E-novice ŽPS


Št. 29 (16.4.2013), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

Poslanica papeža Benedikta XVI. za 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice (Vir: Katoliška cerkev)

Dragi bratje in sestre,

ob 50. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice, ki bo 21. aprila 2013, na 4. velikonočno nedeljo, bi vas rad povabil k razmišljanju na temo: Poklici kot znamenje upanja, utemeljenega v veri, ki se bo zgodilo v letu vere, letu 50. obletnice začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Ko je potekalo koncilsko zasedanje, je Božji služabnik papež Pavel VI. ustanovil dan svetovne molitve k Bogu Očetu in ga prosil, da bi nadaljeval s pošiljanjem delavcev za njegovo Cerkev (prim. Mt 9,38). »Problem zadostnega števila duhovnikov,« kot je papež omenil v tistem času, »neposredno vpliva na vse vernike: ne samo zato, ker je od njih odvisna religiozna prihodnost krščanske skupnosti, ampak tudi zato, ker je ta problem natančen in neizogiben pokazatelj živosti vere in ljubezni posamezne župnije in škofijskih občestev ter je odraz duhovnega zdravja krščanskih družin. Kjer ljudje evangelij velikodušno živijo, tam najdemo številne duhovniške in redovniške poklice« (papež Pavel VI., radijsko sporočilo z dne 11. aprila 1964).

Od tedaj so se v teh desetletjih vsako 4. velikonočno nedeljo različna krščanska občestva po svetu zbirala, povezana v molitvi, s prošnjo Bogu za dar duhovnih poklicev in vsem še enkrat v razmislek predlagala nujno potrebo odgovoriti na Božji klic. Ta pomenljivi vsakoletni dogodek je okrepil močno zavezo za umestitev pomembnosti duhovnih poklicev (duhovništva in Bogu posvečenega življenja) vedno bolj v središče duhovnosti, molitve in pastoralne dejavnosti vernikov.
Upanje je pričakovanje nečesa pozitivnega v prihodnosti, obenem pa mora podpirati našo sedanjo eksistenco, ki je pogosto zaznamovana z nezadovoljstvom in razočaranji. Na čem je utemeljeno naše upanje? Ozirajoč se na zgodovino izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje Stara zaveza, vidimo prvino, ki se stalno pojavlja, posebej v časih posebnih težav, kot je čas izgnanstva, in jo najdemo posebej v delih prerokov, namreč spominjanje Božjih obljub očakom: spominjanje, ki nas vabi k posnemanju zglednega odnosa Abrahama, ki je, kakor nas spomni sv. Pavel, »na osnovi upanja proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom« (Rim 4,18). Resnica, ki nas tolaži in razsvetljuje in ki izhaja iz celotne zgodovine odrešenja, je Božja zvestoba zavezi, ki jo je sprejel in jo je obnovil, kadar koli jo je človek prekršil z nezvestobo in grehom, od vesoljnega potopa (prim. 1 Mz 8,21–22) do izhoda Izraelcev iz Egipta in potovanja skozi puščavo (prim. 5 Mz 9,7). Ista zvestoba ga je privedla do potrditve nove in večne zaveze s človekom s krvjo njegovega Sina, ki je umrl in vstal za naše odrešenje.

V vseh trenutkih, posebej v najbolj težkih, je Gospodova zvestoba vedno pristna vodilna moč odrešenjske zgodovine, ki prebuja srca mož in žena in jih potrjuje v upanju, da bodo nekega dne prišli v »obljubljeno deželo«. Tu najdemo gotovo osnovo vsakršnega upanja: Bog nas nikoli ne zapusti in ostaja zvest svojim obljubam. Iz tega razloga v vsakem pozitivnem ali negativnem položaju gojimo trdno upanje in molimo s psalmistom: »Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje« (Ps 62,6). Upati zato pomeni enako kot zaupati Bogu, ki je zvest in drži obljubo zaveze. Vera in upanje sta tesno povezana. Upanje je v bistvu ključna beseda svetopisemske vere do take mere, da sta v določenih odlomkih besedi »vera« in »upanje« medsebojno zamenljivi. Na ta način Pismo Hebrejcem vzpostavlja neposredno povezavo med »neomajno izpovedjo upanja« (prim. Heb 10,23) in »polno gotovostjo vere« (prim. Heb 10,22). Podobno Prvo Petrovo pismo kristjane spodbuja, naj bodo vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če jih vpraša za pomen in osnovo njihovega upanja (prim. 1 Pt 3,15), upanje je veri enakovredno (okrožnica papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju (Spe Salvi), 2).

