E-novice ŽPS


Št. 27 (13.3.2012), Pastoralno leto družbene pravičnosti 2011-2012
urad.za.laike.lj@rkc.si
Koristi otrok podrejene biseksualnim skupnostim - Odprto pismo o Družinskem zakoniku
 
V predreferendumskih razpravah o Družinskem zakoniku smo lahko slišali celo vrsto argumentov, ki brez dvoma govorijo o izboljšavah, a tudi vrsto resnih pomislekov, ki pod vprašaj ne postavljajo celotnega zakonika, ampak nekatere njegove temeljne člene in njihovo vrednostno ozadje. Najprej si velja zastaviti vprašanje, ali je res tako nujno, da se spreminja družinska zakonodaja na način, s katerim se želi dopolniti morebitne pomanjkljivosti zakona o registraciji istospolnih skupnosti iz leta 2005. Le-te bi lahko urejali v okviru omenjenega zakona, kar bi brez dvoma povzročilo bistveno manjšo polarizacijo v družbi in s tem manj stroškov.
 
Nekateri predstavniki akademske sfere iz različnih strok čutimo strokovno in moralno dolžnost, da argumentirano pokažemo na vprašljive rešitve Družinskega zakonika.
 
Vprašanje izenačitve heteroseksualnih in homoseksualnih partnerskih zvez je že nekaj časa aktualno v vsem sodobnem sekularnem svetu. Na začetku našega razmišljanja je najprej potrebno poudariti, da v demokratični, pluralni in sekularni družbi nobena nazorska ali verska skupina nima pravice, da bi svoj model zakonske zveze in družine komurkoli vsiljevala ali ga s pomočjo države zakonsko vsilila. Sodoben državljan je svoboden in enakopraven. Sodobna država je dolžna urejati vsa tista medčloveška razmerja, ki na podlagi razumnih argumentov lahko prispevajo k večji pravičnosti in medsebojnemu miroljubnemu sožitju. V tem smislu in v tem duhu je Državni zbor leta 2005 sprejel zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZIPZ), ki ga je podpisal takratni predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. V obrazložitvi zakona je bilo zapisano, da se zakon omejuje izključno na urejanje razmerij med istospolnima partnerjema in ne posega na področje urejanja razmerij do otrok. Takšna rešitev je bila razumna, saj je pravno uredila vsa ključna razmerja, ki jih živita dve odrasli osebi v trajnejši partnerski skupnosti, v kateri ni mogoče spočeti otrok.
 
Tudi večina tovrstnih zakonodaj po svetu zelo natančno in previdno razlikuje med pravnim redom, ki ureja razmerja med odraslimi osebami in razmerja, ko odrasle osebe nastopajo vizavi otrok ali obratno. To, kar dejansko razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti, je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja. To ni mogoče niti s sodobnimi medicinskimi reproduktivnimi metodami umetne oploditve. Biološko dejstvo, ki razvidno kaže na razliko med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, je vsekakor upoštevanja vreden element, ki ima svojo racionalno težo, mimo katerega ne more nobena kultura. Z ignoriranjem biološke realnosti sleherni pomen izgubi tudi tista sodobna teorija, ki trdi, da je razlika med spoloma zgolj družbena oziroma kulturna resničnost.
 
Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para. V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje. Nasprotuje ji tudi naša zakonodaja o umetni oploditvi in še posebej tisti del, ki je bil izglasovan na referendumu, na katerem se je večina udeleženih volivcev odločila proti umetni oploditvi žensk brez moškega partnerja.[1]
 
Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, kar je bilo že eno od pomembnih spoznanj Sigmunda Freuda (1856–1939) in njegove psihoanalize v povezavi s teorijo o Ojdipovem kompleksu. Tudi sodobni avtorji –med njimi predvsem nevropsihologi, nevrologi in nevropsihiatri (npr. Schore, Siegel, Cummings in Consolino) –poudarjajo ne samo psihološko, ampak tudi nevropsihološko vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.
 
Prav ti vidiki odločilno vplivajo na pravno prakso, ki opozarja, da je pravico istospolnih partnerjev do nediskriminatornega obravnavanja potrebno soočiti in uravnotežiti s pravico največje otrokove koristi, ki je ustavno zavarovana v 56. členu Ustave Republike Slovenije[2] in z mednarodnimi pravnimi akti. Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta. Na tej točki se pravo zaveda, da problematika presega zgolj pravne kompetence in da gre za pristojnosti drugih ved ter splošne človeške izkušnje.
 
Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.
 
Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.
 
Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.
 
Še veljavni zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 1. čl. pravi, da le-ta ureja »zakonsko zvezo«, »razmerje med starši in otroki in med drugimi sorodniki«. 2. čl. istega zakona družino opredeli kot »življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«, 3. čl. pa zakonsko zvezo opredeljuje kot urejeno življenjsko skupnost moža in žene, katere pomen je zasnovanje družine. Dosedanja zakonodaja izhaja iz predpostavke, da je najprej potrebna zveza med možem in ženo, ki imata namen ustvariti družino, torej dobiti otroke.
 
Predlog novega Družinskega zakonika to logiko pomembno spreminja. V 2. čl. družino opredeli kot »življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo«. Družina po tem predlogu uživa posebno varstvo zgolj»zaradi koristi otrok« in ne več tudi zaradi koristi staršev. Po novem je zato tudi družina opredeljena kot življenjska skupnost, v kateri je prioriteta otrok in ne starša, oziroma zakonca. Posledično je zakonska skupnost opredeljena kot »življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon«. Zakonska zveza tako ni več skupnost med možem in ženo in tudi ni več naravnana na zasnovanje družine.
 
Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.
 
Dosedanji zakon zato najprej pravilno ureja zakonsko zvezo in za tem razmerja med starši in otroki, oziroma sledi notranji nujni povezanosti med zakonsko zvezo in družino. Podobno to ureja tudi slovenska ustava, ki v 53. čl. že v naslovu postavi vrstni red zakonska zveza in družina ter v nadaljevanju pove, da se z zakonom najprej ureja zakonska zveza, potem družinska razmerja in da država varuje družino ter v njej »materinstvo in očetovstvo«, nato otroke in mladino, kar je edino logično, saj drugega ni brez prvega.
 
Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve…na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.
 
Če povzamemo, lahko ugotovimo, da:
1. novi družinski zakon vsa razmerja med spoloma ureja na novo, predvsem pa biseksualno razmerje;
2. postavlja za temelj družine otroka in ne moškega in ženske;
3. ne upošteva bioloških, antropoloških in psiholoških spoznanj, ki bistveno vplivajo na otrokovo samopodobo;
4. želi izenačiti nekaj, kar biološko ni mogoče in za to instrumentalizira državo;
5. s tem zakonom izziva ustavno presojo in konflikt z obstoječo zakonodajo, v ozadju katere je že referendum o umetni oploditvi žensk brez moškega partnerja in s tem izražena volja ljudstva.
 
Iz navedenega je dovolj razvidno, da stojimo pred izjemno zahtevno in zapleteno materijo, da nekateri želijo spremeniti temelje civilizacije, ki ji smemo pripisati vsaj štiri tisočletja razvoja in obstoja. Ko v tako pomembnih stvareh v družbi ni velike mere soglasja, je edino racionalno, da se predlog zakona zaustavi in se prepusti nadaljnji argumentaciji, ki bo predmet razprave vsestransko osvetlila.
 
Stališča v odprtem pismu prvo podpisanega izr. prof. dr. Ivana J. Štuheca podpirajo tudi: red. prof. dr. Janek Musek, psiholog; red. prof. dr. Jože Balažic, dr. med.; red. prof. dr. Christian Gostečnik, klinični psiholog; dr. Robert Petkovšek, filozof; dr. Roman Globokar, moralni teolog; dr. Vinko Potočnik, sociolog; dr. Igor Bahovec, sociolog
 

[1]Prim. Naknadni zakonodajni referendum o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo z dne 17. junija 2001.
Več na www.dvk.gov.si/referendum/ref-obmp/index.htm.

Izjava Zveze bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) o Družinskem zakoniku

Odrasli skavti in skavtinje, združeni v Zvezi bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS), nasprotujemo Družinskemu zakoniku, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije.

Svoje stališče utemeljujemo s prepričanjem, da Družinski zakonik definira družino na način, ki ne podpira polne družine kot skupnosti staršev – očeta in matere ter otrok in ne spodbuja državljanov k ustvarjanju polnih družin. Družinski zakonik ne zavezuje države oziroma njenih inštitucij, da bi pomagale mladim k sprejemanju odgovornosti za starševstvo in tudi ne podpira rojstva, ohranitve in razvoja človeškega življenja po naravnih zakonih.

Skavtstvo je več kot 100 let staro, po vsem svetu razširjeno vzgojno gibanje, ki ga usmerjajo skavtski vzgojni zakoni in vzgojna metoda. Po naši izkušnji je zakonska zveza moža in žene naravno in najboljše okolje za sprejemanje otrok. Prepričani smo, da sta moški in ženska potrebna za nastanek novega človeškega življenja in tudi za njegovo odraščanje.V nepopolnih družinah, kjer manjka oče ali mati, otrok podzavestno išče nadomestnega očeta ali mater, na primer v vzgojitelju ali vzgojiteljici.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti bomo odrasli skavti na referendumu 25. marca 2012 glasovali proti Družinskemu zakoniku.

Svet ZBOKSS


Izjava Katoliške karizmatične prenove o Družinskem zakoniku

Državljanke in državljani Republike Slovenije, ki smo povezani v duhovnem toku Katoliške karizmatične prenove,[1] nasprotujemo Družinskemu zakoniku, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije.

Družinski zakoniknamreč ne podpira družine in ne spodbuja odgovornega materinstva in očetovstva, predvsem pa škodi otrokom. Del Zakonika otroka poniža celo na raven stvari, s katero je dopustno trgovati. Sprejeti Družinski zakonik razvrednoti družino in ne podpira rojstva, ohranitve in razvoja človeškega življenja po naravnih zakonih.

Družinski zakonikprav tako ne spoštuje prvenstvene pravice otroka do mame in očeta ter jo približuje interesom istospolno usmerjenih. Zakonik tako na široko odpira možnosti zlorab, t. j. posvojitev otrok v istospolne skupnosti, trgovino z otroki, izkoriščanju žena v socialni stiski kot nadomestnih mater ter vsiljevanje radikalnih sprememb šolskih programov v smeri homoseksualne vzgoje, čemur smo tudi priče v zadnjem času.

Zaradi navedenih, za nas etično in moralno nesprejemljivih dejstev, bomo na referendumu 25. marca 2012 glasovali proti Družinskemu zakoniku.

V imenu vodstva Katoliške karizmatične prenove koordinator za Slovenijo Janez Cerkovnik.
 

Prof. dr. Jože Balažic, dr. med., Razmišljanje katoliškega izobraženca o Družinskem zakoniku
 
Družinski zakonik po izjavah predlagatelja prinaša pomembne novosti, bistven je predvsem korak v smeri večjega zakonskega varstva otrok. Za nekatere določbe to gotovo velja. Menim pa, da že nova raba pojma družina lahko pomeni daljnosežne posledice za pravni, socialni in zasebni položaj posameznikov, odraslih in otrok. Mislim, da bodo te posledice segle na številna področja, da niso v celoti predvidljive in da ni verjetno, da bodo vse otrokom v prid. Nimam dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, enako varne in za otrokov razvoj enako ugodne. Opozoriti želim predvsem na eno od možnih posledic takega razumevanja Zakonika, ki me skrbi.

V istospolni skupnosti otrok ne bo imel obeh staršev, torej matere in očeta. Seveda tak položaj obstaja že od nekdaj kot posledica razvez, smrti ali opustitve starševske vloge zaradi raznih vzrokov. Prav je, da se stori vse, da se tem otrokom olajša prikrajšanje, ki so ga utrpeli ob izgubi ali odhodu enega ali celo obeh roditeljev. Narobe pa je, če tega otrokovega položaja ne razumemo kot prikrajšanje, ampak kot povsem sprejemljivo okoliščino za že rojene otroke in za rodove prihodnjih otrok. Ali naj se osebam brez partnerja nasprotnega spola prizna pravica, da se jim pomaga k rojstvu otrok, čeprav bodo ti vnaprej prikrajšani za enega od roditeljev? Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope je prepričan, da pravica imeti otroka kot splošna človekova pravica ne obstaja. Menim, da do danes nimamo dovolj verodostojnih, neoporečnih znanstvenih raziskav, ki bi dokazale, da je taka prikrajšanost vseskozi zanemarljiva, torej sprejemljiva tako v otroški, kot tudi pozneje v odrasli dobi. Po mnenju francoskih etikov v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope ima otrok legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da dva očeta ali dve materi ali samski roditelj tega interesa ne morejo zadovoljiti.

Zgoraj navedene pravice Družinski zakonik neposredno ne uvaja, mogoče pa je pričakovati, da bi se z njegovo uveljavitvijo ponovno okrepili pritiski, da se biomedicinska tehnologija umetne oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim parom, ki so neplodni iz medicinskih razlogov, uporabi za medicinsko neupravičen namen. Šlo bi za enega od primerov tako imenovane dvojne rabe, ko se dosežek medicinske znanosti izkoristi še za nemedicinski namen, čeprav etično vprašljiv ali nesprejemljiv. Ponavljam že pred leti objavljeno opozorilo, da je invaziven medicinski poseg brez zdravstvenega razloga, ki naj bi omogočil tako daljnosežne posledice, kot je spočetje in rojstvo vnaprej prikrajšanega otroka, etično sporen in v nasprotju ne le z veljavnim slovenskim zakonom, ampak tudi z etičnimi pogledi, ki so danes v svetu zelo razširjeni, če ne prevladujoči. Navidez manj pomembne, a nikakor zanemarljive so tudi stiske za denar najetih nadomestnih mater in neuresničljive sanje otrok, spočetih z darovano ali kupljeno spolno celico, da bi se nekoč srečali in spoznali z biološkim očetom ali materjo. Potreba po osebni identiteti je zlasti odraščajočemu otroku pomembna. Ta ravnanja je v posebnih medicinskih situacijah še mogoče upravičiti, v svobodni nemedicinski rabi pa bi pomenila razločen in problematičen odmik od današnjih etičnih standardov.

Nekateri upajo na skorajšnji razvoj novih metod biotehnologije, kot bo pridelava gamet poljubnega spola iz somatskih celic, kar bi istospolnemu paru omogočilo priti do genetsko lastnega otroka in mu obenem prihranilo iskanje darovanih ali kupljivih gamet. Tudi ko bodo tehnike na razpolago, bodo morda še dolgo povezane s precejšnjim tveganjem genskih napak. Zavzemam se, da se v zadevah spočetja in rojevanja otrok v čim večji meri sledi načinom in zakonitostim narave.
Položaj otrok in staršev je mogoče in treba urediti tako, da nihče ne bo diskriminiran, nihče prizadet.

Družinski zakonik ureja izjemno občutljivo pravno materijo, ki posega globoko v svet intimnosti in zasebnosti. Družinsko življenje in še zlasti rojevanje in vzgoja otrok so povezani z dogajanji in doživetji, ki imajo velik vpliv na človeško usodo, na srečo in na druge bistvene stvari za več kot le neposredno prizadeti rod staršev in otrok. Gotovo želimo družinsko srečo prav vsem. Ob vseh simpatijah do pravic odraslih in odločenosti, da ne dopustimo krivične diskriminacije niti nezakonitega poseganja v zasebno življenje, pa moramo imeti pred očmi predvsem najboljši interes otroka. To je bil glavni poudarek Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope, ko je bil pred leti zaprošen za oceno  možne podobne širitve svoboščin v zadevah reprodukcije, kot je zapisana v Družinskem zakoniku. Ne strinjam se tudi v Zakoniku uveljavljeno permisivno vzgojo otrok, ki je v svetu že kar nekaj časa v zatonu, predvsem v ZDA. Za permisivno vzgojo velja, da je ključna beseda DA, kar pomeni, vse je dovoljeno in starši so sužnji otroka. Vse mu je dopuščeno, otrok prevzame vodenje, starši se ne vmešavajo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo navidez demokratično vzdušje. Otrok je brez omejitev, sam je za vse »odgovoren«, starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Zelo veliko je pojasnjevanja, argumentov in pregovarjanja. Otroka se sprašuje tudi stvari, ki so jasne in niso v njihovi pristojnosti. Tovrstna vzgoja je tavanje v megli brez opornih točk. Otroci so zahtevni, nimajo občutka za potrebe drugih, nezahtevni so do sebe, zahtevajo »preveč« prostora znotraj družine. Prepogosto rečejo 'ne' drugim in 'da' sebi. Taki otroci pogosto nimajo občutka do meja drugih (posledica so agresija, kriminal in droga) in celo do sebe (posledica je žal lahko tudi samomor). »Moderen« družinski zakonik bi moral tudi do take permisivnosti zavzeti pozitivna stališča.



Odprto pismo Bogdana Žorža Društvu psihologov Slovenije (Vir: casnik.si)

Spoštovane kolegice in kolegi!

Najprej bi se vam rad opravičil! To pismo pošiljam brez posebnega izbora – preprosto vsem psihologom, katerih e-naslove sem našel v svojem računalniku! Verjamem, da bo koga pismo zmotilo, koga morda celo razjezilo – in zato moje opravičilo! Vendar ne želim nikomur ničesar vsiljevati: vsak od vas naj se sam odločil, kako se bo odzval.

Tiste, ki vas bo morda pismo nagovorilo, pa prosim, da ga pošljete naprej kolegom psihologom, ki jih poznate!

Sedaj pa k stvari!

Problem je v podpori oziroma nasprotovanju Družinskemu zakoniku. Ne želim vas prepričevati ne za eno in ne za drugo – po mojem prepričanju je to stvar osebne opredelitve posameznika, glede na vrednote, ki jih postavlja v ospredje. Zato zelo razumem kolege psihologe, ki se sploh niso vključevali v razprave okrog družinskega zakonika – menim, da je takšna drža v bistvu pozitivna, saj tudi s tem kažejo, da gre za vprašanja, ki imajo zelo malo skupnega s psihološko stroko, saj gre za predvsem ideološko – politična vprašanja.

Junija lani je Društvo psihologov Slovenije objavilo izjavo, v podporo Družinskemu zakoniku, januarja letos pa so podobno skupno izjavo objavili Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihoterapevtov Slovenije in Katedra za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Celotno izjavo si lahko preberete na tem spletnem naslovu, da vas ne bi morebiti s povzetkom zavajal. S to izjavo pa psihološka stroka, in s tem tudi vsak psiholog, ni več nevtralna – ampak je zelo jasno opredeljena kot zagovornik novega družinskega zakonika. Sam sem se osebno sicer vključil v razprave o družinskem zakoniku, ker nasprotujem celi vrsti rešitev, ki jih prinaša (če koga zanimajo moji pogledi, si lahko prebere moje obširno razmišljanje na spletni strani Svetovalnice Tabor), ampak sem opozarjal, da stroka nima dovolj osnov, da bi zagovarjala tako radikalne spremembe.

V izjavi me zelo motijo predvsem tri stvari:
1. Stroka si v svetu okrog vprašanj, ki so predmet te izjave, ni enotna. Strokovnjaki imajo različne poglede – kar je naravno. Trdno sem prepričan, da tudi slovenski psihologi nismo enotnega mnenja. Toda Društvo psihologov, Zbornica Kliničnih psihologov, Združenje psihoterapevtov in Katedra za razvojno psihologijo te razlike zanikajo. Posamezniki v vodstvih teh organizacij (ki imajo sicer pravico do svojih lastnih mnenj) si jemljejo pravico, svoja osebna stališča posplošujejo na vse psihologe, ne da bi jih o tem povprašali. Smatram, da je takšen pristop zloraba institucij.

2. V izjavah podpisniki vztrajajo na stališčih, da vse strokovne raziskave kažejo na to, da odraščanje v istospolnih družinah ne vpliva na otrokov razvoj. Ta trditev ne drži – zadošča nekaj klikov na spletu, in najdemo lahko dovolj raziskav, ki kažejo drugačne ugotovitve od teh, na katere se sklicujejo podpisniki. Toda podpisniki so vse takšne raziskave vnaprej izločili, jih označili za “sporne”. Na kakšni osnovi? Etična drža pri uporabi izsledkov raziskav terja, da upoštevamo vse raziskave, ki so narejene na strokovno ustreznih metodoloških principih. Zato je zame takšna drža etično in strokovno nesprejemljiva.

3. Ne glede na prejšnje razmišljanje se postavlja sploh vprašanje, kako lahko iz takšnih raziskav delamo neke zaključke, ki se potem vključujejo v zakone. Vse raziskave kažejo le nekak prerez sedanjega stanja, po kazalcih, ki si jih izberejo raziskovalci, in zakatere ne vemo, kakšno prediktivno vrednost imajo. Torej je tu potrebna velika previdnost. Naj ob tem spomnim, da je slovenska psihološka stroka v ne tako zelo davni preteklosti že zagrešila podobno zmoto. Ko se je pričela uveljavljati permisivna vzgoja, so prav tako “vse raziskave” kazale, da je ta vzgojni model naravnost idealen. No – tudi takrat ne vse, a splošno vzdušje je bilo takrat drugačnim strokovnim stališčem tako zelo nenaklonjeno, da raziskave z drugačnimi izsledki niso prišle do izraza. Klub temu pa se stroka v svetu glede permisivne vzgoje nikoli in nikjer ni povsem poenotila. Pri nas, v Sloveniji se je! In pri nas, v Sloveniji, je bil takoj označen za “zadrtega nestrokovnega reakcionarja” vsak, ki se je drznil podvomiti v pravilnost permisivne vzgoje. Se zgodovina ponavlja? Bojim se, da se! Le da so sedaj drugačni časi! Čeprav je vsak z drugačnim mnenjem prav tako opljuvan s psovkami v slogu “zaostali fašistoidni homofob”, se mu vendarle zaradi teh psovk ne zgodi nič! Zato vas vabim, da se oglasite, vsi tisti, ki se ne strinjate s takšno zlorabo stroke, kot si jo privoščijo podpisniki izjave, in vse tiste, ki vas skrbi, da bi slovenska psihološka stroka ponovila napako, ki si jo je privoščila ob uveljavljanju permisivne vzgoje.

Tudi sam si nočem lastiti pravice, da bi govoril “v imenu slovenskih psihologov”, govorim lahko le v svojem imenu. Toda, če se mi pridruži vsaj še nekaj kolegov, ki jih takšna radikalna drža nosilcev funkcij v slovenski psihološki stroki moti, vas vabim, da se mi pridružite. V tem primeru bi podpisniki objavili izjavo, s katero bi opozorili na to samovoljo – in nič več. Nikakor nimam namena pripravljati izjave “v podporo nasprotnikom družinskega zakonika” – o tem naj se opredeljuje vsak posameznik! Zato menim celo, da bi takšno izjavo upravičeno podpisali tudi psihologi, ki sicer osebno podpirajo zakonske spremembe.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/02/19/odprto-pismo-bogdana-zorza-drustvu-psihologov-slovenije/ 

 

TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 

553.   Pospeševanje človekovega dostojanstva vsebuje predvsem zagotavljanje neodtujljive pravice do življenja od spočetja do narave smrti, kar je prvi pogoj za vse druge človekove pravice. Spoštovanje osebnega dostojanstva poleg tega zahteva priznanje človekove verske razsežnosti, ki »ni preprosto ‘konfesionalna’, ampak ima svoje korenine, ki jih ni mogoče izruvati, v sami človekovi resničnosti« Dejansko priznavanje pravice do svobode vesti in verske svobode je ena izmed najvišjih dobrin in najresnejših dolžnosti vsakega ljudstva, ki želi resnično zagotoviti dobro človeka in družbe. V sedanjem kulturnem obnebju je posebej nujna obramba zakona in družine, ki jo je mogoče ustrezno izpeljati samo v prepričanju, da gre za enkratni in nenadomestljivi vrednoti, brez katerih ni pristnega razvoja človeškega sožitja.
 
2. V službi kulture
554.   Kultura mora biti posebno področje navzočnosti in delovanja Cerkve in posameznih kristjanov. Ločevanje krščanske vere od vsakdanjega življenja je 2. vatikanski cerkveni zbor ocenil za eno najhujših zmot našega časa. Izguba metafizičnega obzorja; izgubljanje hrepenenja po Bogu v samozadostnem samoobčudovanju in v izobilju sredstev za porabniški način življenja; prvenstvo, zaupano tehnologiji in znanstvenemu raziskovanju, namenjeno samemu sebi; pretirano poudarjanje želje po »izpostavljanju samega sebe«, iskanje lastnega videza, tehnike komuniciranja: vse te pojave moramo razumeti z njihovega kulturnega vidika in jih povezati z osrednjo temo človeške osebe, z njeno celovito rastjo, njenimi sposobnostmi komuniciranja in navezovanja stikov z drugimi ljudmi, z njenim trajnim samospraševanjem o velikih vprašanjih, ki vznemirjajo bivanje. Ne smemo pozabiti, da je »kultura to, po čemer postaja človek bolj človek, bolj ‘je’, se hitreje bliža ‘biti’«.
 
555.   Posebno področje delovanja krščanskih laikov mora biti negovanje družbene in politične kulture, ki jo navdihuje evangelij. Novejša zgodovina je pokazala slabosti in popoln propad kulturnih­ pogledov, ki so dolgo prevladovali in zmagovali predvsem na družbeni in politični ravni. V tem okviru so zlasti v desetletjih po drugi svetovni vojni katoličani v različnih državah znali razviti plemenito prizadevanje, ki danes vedno očitneje priča o trdnosti njihovega navdiha in njihove dediščine vrednot. Družbeno in politično prizadevanje katoličanov se namreč nikoli ne omejuje samo na spreminjanje struktur, saj jih v temelju povezuje kultura, ki sprejema in upošteva potrebe, utemeljene v veri in morali in jih zato imajo za temelj in cilj konkretnega načrtovanja. Ko se ta zavest izgubi, se katoličani sami obsodijo na kulturno diasporo ter dajejo nezadostne in omejevalne predloge. Predstaviti v posodobljenih kulturnih pojmih katoliško izročilo, njegove vrednote, vsebine, vso duhovno, razumsko in nravno dediščino katolištva je tudi danes prednostna naloga. Vera v Jezusa Kristusa, ki je samega sebe opisal kot »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), spodbuja kristjane, da se z vedno novim zagonom lotevajo oblikovanja z evangelijem navdihnjene družbene in politične kulture.

DUHOVNI KOTIČEK
 
Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan.
Ps 37,6

4. postna nedelja

18. marec 2012

Jn 3, 14-21

 
In kakor je Mojzes povzdignil v puščavi kačo, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega. Obsodba pa je v tem, da je na svet prišla luč, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Kajti vsak, kdor dela húdo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela; kdor pa vrši resnico, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu.«

Besede vere za vsakogar

 
Preizkušnja
 
Gospod namreč zna globoko pobožne rešiti iz preizkušnje. 2 Pt 2,9
 
Življenje nas preizkuša. Bolezen, žalovanje, starost, razočaranje… Nekateri nosijo velike preizkušnje, zdi se, da jih življenje teži. Drugi se zdijo bolj obvarovani, toda pogosto je to le videz…
 
Preizkušnje so del človeškega življenja. Sveto pismo je polno pripovedi o preizkušnjah, katerim so ljudje podvrženi: spomnite se Joba na pepelu, Marije pod križem.
 
Preizkušnja poteka v osamljenosti. Kljub temu Bog vedno znova prihaja na pomoč k preizkušenemu človeku, prisluhne njegovemu trpljenju, ga tolaži v njegovi bolečini. V zadnji preizkušnji, smrti, nas ne pusti same, ampak nas spremlja.

Vabimo vas...


Kristjan, civilno delovanje in družbeni nauk Cerkve

Škofijski odbor za izobražence ljubljanske nadškofije vabi na večer z naslovom: Kristjani, civilno delovanje in družbeni nauk Cerkve.

Srečanje bo v četrtek 15. marca 2012 ob 19. uri v Ksaverjevi dvorani pri Sv. Jožefu v Ljubljani.

O izkušnjah civilnega delovanja,  stanju, kot ga kažejo raziskave, smislu in potrebnosti tovrstnega delovanja bodo uvodoma spregovorili dr. Tone Meden, Matej Cepin in dr. Igor Bahovec. Sledi odprt pogovor.



Romanja arhidiakonatov ljubljanske nadškofije ob 550. letnici njene ustanovitve

Ljubljanska (nad)škofija v letošnjem letu praznuje jubilejno leto ob 550-letnici njene ustanovitve. V tem okviru potekajo različne prireditve in dogodki. V letošnjem postnem času bodo ob sobotah potekala romanja arhidiakonatov ljubljanske nadškofije v stolno cerkev sv. Nikolaja po naslednjem razporedu:


- 17. marca 2012: III. arhidiakonat, ki vključuje naslednje dekanije: Domžale, Kamnik, Litija in Zagorje

- 24. marca 2012: IV. arhidiakonat, ki vključuje naslednje dekanije: Cerknica, Grosuplje, Ribnica in Vrhnika.

Dnevni red vsakega romanja bo naslednji

- ob 9.30 bo maša v stolnici, ki jo bo daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik

- ob 10.45 kava na dvorišču Teološke fakultete (Poljanska cesta 4)

- ob 11.00 predavanje in pogovor z ljubljanskim nadškofom metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom,

- ob 13.00 pogostitev na dvorišču Teološke fakultete

ob 14.00 ogled razstave ljubljanska škofija 550 let v Narodnem muzeju pod strokovnim vodstvom.Na romanja so posebej vabljeni člani župnijskih pastoralnih svetov in župnijski sodelavci (pevci, ministranti, sodelavci Karitas in drugi) z namenom, da v stolnici, ki je mati vseh cerkva v škofiji, utrdijo zavest skupnosti in povezanosti.


21. postna premišljevanja na Teološki fakulteti v Ljubljani (Vir: Katoliška Cerkev v Sloveniji)

Nadškofijski referat za versko izobraževanje odraslih tudi v letošnjem postnem času pripravlja postna predavanja, ki bodo potekala vsak četrtek v postnem času ob 19.30 v dvorani Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani. Vsebine bodo povezane s pastoralnim letom socialne pravičnosti, ki poteka pod geslom Pravičnost v ljubezni.

15. marca 2012 bo o pravičnosti, povzdignjeni v ljubezen v Svetem pismu predaval dr. Rudi Koncilija.
22. marca 2012 bo Justin Stanovnik spregovoril o odrešilnosti slovenskega trpljenja.
29. marca 2012 bo ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres predstavil človekove pravice kot ogrodje politične nravnosti.
Dodatne informacije dobite pri msgr. dr. Rudiju Konciliji na Poljanski cesti 2 v Ljubljani, tel. 01/431–42–78, 01/432–51–05 in GSM: 031/359–560.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/21.-postna-premisljevanja


 
Sredini večeri Spletne akademije V sredo nič več s kredo 

ZA KOGA: Za vsakogar, ki bi rad udomačil svetovni splet, osvojil številne možnosti uporabe in se izognil zankam svetovnega splet. Spletna akademija ni sklop navadnih delavnic, ampak je namenjena širšemu razmisleku razmišljal o etiki in vprašanjih, kaj in kako sporočamo oz. se obnašamo na spletu.
 
KAKO: kombinacija dela z računalniki, vmesnih predavanj ter diskusije
 
KDO: mentorji s Socialne akademije in gostje
 
KDAJ: 10x sreda, od 17.30h do 20h, od 14. marca do 23. maja 2012
 
KJE: učilnica Socialne akademije, Ulica Janeza Pavla II 13, Ljubljana
 
PRISPEVEK: Promocijska cena: 14 € na srečanje (ob udeležbi na vseh 10 srečanjih 100 €)
 
TEME:
1.       ABC spleta (14.3.: osnove svetovnega spleta) 
2.       Osebna spletna stran (21.3.: kako enostavno do svoje spletne strani)
3.       Blog in spletno novinarstvo (28.3.: kako pisati za blog in širiti bralstvo)
4.       Socialna omrežja (4.4.: kako delujejo, za kaj so koristna in kje so pasti)
5.       Pisarna (11.4.: kako splet olajša in poenostavi delo v pisarni)
6.       Varnost (18.4.: na kaj biti pozoren na spletu)
7.       You Tube (25.4.: urejanje, objava in deljenje videoposnetkov)
8.       Promocija in oglaševanje (9.5.: kako sporočati na spletu)
9.       Splet in denar (16.5.: kako poslovati in nakupovati na spletu)
10.   Spletne igre in odvisnost (23.5.: zdrava raba spleta in odvisnosti)
 
Več na spletni strani Socialne akademije: http://tinyurl.com/7lrb8db
 
Informacije in prijave: info@socialna-akademija.si, 01 439 97 95, 031 251 915 (Marko)

 
7. radijski misijon na Radiu Ognjišče

Od 25. do 31. marca 2012 bo na valovih Radia Ognjišče 7. radijski misijon z geslom:  Predrami se človek, ki spiš! Misijon bodo vodili frančiškani.

Ob 10.15 in 13.00 bosta krajša pogovora, ob 17.00 bo enourni pogovor, ob 20.30 bo pogovorni večer. Med 22. in 24. uro bodo ponovitve pogovorov. Vsak večer ob 19.30 molitev rožnega venca.

V sredo, 28.3., bo ob 20.00 v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani duhovni-glasbeni večer, ki bo v obliki spokornega bogoslužja za mlade, hkrati pa bo zanje tudi priložnost za sveto spoved. Dogodek bomo neposredno prenašali.

Druga posebnost v času misijona bo nočni program v noči s 30. na 31.3. - od 24.00 do 05.00, v katerem bo sodeloval p. Christian Gostečnik.



Dnevi škofjeloškega pasijona

Muzejsko društvo Škofja Loka vas v sodelovanju z Občino Škofja Loka in drugimi loškimi društvi vabi na Dneve Škofjeloškega pasijona,ki bodo potekali od 9. marca do 11. aprila 2012 v Škofji Loki.

V okviru letošnjega medpasijonskega časa se bodo zvrstile naslednje prireditve:

- ponedeljek, 26. marec 2012 ob 19. uri, Sokolski dom: Predavanje Mateja Metlikoviča ob izteku razstave

- sreda, 28. marec 2012 ob 19. uri, Sokolski dom: odprtje razstave Zakulisje Škofjeloškega pasijona, ki jo pripravlja Tomaž Paulus

- petek, 30. marec 2012 ob 19. uri, večnamesnka dvorana na Trati: Damijan Močnik: Pasijon po Janezu za soliste, zbor in orkester

- sobota, 31. marec 2012 od 9.00 do 12.00. Mestni trg: Izdelovanje butaric, prihod Pasijonske konjenice

Več o posameznih prireditvah lahko preberete v priloženi zgibanki (dostop tukaj).



Vabilo na pogovor z Alexandrom Havardom,

ustanoviteljem inštituta HavardVirtuousLeadership Institute, ki ga bosta vodila dr. Žiga Andoljšek in Tone Rode (Fakulteta za poslovne vede in založba Družina).
Gostje bodo spregovorili o vodenju z vrednotami in bodo v luči klasičnih vrednot pregledali splošne predpostavke o vodenju ter posredovali nov pogled na kreposti, ki so ključ za uspešno vodenje.
Pogovor bo v ponedeljek 26.marca 2012 ob 19.00 uri v Galeriji Družina na Krekovem trg 1 v Ljubljani in bo potekal v angleškem jeziku. Za prevod bo poskrbljeno.
Vabljeni tudi na seminar »Vodenje: tehnika ali značaj?«, ki ga bo v sredo , 28. marca 2012, Alexandre Havard izvedel na Fakulteti za poslovne vede.
Za dodatne informacije in potrditev udeležbe se obrnite na sedež Fakultete za poslovne vede na Ciril-Metodovem trg 9 v Ljubljani, na tel. 01/3602 884 ali 0820/52 300 ali e-naslov info@kat-inst.si.




Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp