E-novice ŽPS


Št. 30 (16.9.2014), leto 2014

Frančišek dal mladoporočencem obojestransko nalogo: 'Rad te imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska.' 'Rada te imam. S tem ti pomagam postati bolj moški.' (Vir: sl.radiovaticana.va)

»Jezusova ljubezen, ki je blagoslovila in posvetila zvezo mladoporočencev, je sposobna ohranjati njuno ljubezen in jo obnavljati, ko se izgubi, se začne trgati, se izčrpa. Kristusova ljubezen lahko povrne zakoncema veselje skupne hoje. Saj zakon je to, je skupna pot moškega in ženske, na kateri ima moški nalogo, da pomaga ženi postati bolj ženska, in ženska ima nalogo, da pomaga možu postati bolj moški. To je vajina medsebojna naloga. 'Rad te imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska.' 'Rada te imam. S tem ti pomagam postati bolj moški.'. To je vzajemnost razlik.« S temi besedami je papež Frančišek med homilijo pri sveti maši, med katero je bil tudi obred zakramenta svetega zakona, nagovoril vernike v baziliki sv. Petra in med njimi predvsem dvajset parov. Ti so si med obredom po homiliji obljubili medsebojno zvestobo in ljubezen.

Papež Frančišek je med homilijo izhajal iz beril praznika Povišanja sv. Križa. »Prvo berilo pripoveduje o poti ljudstva v puščavi. Pomislimo na tiste ljudi, ki so hodili pod Mojzesovim vodstvom. Predvsem so bile družine: očetje, matere, otroci, stari starši; moški in ženske vseh starosti, veliko otrok in pa onemogli ostareli ljudje… Ob tem ljudstvu pomislimo na Cerkev, ki hodi v puščavi današnjega sveta, torej na Božje ljudstvo, ki je v veliki večini sestavljeno iz družin.

Ob tem pomislimo na družine, na naše družine, ki hodijo vsak dan skozi zgodovino po poteh življenja. Vsaka družina ima neprecenljivo moč in pomen za človeštvo, saj si v njej pomagajo, se medsebojno spremljajo pri vzgoji, v njej ko odraščajo, rastejo medsebojni odnosi, si delijo veselje pa tudi težave… Družine so prvi kraj, v katerem se oblikujemo kot osebe in so istočasno 'opeke' za izgradnjo družbe.

Vrnimo se k biblični pripovedi. Na neki točki se je 'ljudstvo naveličalo potovanja' (4Mz 21,4). Bili so utrujeni, ni bilo vode in jedli so samo 'mano', čudežno hrano, ki jim jo je dal Bog. Vendar pa se jim je v tem trenutku krize ta hrana zdela premalo. Tedaj so se začeli pritoževati ter ugovarjati Bogu in Mojzesu: 'Zakaj sta nas prepričala, da smo odrinili?' (prim. 4 Mz 21,5). Pojavi se skušnjava, da bi se vrnili nazaj in opustili pot.

Ob tem pomislimo na poročene pare, ki se 'naveličajo poti', poti zakonskega in družinskega življenja. Napor poti postane notranja utrujenost. Izgubijo okus zakona, ne zajemajo več vodo iz studenca zakramenta. Vsakodnevno življenje tako postane težko, včasih celo 'priskutno'.

V tem trenutku zbeganosti, kakor pravi Biblija, so prišle strupene kače, ki so pikale ljudstvo in veliko jih je umrlo. To je pri ljudstvu povzročilo kesanje in so Mojzesa prosili odpuščanja ter moledovali, naj moli h Gospodu, da prežene kače. Mojzes je prosil Gospoda in ta mu je dal zdravilo in sicer bronasto kačo, obešeno na drog. Kdor koli jo je pogledal, je bil ozdravljen kačjega smrtonosnega strupa.

Kaj pomeni ta simbol? Bog ni odstranil kač, je pa ponudil protistrup. Po bronasti kači, ki jo je napravil Mojzes, Bog posreduje svojo moč ozdravljanja, moč ozdravljanja, svoje usmiljenje, ki je močnejše od skušnjavčevega strupa.

Jezus se je, kakor smo slišali v evangeliju, poistovetil s tem simbolom. Oče je namreč iz ljubezni dal Njega, Edinorojenega Sina, ljudem, da bi imeli življenje (prim. Jn 3,13-17). Ta neizmerna Očetova ljubezen je spodbudila Sina, da je postal človek, postal služabnik, umrl za nas, umrl na križu. Zaradi tega ga je Oče obudil in mu dal gospostvo nad vsem stvarstvom. To izraža himna v pismu sv. Pavla Filipljanom (2,6-11). Kdor se zanese na Jezusa križanega, prejme Božje usmiljenje, ki ga ozdravi smrtnega strupa greha.

Zdravilo, ki ga Bog ponuja ljudstvu, velja tudi in še posebej za poročene, ki so 'se naveličali poti' in jih pikajo skušnjave malodušja, nezvestobe, nazadovanja, opustitve… Tudi njim Bog Oče podarja svojega Sina Jezusa in sicer ne zato, da bi jih obsodil, temveč da bi jih rešil. Če se zanesejo Nanj, jih ozdravi z usmiljeno ljubeznijo, ki izvira iz Njegovega križa, z močjo milosti, ki prenavlja in jih postavi nazaj na pot zakonskega in družinskega življenja.«

Sveti oče je zaključek homilije namenil predvsem mladim parom: »Gladke poti, brez sporov, ni! To ne bi bilo človeško. Naporna pot je, včasih težka, včasih konfliktna, toda to je življenje! Med to teologijo, ki nam jo daje Božja Beseda o ljudstvu na poti in tudi o družinah na poti, o zakoncih na poti, majhen nasvet. Normalno je, da se zakonca prepirata. Normalno je. To je vedno. Vendar vam dajem nasvet: nikoli ne zaključita dneva, da se ne bi pobotala. Nikoli. Dovolj je majhna gesta. S tem bosta šla naprej. Poroka je simbol življenja, resničnega življenja, ni neki 'fiction' (roman)! Je zakrament Kristusa in Cerkve, ljubezni, ki najde svojo potrditev in zagotovitev v križu. Vsem vam zaželim lepo pot, rodovitno pot, da bo ljubezen zorela. Zaželim vam srečo. Križi bodo, bodo! Toda Gospod je vedno tam, da vam bo pomagal iti naprej. Naj vas Gospod blagoslovi!«

Več na:  http://sl.radiovaticana.va/news/2014/09/14/fran%C4%8Di%C5%A1ek_dal_mladoporo%C4%8Dencem_obojestransko_nalogo:_rad_te_imam._s/slv-825199

 
Robert Šifrer, Resnica vas bo osvobodila! (Vir: casnik.si)

Intervju z duhovnikom Andrejem Nagličem, klasičnim liberalcem
Andrej Naglič je diplomiral in magistriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Prakso je opravljal v pravni pisarni ZN v New Yorku in v sektorju za mednarodno pravo na ministrstvu za zunanje zadeve. Vodil je pravno in kadrovsko službo podjetja Lip Bled in bil član upravnih odborov dveh hčerinskih družb Zavarovalnice Triglav v Beogradu. Pred vstopom v semenišče je deloval kot prokurist Katoliškega inštituta in direktor Inštituta Karantanija. Z Ministrstvom za pravosodje je leta 2008 sodeloval pri mednarodni konferenci o verski svobodo. Zdaj na Teološki fakulteti v Ljubljani pripravlja doktorat s področja verske dejavnosti kot kolektivnega vidika človekovih pravic. Danes je kaplan v Šentvidu nad Ljubljano in pravni svetovalec Slovenske škofovske konference. Zase pravi, da je edina klasifikacija, ki ji zares pripada: duhovnik Katoliške Cerkve.

Za vas sem prvič slišal, ko sem bral knjigo Zagovor svobodnega trga katoliškega duhovnika Roberta Sirica, kjer avtor skuša nanizati razumske in moralne razloge, ki podpirajo svobodni trg. V tej knjigi ste napisali dolg predgovor, kjer ste iskali stičišča med svobodnim trgom in katoliško vero (predvsem z družbenim naukom RKC). Kakšna je bila vaša pot, da ste v socialistični družbi in tudi socialistični slovenski Cerkvi prišli do podobnih stališč kot Sirico?
Podobno kot Sirico, bil sem iskalec. Vedno me je zanimalo zelo veliko stvari, zlasti na področju filozofije in politike. Verjel sem, da človek lahko naredi velike stvari. Da lahko sebi in svojim bližnjim naredi lepo življenje, uredi družbo po svoji meri. Politika in pravo sta se mi zdeli najbolj učinkoviti sredstvi za ustvarjanje »raja na zemlji«. Vendar so me gnostični, politični, civilnodružbeni in karierni podvigi pustili notranje praznega. Hvala Bogu sem bil vzgojen v tradicionalnem ljudskem katolištvu, slovenskem krščanstvu bi kar rekel. To je bil kavelj, to so bile korenine, na katerih sem obstal oziroma ohranil veselje, upanje, moč in pogum za življenje, ko je nastopilo razočaranje nad mojimi osebnimi in širšimi družbenimi človeškimi projekti, ki sem jih imel priliko doživeti ali videti okrog sebe. Mednje štejem tudi utopični socializem slovenskega okolja. Premišljevanje naše krščanske preteklosti, občudovanje evropske kulture in želja po pluralni in moderni prihodnosti so mi nekako odprle pogled, da sta dostojanstvo in svoboda človeka najbolje zaščiteni in negovani v družbi, ki je prepojena s klasičnimi liberalnimi vrednotami, na krščanskem temelju. To pa je pogled Sirica in njegovega inštituta Acton. Človekovi naravi in osebi najbolj pristoji svoboda, če je povezana z Resnico, t.j. z Jezusovim naukom, zgledom in delovanjem.
Če pogledava »duhovnik, ki podpira politični nazor klasičnega liberalizma« potem veva, da bo večina bralcev najprej pomislila na klerikalizem: duhovniki se vtikajo v politiko in hočejo voditi politiko. Mar ni tak pogled zelo omejen, saj se klasični liberalec zavzema za več podjetništva, za to, da se družbo izvleče iz vseh oblik revščine, za več ustvarjalnosti, več osebnega dostojanstva delavca – ki mu ravno koristno delo na potrebnem delovnem mestu omogoča dostojanstvo in pot iz revščine, učinkovito zdravstvo, učinkovito šolstvo, boj proti mafijskim in interesnim skupinam, ki skušajo kapitalizem in državo zlorabiti za svoj egoistični interes na račun cele družbe ter nenazadnje tudi učinkovita in pravična socialna pomoč?
V vrednotah klasičnega liberalizma vidim predvsem možnost človekovega izražanja, človekovega soustvarjanja, preoblikovanja sveta. Da je čim manj omejevanja. Človek je sposoben narediti veliko dobrega, tako na materialnem področju, na intelektualnem področju, na področju duhovnosti. V družbi bi moral tak ustvarjalni človek dobivati spodbude, ne pa da ga družba omejuje pri izražanju in ustvarjalnosti. Liberalni pogled na svet to udejstvovanje človeka omogoča in podpira, ga ne omejuje, zato moje simpatije do klasičnega liberalizma.

Klasični liberalizem izhaja iz krščanstva. V 18. stoletju, ko se klasični liberalizem začne pojavljati, se je razumevanje svobode usedlo na humus krščanskih vrednot, na humus krščanskega pogleda na svet, ki pa je pogled, ki izhaja iz kardinalnih vrednot, t.j. razumnosti, zmernosti, pravičnosti in srčnosti. To so vrednote, ki človeka držijo v takem okviru, da je konstruktiven do sveta, do bližnjih, do sebe. Se pravi, da svobode ne zlorablja, ampak svobodo na pravi način, odgovorno uporablja, da gradi, ustvarja. Zato je klasični liberalizem prinesel veliko dobrega družbi, predvsem na ekonomskem področju.

Liberalizem, ki je danes prevladujoč na evropski celini, ne priznava nobenega vrednostnega humusa, nobene tradicije. Vse odkriva na novo, ne določa nobene samoomejitve človeku, ampak si predstavlja, da je pravilno in dobro vse, kar je mogoče. To pa nikoli ni bil pogled klasičnih liberalnih teorij liberalizma, ki so vedno trdile, da obstajajo moralne vrednote, ki postavljajo meje tistemu, kar človek zmore narediti. Dostikrat gre ta moderen liberalizem v relativiziranje, razvrednotenje, ali pa je tako divji, da gre v samodestrukcijo.

Kaj pa glede zmerjanja s klerikalizmom?
O klerikalizmu bi lahko govorili samo takrat, kadar bi duhovniki kot uslužbenci cerkve opravljali naloge države, delo državnih uradnikov, politikov, ministrov. Ne moremo pa govoriti o klerikalizmu takrat, ko ima duhovnik kot vsak državljan neko mnenje o skupnih stvareh in se izjasnuje o skupnih stvareh, ko ima neko politično stališče. Do tega ima vsak državljan svojo pravico. Ne sme pa duhovnik upravljati z oblastjo države, kar je naloga državnih uradnikov. Takim dejanjem lahko očitamo klerikalizem. Po drugi strani državni uradniki ne smejo upravljati s stvarmi, ki sodijo v področje duhovnikov in cerkve. Slednjemu pravimo vmešavanje države v pristojnosti cerkve, kar je proti načelu verske nevtralnosti države.

Ali je pisanje pisma Bratuškove papežu, ko se je pritoževala nad političnimi stališči škofovske konference tik pred volitvami, vmešavanje države v Cerkev?
Mislim, da lahko piše kar hoče, zakaj ne!? Tudi ona lahko izrazi svoje mnenje. Važno je, da država kot institucija, ki ima monopol nad prisilo, ki izvršuje neke suverene pristojnosti, s temi pristojnostmi ne posega v verske pristojnosti. Recimo, da bi država prepovedala delovanje neke verske skupnosti iz razlogov, ki niso v korist celotne skupnosti, se pravi iz razlogov javne varnosti ali javnega zdravja, potem bi država s svojo močjo prisile posegla na področje cerkve in bi bilo to popolnoma nesprejemljivo.

Včasih je bil župnik »gospod« in gospodar župnije, gospodaril je z vsem, z lastnino župnije in oskrboval župnijo duševno in duhovno. Danes pa posebej v Sloveniji prevladuje mnenje, da bi morala biti cerkev kot inštitucija brez premoženja, duhovniki pa revni kot sv. Frančišek z neko ezoterično duhovnostjo? Mar ni ekonomska svoboda vsakega človeka temeljna pravica?

Odgovor z vidika krščanske antropologije je lahko direkten. Povezava med telesom in dušo je neločljiva. Človek je oduševljeno ali poduhovljeno telo oziroma materializirana duša. Človek je preplet telesa in duše. Človek za svojo eksistenco potrebuje možnost, da z materialom, lastnino neposredno razpolaga. V tem je tudi njegova bogopodobnost. Da skupaj z Bogom spreminjamo, preoblikujemo, izboljšujemo in soustvarjamo ta svet. Naša naloga je, da duhovno oplemenitimo to materijo, da jo preoblikujemo v skladu s tem, kar Bog pričakuje od nas, kar tudi mi mislimo, da je prav, da lahko izboljšamo svet in naše življenje. Lastninska pravica je nek osnovni instrument, ki človeku omogoča v skupnosti na urejen, nekonflikten način, po naprej določenih pravilih osmišljati in preoblikovati ta svet. To je osnova za krščansko življenje. Človek materialnost potrebuje, če hoče v polnosti živeti na Zemlji. Tako kot človek lahko tudi Cerkev z materialnim ustvarja veliko dobrega za družbo. Zato tudi ne moremo govoriti, da je vse materialno slabo ali da se mora Cerkev vsemu materialnemu odreči, če hoče res v polnosti, duhovno pristno in globoko zaživeti. Manihejstvo in sodobne gnoze ter spiritualizmi skušajo zaničevati vse telesno in materialno ter povišujejo samo duhovnost.

Ali človek sploh lahko je versko svoboden, če pa je ekonomsko zatiran?
Mislim, da ne more biti. Vsaj v krščanskem verovanju ne, ki neločljivo povezuje telesno oz. materialno sfero z duhovno sfero. Materialno sfero ureja lastninska pravica. Če tega ni, ne moremo govoriti o celostni svobodi in celostni religiji človeka. Mi nismo spirirtualisti, za nas stvarnost ni samo duhovna. Ampak duhovna in materialna. Kristjan želi prinašati duhovno na materialno sfero, posvečevati materialno.

Kako vidite vpletanje mariborske cerkve v T-2 in velik poslovni propad?
Kot sem že sem pa tja imel priliko izraziti svoje mnenje, se mi zdi popolnoma normalno in sprejemljivo, da se Cerkev preko svojih gospodarskih družb ukvarja tudi z gospodarsko dejavnostjo. Cerkev je skozi vso zgodovino, če pogledamo samo srednjeveške samostane, upravljala obsežna zemljišča in gozdove. Ti samostani so bili središča gospodarskega, tehnološkega, organizacijskega, managerskega napredka, znanosti, stroke. Ne vidim razloga, zakaj se Cerkev ne bi tudi danes s tem ukvarjala. Lahko bi veliko dobrega storila, ponudila veliko novih, kvalitetnih delovnih mest.

Seveda tudi za Cerkev veljajo popolnoma enaka pravila za delovanje na trgu, pravila o spoštovanju pravic delavcev, o tem da ni na prvem mestu dobiček. Dobiček ne sme biti izraz pohlepa, ampak kvečjemu izraz razumnega gospodarjenja s sredstvi, ki jih ima lastnik na razpolago.

Cerkev se mora v tem svetu preživljati, vsak človek se mora preživljati. Ta svet ni ustvarjen samo zaradi našega preživljanja. Ta svet hrepeni in čaka po tem, da ga osmislimo. Vse to premoženje, materijo, lastnino, kapital osmišljamo z verskimi vrednotami, z duhovnim odnosom do stvari.

Pri projektu T-2 se očitno kaže, da je bilo poslovanje Cerkve premalo konzervativno. Če bi bilo poslovanje bolj previdno, do tega poslovnega propada ne bi prišlo. Na svobodnem trgu dnevno propada veliko podjetij, kot se številne podjetja dnevno tudi rojevajo. To je normalno, to je običajen cikel za gospodarsko dejavnost. Za propad podjetja je potrebno prevzeti odgovornost in tudi Cerkev prevzema za to odgovornost. Obstajajo pravni mehanizmi, kako se sanirajo situacije neuspelih gospodarskih projektov.

Kako je Cerkev v zgodovini spodbujala razvoj svobodnega podjetništva (univerza v Salamanci v 12. stl., samostani so širili znanje in nove tehnologije, razvoj šol, postavljanje univerz), boljšega nagrajevanja dela, prostovoljne solidarnosti, majhnih davkov – kdaj pa je Cerkev kapitalizmu nasprotovala ( zadnjih 200 let socializma se mu tudi Cerkev prilagaja, npr. z encikliko Rerum Novarum)?
Cerkev je bila vse do pojava absolutistične države na strani posameznikove svobode. Krščanstvo je prineslo na področje razumevanja stvarstva velik napredek, ker je ločilo človeka, Boga in svet. Svet kot tak ni več božanstvo, kot je bil v poganstvu. V krščanstvu je svet na razpolago človeku kot neko avtonomno področje, ki ga more človek v skladu z Božjo voljo obdelovati. To je velik izziv in veliko poslanstvo človeka. Človek je od Boga poklican, določen, da ta svet preoblikuje. Krščanstvo je vedno samozavestno raziskovalo, na kakšen način lahko človek najbolj odgovorno in samozavestno upravlja, gospoduje z materijo, s svetom. Zato ni presenetljivo, da so se v zgodnjem srednjem veku razmahnili samostani, ki so poleg duhovnosti, kontemplacije, gojili tudi znanost oziroma stroko, kako v skladu s samozavestnim krščanskim pogledom na svet odgovorno upravljati z materijo. Zato so bili samostani najbolj napredni na področju kmetovanja, upravljanja, gospodarjenja, organizacije delovnega procesa. Nato so nastajale šole, univerze. Krščanstvo je vedno samozavestno verjelo v človekovo odkrivanje resnice, da je človekova naloga, da odkriva resnico. Ker s tem, ko odkriva resnico, izboljšuje svoje življenje, sodeluje z Bogom pri soustvarjanju in spreminjanju sveta. Temu lahko rečemo poduhovljenje sveta.

Torej je katolištvo postavilo kapitalizem in ne protestantstvo? Zakaj pa je bil protestantski svet (Anglija, Skandinavija) s kapitalizmom daleč bolj uspešen kot katoliški svet (Španija, Italija, Avstro-Ogrska)?
Težava je nastala na začetku 16. stl., v času absolutistične države, ko se Cerkev kot organizirana družba, z ustaljenim lastnim pravnim sistemom, s kanonskim pravom, z vso hierarhijo, z vsem svojim premoženjem, vključi v proces utrjevanja oblasti absolutističnega monarha. Takrat je prišlo do zatiranja svobode posameznika, ker je prišlo do prepletanja oziroma konflikta med uniformiranim političnim delovanjem države in potrebo posameznika, da se še naprej unikatno izraža pri preoblikovanju, soustvarjanju sveta.

Tiste države, ki so ohranile katolištvo v času absolutistične države, začnejo močno zaostajati za protestantskimi. Ker so enostavno dušile in zatirale osebno svobodo in iniciativo posameznika. Protestantske dežele niso imele te monolitne cerkvene organizacije. Ampak že sama narava protestantskih cerkva je pluralna, decentralizirana, ni prišlo do takšne koncentracije preko politike, da bi bila osebna iniciativa tako zadušena. Zato v 16. st. začnejo protestantska dežele predvsem na gospodarskem področju, kjer človek lahko izraža svojo ustvarjalnost in podjetnost, močno prehitevati katoliške dežele, ki so bile zadušene z absolutistično državo. Od takrat izvira predsodek, mit, da je protestantska etika tista, ki zagotavlja večjo gospodarsko blagostanje. Mislim, da to ni res. Ampak se je enostavno izkazalo, da za tisti čas moderna ideja absolutistične države na dolgi rok ne prinaša veliko dobrega za blagostanje človeka. Absolutistična države preveč omejuje kreativnost človeka, kreativnost pa je edino, kar lahko izboljša naše blagostanje.

Izvorna težava je torej v prepletu cerkve s politiko. Znanje cerkvene organizacije je prišlo v roke absolutističnega monarha, ki je izkoristil cerkev za utrjevanje svoje oblasti, na račun posameznikove svobode. V protestantskih deželah pa je posameznik ohranil svobodo za podjetniško in celostno osebno izražanje ter ustvarjalnost.

Veliko kristjanov ima velik odpor do liberalizma, sploh zaradi večinoma sprevrženih oblik v slovenskem prostoru. Drugo pa je, da ima tudi liberalizem kot socializmi (fašizem, komunizem) gnostične korenine kot piše Eric Voegelin v Novi politični znanosti, torej, da hoče zamenjati krščansko religijo z neko novo, napredno, gnostično religijo. Kako si to razlagate?
Kristjani imamo včasih nek zadržek do svobode, ker na svobodo gledamo kot na alibi, da lahko delamo vse, kar hočemo. Če pa je svoboda sredstvo, da se dokoplješ do nekega sistema vrednot, ki jih ponotranjiš, je to zelo humana svoboda, prijazna do sveta. Svobodo je potrebno ponotranjiti. Svobode ne smemo ločiti od moralnega humusa. Svoboda kot prostost od prisile ni dovolj. Svoboda mora biti razumljena kot izbira nekega pogleda na svet, kot možnost izbire nekih vrednot. Klasična svoboda in krščanska svoboda nista sprevrženi svobodi.

Tudi sam sem v teku življenja odkril, da je to zame najbolj primeren, najbolj osrečujoč pogled na svet, najbolj osrečujoč način življenja svobode.

Točno to pravi sv. Pavel, ko govori o svobodi in sicer » Če ljubite, lahko delate, kar hočete!«
Če ljubite Boga, lahko delate, kar hočete. Tudi Jezus pravi, da nas bo resnica osvobodila. Prava svoboda ni, da lahko delaš kar hočeš, da se samo osvobodiš zunanjih in notranjih prisil. Temveč je prava svoboda, da se tako osvobojen lahko odločiš za neke vrednote, za nek način življenje ter za to prevzameš odgovornost.

Čudna mi je ta dvojnost: skorajda ne najdemo človeka, ki ne bi podpiral »osebne svobode«, hkrati pa večina le teh daje na prvo mesto kolektiv in ne osebo ter hkrati mirno dopušča grobe kršitve ekonomske svobode (novi davki, preveliki davki, paternalizem države, vpletanje državne birokracije v šolstvo, zdravstvo, penzije, vzgojo). Od kje izvira ta dvoličnost?

Človek po svoji naravi teži k osebni svobodi. Hkrati pa teži k varnosti, ugodju, lagodnosti. Boji se nepredvidljivosti. Ve in sluti, da ga v življenju čaka ogromno negotovosti in veliko preizkušenj in ve in čuti, da v kolektivu lahko najde neko zavarovanje, neko varnost. Zato je kolektiv, socialna država in skrb skupnosti za posameznika močno prisotna v obdobjih, ko je prisoten intenziven strah in pretirana negotovost. Strah pred izpostavljenostjo posledično vodi v željo po varnosti in zato zatekanje v kolektiv.

Ali je velika razlika med socialno državo in socialistično državo?
Seveda je velika razlika. Socialistična država je tista, ki pravne institute kot je lastninska pravica, ki je izrazito individualen princip razpolaganja z materijo, nasilno skuša »kolektivizirati« in jih s tem dati v roke neki ozki eliti uradnikov. Vedno mora biti neka elita, ki skrbi za skupne zadeve, ker v praksi ne more biti drugače.

Socialna država pa posamezniku še vedno dopušča vso podjetniško iniciativo, možnost razpolaganja z materijo, z lastnino, s kapitalom, z lastninsko pravico. Hkrati pa socialna država spodbuja solidarnost, spodbuja delitev v družbi s pomočjo pobiranja davkov, daje transfere, razporeja, deli dobrine tistim, ki so nemočni. Izhaja iz individualnega principa, medtem ko socialistična država že v osnovi izhaja iz kolektivističnega principa. Tako ima posameznik v socialni državi še vedno veliko maneverskega prostora za ustvarjanje, česar ima posameznik v socialistični državi veliko manj, ker se mora podrejati kolektivu. V obeh primerih pa država skrbi in namenja, razdeljuje dobrine tistim, ki so pomoči potrebni.

A kam pelje socialna država, kjer se davki na delo in ustvarjanje bližajo 80%, ko socialna država na prikrit način kot počasi kuhana žaba postaja socialistična država? Je Evropa danes še socialna ali je že bolj socialistična?

Takrat, ko je iniciativa posameznika zadušena zaradi številnih dajatev in davkov in gospodarstva dejavnost začenja upadati, pešati, ko podjetniki ugotovijo, da svojih idej ne morejo več realizirati, takrat lahko rečemo, da smo že nevarno na področju kolektivistične socialistične države. Trend v Sloveniji in v Evropi gre žal v to smer.
 
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2014/09/11/resnica-vas-bo-osvobodila/
 
 
Pomoč ob poplavah v Sloveniji (Vir: katoliska-cerkev.si)

Močno deževje je med 13. in 14. septembrom povzročilo poplave, plazove  in veliko škodo na številnih območjih po Sloveniji. Številnim gospodinjstvom je zalilo kletne prostore, mnogi pa imajo uničene tudi prostore za bivanje. Nekatera naselja so še vedno odrezana od sveta. Še posebej so v večji meri prizadeti kraji in vasi na področju Dolenjske v občinah Kostanjevica, Škocjan, Mirenska dolina in Šentjernej ter v Beli Krajini območje Črnomlja in Metlike. Poplave so resneje prizadele tudi nekatere vasi v Prekmurju. Po vhodnem delu Slovenije pa so tudi številna manjša območja in gospodinjstva, ki so bila prizadeta s plazovi in poplavami.

Sodelavci Karitas so na terenu in skupaj z gasilci in civilno zaščito ugotavljajo potrebe prizadetih prebivalcev. Karitas bo nemudoma pomagala s hrano, kjer bo to potrebno. Slovenska karitas je za najhuje poplavljena območja že namenila finančna sredstva za prvo pomoč v višini 40.000 EUR.  

Še večja pomoč pa bo potrebna v naslednjih dnevih in tednih, zato Slovenska Karitas začenja z dobrodelno akcijo za pomoč prizadetim v poplavah. Vabimo vse ljudi odprtega srca, da skupaj pomagamo najbolj prizadetim. Donacije lahko darovalci posredujejo na:

SLOVENSKA KARITAS
Kristanova ulica 1
1000 Ljubljana
TRR : SI56 0214 0001 5556 761,
Namen: POPLAVE SLOVENIJA, Sklic: SI00 201,
Koda namena: CHAR, BIC banke: LJBASI2X.
Za poplavljene v Sloveniji lahko prispevate 5 EUR tudi z SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.
Iskrena zahvala vsem, ki bodo prispevali za prizadete v poplavah.
 
Imre Jerebic,
generalni tajnik Slovenske Karitas

Več na: http://katoliska-cerkev.si/pomoc-ob-poplavah-v-sloveniji-2014
 

Mojca M. Štefanič, Taizejska skupnost odprla sedež v Kijevu (Vir: druzina.si)

Ekumenska skupnost iz Taizeja bo odslej v manjšem številu zastopana tudi v ukrajinski prestolnici Kijev. Zaenkrat začasne prostore so člani skupnosti uredili v stanovanju v bližini mestnega središča na zahodnem bregu reke Dnjeper, kot so ob koncu tedna sporočili preko družbenega omrežja Twitter. Fotografija prikazuje skupino ljudi med molitvijo, zbrani pa so v prostoru, značilno opremljenem za taizejsko skupnost, z ikonami, svečami in klečalniki za molitev. Manjše taizejske skupnosrti, v katerih običajno živijo po dva ali trije bratje, so urejene na vseh celinah, pogosto v bližini žarišč družbene stiske.

Že dolgo vrsto let se mladi iz Ukrajine, tako kot iz skoraj vseh držav Srednje in Vzhodne Evrope, zbirajo v vasici Taize v francoski pokrajini Burgundiji. kjer se udeležujejo molitvenih srečanj. Bratje srečanja prirejajo tudi na silvestrovo, ko se po različnih evropskih velemestih zbere več deset tisoč mladih. Oktobra 2009 so na pobudo mladih Ukrajincev v tamkajšnji prestolnici priredili »Dan zaupanja na zemlji«, ki se ga je udeležilo na stotine mladih. Ob tej priložnosti so se mladi in predstavnikiiz Taizeja srečali z voditelji ukrajinske pravoslavne Cerkve.

Taizejsko skupnost je leta 1944 ustanovil Švicar Roger Schutz (1915-2005), ki je po vsem svetu zaslovel kot brat Roger in postal simbolna figura ekumenskega gibanja po drugi svetovni vojni. Skupnosti pripada okoli 100 mož iz več kot 25 držav, pripadnikov tako katoliške kot tudi evangeličanske Cerkve.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/taizejska-skupnost-odprla-sedez-v-kijevu
 

Mojca M. Štefanič, Predstavljena molitev in logo Svetovnega srečanja družin (Vir: druzina.si)
 
V Združenih državah Amerike so v teh dneh predstavili uradno molitev in logo Svetovnega srečanja družin, ki ga prihodnje leto pripravljajo v Filadelfiji. S tem naj bi romarjem pripomogli k duhovni pripravi na bližajoče se srečanje.

»Molitev in logotip bosta navdihnila vsakogar, ki sodeluje v pripravi na srečanje družin v letu 2015«, je pojasnil filadelfijski nadškof Charles Chaput, ko je med nedeljskim bogoslužjem predstavil oba simbola prireditve. »S tem, ko sta osredotočena na obogatitev in okrepitev duhovnega življenja družin, tako katoliških kot nekatoliških, iskreno upam, da bosta molitev in logotip nam vsem pripomogla k izpraševanju vesti in srca in da bosta na pomenljiv način poglobila naš odnos z Bogom ter v družinah.«

Molitev je na voljo v osemnajstih jezikih, med drugim tudi v znakovnem, namenjena pa je spodbujanju družine in priprošnji za uspeh srečanja, katerega tema je »Ljubezen je naše poslanstvo: družina živi.« Prične se s priznanjem, da so vsi ljudje Božji otroci in prosi za Gospodovo ljubezen, ki naj pomaga družinam po vsem svetu, nato pa za priprošnjo Svete družine pri vodenju družin, da bi znale poiskati resnico in da bi živele v resnični Božji ljubezni.

Po besedah filadelfijske nadškofije je molitev »namenjena kot prinašalec upanja in vere našim družinam. Spodbuja vsakodnevne prošnje za uspeh dogodka in osebne priprošnje in temelji na temi srečanja ter njegovi predvideni vsebini«.
Logotip, ki ga je po naročilu nadškofije oblikoval krajevni umetnik Neilson Carlin, prikazuje Sveto družino z malim Jezusom in Marijinima staršema, sv. Joahimom in Ano. Izvirna oljna slika, ki meri 1,5 X 1,2 m, bo na ogled v stolni baziliki sv. Petra in Pavla do zaključka srečanja družin prihodnje leto. Carlin je izrazil hvaležnost, da je lahko svoj dar uporabil za služenje Cerkvi, bratom katoličanom in velikemu svetovnemu dogodku, na katerem ameriški verniki pričakujejo tudi papeža Frančiška.

Srečanje je na programu od 22. do 27. septembra 2015, po pričakovanjih prirediteljev pa naj bi se ga udeležilo več deset tisoč obiskovalcev z vsega sveta. Dogodek so leta 1994 v Rimu prvič priredili na pobudo tedanjega papeža Janeza Pavla II., z namenom, da v letu družine okrepijo družinske vezi po vsem svetu. Odtlej Papeški svet za družino srečanje priredi vsaka tri leta na različnih krajih, udeleženci so se v preteklosti med drugim zbrali V Riu de Janeiru, mehiški prestolnici in Milanu.

Molitev svetovnega srečanja družin Filadelfija 2015
Bog in naš Oče,
po Jezusu, svojem Sinu in Odrešeniku,
si nas napravil
za svoje sinove in hčere
v družini Cerkve.
Naj Tvoje usmiljenje in ljubezen
pomagata našim družinam
v vseh delih sveta,
da bodo med seboj povezane
v zvestobi evangeliju.
Naj zgled Svete družine
s pomočjo Svetega Duha
vodi vse družine, posebej tiste najbolj preizkušane,
da postanejo hiše skupnosti in molitve,
da bodo vedno iskale resnico in živele v Tvoji ljubezni.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Jezus, Marija in Jožef, prosite za nas!
 
Vir: CNA
 
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/predstavljena-molitev-in-logo-svetovnega-srecanja-druzin

 


Izvoljena nova predsednica Gibanja fokolarov (Vir: katoliska-cerkev.si)

Generalna skupščina Gibanja fokolarov je v petek popoldne izvolila Mario Voce za predsednico Gibanja. Do izvolitve je prišlo v četrtem krogu. Kardinal Rylko, predsednik Papeškega sveta za laike, je v pismu, v katerem jo je potrdil s strani Svetega sedeža, zapisal, da je »vesel, ker ji lahko potrdi imenovanje za ta mandat drugič zapored« in vošči »posebno pomoč Svetega Duha« ter zaupa njeno službo »Marijini materinski skrbi«.

Volitve so izvedli sredi skupščine, ki poteka od 1. do 28. septembra v Centru mariapoli v Castelgandolfu blizu Rima. Na njej je zbranih 494 delegatov s petih celin, ki predstavljajo razne veje Gibanja, tajništva za dialoge, aktivnosti in dela, ki jih animira.

Ob sprejemu mandata je Maria Voce povedala: »Tako zelo sem prepričana, da na tej skupščini deluje Sveti Duh, da mu ne morem reči 'ne'. Zadovoljna sem, prepričana, da nam bo še naprej pomagal na tej poti, na katero smo stopili skupaj in jo bomo skupaj nadaljevali, nihče ni izključen. Sprejmem!«

Kot je zapisano v statutih, je predsednica Gibanja “znamenje edinosti” vsega Gibanja in ga tudi predstavlja. Ker se zaveda, da je temelj Gibanja “Jezusova navzočnost med brati, zedinjenimi v njegovem imenu”, ga vodi “v edinosti s sopredsednikom”, s katerim pregleda najbolj pomembne odločitve. Po statutu mora predsedovati Gibanju fokolarov ženska. Mandat traja šest let in je lahko samo še enkrat zaporedoma izvoljena.

Maria Voce se je rodila v Aiello Calabro, Cosenza (Italija) 16. julija 1937 in je postala prva predsednica, izvoljena po smrti Chiare Lubich. Gibanje fokolarov je spoznala leta 1959. Diplomirala je iz pravosodja, kasneje je končala študij teologije in cerkvenega prava. Od leta 1978 do 1988 je bila odgovorna za Gibanje v Turčiji, imela je tesne stike s pravoslavnim patriarhom v Carigradu, z odgovornimi za druge krščanske Cerkva in z muslimanskim svetom. Bila je ob Chiari Lubich, ko je ta posodabljala generalne statute. Je svetovalka pri Papeškem svetu za laike in pri Papeškem svetu za pospeševanje nove evangelizacije.

Dela skupščine se nadaljujejo z volitvami sopredsednika. Zatem bodo volili vrhovne svetovalke in svetovalce.
Z velikim veseljem pa pričakujejo sprejem pri papežu Frančišku, ki bo 26. septembra ob 12h v Vatikanu.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/izvoljena-nova-predsednica-gibanja-fokolarov-2014 

 
 

 

MOLITEV
 

Šla sem v odprto
svetišče življenja,

da bi brez plačila prejela
niti za vezenino srca.

Šla sem v stanovanja, bolnišnice, zapore in na ulice,

med uboge, bolne,
obsojene in izgubljene,

da bi z njihovih
iskrenih obrazov

prsti nežno pobožali
solze in osamo,

strah, nemoč, beg in priznanja,

da bi vse to ljubezen položila na statve sočutja ...

Šla sem, včasih sama potrebna, da bi kdo šel zame.

Šla sem, da bi iz nepopolnosti vezla lepoto,

in bi skupaj s ponižnimi ustvarjala svetlobo.

V njej je mogoče videti resnico:

zunaj že brsti in cveti pomlad,

ptice v zelenih krošnjah
niso utrujene,

sonce poljublja
semena v zemlji

in reke spet radostno
iščejo morja ...

Zaradi vsemogočnosti življenja, zaradi klica vstajenja

je tako zelo vredno
vedno znova iti,

četudi se ti zdi,
da si končal vse poti.

Zaradi dobrih,
pristnih in toplih ljudi

je tudi med vbodi
mogoče najti zlato nit

ki preplete vezenino srca
in ji da odsev svetega ...

 

iz molitvene revije Magnifikat

25. nedelja med letom


14. september 2014
Mt 20,1-16


»Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal‹« (Mt 20,4)

Prilika o delavcih v vinogradu

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil po denarju na dan in jih poslal v vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: ‚Pojdite še vi v vinograd in kar bo prav, vam bom dal.‘ In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako. Ko je šel okoli enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: ‚Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?‘ Odgovoré mu: ‚Nihče nas ni najel.‘ Reče jim: ‚Pojdite tudi vi v vinograd!‘ Ko pa se je zvečerilo, reče gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ‚Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!‘ Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in so dobili vsak po denarju. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak po denarju. In ko so prejeli, so nad hišnim gospodarjem godrnjali in rekli: ‚Le-ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‘ On pa je odgovoril enemu izmed njih: ‚Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem s svojim storiti, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‘ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«

Besede vere za vsakogar


Henri Nouwen, Otroci so dar

Biti starš je kot bi bil gostitelj tujca!
Lahko verjamemo, da so  nam otroci podobni, toda obenem smo nenehno presenečeni nad tem, kako so od nas različni. Lahko se veselimo njihove inteligence, njihovih umetniških talentov, njihovih atletskih podvigov, ali pa se žalostimo zaradi njihovega počasnega razumevanja, pomanjkanja koordinacije ali čudnih okusov. Z različnih vidikov svojih otrok ne poznamo. Nismo jih ustvarili in nam ne pripadajo. To je dobra novica. Ne smemo si želeti njihovih problemov in ne smemo si pripisovati njihovega uspeha.

Otroci so Božji dar. Dani so nam, da bi jim ponudili prostor varnosti in ljubezni, v katerem lahko rastejo vse do notranje in zunanje svobode. So kot tujci, ki od nas zahtevajo gostoljubnosti , ki postajajo dobri prijatelji in ki nas zapuščajo, da bi sledili svoji poti. Prinašajo nam veliko veselja in bolečine, predvsem, ker so dar. In lep dar je kot pravi pregovor dvakrat dar. Dar, ki ga prejemamo, potrebno je, da ga tudi mi vrnemo. Če nas otrok zapusti, da bi študiral, da bi iskal zaposlitev, da bi se poročil, da bi vstopil v skupnost, da bi preprosto postal samostojen, sta naše trpljenje in veselje združena. V tem trenutku, ko globlje razmislimo o nas samih, vidimo, da naš otrok ni nujno naš, ampak nam je dan, da bi postal resnični dar za druge.

Vir: http://croire.com/Les-formations-Croire.com/Vie-spirituelle/10-jours-avec-Henri-Nouwen
Gradiva
 
Duhovnost

11. poglavje priročnika Na poti k izviru: Moja poklicanost in poslanstvo

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.


Vas zanima? Oglejte si!
Vabimo vas, da ... z nami podelite svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji ali nam pošljete svoja vprašanja glede slednjega...

Svojo elektronsko pošto pošljite na: urad.za.laike.lj@rkc.si. V primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg, vam bomo z veseljem pomagali.


Stična mladih 2014 (Vir: katoliska-cerkev.si)

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

Papež Frančišek nam je v svoji letošnji poslanici mladim predal prvega od blagrov. Tudi letošnja Stična mladih, ki bo v soboto, 20. septembra, od 9. ure dalje v cistercijanski opatiji, bo potekala v luči papeževe spodbude. Vabljeni dijaki, študenti, mladi v poklicih, duhovniki in pastoralni delavci. Program za dijake bo potekal na glavnem prizorišču, sočasno pa bo na travniku za samostanom potekal tudi program za študente, kateremu bosta letos poseben pečat dala Gregor Čušin in skupina Svetnik.

O preprostosti življenja in zgledu uboštva v duhu bo pričevala Chiara Amirante, ki bo z nami delila svojo osebno življenjsko zgodbo. Za vse ljubitelje nogometa bo na samostanskem travniku potekal nogometni turnir, za vse z veseljem do umetnosti pa prvič pripravljamo kulturno-umetniški program. Ves čas bo v opatovi kapeli adoracija, prav tako bo možnost tudi za prejem zakramenta sprave. Program se bo nadaljeval z delavnicami, sveto mašo in koncertom Stična benda.
Posebna izkušnja in izziv za mlade je tudi peš romanje v Stično iz Litije dan prej in romanje s kolesi.

Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine
 
Več na: http://katoliska-cerkev.si/sticna-mladih-2014



Vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah
 

Na Pastoralni službi smo pripravili vprašalnik o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah. Župnike prosimo, naj ga skupaj s člani ŽPS izpolnijo na prvi seji ŽPS. Izpolnjeni obrazec naj župniki vrnejo dekanu na oktobrski pastoralni konferenci. Na podlagi izpolnjenih obrazcev bomo v škofijskih telesih oblikovali temeljne cilje nadškofije in pripravili ustrezna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri delu na župnijah.

Vprašalnik je na voljo tudi v e-obliki: Vprašalnik


Pastoralni tečaj 2014: Laik - voditelj

Vabimo vas na pastoralni tečaj 2014, ki poteka na temo Laik ‒ voditelj. Namen letošnjega Pastoralnega tečaja je pomagati laiku pri iskanju in prepoznavanju svoje temeljne poklicanosti.

Tako kot mora duhovnik najprej utrjevati svojo poklicanost in utrjevati svojo identiteto, mora tudi laik slediti svoji krstni poklicanosti in prepoznavati poslanstvo, ki mu ga je Jezus zaupal v Cerkvi in svetu.

Glavni predavatelj prof. dr. Andrej Šegula bo v uvodnem predavanju podal nekaj teoloških poudarkov o poslanstvu in poklicanosti laika. Koreferenta Aleš Primc in dr. Bojan Doljak pa bosta v nadaljevanju poslanstvo laika v svetu in Cerkvi predstavila na podlagi svojih praktičnih izkušenj.

Pastoralni tečaj bo potekal v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu, v soboto, 4. oktobra 2014, od 9. do 13. ure (sledi skupno kosilo). Vabljeni ste člani ŽPS, drugi župnijski sodelavci in vsi, ki vas tematika zanima!

Obenem vas obveščamo, da bo naslednje usposabljanje predstavnikov ŽPS oz. župnije v pripravi na pastoralno načrtovanje v župniji potekalo v Zavodu sv. Stanislava (od 9.00 do 13.00) in sicer v dveh terminih. V soboto, 8. novembra, bo usposabljanje za udeležence iz dekanij 1. in 3. arhidiakonata (dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Kamnik, Domžale, Litija, Zagorje); v soboto, 15. novembra, pa bo usposabljanje za udeležence iz dekanij 2. in 4. arhidiakonata (dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič, Škofja Loka, Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Grosuplje). Navedeno usposabljanje bo obenem nadomestilo dekanijska srečanja za člane ŽPS, ki običajno potekajo ob koncu meseca novembra, zato so k udeležbi vabljeni vsi člani ŽPS.

 

 
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







 

Email Marketing Powered by MailChimp