Dragi bratje in sestre, kaj natančno je Božja zvestoba, kateri smo vdani z neomajnim upanjem? To je njegova ljubezen! Oče svojo ljubezen izliva v našo najglobljo notranjost po Svetem Duhu (prim. Rim 5,5). In ta ljubezen, v polnosti navzoča v Jezusu Kristusu, spodbudi našo eksistenco in zahteva odgovor na to, kaj vsak posameznik želi narediti s svojim življenjem in kaj je pripravljen ponuditi, da bi jo živel v polnosti. Božja ljubezen včasih sledi potem, ki si jih posameznik nikoli ne bi mogel predstavljati, vendar vedno doseže tiste, ki dopustijo, da jih najde. Upanje gojimo iz naslednje gotovosti: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Ta globoka, zahtevna ljubezen, ki prodira globoko pod površje, nas opogumlja; daje nam upanje na naši vsakodnevni življenjski poti in v naši prihodnosti; omogoča nam zaupanje vase, v zgodovino in druge ljudi. Posebej želim spregovoriti mladim in jim še enkrat reči: »Kaj bo vaše življenje brez te ljubezni? Bog skrbi za može in žene od stvarjenja do konca časov, ko bo dovršil načrt odrešenja. V vstalem Gospodu imamo gotovost našega upanja« (Nagovor mladim iz škofije San Marino – Montefeltro 19. junija 2011).

Tako kot je delal med svojo navzočnostjo na Zemlji, tudi danes vstali Jezus hodi po ulicah našega življenja in nas gleda potopljene v naše dejavnosti z vsemi naši željami in potrebami. Med našimi vsakodnevnimi okoliščinami nas še vedno nagovarja, kliče nas, da bi naše življenje živeli skupaj z njim, ker je samo on sposoben zadovoljiti našo žejo po upanju. Zdaj živi med skupnostmi učencev, ki predstavljajo Cerkev, in še danes kliče ljudi, da bi mu sledili. Klic lahko pride v katerem koli trenutku. Jezus še danes vabi z naslednjimi besedami: »Pridi, hodi za menoj (prim. Mr 10,21). Sprejetje njegovega povabila pomeni, da več ne izbiramo svoje lastne poti. Slediti njemu pomeni izročiti lastno voljo Jezusovi volji in mu resnično dati prednost na vseh področjih našega življenja: v družini, pri delu, v osebnih interesih in v nas samih. Pomeni v celoti predati svoje življenje njemu, živeti v globoki intimnosti z njim, vstopiti skozenj v občestvo z Očetom in Svetim Duhom ter posledično z našimi brati in sestrami. Občestvo življenja z Jezusom je privilegirano okolje, v katerem lahko izkusimo upanje in v katerem bo življenje polno in svobodno.

Duhovni poklic duhovništva in Bogu posvečenega življenja je rojen iz izkušnje osebnega srečanja s Kristusom, iz iskrenega in zaupljivega dialoga z njim tako, da vstopimo v njegovo voljo. Zaradi tega je potrebno rasti v izkušnji vere, ki je razumljena kot globoko razmerje z Jezusom, kot notranja pozornost na njegov glas, ki ga slišimo globoko v sebi. Proces, ki nas usposablja, da pritrdilno odgovorimo na Gospodov klic, je mogoč v krščanskih občestvih, kjer je močno versko pričevanje, kjer je zavezanost evangeliju izražena z velikodušnim pričevanjem, kjer je močan čut za poslanstvo, ki ljudi vodi do celostne izročitve za Božje kraljestvo, ki je okrepljena s prejemanjem zakramentov, posebej evharistije, in gorečim molitvenim življenjem. »Zato da molitev razvija očiščujočo moč, mora biti z ene strani povsem osebna, soočenje moje osebe z Bogom, živim Bogom. Z druge strani pa jo morajo vedno znova voditi in razsvetljevati velike molitvene besede Cerkve in svetnikov, bogoslužna molitev, v kateri nas Gospod vedno znova uči prav moliti« (Rešeni v upanju (Spe Salvi), 34).

Globoka in stalna molitev daje rast veri krščanskega občestva in stalno prenovljeno gotovost, da Bog svojega ljudstva nikoli ne zapusti in da ga podpira s poklicanostjo v posebne poklice – v duhovništvo in Bogu posvečeno življenje. Posebej poklicani tako lahko predstavljajo znamenja upanja za svet. Duhovniki in redovniki so poklicani, da se brezpogojno izročijo Božjemu ljudstvu v službi ljubezni do evangelija in Cerkve, v služenju s trdnim upanjem, ki lahko pride samo iz odprtosti Božjemu. S pomočjo pričevanja o svoji veri in z apostolsko gorečnostjo jo lahko prenašajo posebej na mlajše generacije, z močno željo velikodušno in takoj odgovoriti Kristusu, ki jih kliče, da bi mu sledili bolj od blizu. Kadar koli Jezusov učenec sprejme Božji klic v duhovništvo ali posvečeno življenje, smo priča enemu od najbolj zrelih sadov krščanskega občestva, ki nam s posebnim zaupanjem in upanjem pomaga gledati v prihodnost Cerkve in njene predanosti evangelizaciji. To stalno zahteva nove delavce za oznanjevanje evangelija, obhajanje evharistije in podeljevanje zakramenta sprave. Naj pridejo torej duhovniki, ki bodo v celoti predani svojemu poklicu, naj vedo, kako mlade ljudi spremljati kot »sopotnike na potovanju«, naj jim pomagajo na življenjski poti, ki je pogosto vijugasta in zahtevna, spoznati Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6), naj jim pripovedujejo z evangeljskim pogumom, kako lepo je služiti Bogu, krščanskemu občestvu, posameznim bratom in sestram. Naj pridejo duhovniki, ki predstavljajo rodovitnost navdušene predanosti, ki daje občutek dovršenosti njihovim življenjem, ker je utemeljeno na veri vanj, ki nas je prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,19).

Prav tako upam, da bodo mladi, ki se jim dandanes nudijo številne površinske in kratkotrajne izbire, sposobni gojiti željo za to, kar je resnično vredno: za visoke cilje, za radikalne izbire in za služenje drugim v posnemanju Jezusa. Dragi mladi, ne bojte se mu slediti in hoditi po zahtevnih in pogumnih poteh usmiljenja in velikodušnega darovanja. Na ta način boste srečni v služenju, boste priče veselja, ki ga svet ne more dati, boste živeči plamen brezmejne in večne ljubezni, naučili se boste »spregovoriti o razlogih upanja, ki je v vas« 1 Pt 3,15!

Vatikan, 6. oktober 2012                                                                  papež Benedikt XVI.


Več na: http://katoliska-cerkev.si/poslanica-papeza-benedikta-xvi-za-50-svetovni-dan-molitve-za-duhovne-poklice


A. S., Nadškof Stres: Biti pokopan v domovini med svojimi je naravna pravica, poznana že pred tisočletji (Vir: Radio Ognjišče)

„Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem,“ je v homiliji pri slovesni sveti maši ob pokopu ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana dejal njegov naslednik ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Po njegovih besedah škof Rožman iz svoje dobrote in pripravljenosti pomagati nikogar ni izključeval.

„Čeprav je rajni škof Rožman vdano sprejemal usodo begunca, ki umre na tujih tleh, veje iz njegovih besed tiha želja po vrnitvi domov,“ je poudaril nadškof Stres. Biti pokopan v domovini med svojimi je po njegovih besedah „naravna pravica, poznana že pred tisočletji, danes pa jo škofu Rožmanu s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo“. Kot je poudaril nadškof Stres, je pokojni Rožman na to čakal več kot pol stoletja v tujini.

„Veliko stvari se je moralo v teh desetletjih zgoditi in spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče,“ povedal nadškof. Izrekel je priznanje in se zahvalil vsem ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike, ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi omogočili današnji dogodek. „Vsi, ki želimo našemu narodu in državi dobro, se vrnitve Rožmana veselimo. Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožman sam. Ne zaradi sebe, ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak zaradi nas, ker to potrebujemo mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje, toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo. Zato želim, da bi bil ta pokop pastirja ljubljanske krajevne Cerkve v njegovi stolnici tako sprejet in bi temu tudi služil,“ je dejal nadškof Stres.

Seveda pa je po njegovih ocenah današnje dejanje kljub vsej pomembnosti le eno dejanje v verigi dejanj, ki so bila in še bodo potrebna, da „se bodo k nam povrnile edinost, sreča, sprava“. Kot je spomnil, ne moremo spregledati, da na tisoče žrtev vojne in revolucije še čaka na pokop in poslednje prebivališče, ki bo „v skladu z neodtujljivim dostojanstvom sleherne osebe“.

Prav tako je prepričan, da bo potrebno še veliko duhovnih naporov in resnicoljubnosti, da bo podoba pokojnega Rožmana „ki jo bomo nosili v svoji zgodovinski zavesti, bolj ustrezala resnici“.

„Najgloblje namere pokojnega škofa Rožmana na poseben način razodevajo njegova številna posredovanja za zapornike, internirance in obsojene na smrt ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje,“ je v pridigi še poudaril nadškof Stres.

Nagovor nadškofa Stresa ob pokopu pokojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana
Ekscelenca, gospod apostolski nuncij,
dragi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi,
dragi rojaki in svojci pokojnega škofa Rožmana,
drage sestre in dragi bratje!
Ko je pred dobrimi 53 leti, 16. novembra 1959, zgodaj zjutraj v clevelandski bolnišnici nehalo biti izmučeno srce ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ni mogel nihče napovedati, kdaj bodo napočili časi, ko ga bomo lahko pokopali v njegovi stolnici v Ljubljani. Danes se to dogaja. Smo v velikonočnem času in duhovnem razpoloženju, ki diha radost in zaupanje. Gospod Jezus Kristus je vstal od mrtvih in tudi nam odprl pot v svoje večno življenje. To novo življenje, ki ga živi Vstali Gospod, pa ni nadaljevanje sedanjega življenja, kakor ga živimo sredi nemira in strahov, v minljivosti in negotovostih, sredi zmot, grehov in zablod. Večno življenje, v katero nam s svojim vstajenjem odpira vrata Gospod Jezus, je življenje v Resnici in Pravici, v Miru in Ljubezni, v polnem uresničenju človekovega dostojanstva, kakor si ga je zamislil Stvarnik, ki nas je poklical v življenje. Na to nas spominja apostol Pavel v 2. berilu (1 Kor 15,42-49), ki smo ga pravkar prebrali. V to novo in večno življenje je po Božjem usmiljenju – tako upamo – stopil pred dobrimi petimi desetletji ljubljanski škof Gregorij in ko danes polagamo njegovo mrtvo telo v grob v njegovi stolnici, delamo to v zavesti, da bo tukaj čakalo po Gospodovi obljubi slavo vstajenja.

Trenutek, ko se rajni škof vrača v svojo stolnico in med svoje vernike, je povezan s 550. obletnico ustanovitve ljubljanske škofije in imenovanjem prvega ljubljanskega škofa Žiga Lamberga. To je neposreden povod za njegovo vrnitev. Čeprav je škof Rožman vdano sprejemal usodo begunca, ki umre na tujih tleh, veje iz njegovih vdanih besed tiha želja po vrnitvi domov. Tudi v 1. berilu (1 Mz 47,29-31) smo slišali o očaku Jakobu (Izraelu), kako v Egiptu naroča svojemu sinu Jožefu, naj ga pokoplje v deželi njegovih očetov. Biti pokopan v domovini med svojimi je naravna pravica, poznana že pred tisočletji. Danes jo škofu Gregoriju s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo. Na to je čakal več kot pol stoletja v daljni tujini. Veliko stvari se je moralo v teh desetletjih zgoditi in spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče. Zato želim v tem trenutku izreči priznanje in zahvalo vsem ljudem dobre volje – ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike – ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi današnji dogodek omogočili. Zahvaljujem se tudi ameriškim Slovencem in še posebej bratom frančiškanom iz Lemonta, ki so ves ta čas skrbeli za njegov grob. Vsi, ki želimo našemu narodu in državi dobro, se te vrnitve veselimo. Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožman sam. Ne zaradi sebe, ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak zaradi nas, ker to potrebujemo mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje, toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo. Zato želim, da bi bil ta pokop pastirja ljubljanske krajevne Cerkve v njegovi stolnici tako sprejet in bi temu tudi služil.

Seveda je današnje dejanje kljub vsej pomembnosti le eno dejanje v verigi dejanj, ki so bila in še bodo potrebna, da se bodo k nam povrnile »edinost, sreča, sprava«, kot si je želel Prešeren. V tem trenutku ne moremo spregledati, da na tisoče žrtev vojne in revolucije še čaka na pokop in poslednje prebivališče, ki bo v skladu z neodtujljivim dostojanstvom sleherne človeške osebe. Tudi bo potrebno še veliko duhovnih naporov in resnicoljubnosti, da bo podoba rajnega škofa Gregorija, ki jo bomo nosili v svoji zgodovinski zavesti, bolj ustrezala resnici. Po pričevanju tistih, ki so ga poznali in se z njim pogovarjali, ni sam nikoli izključeval možnosti, da je kdaj storil tudi kakšen napačen korak. Časi so bili med vojno in hkratno revolucijo preveč hudi in zapleteni in tudi človeška hudobija je ušla izpod vsakega moralnega nadzora, kot se to redno dogaja v vsaki vojni. Toda človekovo vrednost najbolj zaznamujejo njegovi najgloblji nameni in o njih lahko sodi samo Bog, ki edini vidi v človeško srce in ga tehta z mero svoje odrešujoče pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. Najgloblje namene škofa Gregorija pa na poseben način razodevajo njegova številna posredovanja – samo poimensko jih je znanih nad tisoč tristo – za zapornike, internirance in obsojene na smrt ne glede na njihovo svetovnozorsko prepričanje. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pripravljenosti pomagati.

V 15 letih, ko je do konca 2. svetovne vojne neposredno vodil ljubljansko škofijo, je z veliko vnemo želel poglobiti versko življenje v škofiji. Več kot dve desetletji pred 2. vatikanskim koncilom je že poudarjal pomen laiških vernikov v Cerkvi in njihovo vlogo v človeški družbi. Osebno vernost je želel krepiti in utrjevati z osebnim odnosom do Boga, z osebno pobožnostjo do Jezusa Kristusa, do njegovega usmiljenega srca, do svete evharistije, s katero je Jezus navzoč med nami, in s pobožnim češčenjem Jezusove in naše matere Marije. Gre za iste poudarke na osebni vernosti in zvestobi Jezusu Kristusu, ki vodijo tudi nas v letošnjem letu vere in pri našem pastoralnem načrtovanju v smeri nove evangelizacije.

Drage sestre in dragi bratje! S tem spominskim obhajanjem Jezusove zadnje večerje sprejema verno občestvo ljubljanske nadškofije v svojo sredo svojega pastirja, ki je zanj v najtežjih časih ne samo deloval in molil, ampak predvsem trpel. Kakor je Jezus napovedal apostolu Petru v današnjem evangeliju (Jn 21,15-19), je tudi škof Rožman ljubeče sledil svojemu Odrešeniku tudi v trpljenju. Naj odslej počiva med nami, za nas pa naj prosi pri Bogu, da bomo ostali zvesti Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi in svojemu poslanstvu za medsebojno spoštovanje, sodelovanje in solidarno ljubezen. Amen.


Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/141/aktualno/10503/


Frančišek svetopisemske izvedence poziva k zvestobi cerkvenemu izročilu (Vir: Družina)

Papež Frančišek je katoliške svetopisemske izvedence pozval k zvestobi cerkvenemu izročilu. Razlaga Svetega pisma ne sme biti zgolj 'individualna znanstvena drznost', pač pa mora vedno ostati zakoreninjena v živem izročilu Cerkve', je sveti oče pojasnil minuli petek, ko je v avdienco sprejel člane Papeške svetopisemske komisije.

Krščanska vera se ne osredotoča na eno samo knjigo. V središču je 'zgodovina svetega' in osebe Jezusa Kristusa, je pojasnil papež. Ustrezno razumevanje je torej mogoče le v luči izročila in cerkvenega nauka. Sleherna razlaga mora biti ustrezna v različnih okoliščinah, saj so svetopisemska besedila zaupana Cerkvi kot skupnosti vernikov, da bi iz njih črpali hrano za svojo vero in da bi bili usmiljeni drug do drugega. Povsem subjektivna ali analitična razlaga tako ni ustrezna, saj ne obsega celotnega smisla cerkvenega izročila preteklih stoletij, je prepričan papež.

V petek se je v Vatikanu zaključilo letošnje redno zasedanje Papeške svetopisemske komisije. Katoliški svetopisemski izvedenci z vsega sveta so cel teden razpravljali na temo 'Navdih in resnica Svetega pisma'. Srečanje je vodil prefekt Kongregacije za nauk vere, nadškof Gerhard Ludwig Müller, ki je obenem tudi predsednik Svetopisemske komisije.

Papeška svetopisemska komisija je bila ustanovljena leta 1902, z namenom, da spodbudi preučevanje Svetega pisma v katoliški Cerkvi in da zavrne s cerkvenega stališča napačne smernice. Pavel VI. (1963-1978) je komisijo leta 1971 temeljito reformiral. Odtlej je njena naloga v prvi vrsti spodbujanje katoliškega svetopisemskega preučevanja ter povezovanje teološkega raziskovanja in cerkvenega nauka.


Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/53872D88D827A8DDC1257B4E0034A4DA?OpenDocument

 

MOLITEV

Kristjan ni pravičen,
temveč opravičen;
ni popoln,
temveč usmiljen;
ni svet,
temveč tisti, ki sprejema;
ni močan v boju proti zlu,
temveč sočuten do tistih, ki so padli.
Zato ne obsoja,
temveč odpušča.

Silvano Fausti

 

4. velikonočna nedelja


21. april 2013
Jn 10, 27-30

 
Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče ne more nečesa iztrgati iz roke mojega Očeta. Jaz in Oče sva êno.«


Besede vere za vsakogar


… sveto, katoliško Cerkev…
naloga, ki jo je treba še dokončati

Cerkev je občestvo, zbrano, da prisluhne veseli novici o Jezusovem vstajenju. Označuje skupnost, ki se spreobrača ob evangeliju in se hrani z evharistijo. Cerkev je sveta, ne zato, ker bi bila to iz lastnih moči, ampak ker takšno želi Bog. Vsak dan znova mora postajati podobna Božjemu srcu. Da je Cerkev katoliška označuje, da je vesoljna, da mora v različnosti sprejemati vse ljudi. To je bolj naloga, ki jo je treba še dokončati, kot potrditev dejstva. Medsebojno povezanost krajevnih Cerkva zagotavlja rimski škof, papež.

Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo še bolj kot v preteklosti, pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Aktualna gradiva

Aktualno
Korak naprej 2, gradiva

 

 Velikonočni čas
Materinski dan
Druga aktualna gradiva
Video gradiva
Gradiva za delo v ŽPS

Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si!

Pismo Silu, meditacija NOVO!
 
Vabimo vas...

Teden molitve za duhovne poklice 2013 (Vir: Katoliška cerkev)

V Cerkvi na Slovenskem od nedelje, 14. do nedelje, 21. aprila 2013, poteka teden molitve za duhovne poklice na temo Poklici kot znamenje upanja, utemeljenega v veri. Temo tedna je predlagal zaslužni papež Benedikt XVI. (2005–2013) v posebni poslanici za 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice, v kateri je pokazal na duhovni poklic in povezanost z upanjem ter kot izkušnjo osebnega srečanja z Jezusom. Namen tedna je pomagati tistim, ki jih Bog kliče v duhovniško ali redovniško službo, da bi velikodušno odgovorili na ta klic ter spodbujati občestva k molitvi za nove duhovne poklice.
V letu vere smo verniki povabljeni, da v osebni molitvi ter v župnijskih in redovnih občestvih razmišljamo med drugim tudi o tej obliki služenja Bogu in našem prizadevanju za nove duhovne poklice. Molitev in delo za nove duhovne poklice sta izraz vernosti Cerkve, zlasti v slovenskem prostoru, kjer že skoraj čutimo njihovo pomanjkanje.
Več na: http://katoliska-cerkev.si/teden-molitve-za-duhovne-poklice-2013



Seminar Glasba v liturgiji (Vir: Katoliška cerkev)

Skupnost Emanuel s sodelavci vabi glasbenike, zborovodje, pevce in vse, ki imajo radi lepo petje in glasbo pri sv.maši na enodnevni seminar Glasba v liturgiji.

Kdaj: sobota, 20. aprila 2013, od 9.00 do 18.30.
Kje: Duhovno središče sveti Jožef, Ulica Janeza Pavla II. 13, 1000 Ljubljana

Na izobraževanju bomo :
- izvajali najnovejše liturgične skladbe
- pri delavnicah predstavili dobre prakse sodelovanja pri liturgiji
- učili se bomo animiranja občestva (dirigiranje itd...)
- izkusili lepoto bogoslužja
- se povezali z glasbeniki iz drugih krajev in z njimi delili svoje izkušnje iz župnij

Dodatne informacije in prijave so na voljo na e-naslovu: glasbavliturgiji@gmail.com ali na GSM: 040/320 902.
Udeleženci naj ob prijavi navedejo inštrument, ki bodo prinesli s seboj.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/seminar-glasba-v-liturgiji-2
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp