E-novice ŽPS


Št. 32 (17.4.2012), Pastoralno leto družbene pravičnosti 2011-2012
urad.za.laike.lj@rkc.si
p. Marko I. Rupnik: Življenje je modrost umiranja

Kaj je umetnost življenja?

Vjačeslav Ivanovič Ivanov pravi, da sta bili v davni preteklosti modrost in umetnost zraščeni. Modrost išče poti, ki naj bi jih človek prehodil, da bi ne izgubil svojega življenja. Že od nekdaj se človek ubada s smrtjo. Že komaj rojeni človek ima postavljeno svojo zadnjo diagnozo: smrt. Samo vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Zato se modrost sooča z vprašanjem, ali je mogoče umreti tako, da bi presegli smrt. Svetopisemska modrost nam razodeva Božjo ljubezen kot tisto, ki je sposobna rešiti človekovo življenje pred hiranjem in smrtjo. Ljubezen je sposobna narediti iz življenja dar, darovano življenje pa ostane, tudi če umre. Smo v velikonočnem času, v katerem nam Kristus razodeva, da človeškost, ki živi s to ljubečo podarjenostjo, seže onkraj groba. Kar je zajeto v ljubezen, je iztrgano iz smrti. Zato umetnost življenja pravzaprav pomeni način umiranja, znati umirati. Umetnost pomeni zaviti svoje življenje v ljubeči dar, ker je s tem življenje iztrgano iz pozabe in zatona. Vse bo minilo, ljubezen in dobrota pa ostaneta. To je modrost in to je umetnost življenja. Tako in tako bom moral umreti, vprašanje je samo, ali bom umrl zavit v ljubezen ali pa bom preprosto samo umrl… Vedeti moram, za kaj “trošim” življenje…

Imate kdaj občutek, da ga ne trošite za prave stvari?
Ne samo to. Vsak večer skušam končati dan – in starejši kot sem, bolj je to pomembno – tako, da precenim, kakšnega okusa je bil… Pater Špidlik me je učil prisluhniti srcu in videti, katere stvari srce ob koncu dneva prepoznava za svoje in v njem najdejo svoje mesto, katere pa so srcu tuje. Na likovni akademiji nas je profesor slikanja učil, da moramo stvari gledati s priprtimi očmi, kajti takrat detajli izginejo in ostane bistvo, vidi se celota. Počasi se učim gledati na življenje, na sebe samega, na druge in na zgodovino s priprtimi očmi. Ko pa je človek mlad, običajno gleda s široko odprtimi očmi in vidi predvsem detajle, ki se mu naenkrat zazdijo izredno pomembni, da ne rečem pomembnejši od celote. In kaj hitro se zgodi, da se za te detajle borimo, kregamo in zanje zastavimo vse svoje energije. Potem pa na koncu niti ne vemo, v kakšno celoto takšen detajl spada. Z leti sem tudi te stvari precej jasno uvidel in se oprijel stare modrosti, ki uči, da je za človeka dobro, če sklene dan tako, da pogled še enkrat zaobjame tisto, kar je po dnevu ostalo kot bistveno.

Knjigo Umetnost življenja zaključite z imenom in priimkom ruskega filozofa Solovjova. Zakaj?
Vladimir Solovjov mi je dal ogromno in v njem vidim najbolj stvarno alternativo miselnosti in inteligenci, ki je v zadnjih stoletjih obvladala zahodni svet. … Vladimir Solovjov je tisti izredni genij, ki je skušal v moderno dobo vstopiti s simbolom, s simbolno miselnostjo. Simbol zanj pomeni edinost dveh svetov, ustvarjenega in neustvarjenega, snovnega in nesnovnega; in ta edinost je utemeljena v osebni občestvenosti Troedinega Boga. Zato simbol združuje življenje in njegovo idejo, inteligenco, se pravi vsebino in izraz. Solovjov na nov način predstavi starokrščansko vizijo simbola, kjer simbol ni neka stvar, ki kaže na nekaj izven sebe, pač pa simbol v samem sebi razodeva globljo resničnost. Se pravi, da simbol v eni stvari razkrije novo, globljo stvarnost, obenem pa vzpostavi s teboj, ki ga spoznavaš, razmerje, in sicer razmerje, ki pušča prostor za svobodno pripadnost. Tako Solovjov zariše možnost organskega mišljenja, kjer celota in posamičnost svobodno sovpadata − ne z dokazom, ampak s pričevanjem. Istočasno Solovjov prav zaradi simbolnega mišljenja vidi, kako celota kulture organsko dozoreva v lepoti. Lepota je za Solovjova telo resnice in dobrega. Resnica, ki ne postane lepota, postane zmaj, ki lahko tudi uniči in pobije človeka. Dobro, ki ne postane lepota, postane fanatizem, ki človeka izmuči in ga žrtvuje v nesmiselni žrtvi. Lepota brez resnice in dobrega pa je zgolj zapeljivo malikovanje, ki človeka na kraju pusti samega, izoliranega, namesto da bi bil organsko zraščen v občestvo z drugimi. …

V eni od svojih knjig Solovjov pravi, da ima ljubezen med moškim in žensko ključno vlogo pri preobrazbi sveta, kot nekakšno evolucijsko strategijo…
Po njegovem mnenju je greh zastrupil svet z negativno energijo, ki jo imenuje egoizem, in ta egoizem je prodrl v vse pore življenja. Egoizem je izredno konkretna sila. Zato zgolj sklicevanje na nek etični imperativ absolutno ni dovolj, ker človek zgolj z idejo in s svojo voljo ni sposoben izkoreniniti egoizma. Samo sila, ki je močnejša od egoizma, lahko izkorenini egoizem. In ta sila je ljubezen, ki je močnejša od egoizma, močnejša pa je zaradi občestvenosti, ker je sila, ki povezuje in ne ločuje, zato je tudi bolj konkretna kot egoizem. Zato lahko samo ljubezen izkorenini egoizem. In Solovjov tudi ljubezni med možem in ženo pripisuje to odrešenjsko moč osvobajanja od egoizma, s čimer človek pripomore k ustvarjanju lepšega in boljšega življenja.

Kaj daje krščanstvo sodobnemu svetu?
Pomembno je vzeti krščanstvo kot celoto, ne le hierarhijo ali medijsko podobo. In če gledamo na celoto, bi kot prvo omenil, da kristjani sredi tega sveta slavijo Boga in kličejo njegovo sveto ime. To ni majhna stvar, ker je zelo pomembno, da se človeštvo ne zapre v svoje doline, ampak da je tu vsaj nekdo, ki kliče ime Gospodovo in ga časti. Bogoslužje kristjanov sredi tega sveta se mi zdi tisti kvas in tista sol, ki za mnoge morda nič ne pomeni, mnogi ga lahko tudi prezirajo, a ni rečeno, da ne bodo nekoč nekje, morda v najbolj temnem trenutku življenja, mnogi spoznali, da je razlika med kvašenim in nekvašenim kruhom. Zelo važno je, da nekdo sredi človeštva ljubi Boga in s tem razodeva, da ljubezen išče nekaj absolutnega kot “objekt ljubezni”. Človekova ljubezen se namreč sprevrže, če ne ljubi nečesa, kar je vesoljno, absolutno. Če je “objekt ljubezni” preveč omejen, ljubezen ne vzdrži in se sprevrže v fanatizem in egoizem. V vseh časih imamo ljudi, ki s čistim srcem častijo in slavijo Boga in zato na zlo in na egoizem drugih ne odgovarjajo z zlom in s še hujšim egoizmom, ampak z dobroto. To je zanesljivo tisto, kar krščanstvo daje svetu. To lahko tudi vznemirja tiste, ki imajo težave z dobroto in z mirnim pogledom. Vendar na to naj bi bili kristjani navajeni že od vsega začetka. Kadar pa se začnemo kristjani boriti zase, za naš prav in za naš prostor, pa dejansko postanemo moteči. In kaj hitro se zgodi, da naša drža zakrije pogled na Tistega, ki ga želimo slaviti. Tudi Solovjov sam govori o kristjanih kot o tistih, ki ne iščejo svojega mesta, nočejo uveljavljati nekih posebnih oblik življenja, ampak vstopajo v prostor tako, da oživljajo tisto, kar najdejo, in z ljubeznijo pristopajo k človeku, ki je ob koncu te moderne dobe tako ogrožen in tako zaskrbljen zase, da se skoraj nevrotično brani. Mislim, da je človek danes okužen z nekim splošnim virusom predsodka. Ves čas gledamo drugega s predsodki, zato ne obravnavamo konkretnega kristjana, ampak Cerkev, ne gledamo na konkretnega človeka, ki ne obiskuje cerkve, ampak govorimo o nevernih, komunistih, liberalcih… V enem obdobju se vseposplošeno udriha po enih, v drugem po drugih. Danes se mi zdi, da smo mogoče na nekem posplošenem udarcu spet kristjani.

Kristjani sredi človeštva pričujemo, da kljub slabosti, grešnosti obstaja odpuščanje. Obstaja nekdo, za katerega zlo in greh nista zadnja postaja, saj odpuščanje človeka spremeni. Prav s tem kristjani na najbolj prepričljiv način razodevamo, da je Bog usmiljenje, dobrota in ljubezen, kajti kakor je Gospod obdaril z odpuščanjem nas, lahko obdari vsakega človeka.

Pomembno se mi zdi tudi, da kristjani pričujemo, da se ta dolina, v kateri živi človeštvo, ne konča na obronkih grobov, ampak se za nas vse odpira nova razsežnost: seme, ki umira, vzklije; stran zgodovine se obrne na drugo stran, tako da se dva svetova razodevata drug v drugem. Zaradi tega je zelo važno, da nekdo ves čas doživlja človeka kot skrivnost, doživlja zemljo kot skrivnost in življenje kot skrivnost. Kot skrivnost pomeni kot nekaj, kar je neobvladljivo, kot nekaj, kar je treba priznati.

Je dobro, da človek misli drugače, da ne upošteva črede?
Modrost uči, da večina in resnica ne gresta vedno skupaj. Menim, da je izjemnega pomena to, da se človek pri mišljenju uči duhovne askeze in da njegova misel ni zgolj plod neke samovolje ali neke želje po uveljavitvi svoje moči in svojega prav. Z mislijo je tako: če je prečiščena, se vedno bolj približuje modrosti, če pa ni prečiščena, je podvržena teorijam, ideologijam ali našim lastnim strastem. Solovjov pravi, da ideja, ki se ni sposobna utelesiti v lepoto, pravzaprav razodeva svojo nemoč, svojo jalovost. Misel, ki se uresniči v lepoti, pa je misel, ki je sposobna misliti občestveno, se pravi z ljubeznijo. Po Solovjovu je namreč lepota uresničena ljubezen. Zanj misel, ki ni sposobna upoštevati drugega, razkriva svojo neosnovanost. Kakor je res, da človek ne misli samo z možgani, ampak s celoto svojega bitja (če imaš glavobol ne misliš enako, kot če ga nimaš), tako je tudi res, da misel zaživi, kadar se sreča z drugim. Bolj kot je odprta v vesoljnost organizma, bolj je ustvarjalna in živahna. …

Spomnim se vaše razstave v Gorici v začetku devetdesetih, ko ste še delali s čopičem. Na platna ste lepili siringe, plastične rokavice, zemljo… Iz sodobne umetnosti ste se obrnili k bizantinski, k mozaikom. Zakaj?
… Pri slikarstvu sem se trudil barvno pokazati, kako je snov presijana od znotraj. Ko pa sem začel postavljati mozaike, se mi je zgodilo, da inženirji za razvestljavo niso mogli osvetlitvi mozaikov… Še danes mi velikokrat rečejo, da jih ni mogoče osvetliti, ker da sami sijejo. Takrat se v srcu nasmehnem, kajti ravno to so moje sanje. Umetniško delo mora biti dejansko osvetljeno od znotraj. Ko je snov naseljena z duhom, postane telo. Duh vliva v človeka Božjo ljubezen. In ko je telo v karitativni gesti, postane preobraženo telo. Še tako malomaren človek, ki ne skrbi za svojo notranjost, bo tedaj, ko mu bo nekdo pomagal, videl dobroto in se ne bo spominjal mesenosti dobrotnikovega obraza, ampak ljubečega izraza na njegovem obličju. Kajti dobrota in ljubezen spremenita našo telesnost, ki postane presijana z nekim skrivnostnim izrazom. Ko gledate moje mozaike, zlahka vidite kamenje v dekorativnih delih, prepoznate ga tudi v oblekah, na obličju pa ga je že bolj težko videti. Še posebej v zadnjih letih se trudimo, da je obličje izdelano na tak način, da kamenje lahko posreduje oseben izraz, prečiščenost duha in dobrote. Ko sem bil še slikar, sem imel močno željo po izražanju, po domišljenosti lastnega izraza. Pozneje pa sem razumel, da umetnost ni nič posebnega in da pravzaprav ni pomembno, kaj hočem sam izraziti z njo, temveč je bistveno, da pripomorem, da se izraz razodene in se drugim približa. Postal sem pozoren na vsebino življenja, ki jo zajame umetnost, in pozoren na tiste, ki se jim bo ta umetnost darovala. Razumel sem, da je veličina umetnosti v služenju. Tudi zato sem se umaknil iz galerijske umetnosti v sakralno; še več, popolnoma sem se posvetil umetnosti, ki služi bogoslužju. Ta pa ima svoje estetske zakonitosti, svoje notranje ritme…

Nekateri vas postavljajo v kontekst Matissa, Picassa, italijanskih futuristov, drugi pravijo, da je vaša umetnost kič…
… Ko se je umetnost izselila iz svetišča v palačo in potem v galerijo, se je precej spremenila. Sprva je sicer še živela tudi v cerkvi, vendar − kot pravi Ratzinger ­− taka estetika ni več odpirala za molitev in za teološko globino bogoslužnega srečanja z Bogom. Cerkev je tvegala, da postane bolj podobna nekemu razstavnemu prostoru. Danes, ko se po celem svetu spet čuti velika potreba po umetnosti v cerkvi, pa moramo vedeti, da sestavni del bogoslužja ne more biti katerakoli umetnost, ampak mora ta umetnost imeti nekaj tistih značilnosti, ki so značilne za bogoslužje samo. Človek vstopi v Cerkev s krstom, se pravi preko smrti in vstajenja, kot pravi Janez Pavel I, in ne z neko vstopnico, z nekakšno sanjsko kartico. Tudi umetnost vstopa v Cerkev na tak način. Umetnik, ki ustvarja za bogoslužni prostor, mora umreti sebi in vstati kot nekaj novega.

Povsem razumljivo je sicer, da lahko nekdo misli, da je taka umetnost kič. Vendar gre tudi tu upoštevati pravilo, naj “le čevlje sodi kopitar”. Če jaz izrazim neko mnenje o zadnjem vesoljskem poskusu, je vsakomur jasno, da za tiste inženirje moje mnenje ne more biti nekaj tehtnega, resnega in upoštevanja vrednega.

Življenje pa je polno presenečenj in lahko se zgodi, da se bo nekdo, ki na primer ne jemlje resno sakralne umetnosti, nekega dne zaradi kdo ve kakšnih okoliščin znašel pred neko tako podobo in kdo ve, kaj se bo tedaj zgodilo v njegovem srcu.
Vzorec umetniške popolnosti, ki velja za bogoslužno umetnost, se radikalno razlikuje od popolnosti v katerikoli drugi umetnosti. Če za klasiko ali za renesanso popolnost pomeni predvsem popolnost oblike, to gotovo ne velja za bogoslužno umetnost. V bogoslužni umetnosti je popolnost v sinergiji med Božjim in človeškim. Se pravi: umetnost predstavi človeka v njegovi nepopolnosti, v krhkosti, ranljivosti in smrtnosti, ta človek pa se odpre Bogu, ki vstopa vanj in v njem deluje odrešenjsko; ti dve razsežnosti skupaj predstavljata umetniško popolnost bogoslužne umetnosti. Tako popolnost pa krščanstvo razumeva tudi kot popolnost duhovnega in moralnega življenja oz. človekovega življenja nasploh. V zadnjih stoletjih je tudi umetnost, ki se nahaja v cerkvi, zapustila tisto prvotno vizijo in tako smo se znašli v razdrobljenosti. Kar velja za nekaj vrhunskega v umetnosti, ne velja za duhovno življenje ali življenje človeka nasploh. …

Kaj vas gane?
Skoraj vse. Gane me trpljenje ponižanega, gane me, ko srečam človeka, ki je premagal zlo. Ko kot duhovnik poslušam stiske ljudi, se velikokrat premagujem, da ne zajokam pred njimi. Ko vidim, da je človek premagal zlo…To je več vredno od vsega, kar mi počnemo. Gane me tudi lepota človeka, njegove zmožnosti, dela, ki jih nekdo uspe narediti, gane me sneženje…

Niste ravno tipični jezuit.
Mislim, da me je tipičnost povsem zaobšla. Nič tipičnega nisem. Sem pa tipičen Rupnik.

Koliko je v vas še ostalo od fantiča, ki je občudoval očetovo ljubezen do zemlje in dela z njo…
Precej. Popolnoma sem prepričan, da je odnos do snovi, zemlje, do narave izraz celega človeka. Že tata mi je pokazal, da snov ni nikoli samo tisto, kar se vidi, ampak da v sebi skriva nek ogromen, neobvladljiv svet. In tata me je naučil, kako tudi človek lahko položi v snov nekaj, kar vzame iz srca in kar besede ne uspejo zadržati, ampak samo v snovi dobi svoj dom. Ta simbolna moč zemlje in snovi zaznamuje tako moje duhovništvo kot tudi mojo umetnost. Zdi se mi, da civilizacija, ki ne zmore več združiti misli in roke, inteligence in roke, izgublja življenje. Kdor ne dela nič konkretnega, ne pozna simbola in si domišlja, da je snov mrtva, nema in enoplastna; ne ve, da je živa, govoreča in večplastna.

Kako bi izgledal mozaik Raj na Zemlji in drug Raj v nebesih?
V knjigi Razodetja Janez pokaže prizor, kjer so vrata v nebesa odprta in tam se vidi nebeško bogoslužje. Bogoslužje, ki ga obhajamo na zemlji, se steka v tisto nebeško bogoslužje. Pismo Hebrejcem pokaže na enotnost dveh svetišč, dveh šotorov, tistega, ki je narejen s človeškimi rokami, in onega v nebesih, ki ni narejen s človeškimi rokami. Sveti Janez pravi, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo človeka. In srbski teolog Popović se ob komentarju tega stavka spomni na Jakobovo lestev, kjer je prehod odprt. Ta lestev je ljubezen, ker samo ta ostane. Se pravi, da vsako dejanje ljubezni, ki ga storimo na zemlji, sega v tisto nebeško bogoslužje. Zato je raj na zemlji pravzaprav tisti prizor, ki ga mnogi dejansko vsakodnevno živijo. Na drugi strani pa se ta prizor razpre v zmagoslavje luči brez zatona. Nekaj podobnega, kot sem uprizoril v cerkvi na Žalah.

Zakaj vi osebno verjamete, da je Kristus vstal od mrtvih?
Kdor je doživel veliko dobrote, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu. In kdorkoli je vsaj enkrat storil eno zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je v glavnem odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo. Vedno bolj doživljam, da je Kristus vse preveč prisoten, da bi lahko bil mrtev. Zame je dovolj pričevanje učencev, da je po vstajenju delal to, kar je prej delal v ljubezni: da je z njimi jedel ribo, da je hodil z njimi… In da so ga prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največji argument za njegovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/04/10/p-marko-i-rupnik-zivljenje-je-modrost-umiranja/ 
 

Teden molitve za duhovne poklice 2012

Od 22. do 29. aprila 2012 bomo v Cerkvi na Slovenskem obhajali teden molitve za duhovne poklice, in sicer pod geslom: »Poklici so dar Božje ljubezni«.

V ta namen so v mariborski nadškofiji pripravili Knjižico 2012. V njej je za vsak dan v tednu uvod v mašo, kratek nagovor ter prošnje vernikov. V drugem delu knjižice je pripravljena kateheza in molitvena ura za ministrante, molitvena ura za duhovne poklice, ki je namenjena vsem, ter za vsak dan kratka (15 minutna) molitev za duhovne poklice pred ali po sveti maši.

Višek molitvenega slavja bo v nedeljo, 29. aprila, ko se bomo pridružili svetovnemu molitvenemu dnevu za duhovne poklice, že 49. po vrsti. Zanj je sveti oče Benedikt XVI. tudi letos napisal posebno poslanico, ki je priložena v knjižici na str. 5-9.

Zakaj teden molitve?
Teden molitve je eden izmed intenzivnih, močnih časov, danih najprej nam – že poklicanim, da v sebi poglobimo življenjsko poklicanost in poživimo dar, ki smo ga prejeli, da bi iz njega naredili dar. Ta čas »mini duhovnih vaj« je priložnost, da prenovimo našo zavzetost v služenju Bogu in ljudem ter postanemo prepričljivi »klicarji«.

Teden molitve je klic vam vernikom – vseh generacij – da poživite v sebi krstno milost in prenovite vero v Kristusa, ki vas je poklical, da ste deležni njegove dediščine, posredniki svetega klica znotraj Cerkve. Kliče vas, da v odprtosti in velikodušnosti globlje zaživite v živem dialogu z Bogom in postanete »priče Božjih del«.

Cilj torej ni v molitvenem tednu »opraviti nekaj molitev« in si pomiriti vest do naslednjega leta, ob soočanju z dejstvom pomanjkanja poklicev v naši krajevni Cerkvi. V vsakem izmed nas naj bi ta čas milosti prebudil in okrepil zavest: osebno sem odgovoren za prebujanje, rast in dozorevanje poklicev, ker sem poklican, da se tudi po meni širi Božje delo odrešenja v ta svet. Po meri prejete milosti. Odločitev za intenzivno obhajanje tedna molitve, pomeni izbrati Kristusa, izbrati življenje, izbrati pot vere, ki odrešuje.

Nekaj konkretnih predlogov za obhajanje tedna molitve najdete na spletni strani Centra za duhovne poklice v mariborski nadškofiji:http://cdp.nadskofija-maribor.si/index.php?option=com_content&task=view&id=105&Itemid=99

Več na: http://nadskofija-ljubljana.si/pastorala/teden-molitve-za-duhovne-poklice/  
 

Ljubljana bo gostila mednarodno taizéjsko srečanje mladih (Vir: Druzina.si)

V času letošnjih prvomajskih praznikov, od sobote, 28. aprila, do torka, 1. maja, bo Ljubljana gostila mednarodno taizéjsko srečanje mladih. Srečanje je namenjeno mladim iz Slovenije in srednje-evropskih držav, starim med petnajst in petintrideset let. Srečanje je postaja na Romanju zaupanja, ki ga je pred več kot tridesetimi leti začel pokojni brat Roger iz Taizéja, pripravljajo pa ga ljubljanske župnije v sodelovanju s Skupnostjo bratov iz Taizéja in Društvom SKAM – Skupnostjo katoliške mladine.

Jana Pinterič iz ekipe za pripravo srečanja je za Radio Vatikan predstavila njegov namen in potek. Kot je povedala, se sedanji prior skupnosti, brat Alois, srčno veseli srečanja v Ljubljani. Na enem od srečanj je mlade nagovoril z besedami, da se mnogi ljudje po vsem svetu udeležujejo romanja zaupanja v njihovem vsakodnevnem življenju. Da bi vedno znova odkrili upanje, ki ga daje Evangelij, je včasih potrebno iti proti novim obzorjem, daleč stran ali blizu, meni brat Alois. Naš svet, kjer toliko trpljenja povzroča opustošenje, potrebuje ženske in moške, ki s svojim življenjem izžarevajo božji mir, zato prior taizejske skupnosti mlade spodbuja, naj se pogumno odločijo iti naprej po poti ljubezni in zaupanja.

Kot pojasnjuje Pinteričeva, je srečanje v Ljubljani podobno evropskim srečanjem mladih, ki ob koncu leta potekajo v različnih evropskih mestih. Mlade bodo gostile ljubljanske družine. Dopoldneve bodo mladi preživljali v župnijah pri skupni molitvi in pogovoru v majhnih skupinah, popoldne pa se bo program odvijal v središču mesta. Poleg skupnih molitev sta prav gostoljubje domačinov in pogovor v mednarodnih pogovornih skupinah tista, ki ostaneta v trajnem spominu in pomagata preseči ovire, ki nas ločujejo, da bi lahko začeli romanje zaupanja v naših življenjih.

Na srečanju lahko preko osebnih srečanj mladi spoznavajo druge narode in izročila, skupaj z njimi izkušajo zaupanje in preprostost, iščejo smisel življenja, odkrivajo, kako živeti vero sredi izzivov današnjega časa, ter v skupni molitvi in tišini odkrivajo lepoto notranjega življenja in občestva z Bogom. Štirje dnevi v družbi sovrstnikov iz Slovenije in Evrope bodo za vse udeležence prav gotovo nepozabna izkušnja.

Mladi bodo prvomajske počitnice lahko preživeli z vrstniki iz Avstrije, Belorusije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Češke, Francije, Nemčije, Madžarske, Italije, Litve, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Romunije, Rusije, Srbije, Slovaške, Švice, Ukrajine, Velike Britanije in seveda različnih koncev Slovenije.

Pinteričeva je za Radio Vatikan predstavila tudi program srečanja, ki se bo pričelo v soboto, 28. aprila zvečer s skupno molitvijo v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah, kjer bodo potekale tudi ostale skupne molitve. V nedeljo, ponedeljek in torek dopoldne bo program potekal v župnijah, kjer bo jutranji molitvi sledil pogovor v majhnih mednarodnih skupinah. Popoldne bodo v središču mesta potekale delavnice o različnih družbenih temah, duhovnem življenju in umetnosti. V torek popoldne se bo srečanje zaključilo s skupno molitvijo v ljubljanski stolnici. Podrobnejši program srečanja je objavljen na spletni strani http://www.drustvo-skam.si/taize/, že sedaj pa velja, da so mladi, ki se ne morejo udeležiti celotnega programa srečanja, iskreno dobrodošli, da se udeležijo vsaj katere od skupnih molitev.

Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/84AF5B2316D55A7BC12579DD00368998?OpenDocument
 

Izjava Društva katoliških pedagogov Slovenije ob varčevalnih ukrepih v šolstvu in ob napovedi stavke učiteljev

Zelo slabo stanje državnih in javnih financ v Sloveniji ima različne vzroke. Preveliko trošenje in premočno zadolževanje je preseglo razumne meje. Zato je logično in nujno, da »porabimo lahko le toliko, kot imamo« in da mora vlada proračunske izdatke čim bolj približati proračunskim dohodkom.  Nikakor si ne želimo grškega tragičnega scenarija. Ukrepati je treba prej. Sedaj je še čas. Komur je mar za delavce in njihove pravice, se mora boriti zanje za daljši čas, ne samo za kratkotrajne navidezne pravice.

Napovedano znižanje plač v šolstvu in drugod v javnem sektorju je korak v to smer. Poslabšanje materialnega stanja učiteljev je gotovo nezaželeno in za marsikoga krivično, a kaj lahko pričakujemo brez uveljavitve restrikcij? Če nadaljnje zadolževanje Slovenije zaradi nižanja bonitetnih ocen že ni čisto nemogoče, je zagotovo skrajno tvegano in ob upoštevanju »porabiti le toliko, kot imamo« tudi neetično.

Zato se Društvo katoliških pedagogov Slovenije ne pridružuje Sindikatu v vzgoji in izobraževanju v njegovih  grožnjah s stavko, ampak podpira smiselna in nujna prizadevanja Vlade za uravnovešenje proračuna in s tem zagotavljanje dolgoročnejših, čeprav nižjih prihodkov delavcev.


Več na: http://www.dkps.si/aktualno/prikazi-aktualno/izjava-dkps/  
 

Izjava Komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci: Reševanje krize in financiranje zasebnih šol

Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj je v zadnjih dneh večkrat postavil zahtevo, naj vlada namesto znižanja plač učiteljem v javnih šolah zniža prispevek države za zasebne šole na polovico.
Gospod Štrukelj dobro ve, da z odvzemom polovičnega deleža financiranja zasebnih šol še zdaleč ne bi zagotovili bistvenega prihranka v javni blagajni. Delež zasebnega šolstva v Sloveniji je zanemarljiv: na srednješolski ravni znaša 2,4 %, na osnovnošolski ravni pa 0,2 %. Tudi če bi zasebnemu šolstvu vzeli vsa sredstva, bistveno ne bi privarčevali.

Dejstvo je, da so zasebne šole za državo najcenejše. Država namreč prispeva za plače zaposlenih in za del materialnih stroškov, ustanovitelj zasebne šole pa mora poskrbeti za financiranje izgradnje in vzdrževanje infrastrukture. Ob tem ne gre pozabiti, da so tudi starši otrok, ki obiskujejo zasebne šole, davkoplačevalci in imajo zato pravico, da se izvajanje javnoveljavnega programa za njihove otroke zagotavlja iz proračuna.

Če bi država znižala delež financiranja zasebnih šol, bi bile le-te primorane uvesti oz. povečati šolnino. Marsikatera družina bi zaradi tega morala izpisati svojega otroka iz zasebne šole in ga vpisati v javno šolo. Država bi za »prepisane« otroke v javne šole morala prispevati višji znesek, kot ga prispeva, če se le-ti vzgajajo in izobražujejo v zasebnih šolah. Zasebne šole bi na ta način postale okolje za bogate elite, kar je pogost in neupravičen očitek že sedaj. Znižanje prispevkov za zasebne šole bi v naši družbi povzročilo nove delitve in socialno razslojevanje.

Plače zaposlenih na zasebnih šolah so zakonsko vezane na plače zaposlenih v javnih šolah (ZOVFI, 89. člen). Učitelji v zasebnih šolah bodo vladnih ukrepov deležni v enaki meri, kot učitelji v javnih šolah. Enako velja tudi za spremembe normativov.

Obžalujemo, da gospod Štrukelj med učitelji javnih šol z zavajajočimi informacijami širi negativno podobo o zasebnih šolah. Zasebne šole na številnih področjih uspešno sodelujejo z javnimi šolami: izmenjujejo si primere dobre prakse in izvajajo skupne projekte, zato ni prav, da se v teh kriznih časih vzbuja občutek, kot da obstaja med javnimi in zasebnimi šolami medsebojno ogrožanje.

Ne samo, da so zasebne šole za državo in družbo – finančno gledano – najcenejše, ampak v slovenski šolski prostor prinašajo tudi pluralnost in svežino ter razširjajo polje različnih pedagoških pristopov. Država poleg tega preko tovrstnih šol staršem aktivno omogoča uresničevanje njihove pravice, da vzgajajo otroke v skladu s svojim nazorskim prepričanjem.

Od ljudi, ki trdijo, da poznajo šolski prostor, smemo pričakovati, da so v izjavah korektni in natančni ter da ne širijo in razpihujejo neresnic, s čimer vnašajo polarizacijo na eno od najbolj občutljivih družbenih področij.

Ljubljana, 16. april 2012
 




TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 
567.   V obnebju političnega udejstvovanja krščanskih laikov zahteva posebno skrb priprava na izvrševanje oblasti, ki jo morajo verujoči sprejeti, zlasti ko jih v skladu z demokratičnimi pravili k tej dolžnosti kliče zaupanje sodržavljanov. Spoštovati morajo demokratični sistem, ker »zagotavlja udeležbo državljanov pri političnih odločitvah in podložnikom zagotavlja možnost, da svoje vlade volijo in nadzorujejo, kakor tudi to, da jih, kadar se pokaže potreba, miroljubno zamenjajo«. Zavračati pa morajo močne tajne skupine, ki si prizadevajo, da bi določale ali spreminjale delovanje zakonitih ustanov. Izvajanje oblasti si mora nadeti značaj služenja, ki ga je treba vedno opravljati v mejah nravnega zakona za doseganje skupnega dobrega: kdor izvaja politično oblast, mora sile vseh državljanov usmerjati v ta cilj, seveda ne oblastno, marveč z močjo moralne sile, okrepljene s svobodo.
 
568.   Krščanski laik je poklican, da v dejanskih političnih razmerah naredi, kar je mogoče, da bi prišlo do uresničevanja načel in moralnih vrednot, lastnih družbenemu življenju. To terja osebno in občestvenometodo presojanja, izraženo v nekaterih bistvenih točkah: poznanje razmer, razčlenjenih s pomočjo družbenih ved in z ustreznimi sredstvi; sistematično razglabljanje o stvarnosti v luči nespremenljivega evangeljskega oznanila in socialnega učenja Cerkve; upoštevanje značilnosti posameznih izbir, usmerjenih, da bi pozitivno vplivale na razvoj sedanjega položaja. Iz zavzetega spremljanja in razlaganja stvarnosti se lahko rodijo konkretne in učinkovite delovne izbire; tem ne smemo nikoli pripisovati absolutne vrednosti, ker ni mogoče nobenega zapletenega vprašanja rešiti dokončno. »Vera ni nikoli zahtevala, da bi z okorelo shemo obrzdala družbenopolitične vsebine, saj se je zavedala, da zgodovinska razsežnost, v kateri živi človek, zahteva preverjanje nepopolnih in pogosto spreminjajočih se razmer.«
 
569.   Značilno polje opredeljevanja ustvarja delovanje demokratične­ga sistema, ki ga danes številni pojmujejo agnostično in relativisti­čno, kar navaja k občutku, kot da je resnica nekaj, o čemer odloča ve­čina in kar je odvisno od političnega ravnotežja. V podobnem okviru je opredeljevanje še posebej naporno, ko ga skušamo doseči­ na pod­ro­čjih, kot sta nepristranskost in pravilnost informacij, znanstveno raziskovanje ali gospodarske odločitve, ki vplivajo na živ­ljenje najrevnejših ali na stvarnosti, ki navajajo na temeljne in nedotakljive­ nravne zahteve, kot so svetost življenja, neločljivost za­kona in pr­venstvo družine, zasnovane na zakonu med enim možem in eno ženo.
V takšnih okoliščinah koristijo nekatera temeljna vodila: razliko­vanje in hkrati povezovanje med zakonodajnim in moralnim redom; zvestoba lastni istovetnosti in hkrati pripravljenost na dialog z vsemi; nujnost, da se v presojanju in družbenem udejstvovanju kristjan drži tristopenjske, a nedeljive zvestobe do naravnih vrednot – spoštujoč zakonito avtonomijo zemeljskih stvarnosti –, do moralnih vrednost – spodbujajoč zavest o notranji etični razsežnosti vsakega družbenega in političnega vprašanja – ter do nadnaravnih vrednot – uresničujoč svojo nalogo v duhu evangelija Jezusa Kristusa.


DUHOVNI KOTIČEK
 
Kakor tvoje ime, o Bog, tako tvoja hvalnica sega do konca zemlje; tvoja desnica je polna pravičnosti.
Ps48,11

3. velikonočna, papeška nedelja

22. april 2012

Lk 24, 35-48
 
Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Ko pa so o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha. In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel.

In rekel jim je: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma. In rekel jim je: »Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in tretji dan od mrtvih vstati ter v njegovem imenu oznaniti pokoro in odpuščenje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh reči.

Besede vere za vsakogar

 
Pokop
 
Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. 1 Kor 15, 43-44
 
Kristus je bil položen v grob. Na velikonočno jutro, je bilo njegovo telo umito in žene so pripravile dišave in miro. Zaradi tega spomina je imela Cerkev vedno raje pokop telesa, ki nakazuje spoštovanje do telesa kot templja Svetega Duha.
Prvi kristjani so evharistijo praznovali na grobovih mučencev. To na nek način sporoča, da truplo, četudi ni več središče odnosa do človeške osebe, ostaja telo, ki ga tisti, ki so ga poznali, ljubijo. Zanje je znamenje časa, ki so ga preživeli skupaj. Pokop časti spomin na pokojnika, daje Upanje, da ni vsega konec in da se bo vse nekoč vrnilo.

Zato je bila Cerkev dolgo nenaklonjena upepelitvi, večinoma poganski navadi, ki se je razširila v antičnem svetu. Pokopati telo, pomeni razumeti simboliko zrna pšenice, vrženega v zemljo. Tako bo tudi z vstajenjem od mrtvih. 

Vas zanima? Oglejte si!
 

Papež blagoslovil podobo Svete družine za svetovno srečanje družin v Milanuhttp://video.ognjisce.si/videos/1129/papeA3-blagoslovil-rupnikov-mozaik-za-svetovno-sre%C4?anje-druA3in
Vabimo vas...


Niz oddaj  o družbenem nauku Cerkve

Na valovih Radia Ognjišče poteka niz sedmih oddaj o družbenem nauku Cerkve. Vsak drugi in četrti torek v mesecu nam ga bo ob 18.15 poskušal približati moralni teolog dr. Ivan Štuhec.
Vabljeni k poslušanju!

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/129/utrip/7363/ in http://aktualno.rkc.si/?id=11541

 
Vabilo na pogovor s prof. dr. Philipom Boothom,

Institute of Economic Affairs (IEA), Velika Britanija, ki ga bosta vodila bosta vodila dr. Žiga Andoljšek in g. Tone Rode(Fakulteta za poslovne vede in  Družina).

Naslov tokratnega srečanja bo »Resnična kriza Evropske unije«, gostje pa bodo med drugim spregovorili o britanskem pogledu na različna aktualna ekonomska in finančna vprašanja.

Pogovor bo v ponedeljek 23. aprila 2012 ob 19.00 uri v Galeriji Družina na Krekovem trg 1 v Ljubljani in bo potekal v angleškem jeziku.

Za dodatne informacije in potrditev udeležbe se obrnite na sedež Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu na Ciril-Metodovem trg 9 v Ljubljani, na tel. 01/3602 884 ali 0820/52 300 ali e-naslov info@kat-inst.si.


 
Sredini večeri Spletne akademije V sredo nič več s kredo 

ZA KOGA: Za vsakogar, ki bi rad udomačil svetovni splet, osvojil številne možnosti uporabe in se izognil zankam svetovnega splet. Spletna akademija ni sklop navadnih delavnic, ampak je namenjena širšemu razmisleku razmišljal o etiki in vprašanjih, kaj in kako sporočamo oz. se obnašamo na spletu.
 
KAKO: kombinacija dela z računalniki, vmesnih predavanj ter diskusije
 
KDO: mentorji s Socialne akademije in gostje
 
KDAJ: 10x sreda, od 17.30h do 20h, od 14. marca do 23. maja 2012
 
KJE: učilnica Socialne akademije, Ulica Janeza Pavla II 13, Ljubljana
 
PRISPEVEK: Promocijska cena: 14 € na srečanje (ob udeležbi na vseh 10 srečanjih 100 €)
 
TEME:
- Varnost (18.4.: na kaj biti pozoren na spletu)
- You Tube (25.4.: urejanje, objava in deljenje videoposnetkov)
- Promocija in oglaševanje (9.5.: kako sporočati na spletu)
- Splet in denar (16.5.: kako poslovati in nakupovati na spletu)
- Spletne igre in odvisnost (23.5.: zdrava raba spleta in odvisnosti)
 
Več na spletni strani Socialne akademije: http://tinyurl.com/7lrb8db
 
Informacije in prijave: info@socialna-akademija.si, 01 439 97 95, 031 251 915 (Marko)

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp