nikomur ne dovoljuje, da bi z lastnim glasom podprl udejanjanje političnega programa ali posamičnega zakona, ki spodkopava bistveno vsebino vere in morale s predstavljanjem alternativnih predlogov ali predlogov, ki so takšni vsebini nasprotni«. 

Ob presojanju primera, ko ni bilo mogoče preprečiti udejanjanja takšnih političnih programov ali preprečiti ali razveljaviti takšnih zakonov, cerkveno učiteljstvo uči, da bi lahko državnozborski poslanec, čigar odločno osebno nasprotovanje tem zakonom je bilo jasno in vsem znano, zakonito podprl predloge, ki bi vodili k omejevanju škode takšnih programov in takšnih zakonov ter tako k zmanjševanju slabih učinkov na kulturnem področju in v javni morali. S tem v zvezi je značilen zakon o splavu. Njegovega glasu nikakor ni mogoče razlagati kot podporo krivičnemu zakonu, marveč samo kot prispevek, s katerim naj bi se zmanjšale slabe posledice zakonodajnega ukrepa, za katerega v polnosti odgovarja tisti, ki ga je uzakonil.

Ne smemo pozabiti, da je v mnogoterih okoliščin, v katerih so v igri temeljne moralne zahteve, ki se jim ni mogoče odreči, krščansko pričevanje treba imeti za dolžnost, ki se ji ni mogoče odpovedati in lahko v imenu ljubezni in človeškega dostojanstva privede tudi do žrtvovanja življenja samega, do mučeništva. Zgodovina dvajsetih stoletij, tudi tega zadnjega, je bogata z mučenci za krščansko resnico, s pričevalci vere, upanja, evangeljske ljubezni. Mučeništvo je pričevanje o lastnem osebnem priličenju križanemu Jezusu, ki se izraža, kakor uči evangelij, do najvišje oblike, do prelitja lastne krvi: »Če pšenično zrno ... pade v zemljo in ... umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).
 
571.   Politično udejstvovanje kristjanov pogosto povezujemo z »laičnostjo« oziroma z razlikovanjem med političnim in religioznim območjem. Takšno razlikovanje je »vrednota, ki jo je pridobila in priznala Cerkev in pripada dediščini dosežene civilizacije.« Katoliški moralni nauk seveda odločno odklanja laičnost, ki bi jo razumeli kot neodvisnost od nravnega zakona: »’Laičnost’ namreč kaže najprej naravnanost tistega, ki spoštuje resnice, vznikle iz naravnega spoznanja o človeku, živečem v družbi, četudi te resnice hkrati uči neka točno določena religija, kajti resnica je ena.« Pravica in dolžnost vseh članov družbene in politične skupnosti je, da z zakonitimi sredstvi iskreno iščejo, pospe­šujejo in branijo moralno resnico, ki zadeva družbeno življenje – pravičnost, svobodo, spoštovanje življenja in drugih človekovih pravic.

Ko cerkveno učiteljstvo posega v vprašanja, ki zadevajo družbeno ali politično življenje, ne zapostavlja zahtev pravilnega razlaganja laičnosti, ker »noče uveljavljati politične oblasti niti odstraniti mnenjske svobode katoličanov o prigodnih vprašanjih. Hoče namreč – v skladu z njegovo lastno nalogo – poučiti in razsvetliti vest verujočih, predvsem tistih, ki se posvečajo udejstvovanju v političnem življenju, da bi bilo njihovo delovanje zmeraj v službi celovitega pospeševanja osebe in skupnega dobrega. Družbeni nauk Cerkve ni vmešavanje v vladanje posameznih držav. Seveda nalaga krščanskim laikom moralno dolžnost doslednosti, ki je lastna njihovi vesti, ki je ena sama in enotna.«
 
572.   Načelo laičnosti zahteva, da mora država spoštovati vsako veroizpoved. Država »jamči svobodno opravljanje bogoslužne, duhovne, kulturne dejavnosti verskih skupnosti. V pluralistični družbi je laičnost prostor komunikacije med raznimi duhovnimi izročili in narodi.« Žal poznamo še vedno tudi v demokratičnih družbah izraze nestrpnega laicizma, ki nasprotujejo vsaki obliki političnega in kulturnega poudarjanja vere in skušajo razvrednotiti vsako družbeno in politično udejstvovanje kristjanov, ker se prepoznavajo v resnicah, ki jih uči Cerkev, in se pokoravajo moralni dolžnosti, da ravnajo po svoji vesti; nekateri radikalno zanikajo celo samo naravno etiko. Tega zanikanja, ki vodi v moralno anarhijo, katere posledica je očitno nasilje močnejšega nad šibkejšim, ne more sprejeti nobena oblika zakonitega pluralizma, saj spodkopava same temelje človeškega sožitja. Spričo takšnega stanja »potiskanje krščanstva na rob družbe tudi sicer ne bi moglo koristiti načrtovani prihodnosti neke družbe in soglasju med narodi, še več, po življenju bi streglo samim duhovnim in kulturnim temeljem družbe«.
 
573.   Posebno področje opredeljevanja je za krščanske laike izbiranje političnih sredstev oziroma včlanjevanje v določeno stranko in sprejemanje drugih oblik političnega sodelovanja. Treba se je odločiti v skladu z vrednotami in pri tem upoštevati dejanske razmere. Vsekakor je treba vsako odločitev zakoreniniti v ljubezni in naravnati k iskanju skupnega dobrega. Zahteve in potrebe krščanske vere je težko umestiti v en sam politični okvir: trditve, da lahko ena sama stranka ali ena sama politična umestitev ustreza zahtevam vere in krščanskega življenja, porajajo nevarne nesporazume. Kristjan ne more najti stranke, ki bi povsem izpolnjevala etične zahteve, porojene iz vere in cerkvene pripadnosti: njegovo sprejemanje določene politične usmeritve ne bo nikoli ideološko, marveč vedno kritično, da bo stranko in njen politični program spodbujal k uresničevanju vedno primernejših oblik za doseganje skupnega dobrega, upoštevajoč pri tem tudi človekov duhovni smoter.
 
574.   Razločevanje med zahtevami vere in družbenopolitičnimi opcijami po eni strani ter med izbirami posameznih kristjanov in onimi, za katere se odloča krščanska skupnost kot takšna po drugi strani, zahteva, da sprejemanje določene stranke ali politične koalicije razumemo kot odločitev, sprejeto v osebnem imenu, a dopustno vsaj v mejah strank in stališč, ki niso v nasprotju z vero in s krščanskimi vrednotami. Izbira stranke, politične koalicije, ljudi, ki jim želimo zaupati politično življenje, sicer obvezuje posameznikovo vest, a kljub temu ne more biti izključno posameznikova odločitev: »Naloga krščanskih skupnosti je, da stvarno presodijo posebne razmere svoje dežele, da jih osvetlijo z lučjo nespremenljive besede evangelija, da poiščejo načela za razmišljanje, smernice za presojanje in za delo v luči socialnega nauka Cerkve.« Vsekakor »nima nihče pravice prilaščati (si) cerkveno avtoriteto izključno v prid svojemu mnenju«: verniki morajo stremeti za tem, da »si v odkritosrčnem pogovoru prizadevajo drug drugemu pomagati k razjasnitvi vprašanja, pri tem pa naj ohranjajo medsebojno ljubezen in naj jim bo skupni blagor prva skrb«.

DUHOVNI KOTIČEK
 
Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.
Heb 12,11

4. velikonočna, nedelja Dobrega pastirja

29. april 2012
Jn 10, 11-18

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in za ovce dam svoje življenje. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
 


5. velikonočna nedelja


6. maj 2012
Jn 15, 1-8

Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih poberó, vržejo v ogenj in zgoré. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

Besede vere za vsakogar

 
Škof
 
Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. … in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! Mt 28,19-20.
 
Škof – episcopos v grščini – bdi nad vsem delom krščanske skupnosti, v kateri opravlja svoje poslanstvo in ki mu je zaupana. Kot naslednik apostolov, je škof odgovoren za oznanjevanje Božje besede. Skrbi za področje škofije, ki predstavlja del vesoljne Cerkve.
 
 
Polaganje rok
 
Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Mt 19,13
 
Polaganje rok je gesta, ki jo Jezus pogosto uporabi, da blagoslavlja, pa tudi ozdravlja bolnike. Je lepa gesta, nekoliko slovesna, ki vključuje telo in duha. Simbolizira moč Svetega Duha, ki se daruje na ta poseben način. Polaganje rok je gesta, ki jo srečamo pri zakramentih svetega krsta, bolniškega maziljenja, birme in mašniškega posvečenja.


Vas zanima? Oglejte si!
 

ABC odrešenja. Evangelizacija otrok: http://www.youtube.com/watch?v=XHdwACRmOs0&feature=relmfu
 
Za slovenske podnapise pritisnite cc na okviru predvajalnika.

Vabimo vas...


Niz oddaj  o družbenem nauku Cerkve

Na valovih Radia Ognjišče poteka niz sedmih oddaj o družbenem nauku Cerkve. Vsak drugi in četrti torek v mesecu nam ga bo ob 18.15 poskušal približati moralni teolog dr. Ivan Štuhec.
Vabljeni k poslušanju!

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/129/utrip/7363/ in http://aktualno.rkc.si/?id=11541

 
Kristjan – kritičen in aktiven člen družbe?! (Vir: casnik.si)

Socialna akademija vabi na podelitev priznanj ob zaključku letošnjega študija in okroglo mizo, ki bo v ponedeljek, 23. april 2012, ob 19. uri, v galeriji Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

Gostje okrogle mize bodo: Biserka Karneža Cerjak, dr. France Cvelbar, dr. Peter Vencelj, Uroš Urbanija in Uroš Urbas.

Gosteje okrogle mize so osebe, ki so na različne načine oblikovali študij na Socialnia akademiji. Kaj nam imajo zanimivega povedati o svojih izkušnjah na Socialni akademiji? Kako živijo in uresničujejo družbeni nauk Cerkve danes? Kako vidijo posameznika kot najvišjo vrednoto? To in še o marsičem bo govora  na okrogli mizi, ki jo bo vodila Mojca Perat.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/04/23/kristjan-kriticen-in-aktiven-clen-druzbe/ 


 
Sredini večeri Spletne akademije V sredo nič več s kredo 

ZA KOGA: Za vsakogar, ki bi rad udomačil svetovni splet, osvojil številne možnosti uporabe in se izognil zankam svetovnega splet. Spletna akademija ni sklop navadnih delavnic, ampak je namenjena širšemu razmisleku razmišljal o etiki in vprašanjih, kaj in kako sporočamo oz. se obnašamo na spletu.
 
KAKO: kombinacija dela z računalniki, vmesnih predavanj ter diskusije
 
KDO: mentorji s Socialne akademije in gostje
 
KDAJ: 10x sreda, od 17.30h do 20h, od 14. marca do 23. maja 2012
 
KJE: učilnica Socialne akademije, Ulica Janeza Pavla II 13, Ljubljana
 
PRISPEVEK: Promocijska cena: 14 € na srečanje (ob udeležbi na vseh 10 srečanjih 100 €)
 
TEME:
- You Tube (25.4.: urejanje, objava in deljenje videoposnetkov)
- Promocija in oglaševanje (9.5.: kako sporočati na spletu)
- Splet in denar (16.5.: kako poslovati in nakupovati na spletu)
- Spletne igre in odvisnost (23.5.: zdrava raba spleta in odvisnosti)
 
Več na spletni strani Socialne akademije: http://tinyurl.com/7lrb8db
 
Informacije in prijave: info@socialna-akademija.si, 01 439 97 95, 031 251 915 (Marko)

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to mojca.bertoncel@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp