E-novice ŽPS


Št. 3 (18.9.2012), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

Marjana Debevec, Papežev obisk Libanona več kot uspešen (Vir: radio.ognjisce.si)

Papežev obisk Libanona je bil po besedah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža p. Federica Lombardija, zelo uspešen, saj je utrdil povezanost med različnimi skupinami v državi. Vsi so pričakovali sporočilo miru in medsebojnega spoštovanja, kar so od papeža tudi prejeli.

Obisk je bil po njegovih besedah uspešen tudi z vidika ekumenskega medverskega dialoga. Papež je obiskal štiri patriarhate v Bejrutu in se srečal s kristjani drugih cerkva. Srečal se je tudi s štirimi voditelji muslimanskih skupnosti, v svojih nagovorih pa se je večkrat obrnil na muslimanske skupnosti ter vabil k sodelovanju med kristjani in muslimani. Zanimivo je tudi to, da sedaj muslimani želijo spoznati apostolsko spodbudo, čeprav je namenjena katoliški skupnosti, je povedal p. Lombardi. Zavedajo se namreč, da bi morali živeti ne le v miru na zunaj, ampak da bi morali tudi vedno bolj poznati in ceniti to, kar kristjani verujejo in kar so, je še dejal Lombardi.

Dolgo pričakovano papeževo potovanje v deželo ceder je v srcih ljudi, ki so se srečali z njim, pustilo neizbrisen pečat. Papež je bil tokrat bolj oče kot učitelj, bolj Jezusov namestnik na zemlji kot vrhunski teolog. Mladim je na primer v petnajst minut dolgem nagovoru polagal na srce spodbude, da bi v življenju res našli srečo in se ne bi pustili zavajati lažem. Živite čisto, ne zatekajte se v vzporedne svetove drog vseh vrst, pornografije ali socialnih omrežij, ampak živite polno življenje, jim je med drugim dejal papež.

Rdeča nit vseh njegovih nagovorov je bil poziv k miru, ki ga je tudi sam s svojo prisotnostjo prinašal ljudem vseh verstev in skupin. Zato je politične in verske voditelje pozval k spoštovanju vsakega človeka. „Uničenje enega samega človeškega življenja je izguba za človeštvo kot celoto“, je dejal papež. Človeštvo je namreč po njegovih besedah ena sama velika družina, za katero smo vsi odgovorni. Novost, ki jo je bilo mogoče zaznati v papeževih nagovorih, je bila v tem, da ni nagovarjal le kristjanov, ampak tudi muslimane. Ni kristjanov pozival k dialogu z muslimani, ampak je oboje skupaj pozval h gradnji bratstva. “Prišel je čas, da se kristjani in muslimani povežejo, da bi končali nasilje in vojne”, je dejal mladim in pred tem: „Celoten Bližnji vzhod mora v vas videti, da kristjani in muslimani, Islam in krščanstvo, lahko živita skupaj brez sovraštva, v spoštovanju vere drug drugega, da bi skupaj gradili svobodno in človeško družbo."

Vzor tega sobivanju v pluralnosti je med državami Bližnjega vzhoda prav gotovo Libanon, kjer so se že na papežev obisk kristjani pripravljali skupaj z muslimani. Zato je bila posebnost tokratnih papeževih nagovorov tudi v tem, da ni pozival le k dialogu, ampak je šel korak dlje: zavzel se je za vesoljno bratstvo, kar vključuje človeka v vsej njegovi razsežnosti. Ko živimo skupaj, uspemo premagovati ločenosti med nami, je poudaril in dodal: “Bratstvo je predokus nebes.” Ker je ceno tega bratstva plačal Jezus na križu, so vanj vključeni vsi ljudje sveta, ne le kristjani. In papež je bil med potovanjem po Libanonu oče vseh, oče, ki ne sodi, ampak se zaveda, na kakšnih temeljih lahko človeštvo zgradi srečno prihodnost.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/komentarji/8719/  
 

AS, Stična v veselju povezala več kot 5000 mladih (Vir: radio.ognjisce.si)

S slovesno sveto mašo se je v Stični sklenilo 31. srečanje mladih, ki se ga je udeležilo več kot 5000 ljudi. Celjskemu škofu Stanislavu Lipovšku, ki je vodil slovesno somaševanje, sta se pri oltarju, poleg 120 duhovnikov pridružila še nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek ter škofa Andrej Glavan in Jurij Bizjak. Mladim je v pridigi spregovoril duhovnik Janez Rus, ki je mlade povabil, naj se veselijo v Gospodu ter dodal, da se Jezus veseli vsakega izmed nas.

Rus: Jezus danes je dan, ko lahko najdem novo prijateljstvo
Duhovnik Rus, ki je predstavil svojo življenjsko zgodbo je mlade vprašal ali so veseli v stvareh, ki jih počnejo. „Kaj delaš v svojem življenju pa ob tem nisi vesel? Kaj delaš? Kaj delaš vsako dopoldne, vsak dan, ko greš v šolo, ko se vračaš iz nje, ko si doma pri starših, ob popoldnevih, kaj delaš za vikende, kaj delaš na internetu, kaj delaš s svojimi elektronskimi napravami, računalnikom? Ob vsem tem nisi vesel! Jezus ti danes pravi pusti, pusti in splezaj dol, lahko je danes dan, ko je v tvoje srce prišlo odrešenje,“ je mladim dejal duhovnik Rus. „So prijatelji, ki so nam v veselje in so takšni, ki nam v veselje niso. Če ti je tvoj prijatelj v veselje ga blagoslavljaj, veseli se in če ti ni, zakaj je tvoj prijatelj, zakaj ga ne zamenjaš? In če nimaš moči, da bi ga zamenjal prosi Jezusa. Jezus danes je dan, ko lahko najdem novo prijateljstvo,“ je mlade spodbudil Rus. ...

Nekdanji gangster Pridmor: Vedite, da ste lepi
Večji del programa je bil sestavljen iz delavnic, ki so jih organizatorji razdelili v štiri sklope: Prava odločitev za zmeraj? Ustvarjen si za veselje. Od trpljenja do veselja. Pričaraj nasmeh. Veliko zanimanja je pritegnilo pričevanje nekdanjega londonskega gangsterja Johna Pridmora, ki po spreobrnjenju pričuje o prijateljstvu z Jezusom. Spregovoril je o tem, kako je Bog radikalno spremenil njegovo življenje. Posebej je podčrtal soočenje s svojo temno preteklostjo, s katero je prekinil preko spovedi, ki je po njegovih besedah odkrit pogovor z Jezusom. „Vedel sem, da je Jezus v vsej svoji božanskosti name izlival svojo dušo in svojo kri,“ je Pridmore opisal občutke pri maši pri kateri je začutil, da ga Jezus kliče na pot spreobrnjenja. „Moja zgodba je resnična zgodba,“ je poudaril več kot 5000 mladim zbranih v Stični ter vse spomnil, da ima Bog načrt za vsako življenje. „Bodite odprti za ta Božji načrt in tako kot je poudarjala Mati Terezija: Bodi nekaj lepega za Boga. Vedite, da ste lepi. In bolj, ko svoje srce izročate Jezusu, bolj vam Jezus kaže tisto čudovito podobo, kdo v resnici ste. Bog vas blagoslovi!“

Mladim so poleg že omenjenega nekdanjega londonskega gangsterja spregovorili še igralka Milada Kalezić, igralec Gregor Čušin, škofa Lipovšek in Jurij Bizjak, s. Marjeta Pija Cevc, Katarina in Tomaž Erzar, Anamarija Jemec, p Toni Brinjevec, Štefka Klemen, Mica in Nejc Škoberne ter številni drugi. Mnogi so se ustavljali ob stojnicah na obrobju osrednjega prireditvenega. Ob njih so se lahko srečali z različnimi duhovnimi gibanji, skupnostmi in združenji. Predstavljali so jim projekte in dogodke. Mnoge mlade je zanimalo tudi delo Slovenske policije, ki je razkazovala svojo opremo. Prostor je bil namenjen tudi adoraciji, mnogi pa so se ustavili v pogovoru z duhovnikom, redovnikom ali redovnico.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/slovenija/8680/
 

Tadej Strehovec, Bomo katoličani stopili skupaj? (Vir: radio.ognjisce.si)

Pred dnevi je neka gospa v pogovoru na cesti dejala naslednje: »Optimizem, veselje in upanje nekako ne sodijo v današnji čas. Socialna in ekonomska kriza, napoved varčevalnih ukrepov, brezposelnost in vedno večje število socialno ogroženih ljudi, nam ne vlivajo pravega upanja in optimizma. Ljudje se v času krize raje zapremo vase, razmišljamo kako bomo krizi ušli in kako bomo s čim manj pretresi preživeli do naslednjega meseca.« S temi besedami je gospa zaskrbljeno nadaljevala svojo pot.

Slovenski katoličani se danes ne soočamo samo z omenjenim družbenim pesimizmom in manjšanjem kupne moči, temveč tudi s pravim medijskim obračunavanjem z našo Cerkvijo in nekaterimi njenimi najbolj vidnimi predstavniki. Letošnje poletje ni bilo samo eno najbolj vročih v zadnjih letih, temveč tudi eno izmed najbolj vročih za katoličane, ko smo prebirali časopise z naslovi o premestitvi nadškofa Urana, domnevnimi vatikanskimi spletkami in nedokazanimi podrobnosti o zasebnem življenju kardinala Rodeta. Ob tem pa se je za debelimi naslovi časopisov in spletnih portalov vedno bolj razkrivala globoka želja nekaterih sekularnih družbenih skupin po obračunavanju s katoličani v slovenski javnosti. Čeprav avtorji omenjenih zgodb uporabljajo polresnice, preobračajo stavke in nakazujejo na komaj verjetne scenarije, pa si vsak katoličan lahko ob tem zastavi vprašanje, zakaj se to dogaja? Kdo naroča takšne zgodbe? Kakšni so pravi nameni lastnikov in urednikov medijskih hiš v navezavi s političnimi botri? Odgovor na omenjena vprašanje je pravzaprav zelo preprost. V torkovi večerni oddaji na nacionalnih televiziji ga je ubesedil Marko Kerševan, slovenski sekularni religiolog, ko je dejal, da si želi več kritičnega dialoga znotraj katoliške Cerkve. Dobre želje prepričanega ateista in sekularnega religiologa bi bile prav gotovo hvalevredne, v kolikor bi za to željo stali iskreni in dobri nameni. Vendar smo v isti oddaji lahko videli, kaj naj bi za sekularne ideologe pomenil t.i. kritični dialog znotraj Cerkve? Kritični dialog v Cerkvi, ki ga v naši državi pogrešajo in preko medijev vsiljujejo predvsem nasprotniki Cerkve, ni nič drugega kot želja, da bi se katoličani razdelili v med seboj sprte frakcije, se izčrpavali ob vprašanjih, kdo je bolj pravičen in bolj pravoveren, ter se notranje zaposlovali s temami, ki nam jih želijo vsiliti mediji. Gre za teme kot npr. vprašanje celibata, ženskega duhovništva, kontracepcije, razporoke, istospolnih porok itd. Rezultat takšnega kritičnega liberalnega dialoga, po katerem hrepeni Kerševan in avtorji razvpitih medijskih zgodb, bi bila razdeljenost Cerkve, medsebojna sprtost, zmedenost vernikov in prestrašenost. Zato je v današnjem času pomembno, da katoličani na omenjene interese medijev in sekularnih skupin v duhu svetega Pavla odgovorimo predvsem z enotnostjo, molitvijo in dobrimi deli.

Naša zgodovina nas uči, da smo kristjani vedno preživeli takrat, ko smo bili enotni. Povezanost vernikov, duhovnikov in škofov z vstalim Kristusom se je izkazala za najboljši recept in edini način, da smo kot katoliška skupnost rezistirali različnim oblikam nasilja. V letu, ko se spominjamo 60 obletnice zažiga ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, smo katoličani pred t.i. »starim izzivom«, ali bomo podlegli medijskem nasilju in zapustili Kristusa in Cerkev, ali pa bomo stopili skupaj in postali podobni našim prednikom, ki nadškofa Vovka niso zapustili in ki so zvesto varovali našo Cerkev? Sami vemo, da enotnosti ni mogoče doseči brez poguma, molitve in zvestobe. Zato je današnja družbena kriza predvsem priložnost, da si kot katoličani med seboj pomagamo, okrepimo medsebojne vezi, se skupaj s svojimi duhovniki in škofi oklenemo vstalega Kristusa, predvsem pa si končno priznamo, da smo katoličani v Sloveniji pod pravim obleganjem s strani borbenih ateističnih sekularistov in se začnemo temu primerno obnašati.

Mnogi katoličani se še danes raje umikamo v navidezno miren svet in se slepimo z besedami, kako se imamo v Sloveniji katoličani lepo. Istočasno pa na drugi strani spregledamo, da se velika večina katoličanov stalno sooča s pojavi zasmehovanja, žaljenja in razraščanjem pravega verskega sovraštva. Odločitev okrožne državne tožilke iz letošnjega aprila, da lahko ljudje javno pozivajo k sovraštvu do naše katoliške Cerkve, se je maja nadgradila z zažigom strunjanskega križa ter se preko poletja nadaljevala z medijsko gonijo zoper Cerkev, kakršne v zadnjih 30 letih še nismo videli. Podatki, da se je v zadnjih 70 letih delež katoliških vernikov v Sloveniji zmanjšal za skoraj 40 odstotkov je zaskrbljujoč in kaže, da v naši državi obstajajo pravi družbeni sistemi za razkristjanjevanje. Ob tem velja omeniti, da se katoličani v začetku novega šolskega leta ne soočamo samo z medijskim nasiljem nekaterih ateistično borbenih medijev in družbenih skupin, temveč tudi s šolskim sistemom, ki je domnevno ideološko nevtralen, dejansko pa ateističen in veri nenaklonjen. Zato je ključnega pomena, da se končno vprašamo, ali je naša šola prijazna katoliškim otrokom, ali imajo v njej možnost, da ohranijo in razvijejo svojo pozitivno katoliško samopodobo, ali pa se prav v šoli vera razgrajuje in izkoreninja iz src otrok?

Človek se ne more znebiti vtisa, da del medijev, kulture in šolskega sistema deluje na sistemu razkristjanjevanja slovenske družbe, v kateri smo katoličani vedno težje ponosni na svojo versko skupnost. Vnašanje predsodkov, sovražni govor, zasmehovanje so pojavi s katerimi se katoličani bolj ali manj stalno soočamo pa naj bo to v družbi, na delovnem mestu ali pa v šoli. Kot primer velja omeniti nedavni dogodek iz ene izmed šol, ko naj se otrok ne bi smel prekrižati pred kosilom. Ali pa na pojav cenzure na področju zgodovine, ko se našim otrokom v šolah že desetletja prikrivajo informacije, da so bili Jurij Vega, Janez Vajkard Valvazor, France Prešern in Jožef Plečnik ne samo vrhunski znanstveniki oz. umetniki, temveč tudi katoličani. Navkljub temu, da se večina učiteljev plemenito posveča vzgoji otrok, pa se lahko ob tem vprašamo, zakaj se v naših šolah otrokom še vedno ne sme povedati, da so jedro naše kulture in nacionalne identitete zgradili prav zavedni katoličani in da naj bodo na to ponosni?

Takšnih in podobnih zgodb je veliko. Pomembno pa je, da ob vsem tem ohranimo mir, svojo vero poglobimo, se povežemo z duhovniki in škofi, predvsem pa ob vsem tem ne pozabimo na dobra dela. Čas socialne krize je čas pomanjkanja in stisk. Dobro srce je v takšnih okoliščinah izrednega pomena in eden od načinov, kako lahko pokažemo, da v nas prebiva vstali Kristus. Ne glede na to, kakšne medijske zgodbe bomo še brali v naših časopisih, bodimo pozorni na potrebe naših bližnjih, obenem pa sredi te družbe ne pozabimo na to, kdo smo, komu pripadamo in zakaj živimo. Izkušnja naše bogate katoliške zgodovine nas uči, da prihodnost vedno pripada Bogu in tistim, ki tudi v težkih časih radi živijo, pomagajo ubogim in so ponosni na svojo vero.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/134/komentarji/8636/ 

 

TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 
1. V službi človeka
552.   Zelo izpostavljeno območje družbenega prizadevanja krščanskih laikov je zlasti služenje človeku: pospeševanje dostojanstva vsakega človeka, najdragocenejše dobrine, ki jo ima človek, je »bistvena naloga, v določenem smislu osrednja in zedinjujoča naloga služenja, s katerim naj se Cerkev in krščanski laiki v njej obračajo k človeški družini«.
Prva oblika, v kateri se opravlja ta naloga, je prizadevni trud za lastno notranjo prenovo, kajti zgodovine človeštva ne poganja neosebni determinizem, marveč vzajemna povezanost subjektov. Od njih, od njihovih svobodnih dejanj je odvisen družbeni red. Družbene ustanove same po sebi, tako rekoč nezavedno, ne zagotavljajo blaginje vsem: pred prenovo krščanskega duha mora hoditi prizadevanje za izboljšanje družbe »v duhu Cerkve, na trdni podlagi družbene pravičnosti in ljubezni«.
Iz spreobrnjenega srca vre skrb za človeka, ki ga ljubimo kakor brata. Ta skrb nam omogoča, da kot svojo dolžnost dojemamo prizadevanje za vnovično ozdravitev ustanov, struktur, življenjskih razmer, ki so v nasprotju s človeškim dostojanstvom. Krščanski laiki se morajo zato hkrati truditi za spreobrnjenje src in za izboljšanje struktur. Ko si prizadevajo za ustanove, v katerih bi bilo dostojanstvo vseh ljudi zares spoštovano in upoštevano, morajo upoštevati zgodovinske razmere in se opirati na zakonita sredstva.
 
553.   Pospeševanje človekovega dostojanstva vsebuje predvsem zagotavljanje neodtujljive pravice do življenja od spočetja do narave smrti, kar je prvi pogoj za vse druge človekove pravice. Spoštovanje osebnega dostojanstva poleg tega zahteva priznanje človekove verske razsežnosti, ki »ni preprosto ‘konfesionalna’, ampak ima svoje korenine, ki jih ni mogoče izruvati, v sami človekovi resničnosti«. Dejansko priznavanje pravice do svobode vesti in verske svobode je ena izmed najvišjih dobrin in najresnejših dolžnosti vsakega ljudstva, ki želi resnično zagotoviti dobro človeka in družbe. V sedanjem kulturnem obnebju je posebej nujna obramba zakona in družine, ki jo je mogoče ustrezno izpeljati samo v prepričanju, da gre za enkratni in nenadomestljivi vrednoti, brez katerih ni pristnega razvoja človeškega sožitja.

2. V službi kulture
554.   Kultura mora biti posebno področje navzočnosti in delovanja Cerkve in posameznih kristjanov. Ločevanje krščanske vere od vsakdanjega življenja je 2. vatikanski cerkveni zbor ocenil za eno najhujših zmot našega časa. Izguba metafizičnega obzorja; izgubljanje hrepenenja po Bogu v samozadostnem samoobčudovanju in v izobilju sredstev za porabniški način življenja; prvenstvo, zaupano tehnologiji in znanstvenemu raziskovanju, namenjeno samemu sebi; pretirano poudarjanje želje po »izpostavljanju samega sebe«, iskanje lastnega videza, tehnike komuniciranja: vse te pojave moramo razumeti z njihovega kulturnega vidika in jih povezati z osrednjo temo človeške osebe, z njeno celovito rastjo, njenimi sposobnostmi komuniciranja in navezovanja stikov z drugimi ljudmi, z njenim trajnim samospraševanjem o velikih vprašanjih, ki vznemirjajo bivanje. Ne smemo pozabiti, da je »kultura to, po čemer postaja človek bolj človek, bolj ‘je’, se hitreje bliža ‘biti’«.
 
555.   Posebno področje delovanja krščanskih laikov mora biti negovanje družbene in politične kulture, ki jo navdihuje evangelij. Novejša zgodovina je pokazala slabosti in popoln propad kulturnih­ pogledov, ki so dolgo prevladovali in zmagovali predvsem na družbeni in politični ravni. V tem okviru so zlasti v desetletjih po drugi svetovni vojni katoličani v različnih državah znali razviti plemenito prizadevanje, ki danes vedno očitneje priča o trdnosti njihovega navdiha in njihove dediščine vrednot. Družbeno in politično prizadevanje katoličanov se namreč nikoli ne omejuje samo na spreminjanje struktur, saj jih v temelju povezuje kultura, ki sprejema in upošteva potrebe, utemeljene v veri in morali in jih zato imajo za temelj in cilj konkretnega načrtovanja. Ko se ta zavest izgubi, se katoličani sami obsodijo na kulturno diasporo ter dajejo nezadostne in omejevalne predloge. Predstaviti v posodobljenih kulturnih pojmih katoliško izročilo, njegove vrednote, vsebine, vso duhovno, razumsko in nravno dediščino katolištva je tudi danes prednostna naloga. Vera v Jezusa Kristusa, ki je samega sebe opisal kot »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), spodbuja kristjane, da se z vedno novim zagonom lotevajo oblikovanja z evangelijem navdihnjene družbene in politične kulture.
 
556.   Celovito uresničena oseba in blaginja vse družbe sta bistvena namena kulture: etična razsežnost kulture ima torej prednost v družbenem in političnem delovanju krščanskih laikov. Neobzirnost do te razsežnosti zlahka spreminja kulturo v sredstvo za osiromašenje človeštva. Kultura lahko postane jalova in vodi v propad. »Če pa se neka kultura zapre sama vase in skuša ovekovečiti zastarele življenjske oblike ter odklanja vsako izmenjavo in vsak spogled z ljudmi o resnici, postane nerodovitna in propade. Oblikovanje kulture, ki je sposobna obogatiti človeka, zahteva namreč vključevanje celotnega človeka, ki v njej izraža svojo ustvarjalnost, svoj razum, svoje poznanje sveta in ljudi ter poleg tega vanjo umešča svojo sposobnost samoobvladovanja, osebnega žrtvovanja, solidarnosti in odprtosti za pospeševanje skupnega dobrega.
 
557.   Družbeno in politično prizadevanje krščanskih laikov na področju kulture dobiva danes nekatere jasne smernice. Prva skuša po vsem svetu zagotoviti pravico vseh do človeške in družbene kulture, »primerne dostojanstvu osebe; in sicer brez ozira na razlike glede rodu, spola ali naroda, vere ali socialnega položaja«. Ta pravica zajema pravico družin in ljudi do svobodne in odprte šole; svoboden dostop do družbenih občil, pri čemer se je treba izogibati vsaki obliki monopola in ideološkega nadzora; svobodo raziskovanja, širjenja idej, razpravljanja in soočenj. Med koreninami revščine številnih ljudstev so tudi različne oblike odtegovanja kulturnih dobrin in nepriznavanja kulturnih pravic. Izobraževanje in vzgoja osebe je od nekdaj prva skrb socialnega delovanja kristjanov.
 
558.   Drugi izziv prizadevanju krščanskih laikov je vsebina kulture, se pravi resnica. Vprašanje resnice je za kulturo bistveno, kajti vsak človek je dolžan, »da ohrani celovitost človeške osebnosti, katero izoblikujejo predvsem vrednote razuma, volje, vesti in bratstva«. Korektna antropologija je merilo osvetljevanja in preverjanja za vse zgodovinske oblike kulture. Kristjanovo prizadevanje na področju kulture se upira vsem omejevalnim in ideološkim pogledom na človeka in življenje. Dinamično odprtost do resnice zagotavlja predvsem dejstvo, da so »kulture posameznih narodov ... v bistvu samo različni načini, kako si postavljamo vprašanje o smislu last­nega življenja«.
 
559.   Kristjani si morajo prizadevati, da bi polno ovrednotili versko razsežnost kulture; ta naloga je zelo pomembna in nujna za kakovost človeškega življenja na individualni in družbeni ravni. Vprašanje, ki izhaja iz skrivnosti življenja in se vrača k še večji, to je božji skrivnosti, je namreč v središču vsake kulture; če to razsežnost odstranimo, se spridita kultura in moralno življenje narodov. Pristna verska razsežnost je človeku prirojena in mu omogoča, da z različnimi dejavnostmi odstira obzorje, na katerem le-te najdejo pomen in smer. Človekova religioznost in duhovnost se razodevata v kulturnih formah, katerim dajeta življenjsko silo in navdih. O tem priča velikansko število umetniških del iz vseh obdobij zgodovine. Ko zanikamo religiozno razsežnost osebe ali naroda, mrtvičimo sámo kulturo, da se včasih znajde na meji izginotja.
 
560.   Pri pospeševanju pristne kulture pripisujejo krščanski laiki velik pomen družbenim občilom in pri tem presojajo predvsem vsebino številnih možnosti, za katere se odločajo ljudje. Izbor se sicer razlikuje od skupine do skupine in od posameznika do posameznika, vendar ima veliko moralno težo in s tega gledišča ga moramo tudi vrednotiti. Da bi pravilno izbirali, je treba poznati načela nravnega reda in jih zvesto uveljavljati. Cerkev ponuja dolgo izročilo modrosti, zakoreninjeno v božjem razodetju in v človeškem razmišljanju, izročilo, katerega teološka naravnanost opravlja vlogo pomembnega »korektiva« tako nasproti »ateistični rešitvi, ki je človeštvo oropala njegovih temeljnih kamnov, namreč duhovnih; kakor tudi nasproti permisivnim uživaškim rešitvam, ki z različnimi izgovori težijo k temu, da bi ga prepričali o njegovi neodvisnosti od vsake postave in od Boga«.To izročilo se družbenim občilom raje, kakor da bi jih obsojalo, ponuja v pomoč: »Cerkvi lastna kultura modrosti lahko prepreči, da bi se kultura družbenih občil sprevrgla v kopičenje dejstev brez smisla.«
 
561.   Krščanski laiki vidijo v družbenih občilih možne in mogočne pripomočke solidarnosti: »Solidarnost se izkazuje kot posledica resničnega in pravilnega obveščanja in svobodnega pretakanja idej, ki pospešujejo spoznavanje drugega in spoštovanje do njega.« Do tega pa ne prihaja, če se družbena občila uporabljajo za zidanje in vzdrževanje gospodarskih sistemov v službi pohlepa in poželenja. Spričo hudih krivic odraža odločitev, da se popolnoma zane­marijo določeni vidiki človeškega trpljenja, neopravičljivo selekcijo. Strukture in različne vrste politike obveščanja in poraz­deljenosti tehnologije so dejavniki, ki prispevajo k temu, da so v dobi, ko sta napredek in celo preživetje odvisna od informacije, nekateri ljudje z informacijami »bogati«, drugi pa »revni«. Tako torej družbena občila prispevajo h krivicam in neravnotežjem, ki povzročajo prav tisto trpljenje, o katerem nato družbena občila poročajo. Tehnologija sporočanja in obveščanja ter vzgoja za njeno uporabo morata težiti k temu, da bi te krivice in ta neravnotežja odpravili.
 
562.   Ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z družbenimi občili, niso edini, ki jih vežejo etične dolžnosti. Tudi sprejemniki imajo obveznosti. Delavci, ki skušajo prevzeti nase odgovornosti, si zaslužijo občinstvo, ki se zaveda svojih odgovornosti. Prva obveznost uporabnikov družbenega obveščanja je presojanje in izbiranje. Starši, družine in Cerkev imajo točno določeno odgovornost, ki je ni mogoče opustiti. V tistih, ki na različne načine sodelujejo na področju družbenega obveščanja, naj močno in jasno odzvanja opomin sv. Pavla: »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa ... Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo (Ef 4, 25.29). Služba človeku z vzpostavljanjem humane skupnosti, temelječe na solidarnosti, pravičnosti in ljubezni ter na širjenju resnice o človeškem življenju in o njegovi končni dopolnitvi v Bogu so temeljne etične zahteve do družbenih občil. V luči vere moramo na človeško komunikacijo gledati kot na pot od babilonskega stolpa do binkošti, se pravi kot na osebno in družbeno prizadevanje, da bi z odpiranjem daru jezikov (prim. Apd 2,5–11) presegli sesutje komunikacije (prim. 1 Mz 11,4–8) in jo z močjo Duha, ki ga je poslal Sin, zopet obnovili.

DUHOVNI KOTIČEK
 
Pot ljubezni,
ki je v usmiljenju,
je tista,
ki Boga približa človeku
in človeka Bogu.
Tam,
kjer je ni,
Bog ne more prebivati.
Če smo torej usmiljeni,
smo v Bogu,
kajti Bog je ljubezen.

sveti Albert Veliki

25. nedelja med letom


23. september 2012
Mr 9, 30-37


Druga napoved trpljenja
In so šli od tam dalje in so hodili skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede pa niso umeli in so se ga bali vprašati.

Kdo je največji
Prišli so v Kafarnaum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti pa so molčali. Po poti so se namreč med seboj pogovarjali, kdo je največji. In sédel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje in ga objel ter jim rekel: »Kdor koli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal.«

Besede vere za vsakogar


Vera

Vera je podarjena samo ljudem. Krščanska vera temelji na popolnem zaupanju v Očeta, Sina in Svetega Duha. Vzpostavlja odnos med Bogom in nami.

Ta pripadnost Bogu izvira iz tega, kar je Bog naredil za človeka: on je tisti, ki ljubi prvi. Ta ljubezen se razodeva po njegovih delih. Po njegovih delih torej Boga spoznavamo.

Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo še bolj kot v preteklosti, pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave.

Krovni dokument Pridite in poglejte

Projekcija za septembrsko sejo ŽPS, ki jo najdete tudi tu.

Apostolsko pismo Vrata vere - Porta fidei

Logotip Leta vere in razlaga logotipa
Vas zanima? Oglejte si!

Stična mladih 2012
Vabimo vas...

Pastoralni tečaj 2012

Letošnji pastoralni tečaj, ki bo potekal v soboto, 22. septembra (ta termin je še posebno namenjen laikom), v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, povezuje leto vere in leto spoznavanja krovnega dokumenta pastoralnega načrtovanja: »Pridite in poglejte« kot pripravo na pastoralno načrtovanje po župnijah.

Pastoralni tečaj želi utrditi osebne odgovore na vprašanja: Zakaj verujem? Kaj je vera? Kaj pomeni osebno verovati v Jezusa Kristusa? Kako bi s pastoralnim načrtom prišli do tega cilja, ki je bistvo pastoralnega spreobrnjenja?

Uvodno predavanje z naslovom »Verujem, pomagaj moji neveri!«bo imel g. nadškof dr. Anton Stres, ki bo predstavil tudi načrt dela v nadškofiji.

Sledil bo koreferat p. mag. Branka Cestnika: »Pastoralno spreobrnjenje, pot nove evangelizacije«. Z njim bo avtor predstavil bistvene poudarke krovnega dokumenta »Pridite in poglejte« in ga tako približal udeležencem pastoralnega tečaja, da se bodo v njem prepoznali in začutili, da pot k bolj osebnemu odnosu s Kristusom nujno vodi preko osebnega spreobrnjenja.

Obe iztočni vsebini predavanj se dopolnjujeta v temeljnem poudarku nove evangelizacije: osvežiti osebni odnos s Kristusom.

Na Pastoralni tečaj ste vabljeni člani ŽPS in drugi župnijski sodelavci. Zelo zaželena je udeležba vsaj dveh članov ŽPS (tajnika in njegovega pomočnika), saj je Pastoralni tečaj uvod v novo pastoralno obdobje, v katerega stopamo s krovnim dokumentom Cerkve na Slovenskem z naslovom “Pridite in poglejte!”, v katerem se bomo v naših župnijah posvetili pastoralnemu načrtovanju in izdelavi župnijskega načrta.

Potek Pastoralnega tečaja

  • 9.00: Molitev in pozdrav
  • 9.15: Predavanje g. nadškofa msgr. dr. Antona Stresa
  • 10.30: Odmor
  • 11.00: Predavanje mag. Branka Cestnika
  • 13.00: Zaključek
Vabimo vas, da pred obiskom pastoralnega tečaja preberete krovni dokument Pridite in poglejte.


V Slovenijo prihaja Čenstohovska Marija

Ikona Čenstohovske Marije, ki roma »Od oceana do oceana«, se bo med 17. in 20. septembrom 2012 ustavila tudi v Sloveniji.

Poljska ikona potuje na svetovnem romanju po vsej Evropi, od Pacifika (Vladivostok) do Atlantika (Fatima). V spodbujanje molitve za obvarovanje življenja, zakonske zveze in družine bo obiskala več kot 20 držav, med njimi tudi Slovenijo. Romanje ikone je edinstven dogodek že zato, ker je po tisočletni ločitvi povezal Katoliško in Pravoslavno cerkev.

V sredo 19.9. ob 13h bo slovesen sprejem ikone (prihod iz KP škofije) tudi v ljubljanski stolnici in ob 18:30 slovesna sv. maša. Nato bo preko cele noči priložnost za molitev. V četrtek ob 11h bo slovesen odhod ikone proti NM škofiji.
Vsi verni smo povabljeni, da kadarkoli v teh 22-urah poromamo v stolnico in molimo pred ikono za zdrave družine, zakonsko zvezo in nedotakljivost življenja.

Vabljeni!
 


Socialni teden: Kdo daje, kdo prejema?

17. – 22. September 2012: 37 dogodkov po vsej Sloveniji
 
V ponedeljek, 17. septembra 2012, se z uvodno okroglo mizo začenja četrti Socialni teden v Sloveniji. Pripravlja ga Socialna akademija skupaj z 41 partnerji. V tednu od 17. do 22. septembra se bo po vsej Sloveniji zvrstilo 37 dogodkov: predavanj, diskusij, okroglih miz, oddaj in podobnih. Vsak od njih bo neposredno ali posredno povezan z letošnjim naslovom prireditve: Kdo daje, kdo prejema.

Uvodna okrogla miza letošnjega Socialnega tedna bo nosila naslov Ali Slovenijo vodijo odgovorni ljudje? O odgovornosti vodilnih, o tem, kakšno perspektivno v Sloveniji vidijo mladi ter tudi o tem, kako vzgajamo prihodnje generacije odgovornih voditeljev, bodo spregovorili antropolog, socialni delavec in psihoterapevt dr. Jože Ramovš, Rok Praprotnik iz Komisije za preprečevanje korupcije ter duhovnik in kolumnist mag. Branko Cestnik.

Med bolj znanimi bodo poleg gostov uvodne okrogle mize še profesorji dr. AnselmGrün, dr. Stane Granda in dr. Stanko Gerjolj, prvi ljubljanski župan v samostojni Sloveniji - Jože Strgar, poslanka in poslanec Alenka Jeraj in mag. Matej Tonin, igralec Gregor Čušin, ministrica Ljudmila Novak ter bivši minister Dejan Židan.

35 dogodkov po Sloveniji bo izredno pestrih tako po vsebini kot tudi po pristopih. Udeleženci bodo imeli priložnost spregovoriti z znanimi in uglednimi, pa tudi z manj znanimi gosti. Beseda bo tekla o medgeneracijskih odnosih v družinah, političnih strankah, Cerkvi in podjetjih. Pa tudi o trajnostnem razvoju, samopreskrbi Slovenije, vlogi mladih, prostovoljstvu, zaupanju, vzgoji in zgodovini.

Socialni teden se bo sklenil v Celju z zaključnim seminarjem, ki bo potekal v petek in soboto, 21. in 22. septembra. Pod naslovom Vsi dajemo, vsi prejemamo, bodo sodelujoči – predvsem dejavnejši členi civilne družbe in organizatorji lokalnih dogodkov na Socialnem tednu - razpravljali o tem, kako vključevati predstavnike različnih generacij v prostovoljske organizacije in družbene procese. »Nekatere organizacije imajo težave s pridobivanjem mlajših članov, spet druge, bolj mladostne, pa z uveljavitvijo v svetu odraslih,« pravijo organizatorji, »po drugi strani pa je prav civilna družba najbolj naraven prostor medgeneracijskega sodelovanja in sobivanja. Zato velja njene potenciale veliko bolje izkoristiti. In tega se bomo v živahnih diskusijah ter z načrtovanjem skupnih projektov lotevali na zaključnem seminarju.«

Več in formacij na http://www.socialniteden.si.

Kontaktna oseba: Matej Cepin, matej@socialna-akademija.si, 051-442-003


Zbor kristjanov na Otočcu

Zbor kristjanov bo v soboto, 13. oktobra 2012, na Otočcu. Pričetek srečanja bo ob 9.30.

V prvem delu programa bodo predavali:
- Matija Ogrin – Osrednje predavanje o slovenskih razmerah
- France Cukjati – Politika, kaj je to?
- Jože Ramovš – Dober kristjan, pošten državljan

V drugem delu programa boste lahko prisluhnili naslednjim prispevkom:
- Ivo Kerže – Kriza družine – mati vseh kriz
- Vlasta Sagadin – Slovensko šolstvo, kje si?
- Japec Jakopin – Pogled na slovensko gospodarstvo
- Ivan Kukar – Pravo in gospodarstvo
- Helena Jaklitsch – Slovensko zgodovinopisje med znanostjo in ideologijo
- Vinko Vasle – Psihopatologija slovenskih medijev
- Miha Movrin – Med ljubeznijo in kritičnostjo do Cerkve
- Berta Golob – Materni jezik – kruh naš vsakdanji


Več informacij na: http://www.prebudimoslovenijo.si

Vabljeni!


Fakulteta za poslovne vede vabi k vpisu v 1., 2. in 3. letnik

- Individualen pristop k poučevanju;
- Celovito in praktično znanje poslovnih ved;
- Možnosti štipendiranja;
- Veščine pogajanj, vodenja ljudi, komuniciranja, financ, prava in tuji jeziki;
- Sodelovanje s priznanimi tujimi univerzami in gosti iz tujine;
- Popust pri šolnini za diplomante in v primeru prehodov med programi.

Več informacij o študiju na Fakulteti za poslovne vede na www.katoliski-institut.si ali http://www.katoliski-institut.si/sl/fpv/vpis.

 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp