E-novice ŽPS


Št. 31 (23.9.2014), leto 2014

Marta Jerebič, s. Brigita Zelič, Marjana Debevec, Papež Frančišek v Albaniji: Ubijati v imenu Boga je veliko bogoskrunstvo! (Vir: radio.ognjisce.si)

Albanija je 22. septembra po 21 letih znova sprejela papeža. V Tirani ga je sprejel predsednik vlade Edi Rama. Nato se je v predsedniški palači srečal s predsednikom države Bujarjem Nishanijem, tam pa je nagovoril tudi druge predstavnike oblasti.

Papež oblastem: Nihče naj si ne domišlja, da se bo lahko pri načrtovanju nasilja in prevlade izgovarjal na Boga. “Vesel sem, da sem tukaj z vami v Albaniji, deželi junakov, ki so žrtvovali življenje za neodvisnost države, in deželi mučencev, ki so pričevali svojo vero v težkih časih preganjanja,” je dejal papež.
Frančišek je Albanijo postavil za zgled miroljubnega sobivanja različnih ver v času, ko skupine skrajnežev sprevračajo pristen pomen vere. Ob tem je poudaril: "Nihče naj si ne domišlja, da se bo lahko pri načrtovanju nasilja in prevlade izgovarjal na Boga. Nihče naj vere ne izkorišča kot izgovor za svoja dejanja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom in njegovimi temeljnimi pravicami, zlasti pravico do življenja in do verske svobode za vse!”

Primer Albanije kaže, da “miroljubno in plodno sožitje med ljudmi in skupnostmi, ki pripadajo različnim veram, ni samo zaželeno, ampak tudi konkretno in praktično mogoče”, je dejal papež in poudaril, da je to “neprecenljiva dobrina za mir in skladen razvoj nekega naroda”...

Papež Albaniji izrekel zahvalo za zgled zvestobe evangeliju
Z veliko hvaležnostjo so Albanci sprejeli besedo papeža Frančiška, s katero jim je izrekel priznanje in jih hkrati povabil k novemu poletu duha. Ob tem se je sveti oče oprl na podobo orla, ki je z jasnimi potezami zarisana v njihovi zastavi. Spomnil je, da o orlu govori tudi Sveto pismo, ko Božjo skrb do izvoljenega ljudstva primerja z budnostjo orla nad svojimi mladiči. Pogled na orla v albanski zastavi naj v njih prebuja vedno novo upanje. Znova in znova naj svoje zaupanje polagajo v Boga, ki nikoli ne razočara, temveč je vedno ob nas, posebej v težkih trenutkih. Dandanes, ko so vrata dežele znova odprte za izpovedovanje vere, je sveti oče vse krščene spodbudil k dejavni zavzetosti za rast Božjega kraljestva tudi v družbi. Pri tem naj imajo pred očmi podobo na orla, ki ne pozabi svojega gnezda, a obenem leti visoko. „Poletite visoko, zelo visoko!“ jih je povabil. Zagotovil jim je, da bo takšno pričevanje spodbuda tudi za vso Evropo. „Poslušajte Boga, častite ga in ljubite se med seboj kot njegovo ljudstvo, kot bratje in sestre.“ je dejal. "Toliko tvojih sinov in hčera je trpelo tudi do darovanja življenja. Njihovo pričevanje naj podpira tvoje današnje in tudi jutrišnje korake na poti ljubezni, svobode, pravičnosti in predvsem na poti miru,“ je današnjo homilijo v Tirani sklenil papež Frančišek.

Po sveti maši je pred molitvijo angelovega čaščenja sveti oče svojo besedo namenil predvsem mladim. Povabil jih je, naj svoje življenje gradijo na skali, ki je Kristus, ki ostaja zvest tudi takrat, ko smo mi nezvesti. On nas ob naših padcih ne obsoja, temveč nam pravi: "Pojdi in ne greši več" (Jn 8,11). Mlade je sveti oče spomnil, da so nova generacija svojega dežele in jim zaželel, naj se z močjo evangelija in po zgledu mučencev uprejo čaščenju denarja, poveličevanju napačne individualistične svobode, naj rečejo "ne" raznim odvisnostim in nasilju. Posebej toplo jih je povabil, naj se v nasprotju z omenjenim odločajo za vzpostavljanje kulture srečanja in solidarnosti, ter za lepoto tega, kar je dobro in resnično. Odločajo naj se za velikopotezno življenje, ki se kaže v zvestobi v malih stvareh. Tako bodo gradili boljšo prihodnost svoje domovine in sveta.

Mariji, Materi dobrega sveta, je izročil vse, zlasti družine, otroke in ostarele, ki jih je imenoval živ spomin albanskega ljudstva. Marija naj vse usmerja tako, da bodo v povezanosti z Bogom hodili naproti upanju, ki nikoli ne razočara.
 
Papež voditeljem verstev: "Nihče ne more uporabiti ime Boga za izvajanje nasilja!"
Pri kosilu se je papež srečal z albanskimi škofi, nato pa se je najprej srečal z voditelji drugih verstev in krščanskih veroizpovedi. Udeležili so se ga voditelji šestih večjih verstev, ki delujejo v Albaniji; to so muslimanska skupnost, skupnost bektaši, katoliška, pravoslavna, evangeličanska in judovska skupnost. Sveti oče je poudaril, da je pristna religija vedno vir miru in ne nasilja.

Predstavnikom velikih verstev se je zahvalil za njihovo pričevanje globokega medsebojnega spoštovanja in dialoga, ki ga vsakodnevno živijo. Spomnil je, da je Albanija doživela nasilje, ki ga povzroči prisilna izključitev Boga iz osebnega in družbenega življenja. "Ko hočemo v imenu ideologije izključiti Boga iz družbe, začnemo častiti idole in kaj kmalu človek izgubi sam sebe, njegovo dostojanstvo je poteptano, njegove pravice kršene," je dejal Frančišek. ... S spremembami v devetdesetih letih pa so se oblikovali pogoji za versko svobodo. Tako so tudi verstva lahko prispeval k moralni obnovi države. ... Zatem pa je opozoril pred nestrpnostjo do tistega, ki ima drugačna verska prepričanja. To je po njegovih besedah zahrbten sovražnik, ki danes prevladuje po različnih delih sveta. Ravnanje vernikov naj bi bilo vedno vredno skrivnosti, ki jo želimo počastiti. "Pristno verstvo je vir miru in ne nasilja! Nihče ne more uporabiti ime Boga za izvajanje nasilja! Ubijati v imenu Boga je veliko bogoskrunstvo! Zapostavljati v imenu Boga je nečloveško," je poudaril papež.

Verska svoboda po njegovih besedah ni pravica, ki jo lahko zagotovi zakonodajni sistem, čeprav je tudi to nujno. Verska svoboda je predvsem skupni prostor, okolje spoštovanja in sodelovanja, ki ga je treba graditi s sodelovanjem vseh, tudi tistih, ki nimajo nobenega verskega prepričanja. Papež je pri tem nakazal dve osnovni drži, ki lahko koristita pri pospeševanju te temeljne svobode.

Prva je, da v vsakem človeku, tudi v neverujočih, vidimo brate in sestre, ne pa tekmece ali še manj sovražnike. "Kdor je gotov v lastna prepričanja, nima potrebe po vsiljevanju, pritiskanju na drugega: ve, da ima resnica lastno moč izžarevanja." Druga drža pa je zavzemanje za skupno dobro. Kadar pripadnost lastnemu verskemu izročilu, vedno bolj daje rast prepričljivemu, velikodušnemu in nesebičnemu delu za celotno družbo, gre za pristno uresničevanje in razvoj verske svobode. Ta se pokaže kot potencial, ki bogati človeško družino s svojim postopnim izvajanjem. "Bolj smo v službi drugih, večja je svoboda!"

Ob sklepu je papež Frančišek zbrane povabil, naj se ozrejo okrog sebe, na potrebe ubogih in si zato prizadevajo za pot družbene pravičnosti. Na teh področjih delovanja lahko verujoči dajo pomemben in nenadomestljiv prispevek. "To so tla, ki so še posebej rodovitna za medverski dialog," je zatrdil papež. Ob tem je poudaril, da je za gradnjo pristnega dialoga nujno ohranjati svojo lastno identiteto, sicer je dialog lažen. Samo trdno zakoreninjeni v lastni veri, lahko vstopamo v dialog z drugim, je še dejal sveti oče in vse zbrane povabil, naj molijo zanj.

Papež z redovniki, redovnicami, bogoslovci in laičnimi gibanji
Pred molitvijo večernic v stolnici v Tirani skupaj z duhovniki, redovnicami in redovniki, bogoslovci ter člani laičnih gibanj je papež Frančišek pozorno prisluhnil pričevanju ostarelega duhovnika, ki je v času preganjanja s strani komunističnega režima preživel vrsto let sredi strahot tamkajšnje ječe in nato na prisilnem delu. Papež Frančišek ga je ob koncu izpovedi prisrčno objel in do solz ganjen nato prisluhnil še pričevanju redovnice. Ta se je kljub visoki starosti sveže spominjala notranjega klica v posvečeno življenje, ki ga je doživela v rani mladosti in temu klicu potem ostala zvesta skozi vse stiske preganjanj, ki jih je doživljala od konca druge svetovne vojne in nastopa komunističnega režima v Albaniji do časa njegovega padca. Sveti oče je presunjen nad globino in skromnostjo obeh pričevalcev odložil vnaprej pripravljen nagovor in prosto spregovoril, kot ga je navdihnilo kratko berilo večernic o tolažbi, ki jo podeli Bog človeku, ki svoje življenje izroči v njegove roke (2 Kor 1,3–4).

Papež Frančišek je počasi prebral kratko berilo večernic (2 Kor 1,3–4), ki so ga prisotni tik pred tem že enkrat slišali: „Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. Tolaži nas v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži.“ Nadaljeval je s skromnim priznanjem, da je šele v zadnjih dveh mesecih, ko se je pripravljal na obisk Albanije in prebiral zgodovino preganjanj, presunjen odkril, koliko je to ljudstvo trpelo. ...

Papež v centru Betanija
Papež Frančišek se je nato napotil v center Betanija... Ob zahajajočem soncu so ga tam pričakovali številni otroci s posebnimi potrebami ter drugi oskrbovanci na invalidskih vozičkih, skupaj z osebjem centra Betanije. Člani dobrodelne ustanove iz Verone so tja prišli leta 1998 na povabilo Janeza Pavla II. in tako že vrsto let skrbijo za najbolj pomoči potrebne.

Papež Frančišek je v svojem nagovoru pohvalil delo tega centra in poudaril, da vera ravno na takih krajih zares postane dejavna ljubezen. "Ta vera, ki deluje po ljubezni, premika gore ravnodušnosti, nezaupljivosti in apatičnosti ter odpira srca ter roke, da delajo dobro in ga širijo naprej. Po teh ponižnih in preprostih dejanjih služenja najmanjšim se prenaša dobra novica, da je Jezus vstal in živi med nami"

Papež je poudaril tudi, da kristjani lahko zavrnejo maščevanje in so bližje Bogu prek dobrote. Pojasnil je, da je dobrota vredna neskončno več kot denar. "Dobrota neskončno bolj poplača kakor denar, ki razočara. Vsi smo bili ustvarjeni, da bi sprejeli Božjo ljubezen ter jo naprej podarjali, ne pa merili vse na osnovi denarja in oblasti."

Ob sklepu nagovora je sveti oče še dejal, da ljubezen kristjanom daje moč za 'veselo žrtvovanje' za drugega. Preden je odšel na letališče je centru Betanija podaril kip sv. Antona, zavetnika te ustanove.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/158/aktualno/14841/ 
 

Škof Glavan: Vsi svetniški kandidati so bili navdušeni vzgojitelji, pospeševalci in molilci za nove duhovne poklice (Vir: radio.ognjisce.si)

Cerkev v Sloveniji je v nedeljo, 21. septembra obhajala nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Ker je letošnje praznovanje posvečeno spominu na Božjega služabnika skopskega škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca, ki je bil doma iz novomeške škofije, je osrednja slovesnost potekala prav v novomeški stolnici. Sveto mašo je ob somaševanju duhovnikov in škofov vodil novomeški škof Andrej Glavan. ...

Pridiga škofa Andreja Glavana
Spoštovani sobratje v škofovski in duhovniški službi, spoštovani višji redovni predstojniki in redovnice, dragi kandidati, ki boste sprejeti med pripravnike za diakonat..., dragi bogoslovci, spoštovani starši, bratje, sestre in drugi sorodniki kandidatov, dragi molilci za duhovne poklice, dragi bratje in sestre!

Božja Beseda današnje 25. nedelje med letom je kar primerna za dogodke, ki jih obhajamo; za nedeljo svetniških kandidatov in za dan molitve za duhovne poklice ter sprejem kandidatov naše škofije za diakonat in prezbiterat.

Vsi svetniški kandidati so bili navdušeni vzgojitelji, pospeševalci in molilci za nove duhovne poklice. Škof Baraga iz daljnih severnoameriških indijanskih misijonov ob Velikih jezerih je moledoval in vabil iz Slovenije in drugih Avstrijskih dežel nove misijonarje. Nadškof Vovk v velikem pomanjkanju duhovnikov po 2. svetovni vojni ni zamudil nobene priložnosti, da je navduševal za nove duhovne poklice in se je vsakega novomašnika, ki ga je posvetil, otroško veselil.

Misijonar Majcen, ta kitajski in vietnamski don Bosco, je bil vzgojitelj mnogih duhovnikov in so ga klicali kar patriarh. Prof. dr. Strle, ta asketski profesor mnogih generacij duhovnikov, veliki trpin, vnet spovednik, je z velikim zanimanjem, včasih tudi s skrbjo, spremljal mnoge duhovnike.

Da ne govorim o škofu Gnidovcu, kateremu je posebej posvečena današnja nedelja svetniških kandidatov. On je kot direktor škofovih zavodov vzgojil veliko duhovnikov in mnogo drugih slovenskih izobražencev. Njegov dijak je bil tudi poznejši škof Anton Vovk, eden od naših svetniških kandidatov. Duhovnike je vzgajal tudi kot podravnatelj bogoslovcev Misijonske družbe, kot ravnatelj notranjega semenišča in noviciata MD. Pozneje, kot skopsko-prizrenski škof je ustanovil in z očetovsko skrbjo bdel nad malim semeniščem. Večkrat je kar beračil za duhovnike, ki mu jih je primanjkovalo. Vsak škof se lahko ob bolečini in skrbi zaradi pomanjkanja duhovnikov obrne nanj in bo našel priprošnjika.

Vsem svetniškim kandidatom je bil Kristus, kot pravi apostol Pavel v današnjem berilu, življenje, smrt pa dobiček in dokončanje bogatega in vzornega življenja polnega raznovrstnih sadov in herojskih kreposti. Za vse lahko rečemo, da njihove misli niso bile misli po logiki tega sveta in da so bila njihova pota daleč od posvetnih in v ta svet zagledanih ljudi.
Dragi bogoslovci!

V naših svetniških kandidatih imate vzvišen zgled:
- Škof Baraga, prvi škof Marquettske škofije, zgled nadčloveških naporov v skrajnem uboštvu, a vendar je bil srečen duhovnik. Neki italijanski misijonar je Baraga obiskal v neki preprosti kolibi na misijonski postojanki, v kateri je moral ob nalivih ob molitvi razpeti celo dežnik. Zapisal je: Baraga sem našel srečnega kot v raju.
- Majcen, zgled neomajnosti, neustrašenosti tudi v časih preganjanj, a z veliko ljubeznijo do ljudi, za katere se je žrtvoval.
- Škof Vovk, zgled veselega, ponižnega sprejemanja ponižanj, trpljenja, celo mučenj in v prenašanju posledic zažiga tu v Novem mestu.
- Prof. Strle, vzor pridnosti, ki gotovo ne bo dajal odgovora za nobeno izgubljeno uro, ki je ne bi uporabil za študij, molitev, pisanje ali za spovednico.
- Škof Gnidovec sveti vsem duhovnikom kot neutrudni častilec Svetega Rešnjega Telesa, neutrudni usmiljeni Samarijan za ranjene vojake v 1. svet. vojni. V Škofovih zavodih, ki so postali bolnica, se je učil celo madžarskega jezika, da je lahko spovedoval in tolažil ranjence v jeziku vseh tedanjih avstroogrskih narodov. Bil je skrbni oče duhovnikov, strog in skromen do sebe, a mil in odpuščajoč do drugih, čeprav je znal biti tudi odločen, ko je šlo za pravice Cerkve ali zapostavljenih narodnih manjšin.

Gnidovčev sloves svetništva se je začel že v dijaških letih – gimnazijskih in pozneje semeniških. Sošolec Ivan Mihelčič je pričal, da je že kot dijak pridno študiral, se vestno držal reda, ki so ga zahtevale gospodinje, pri katerih so mladi dijaki stanovali. Janko Mlakar, sošolec iz bogoslovja, je trdil, da so sošolci že v semenišču v njem videli slovenskega sv. Alojzija. Tudi ko je bil kaplan na župnijah so ga klicali tako. Pri maševanju so vsi takoj opazili njegovo izredno zbranost. V Škofovih zavodih so se nekaterim dijakom včasih zdele njegove izredne duhovne zahteve previsoke. Profesorji in prefekti so ga opravičevali: »To je svetnik, pa želi, da bi tudi vi svetniško živeli.« A vse, kar je delal in učil, je bilo zelo naravno in neprisiljeno.

Njegov zgled nesebičnega duhovniškega življenja, vztrajnega molilca in njegova svetost, ki jo je v zavodu izžareval, je po pričevanju nekdanjih zavodarjev mnogim brez vsiljevanja in celo brez besed pokazala pot v duhovniški poklic. Ko je že kot ugleden ravnatelj zavoda in profesor latinščine vstopil v noviciat Misijonske družbe, so vsi občudovali njegovo izredno ponižnost.

Pozneje kot škof v škofiji, ki je bila v primeri s slovenskimi zelo uboga, se je odlikoval, da je iskal in obiskoval družine, raztresene po širnih hribih in dolinah. S pastoralnimi obiski je iskal in spodbujal tudi nove duhovne poklice in zanje v molitvi ure in ure trkal na Božje Srce.

Oznanjal je ne le z gorečo besedo. Ljudi je nagovarjal že s svojo osebno skromnostjo. Njegova osebnost je bila že sama najboljša pridiga. Zato so se verniki lahko obračali nanj v vseh zadevah kot otroci k svojemu očetu.

Doživljal pa je tudi križe in razočaranja. Bolel ga je zlasti neuspeh pri skrivnih katoličanih, ki so še iz dolge turške dobe doma sicer molili in živeli kot kristjani, na zunaj pa so se kazali kot muslimani. Bolela ga je tudi needinost med albanskimi in duhovniki drugih narodnosti.

Kljub pastoralni in duhovni usmerjenosti pa je tudi gradil zelo veliko cerkva, župnišč, samostanov. Sam skromen in ubog se za te namene ni sramoval niti beračiti po Sloveniji in Ameriki in drugod. Nekoč je v sproščenem razgovoru z duhovniki dejal: »Ko duhovnik umre, ne sme imeti ne greha, ne denarja in ne dolgov.« Msgr. Zakrajšek, eden najzvestejših spremljevalcev mu je ponagajal, in ga ob tem vprašal, kaj misli o sebi. In na pol v šali je odgovoril: »Za prvo stvar bi morda še šlo, za drugo sem siguren – denarja nimam, za tretjo me skrbi. Ne smem še umreti, ker imam še nekaj dolgov.« Danes se veliko govori o ubogi Cerkvi za uboge. Gnidovec ni bil ubog le po sili razmer. On bi hotel biti ubog, tudi če bi živel sredi premožnih ljudi.

... V škofu Gnidovcu..., imate velik in svetniški vzor in lik svetega duhovnika. Danes bi tudi škof Gnidovec še v nekaterih stvareh drugače ravnal. A v gorečnosti za duše, v skromnosti, v popolni predanosti ga lahko posnemamo tudi v našem času. Svetništvo je nesmrtno.

Ne le njegovo življenje, tudi Mati Terezija je pričevala za Gnidovčevo svetništvo takole: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: ’V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.« Amen

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/158/slovenija/14869/
 

Katja Cingerle, 15 let od Slomškove beatifikacije (Vir: druzina.si)

Pred 15. leti, 19. septembra 1999, je papež Janez Pavel II. drugič in žal zadnjič stopil na slovenska tla. Prvi slovanski papež je Slovenijo obiskal že maja 1996, ko je pozdravil vernike v Ljubljani, Postojni in Mariboru. Drugi obisk je bil poseben za nas ne le zaradi papeža, temveč tudi zaradi beatifikacije Antona Martina Slomška, prvega mariborskega škofa in buditelja slovenske narodne zavesti.

Papež Janez Pavel II. je na Betnavski poljani daroval mašo skupaj z več kot 40 kardinali, nadškofi in škofi ter več kot sto duhovniki iz Slovenije, zamejstva in izseljeništva. Beatifikacijo je papež opravil na začetku maše po predstavitvi Slomškovega življenja in izrečeni prošnji mariborskega škofa Franceta Krambergerja, naj se razglasi Antona Martina Slomška za blaženega, s posebno molitvijo. Sveti oče se je ob dejanju Slomškovega slavja srečal z delegati slovenske sinode.

Sedem mesecev pred papeževim drugim obiskom, 15. februarja 1999, je apostolski nuncij nadškof dr. Edmund Farhad sporočil, da bo papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. S tem se je končal dolgotrajen postopek, ki se je začel že leta 1862, ko je Slomšek še živel. Dr. Marjan Turnšek je postopek razdelil med tri obdobja:

- pripravljalno obdobje (1862-1925)
- škofijski del postopka v Mariboru (1926-1962)
- apostolski del postopka (1963-1999)

Zadnja faza se je začela, ko je vsa potrebna dokumentacija prispela v Rim, končala pa se je z beatifikacijo leta 1999. Od takrat praznujemo Slomškov god 24. septembra, obletnico njegove smrti (leta 1862) in molimo, da bi bil kmalu razglašen z svetnika. Pred beatifikacijo je bil to dan spodbude in molitve za beatifikacijo. Nedeljo po prazniku pa imamo Slomškovo nedeljo.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/15-let-od-slomskove-beatifikacije
 

Mojca Purger, Chiara Amirante nas je navdušila! (Vir: druzina.si)

Chiara Amirante, avtorica knjige Samo ljubezen ostane, je navdušila mlade v Stični, pa tudi na večernem srečanju oziroma predstavitvi knjige v galeriji Družina v Ljubljani.

V Stični je nagovorila mlade na glavnem odru in jim zaupala delček svoje življenjske zgodbe. Povedala je, da so jo v srce zadele Jezusove besede, da bomo imeli polnost življenja, če se bomo ljubili med seboj. Ljubezen je zastavila za vodilo svojega življenja. Drobec pričevanja na glavnem odru si oglejte tukaj.

Bolj podrobno je o čudežih, ki jih v njenem življenju dela Bog, spregovorila na 90-minutni delavnici v cerkvi, ki se je je udeležilo ogromno mladih, pa tudi veliko njihovih odraslih spremljevalcev. Nato se je Chiara udeležila tudi sprejema pri opatu, kjer se je imela možnost srečati tudi s slovenskimi škofi in nuncijem v Sloveniji.

Večerno srečanje s Chiaro se je odvilo v središču Ljubljane, v galeriji Družina, ki je bila polna do zadnjega kotička. Chiara je predstavila štiri naloge za naše življenje:

1. Molitev srca - vsako jutro zavestno molitev iz globine: moliti pomeni posvetiti čas Tistemu, ki nam bo govoril, mi pa ga bomo poslušali.
2. Božja beseda - meditirati ob Svetem pismu ter ga tudi živeti. Vsaj prebrati evangelij za tisti dan.
3. Ljubezen med nami - po tem boste spoznali, da smo Jezusovi učenci. To prinaša pravo veselje.
4. Biti pričevalci Jezusa vstalega v tem svetu, ki se razgrajuje - prinašati revolucijo ljubezni po majhnih korakih, z dejanji, ne z besedami.

"Če boste vsak dan živeli to, se boste lahko Bogu zahvaljevali ter se čudili, kako Bog iz vsakdanjih stvari dela izredne čudeže!" je dejala.

Fotografije si lahko ogledate na facebook strani Knjige Družina, Chiara pa naj vas nagovori tudi prek svoje knjige, ki je zdaj prevedena tudi v slovenski jezik.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/chiara-amirante-nas-je-navdusila
 

Simon Umek,  Čakajoč Drugo republiko (Vir: casnik.si)
 
Do nedavnega literarni junak, danes pa v slovenski tranzicijski krajini medijskega in kulturnega iracionalizma ali bolje psevdoracionalizma prikazan kot goljuf in prevarant, je Levstikov Martin Krpan zame simbol pristnega, če hočete, kmečkega boja zoper despotstvo. Čeprav junaški Krpan po boju z Brdavsom velja za nosilca zmage srednjeevropskega kulturnega izročila zoper turško islamsko nadvlado, me bolj nagovarja njegova zmaga nad dunajsko oligarhijo.

Krpan je, podobno kot marsikdo danes na južni strani Alp, živel z vseobsegajočo cesarsko oblastjo. Monarhični dacarski aparat je moral biti zaradi neprestanih vojn in preobsežnega javnega aparata nadvse učinkovit. Znano je, da vladar, ki ne zna pobrati davkov, ne potrebuje nasprotnika. Slej ko prej bo njegova vladavina propadla. Zato je dunajsko uradništvo, kot vsaka fevdalna organizacija, dopuščalo le omejeno trgovino, le omejeno podjetništvo in obrt, visoke umetno določene cene in le omejene količine dobrin. Z ohranjanjem monopolov je državni nomenklaturi uspelo omejevati konkurenco in skrbeti za svoje privilegije.

V razmerah, ki v marsičem spominjajo na današnje dni, o čemer več v nadaljevanju, je silak z Vrha pri Sveti Trojici na črno kupoval, tovoril in prodajal angleško sol. Morda je šlo zgolj za špedicijske storitve, morda je bil grosist, morda le navaden trgovec, ki je oskrboval peke in gostilničarje a la Pri Klinčarju v Razdrtem. Levstik o tem v zgodbi molči.

Morda je Krpan za marsikoga res navaden tihotapec in kriminalec, ki se na nezakonit način izogiba dati cesarju, kar je cesarjevega. Vendar, če želimo biti pošteni, moramo nujno odgovoriti na vprašanje, kaj cesarju sploh pritiče. Ali je cesarjeva polovica, četrtina, osmina, desetina dobička, morda delež od prodaje angleške soli, ali pa delež od vsake dejavnosti, ki si jo nadebuden in marljiv človek lahko zamisli in loti.

V parlamentarni demokraciji odgovor na gornje vprašanje po izvoljenih predstavnikih podajajo volivci. Pri tem se odločajo na eni strani med več državne, tj. oblastne redistribucije davkoplačevalskega denarja v obliki državnih šol, državnih univerz, državnih bolnišnic, državnih vrtcev, državnih medijev, državnih podjetij, državnih domov za ostarele, državnih gledališč, državnih bank, nenazadnje državnih pokojnin in državnih privilegijev, in na drugi strani med več zasebne iniciative, osebne odgovornosti, možnosti reinvestiranja dobička, svobodnega podjetniškega udejstvovanja in meritorne redistribucije zasebne lastnine (davkoplačevalskega denarja). Kam vodi prvo, bi nas Slovence moralo skrbeti. Odgovor namreč že poznamo.
Demokratični socializem – contradictio in adiecto?

Če predpostavljamo, da so volitve v slovenski parlament svobodne in poštene, in če pustimo ob strani neuravnoteženost medijskega in kapitalskega omrežja na strani kontinuitete ter zavestno spregledamo izločitev prvaka nerežimske stranke iz politične tekme na način, ki kaže na zlorabo oblasti, potem obstaja temeljni pogoj, da lahko postavitev oblasti pri nas označimo za demokratičnega. Leta 1990 smo se Slovenci odločili za svobodo in demokracijo. Za transparentno postavitev oblasti, katere oblikovanje in delovanje naj bi bilo odvisno tudi od naše volje. Iz tega časa, žal, izvira tudi naša ključna zmota: v vsej evforiji porajajoče se samostojne države smo slepo verjeli v moč demokratičnega procesa, ki da bo sam po sebi preprečil ponovno omejevanje težko prigarane svobode.

Na žalost že Harper v svoji knjigi »Liberty: a path to its recovery« razlaga, da formalna demokracija ni skoraj nič več kot le mehanizem postavitve oblasti in sprejemanja njenih odločitev. Poudarja, da je največja zmota današnjega časa prav vera v demokratičen proces, ki naj bi posamezniku “per se” zagotovil svobodo. Naša poosamosvojitvena zgodovina priča o tem, da smo dosegli spremembo forme, vsebine, žal, ne.

Okoliščine vseobsežne Slovenije 1.0 so skoraj podobne tistim iz časa dunajskega ministra Gregorja. Razpravljati o kapitalizmu, svobodnem podjetništvu, možnostih investiranja lastnega dobička, predvsem pa o unovčenju lastnega znanja, izkušenj in idej, je pri nas skoraj bogokletno. Toliko bolj, če govorimo o šolstvu, zdravstvu, oskrbi ostarelih, oskrbi s pitno vodo, komunalnih storitvah, energetiki, telekomunikacijah, prometu, infrastrukturi ipd. Kdaj se bo kakšen učitelj vprašal, koliko so njegove izkušnje, angažiranost, delo v poznih nočnih urah, nenazadnje znanje, ki ga posreduje v državni šoli, na fakulteti ali inštitutu res vredno? Morda slovenskemu šolniku v celotni delovni dobi res pripada pol milijona EUR (neto). Dejstvo je, da povprečna štiričlanska družina pri nas v obdobju tridesetih let zapravi skoraj dvakrat toliko.

Ni več dvoma, da je demokracija lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja: popoln odvzem (ekonomske) svobode. V tej sintezi se skriva odgovor na naslovno vprašanje. Ta vodi k sklepu, da se zmaga Slovenije 2.0, torej evropske Slovenije, ponovno odmika za kakšno leto, desetletje ali celo več.

H koncu demokratičnega socializma ali status quo
Nujnost obstoja zdrave demokracije, kjer se mesarsko klanje z bojnih polj prenese v argumentiran in dialektično iskren parlamentarni proces, zahteva vladavino prava. Te brez spoštovanja človekovega dostojanstva kot osrednje družbene vrednote ni. Če je torej svoboden človek postavljen v osrčje civilizacijskega imperativa in namena vsake norme, ni mogoče zanikati zasebne lastnine kot neodtujljivega dela človeške narave. Njen motiv se ne izčrpa v ustvarjanju presežka, tj. dobička, temveč v ustvarjalnem procesu fizičnega oz. intelektualnega napora. Presežek v industrijski proizvodnji, poljedelstvu, pri fizičnem delu ali intelektualnem ustvarjanju zagotavlja možnost razvoja in napredka obstoječega stanja.

Tudi delo na črno je delo. In Krpan je to vedel, ali pa je le čutil na vsakem koraku. Zagotovo je opazil, da se prelivanje denarja, pobranega z davki, tudi od legalne prodaje soli, pri rasti standarda in razvoja slovenskega Krasa ter širše prav nič ne pozna. Točno je vedel, da hoče dunajska gospoda pri vsem svoj delež. Tudi od angleške soli, ki jo je tovorila njegova kobilica. Da bi se mu splačalo (beri: da bi poleg pokritja stroškov ustvaril še dobiček) tovoriti sol in jo prodajati po slovenskih deželah, bi moral avstrijski cesar popustiti z davčnim primežem. Napoleon je bil izgovor za tihotapljenje le med letom 1809 in 1815. Res je, da je monarh s pobranimi davki plačeval svoje vojake na frontah po Evropi, vendar zgolj zaradi varovanja fevdalnih privilegijev. Davčna stiskalnica je vodila k temu, da so v istem času, ko so v precej bolj svobodni (beri: kapitalistični) Angliji sol prevažali s parnimi lokomotivami, v naših deželah glavnino tovora še vedno prevažali s konji. Železnica Dunaj Trst je bila zgrajena šele leta 1857, dobrih trideset let po izgradnji prve znane proge med Stocktonom in Darlingtonom v severni Angliji. Angleška podjetja so z lahkoto prodajala sol v deželah avstrijske monarhije in pri tem pokrila potne stroške ladijske špedicije okoli obale zahodne Evrope in Sredozemlja ter na koncu mastno zaslužila. Medtem na obalah slovenske Istre in Dalmacije verjetno za idejo podjetja v smislu organizirane mehanizirane proizvodnje morske soli z ustreznim managementom, računovodstvom in marketingom, glede na to, da so raje kupovali tujo, še slišali niso.

Smo pri temeljni dilemi: ali prepustiti posamezniku svobodno ustvarjanje dobička in njegovo nadaljnje investiranje, ali pa slednje omejiti in individualni ter skupnostni napredek prepustiti vsevedni oblasti.

Junijski volilni rezultat priča o tem, da so se volivci zopet odločili za manj svobode. Ne glede na odsotnost programa in celo programskih usmeritev zmagovalcev volitev je predhodna ugotovitev zagotovo točna. Prioriteta bodoče oblasti naj bi bila nova delovna mesta. Res je. Tudi delovna mesta zagotavljajo določeno prosperiteto. Vendar jo svobodno podjetništvo neprimerljivo bolj. Nova delovna mesta so v resnici produkt svobodnega podjetništva. Pristno in pošteno tekmovanje na svobodnem trgu namreč ne pozna meja.

Ustavna večina v socializem zagledanih sil in vstop skrajne levice v slovenski hram demokracije me utrjuje v prepričanju, da si bo za končanje demokratičnega socializma tudi pri nas potrebno prizadevati mnogo bolj, ali pa ta sčasoma niti ne bo več demokratičen. V končni posledici je odprava ekonomske svobode mogoča le ob monopolu ene politične grupacije, ki obvladuje vse družbene podsisteme. Vključno z monopolom državne represije. Na srečo se socializem nikoli ne izide. Na koncu koncev je treba vsak zapitek plačati. Še tako izdelana teorija Kardeljevega samoupravljanja ali pa represija nemške nacionalsocialistične delavske stranke s Hitlerjem na čelu sta klavrno dočakali svoj konec.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2014/09/17/cakajoc-drugo-republiko/ 

 

MOLITEV
 

V nebesih sem doma,

to oznanjujeta

mi zemlja in nebo

in vsaka stvar lepo.

V nebesih sem doma,

od tega ne sveta,

nebes se veselim,

tja priti si želim.

V nebesih sem doma,

kjer družba angelska

se večno veseli,

si mene tja želi.

V nebesih sem doma,

tam Jezus krono da,

tam je moj pravi dom,

tam vedno srečen bom.

Anton Martin Slomšek

26. nedelja med letom, Slomškova nedelja


28. september 2014
Mt 21,28-32

»Janezu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli.« (Mt 21,32).
 

Prilika o dveh sinovih

A kaj se vam zdi? Neki človek je imel dva sina. Obrnil se je k prvemu in rekel: ‚Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!‘ Ta je odgovoril: ‚Nočem!‘ Pozneje pa se je skesal in je šel. Stopil pa je k drugemu in rekel prav tako. Ta je odgovoril: ‚Pojdem, gospod‘, pa ni šel. Kateri teh dveh je očetovo voljo spolnil?« Pravijo: »Zadnji.« Jezus jim reče: »Resnično, povem vam, da pojdejo v božje kraljestvo cestninarji in nečistnice prej ko vi. Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti, in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli; vi pa ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli.

Besede vere za vsakogar


Henri Nouwen, Naši nemirni duhovi

Spraševati se, skrbeti, ker se otrok ni vrnil ob uri, ker ne vemo, kaj bo jutri...

Ljudje pogosto pravijo: "Ne skrbi, saj se bo vse uredilo". Toda nas skrbi skoraj vse in tega ne zmoremo na ukaz. Eden izmed najmučnejših vidikov življenja je, da se veliko ukvarjamo s svojimi otroci, svojim soprogom, svojo zaposlitvijo, svojo prihodnostjo, svojo družino, svojo državo, celim svetom in še marsičem. Odgovor na Jezusovo vprašanje poznamo: " " (Mt 6,27). Radi bi, da nas ne bi skrbelo, toda ne vemo, kako. Čeprav obenem vemo, da bomo jutri nedvomno pozabili razlog naših skrbi, se ne moremo pomiriti.

Moja mama je bila zelo ljubeča oseba, ki je veliko molila; veliko je delala zame in za moje brate in sestre. Če sem šel kdaj od doma, ni nikoli zaspala preden se je prepričala, da sem se varno vrnil. Tako je bilo ne le v času mojega odraščanja, ko sem pozno zvečer odhajal s svojimi prijatelji, ampak tudi ko sem se daleč vozil z letalom z vlakom ali avtobusom in se znašel v nevarnih situacijah. Vsakič, ko sem se vračal domov, ko sem imel 18 ali 40 let, je moja mama ostajala budna, zaskrbljena za svojega otroka, dokler ni vedela, da sem varno v svoji postelji.

Večina izmed nas ima to izkušnjo. Resnično vprašanje je sledeče: ali lahko naredimo kaj , da bi zmanjšali našo zaskrbljenost in bili bolj mirni? Če je res, da skrbeti za kakšne stvari, ne spremeni ničesar, kako lahko obvladujemo svoje srce in svojega duha, da ne bi izgubljali časa in energije in premišljevali o svojih skrbeh, ki nam samo jemljejo moči? Jezus odgovarja: Glejte, da bo vaše srce usmerjeno najprej k Božjemu kraljestvu. To je usmeritev, ki jo velja posnemati.

Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen
Gradiva
 
Duhovnost

11. poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja poklicanost in poslanstvo

12. poglavje: Skrb naše župnije za prepoznavanje poklicanosti in poslanstva

Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah.

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 
Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si!
Vabimo vas, da ... z nami podelite svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji ali nam pošljete svoja vprašanja glede slednjega...

Svojo elektronsko pošto pošljite na: urad.za.laike.lj@rkc.si. V primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg, vam bomo z veseljem pomagali.


Slomškova nedelja 2014 in duhovna priprava (Vir: katoliska-cerkev.si)

V Brestanici bo ob 15-letnici Slomškove beatifikacije in 100-letnici posvetitve bazilike Lurške Marije v Brestanici potekalo slavje ob Slomškovi nedelji, 28. septembra 2014. Slovesnost bo pod geslom V Gospodovo hišo pojdemo veseli.
Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov. Somaševanje bo vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Juliusz Janusz.

Duhovna priprava na praznovanje Slomškove nedelje poteka tri nedelje v septembru (7., 14. in 21. septembra 2014). Na povezavi je na voljo gradivo za pripravo na Slomškovo nedeljo.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/slomskova-nedelja-2014-in-duhovna-priprava
 

Slomškov dan 2014 (Vir: katoliska-cerkev.si)

Društvo katoliških pedagogov Slovenije, Slovenski katehetski urad in Župnija Ponikva vabijo na 11. Slomškov dan, ki bo potekal 27. septembra 2014 na Ponikvi. Tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov, staršev, otrok in drugih ima letos naslov Vzgoja za veselje.

Program:
10.00 začetek na Slomu (v rojstni hiši bl. A. M. Slomška): predavanje msgr. Slavka Rebca z naslovom Klic veselja naj osreči
12.00 akademija s podelitvijo Slomškovih priznanj
13.00 odhod s Sloma proti Ponikvi
14.00 kosilo v OŠ Blaža Kocena
16.00 sv. maša v cerkvi na Ponikvi; daroval jo bo celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek
Na ta dan podelimo Slomškova priznanja in naziv častni član DKPS zaslužnim učiteljem in katehetom. Letošnja prejemnika Slomškovih priznanj sta Helena Kregar in dr. Miroslav Gomboc. Naziv častni član pa posthumno prejme pokojni dr. Bogdan Žorž.
Slomškov dan je praznik vseh učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Namen vsakoletnega Slomškovega dneva je:
povezovati učitelje, vzgojitelje, katehete in starše; približati bl. Antona Martina Slomška Slovencem; aktualizirati Slomškova dela in v njih prepoznati sporočila za današnji čas; sprejeti njegovo držo »da s tožbami ne bomo poboljšali sveta, ampak naj vsak v svojem stanu stori, kolikor premore, in hitro bo boljši svet«.

Vsak Slomškov dan je sestavljen iz treh delov: mašne daritve, akademije s podelitvijo Slomškovih priznanj in predavanja oz delavnic. Nosi ime, ki je vodilna nit dneva, vzeta iz modrosti našega prvega blaženega. Dan je povezovalne narave in gradi mostove med šolo in cerkvijo in s tem naravno družbo.

Slomškovi dnevi črpajo iz korenin slovenstva in opozarjajo na pomembnost vnašanja tradicionalnih slovenskih vrednot v učno-vzgojni proces. Opogumljajo vse udeležence izobraževanja k odgovornosti za graditev dobre slovenske šole. Osrednja misel prvega srečanja v letu 2003 je bila Slomšek – vez med družino, šolo in Cerkvijo. Ta dan smo slovesno začeli postopek razglasitve bl. Antona Martina Slomška za našega zavetnika in ga zaključili septembra 2004, ko je bil blaženi Anton Martin Slomšek na Ponikvi svečano razglašen za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev.

Več o Slomškovem dnevu: http://www.dkps.si/drustvo/slomskov-dan/

Prejemniki Slomškovih priznanj v preteklih letih: http://www.dkps.si/drustvo/slomskova-priznanja/zgodovina/
Dodatne informacije: www.dkps.si

Več na: http://katoliska-cerkev.si/slomskov-dan-2014-2
 


Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah
 

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik


Pastoralni tečaj 2014: Laik - voditelj

Vabimo vas na pastoralni tečaj 2014, ki poteka na temo Laik ‒ voditelj. Namen letošnjega Pastoralnega tečaja je pomagati laiku pri iskanju in prepoznavanju svoje temeljne poklicanosti.

Tako kot mora duhovnik najprej utrjevati svojo poklicanost in utrjevati svojo identiteto, mora tudi laik slediti svoji krstni poklicanosti in prepoznavati poslanstvo, ki mu ga je Jezus zaupal v Cerkvi in svetu.

Glavni predavatelj prof. dr. Andrej Šegula bo v uvodnem predavanju podal nekaj teoloških poudarkov o poslanstvu in poklicanosti laika. Koreferenta Aleš Primc in dr. Bojan Doljak pa bosta v nadaljevanju poslanstvo laika v svetu in Cerkvi predstavila na podlagi svojih praktičnih izkušenj.

Pastoralni tečaj bo potekal v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu, v soboto, 4. oktobra 2014, od 9. do 13. ure (sledi skupno kosilo). Vabljeni ste člani ŽPS, drugi župnijski sodelavci in vsi, ki vas tematika zanima!

Obenem vas obveščamo, da bo naslednje usposabljanje predstavnikov ŽPS oz. župnije v pripravi na pastoralno načrtovanje v župniji potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8. novembra, bo usposabljanje za udeležence iz dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15. novembra, pa bo usposabljanje za udeležence iz dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Navedeno usposabljanje bo obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca novembra, zato so k udeležbi vabljeni vsi člani ŽPS.

 

 
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/








Email Marketing Powered by MailChimp