E-novice ŽPS


Št. 26 (6.3.2012), Pastoralno leto družbene pravičnosti 2011-2012
urad.za.laike.lj@rkc.si

Nagovor nadškofa Antona Stresa pri maši v ljubljanski stolnici v okviru Tomaževe proslave (Vir: katoliska-cerkev.si)

Spoštovani sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Ob praznovanju enega največjih krščanskih mislecev nam Cerkev za iztočnico razmišljanja paradoksalno in izzivalno daje v premislek odlomek iz Pisma apostola Pavla Korinčanom, ki je na prvi pogled vse kaj drugega kakor hvalospev učenosti. Apostol Pavel, ki je bil pravi intelektualec svojega časa, izveden v poganski, še posebej v stoiški filozofiji, ki je v njegovem rodnem Tarzu imela pomembno miselno središče, in v judovski teologiji, ko se je lahko ponašal, da je odraščal pri nogah uglednega farizejskega teologa Gamaliela, v odlomku pisma, ki smo mu prisluhnili, opozarja na neko drugo modrost, ki si je ni pridobil, ampak mu je bila podarjena, se mu je razodela na poti v Damask. Seveda je za izobraženega Pavla tudi izobrazba bila koristno sredstvo, ni pa bila tista modrost, iz katere je živel in jo oznanjal. To je bila večna in neustvarjena Modrost, Jezus Kristus, v svoji neskončni ljubezni, ki ga je pripeljala na križ.

Podobno lahko rečemo tudi za svetega Tomaža Akvinskega. Čeprav se je z izobraževanjem ukvarjal vse svoje življenje, čeprav je k njej vzgajal druge in jo kot iskani predavatelj podajal številnim slušateljem po prestižnih šolah takratnega časa, to ni bila zanj prva in najpomembnejša ljubezen. Bila je v službi njegove ljubezni, ni pa bila poslednji predmet te ljubezni. Njegova prva skrb in ljubezen ni veljala modrosti in razumnosti, ampak njenemu izviru: Bogu, ki se nam je v Jezusu Kristusu, Božji besedi in Božji učlovečeni Modrosti razodel, kar je najpomembnejše v življenju in česar človek z nobenim svojim miselnim naporom ne more dognati: da je Bog ena sama Ljubezen, ki nas vabi, da se mu v takšni ljubezni pridružimo.

Če smo torej danes zbrani na praznovanju svetega Tomaža Akvinskega pri sveti maši, njemu v čast, to ni zato, ker je veliki mislec, ampak ker je svetnik. Težišče ali gravitacijsko središče njegovega življenja je bil Jezus Kristus, njegova prva in zadnja ljubezen, ki jo je vse življenje iskal in našel. Samo Kristus je lahko pripeljal vihravega sina imenitne plemiške družine do tega, da se je uprl volji svojih sorodnikov in se za vse svoje življenje uklonil redu redovniškega življenja, ki je potekalo v uboštvu, duhovniškem služenju, preučevanju in pridiganju, daleč od viteških avantur, ki bi si jih po svojem plemiškem poreklu lahko privoščil. Samo Jezus Kristus je lahko naredil, da se je Tomaževa močna osebnost umaknila in vse podarila Jezusu Kristusu. Tako se je v žaru te ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa v njegovi svetli duši stopila v eno samo harmonično celotno krepost ljubezni do Boga, skrb za odrešenje bratov in sester, ljubezen do Cerkve in njenega središča – evharistije, študij resnice, poučevanje le-te in gradnja velike teološke sinteze v monumentalnem delu Teološke sume. Vse to je pri sv. Tomažu nerazdeljiva celota, kjer vsaka sestavina plemeniti drugo in jo dviga na višjo raven, predvsem pa svetnikovo dušo.

Očitno je, da se je Tomaž zavedal svojih talentov in se je zato živo zavedal tudi svoje odgovornosti zanje. Študiju se je zato posvetil zelo zgodaj in mu ostal zvest do konca. Njegova genialna nadarjenost ne zadošča, da z njo razložimo velikost njegovega opusa, ki ga je dovršil v ne tako številnih letih življenja, saj je ta svet zapustil že po petdesetih letih življenja. K podarjenemu daru je treba prišteti garaško delo in požrtvovalnost. Mistična doživetja, ki mu jih je naklonil njegov Gospod, potrjujejo, da zanj umsko delo ni bilo namenjeno njegovi karieri in še manj kakemu drugemu posvetnemu plačilu. Če bi stremel za tem, ne bi postal član beraškega pridigarskega reda. Ni delal kariere, ampak je hotel služiti: služiti Gospodu Jezusu, naši poslednji Resnici. Služiti je hotel tudi Cerkvi – izčrpan se je podal na drugi lyonski cerkveni zbor (1274) in umrl na poti. Ni mu bilo odveč in še manj pod čast, da bi delal za Cerkev, da bi lahko ona kot Kristusova nevesta in Kristusovo skrivnostno telo svojo vlogo opravljala čim bolj dostojno.

Tudi zadnje njegovo veliko mistično doživetje, ki ga je imel tri mesece pred smrtjo 6. decembra 1273 med sveto mašo, in po katerem ni več pisal, ker se mu je vse njegovo orjaško intelektualno delo, ki ga še danes občudujemo, v trenutku zazdelo kakor prazna slama, dokazuje njegov odnos do lastnega intelektualnega dela, ki ga ni opravljal v svojo čast in slavo, ampak kot službo Bogu, ki pa ostaja večji in veličastnejši, kakor je naša še tako subtilna, izostrena, ostroumna in pretanjena misel o njem.

Veličina in posebnost, zaradi katere je sv. Tomaž postal vedno nedoseženi zgled za vsakega katoliškega misleca in teologa, je doseženo skladje in harmonija med milostjo in naravo, med njegovo podarjeno karizmo in pridobljeno znanostjo, med vero, ki se čudi, strmi in opeva dela Božje naklonjenosti do nas, ter ponižno védnostjo, ki se zaveda, da med dela Božje naklonjenosti do nas sodi tudi naš razum v vsej svoji nevarni obvladovalni moči in ki jo lahko in tudi mora obvladovati – obvladovati našo obvladovalnost – živa vera in predanost Božji ljubezni. Ta je obvladala do slabosti križa najvišjo moč, moč Boga stvarnika samega.

Ista Božja ljubezen, ki je genialnega teologa tri mesece pred smrtjo zaprla v molk, ker si spričo njene veličine ni več upal odpreti ust in vzeti peresa v roko, postaja telesno navzoča med nami pri vsaki sveti maši. Skrivnost evharistije, ki jo danes obhajamo v njegovo čast, in ki je svetega Tomaža poleg teološkega intelektualca naredila tudi pesnika, naj tudi nam pomaga, da bomo vsa svoja prizadevanja postavili v službo Božje ljubezni, da bo lahko Cerkev v našem času bolje izpolnjevala svoje poslanstvo. Amen.

msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit in veliki kancler Teološke fakultete



Aleš Čerin, Kombinatorika proizvodnje otrok in vzgoja za egoizem (Vir: casnik.si)

Mavrični se dogovorno kombiniramo
“Ker dve ženski ne moreta imeti otrok, sta vprašali  Štefana, če bi bil oče. Štefan je gej … Tako so se Štefan, Andrej, Sabina in Tina dogovorili, da bodo imeli skupaj otroke.” V nadaljevanju zgodbe opišejo kako sta se gejevski in lezbični par pokombinirala, da sta »proizvedla« dvoje otrok.

Takole v knjižici Vse naše družine, ki jo je letos (ali je potrebno zapisati, da za potrebe predreferendumskega prepričevanja) izdala Mladinska knjiga in v kateri se “na duhovit, a nadvse realen način pred otroki različnih starosti (pa tudi odraslimi) razgrne pisano paleto raznolikih družin in družinskih odnosov sodobnega časa. (PlanetSiol.net). Obenem take družine imenujejo – kako prikupno – mavrične in zlorabijo naravni pojav, ki je simbolika še za marsikaj drugega.

V poglavju o mavričnih družinah v knjižici poudarijo, da sta si geja že dolgo želela postati očeta. Njuna želja torej, kaj pa želja otrok, za katere tako skrbi pripravljavce nove družinske zakonodaje. Otroka bi na tak način dobila pravzaprav gejevsko-lezbično skupnost štirih oseb, ki bi se tudi sproti dogovarjala v kakšni(h) kombinaciji(ah) bodo pravzaprav proizvajali otroke. Sprašujem se, ali je ta proizvodna kombinatorika in multi-skupnost štirih odraslih res najboljše za razvoj otrok? Ali je res tako fino za razvoj otrok, da imaš po dve materi (eno pravo biološko in eno kar tako) in po dva očeta? Eksperimentiramo. Na živem in skrajno občutljivem materialu.

Od tega razmišljanja pa do nadomestnega materinstva, ko bi ženske v finančni stiski izkoristili za proizvodnjo otrok, ni zelo daleč. Izgleda, da se nam v prihodnosti obeta nov perspektiven poklic. Pravzaprav je že tu v Sloveniji, ko je slovenski gejevski par, četudi se je proizvodna otroka zgodila v Združenih državah, kupil deklico Ano in jo od nadomestne matere prevzel, ko je bila stara en mesec. Kar je bilo seveda zelo dobro za otroka.

Vsega imam po dvoje – pri mami in atiju
V tej isti knjižici imamo opisan tudi primer deklice, katere starša sta se otrok – če prav razumem poanto – hvalabogu ločila. Tako se deklica vsak teden seli – en teden živi pri mami in en teden pri atiju. To je v knjigi prikazano kot super novica, kajti deklici ni treba ničesar deliti, kar je tudi zelo plastično ilustrirano z raztrgano igračko, bežečim mačkom (da še njega ne bi raztrgala?) in tulečim bratcem. Še več, vsega ima po dvoje: dve sobi – eno pri mami in eno pri atiju, dvoje koles - eno pri mami in eno pri atiju, dvoje pelerin - eno pri mami in eno pri atiju.

Ko bodo otroci prebrali tole zgodbo o “vsega imam po dvoje” bodo začeli pritiskati na svoje starše, naj se vendarle že enkrat ločijo. Da jim ne bo treba česarkoli deliti. In da se bodo selili vsak teden. Stalne selitve seveda ugodno vplivajo na razvoj otrok, to da otroku ni treba deliti pa ne povzroča vsakodnevnih travm . Pa še vsega imaš po dvoje, kar ti seveda prinese ugled pri sovrstnikih. Vse za dobro otrok, v kar je seveda naravnan novi družinski zakonik.

Nove perspektive socialnega inženiringa
Kot kaže res, četudi sam v začetku tega aktivistom Civilne iniciative za družino in pravice otrok nisem verjel, novi družinski zakonik odpira povsem nove perspektive pri odnosih do otrok, nas vabi v nove horizonte in odpira neizmerne možnosti domišljiji. Poleg tega omogoča tudi nove poslovne priložnosti mladim ženskam, kar v teh kriznih časih tudi ni zanemarljivo.

Začelo se je v nedolžnih otroških knjižicah in otroških revijah, ki generacije predšolskih otrok že pripravljajo na nove dosežke socialnega inženiringa. Kaj vse nas čaka pa morda napoveduje članek o infanticidu (pobijanju otrok) objavljenem v Journal of Medical Ethics (članek je izginil s spletne strani – včeraj 5. 3. 2012 je bil še dostopen), ki ga odlično komentirajo na Iskreni.net. V njem avtorja ločujeta ljudi na potencialne ljudi in dejanske ljudi in zagovarjata ubijanje novorojenčkov (omenja se tudi duševno prizadete), vseh – pravita – “ki se ne zavedajo vrednosti lastnega obstoja in niso sposobni oblikovanja dolgoročnih ciljev.” Vrednost pred dostojanstvom človeka.

Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/03/06/kombinatorika-proizvodnje-otrok-in-vzgoja-za-egoizem/


Objavljamo prispevka, objavljena v knjižici Vse naše družine (Alexandra Maxeiner, Anke Kuhl), ki je dostopna v večini otroških knjižnic:



So otroci ločenih staršev res na boljšem, ker imajo vse pod dvoje?




Ivan Štuhec, Družinski zakonik napoveduje konec in ne vrhunec civilizacije (Vir: Radio Ognjišče)

Vprašanje izenačitve heteroseksualnih in homoseksualnih partnerskih zvez je že nekaj časa aktualno v vsem sodobnem sekularnem svetu. Za začetek našega razmišljanja je treba najprej poudariti, da v demokratični, pluralni in sekularni družbi nobena skupina, tudi katoličani ne, nimamo pravice, da bi svoj model zakonske zveze in družine komurkoli vsiljevali ali ga zakonsko zavezali za vse ljudi.

Sodoben državljan je svoboden in enakopraven. Sodobna država pa dolžna, da ureja vsa tista medčloveška razmerja, ki lahko prispevajo k večji pravičnosti in medsebojnemu miroljubnemu sožitju. V tem smislu in v tem duhu je vlada, ki jo je vodil Janez Janša v svojem prejšnjem mandatu, leta 2005 sprejela zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZIPZ). V obrazložitvi zakona so takrat zapisali, da se zakon omejuje izključno na urejanje razmerij med istospolnima partnerjema in ne posega na področje urejanja razmerij do otrok. Takšna rešitev je bila razumna, saj je pravno uredila vsa razmerja, ki jih živita dve osebi v trajnejši partnerski skupnosti. Tudi večina drugih zakonodaj po svetu zelo natančno in previdno loči med pravnim redom, ki ureja razmerja med odraslimi osebami in razmerja, ko odrasle osebe nastopajo nasproti otrokom ali obratno. To kar resnično razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja. To ni mogoče niti s sodobnimi medicinskimi reproduktivnimi metodami umetne oploditve. Biološko dejstvo, ki jasno kaže na razliko med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo je vsekakor upoštevanja vreden element, ki ima svojo racionalno težo.

Seveda bi lahko kdo upravičeno ugovarjal, da obstajajo tudi heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. To drži, in je žal vedno bolj pogost pojav, vendar v primeru homoseksualnega para gre za načelno nezmožnost in izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. Tako istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para. V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo lahko pri istospolnih parih imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje; nasprotuje ji tudi naša zakonodaja o umetni oploditvi in še posebej tisti del, ki so ga izglasovali na referendumu, na katerem se je večina udeleženih volivcev odločila proti umetni oploditvi samskih žensk. Mimogrede, novi družinski zakon želi to prakso pripeljati pri stranskih vratih, ko družino utemelji z otrokom. V tej smeri se že nakazuje tudi ustavni spor, ki bi ga bil lahko deležen novi družinski zakon, če na referendumu uspe.

Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za poznejšo identiteto otroka pomembno, da ve od kod je in kdo je njegov biološki starš, kakor tudi zavest, da je za blagor otroka pomembno, da odrašča ob starših obeh spolov, kar je bilo eno od pomembnih odkritij Freuda in njegove psihoanalize. Prav ti vidiki odločilno vplivajo na pravno prakso, ki vztraja pri razlikovanju med zakonsko zvezo med moškim in žensko in partnersko zvezo med dvema istospolnima osebama.

Seveda ni zanemarljivo še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe nudijo posebno varstvo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni.Lahko bi govorili o trajnostnem razvoju človeške vrste.

Sociolog Vlado Sruk, ki ni katoličan, v svojem Leksikonu morale in etike našteje družinske človekove pravice, ki jih je zapisal Janez Pavel II. v Apostolskem pismu o družini, in pravi, »ne le katoliška Cerkev, tudi drugi družbeni dejavniki naj bi se stalno in skladno zavzemali za pravice družine kot so: pravica, da obstoja, da jo lahko vsi, ki jo želijo, sklenejo, da imajo potrebna sredstva za vzdrževanje, pravico do intimnosti, otrok in njihove vzgoje, pravico do trajnosti zakonske zveze, do vere in vzgoje v veri in tako naprej«. Skratka vprašanje zakonske zveze in družine je občečloveško vprašanje, in ne v prvi vrsti vprašanje Cerkve in katoličanov, zato je pri teh vprašanjih solidarnost svetovnih religij logična in pričakovana.
Zagovorniki novega družinskega zakonika pa skušajo v javnosti na vsak način iz tega vprašanja narediti problem katoličanov in Cerkve. Razlog je en sam: Cerkev ima slabo podobo v javnosti in ljudje bodo gotovo stopili na stran zakona, če mu Cerkev nasprotuje. Ta ideološka in kulturnobojna premisa se kot jara kača vleče skozi vse slovenske medije, ki v devetdesetih odstotkih enoglasno navijajo za novi družinski zakon.

Referendum o družinskem zakonu je tako združil nekakšno novo ideološko koalicijo, v kateri so se zbrali vsi, ki so bili poraženi na zadnjih državnozborskih volitvah, skupaj z relativnim zmagovalcem Jankovičem. Pridružil se jim je tudi Virant, ki bi dosledno po svoji formuli 'ne levo ne desno' moral ostati na distanci do tega vprašanja. Njegova fraza, da zakonik nikomur nič ne jemlje, ampak samo daje, je populistični slogan, ki si ga profesionalni pravnik ne bi smel privoščiti. Od prvega človeka zakonodajnega telesa bi smeli pričakovati vsaj to, da bi se poglobil v prve nove člene družinskega zakonika in ugotovil, da gre za velike in bistvene spremembe. Nič ni čudnega, če Jankovič pravi, da imajo nasprotniki zakonika težave z utemeljevanjem, saj je njegov domet bilo in bo ostalo populistično utemeljevanje, ki to seveda ni. Tudi ni čudno, če je Manca Košir po vseh svojih vznesenih definicijah ljubezni pristala tudi na istospolno ljubezen, saj je ta že za stare Grke in za Rimljane predstavljala poetično-intelektualni vrhunec uživanja življenja. Tudi ni čudno, da je Darko Krajnc spet našel novo nišo za samopromocijo in da Pahor brani zakon svoje vlade z argumentom lastnih razmerij, ki jih živi s partnerko in s svojim sinom.

Čudno pa je, da v tej koaliciji najdemo Viranta in njegovo listo, ki dajo nekaj na racionalnost in argumente, oziroma, ki so pred volitvami trdili, da za njih ideoloških tem ni in da se jih ne mislijo udeležiti. Družinski zakonik je postal prvovrstna ideološka tema, ki jo vrti večina slovenskih levih medijev, katerih moto je: zdaj je ura, ko moramo dokončno pokopati vse, kar je nazadnjaško, mračnjaško, katolibansko, in to v imenu svobode in naprednosti, katere poseben glasnik je Katarina Kresal. Kdor naseda frazi, da gre za otroke in njihov blagor ter enakopravnost, ta pri celi zadevi veliko ne razume in naseda javnomnenjskemu orkestriranemu trobentanju.

Poglejmo na primer utemeljevanje zagovornikov zakona, ki trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrokom v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi.

Ob tem se najprej zastavlja vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Če sami za svoje razmerje ne želijo institucije, zakaj bi se morala z njimi ukvarjati najvišja institucija? Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. Enkrat države ne potrebuje in ne mara, drugič jo kliče, naj ji zagotovi enakopravne možnosti. Država in njene institucije so zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru, in ne da razdvajajo družbo in vnašajo v njo ideološki boj. To, kar posameznik počne zase, lahko počne tako dolgo, dokler ne trči ob drugega. Vsak odnos do drugih pa je kot kamen, ki ga vržemo v vodo. Njegova težnost sproži valovanje, ki se dotakne tudi tistih, ki niso imeli nič ne s kamnom ne s krajem njegovega dotika z vodo. To, kako je živela Katarina Kresal prej, preden je postala političarka, ni zanimalo prav nobenega drugega državljana. Imela je vso svobodo in jo še vedno ima. Če pa njen način življenja karkoli zahteva od širše skupnosti, npr. od države, pa se postavlja vprašanje, ali je širša skupnost res dolžna in zainteresirana, da se ukvarja z legalizacijo njenega privatnega razmerja. Zakaj pa naj bi širša skupnost imela ta interes do posameznika, oziroma celo dolžnost, če ta posameznik do širše skupnosti izpoveduje absolutno svobodo. Ali ne bi bilo pošteno, da bi radikalni liberalci že enkrat prenehali instrumentalizirati državo za svojo samovoljo? V isti sapi bi bili radi popolnoma svobodni in zaščiteni od institucije, ki bi jo bilo v imenu svobode treba odpraviti. To seveda ni mogoče, ker svoboda zahteva odgovornost.

A na tej točki je država popustila že takrat, ko je praktično izenačila zakonske in zunajzakonske zveze. Iz tega naslova se definitivno izkorišča državo in njene socialne ustanove, saj je prikazovanje samohranilskega statusa povezano z vrsto ugodnostmi, ki jih koristijo na račun vseh davkoplačevalcev tudi tisti, ki države ne potrebujejo za sklenitev zakonske zveze, potrebujejo pa jo za socialne transferje ali druge zakonske ugodnosti iz naslova samohranilskega statusa kot ugodnejšega za doseganje materialnih bonitet.Torej, ko bi partnerja morala priznati svojo zvezo pred državo, trdita da to države ne zadeva. Ko pa iščeta materialne ugodnosti, takrat pa je država dobra in ju začne zanimati.

Tisti del državljanov, ki nekaj da na državo in njeno formalno vlogo tudi pri intimnih zvezah, je v resnici neumen, da ne izkorišča zakonskih možnosti, ki so v medsebojnem nasprotovanju in konkurenci. In v tem delu državljanov so večinoma tudi vsi katoličani, ki sklepajo zakonsko zvezo pred obema institucijama, državo in Cerkvijo.

Tako se upravičeno postavlja vprašanje, ali je država res dolžna, da pravno uredi vse, kar se v življenju ljudi in posameznikov pojavi. Ali res mora urejati vse pojave? Mislim da ne. Ureja naj tisto, kar prepozna kot širše, skupno dobro za vse državljane. Posameznikom pa naj pusti njihovo posamičnost in oni naj jo živijo v skladu s svojo svobodo. Za to ne potrebujejo obče norme.

Zdaj z novim družinskim zakonikom država to svojo temeljno nedoslednost razširja še na istospolno partnersko skupnost. S tem pa postavlja na glavo antropološka spoznanja, ki so skozi zgodovino pomembno sooblikovala in urejala zakonsko zvezo.

Predlagatelji novega družinskega zakona v resnici vsiljujejo po tej poti novo libertarno in do skrajnosti permisivno ideologijo, ki se s predlaganim zakonom ne bori za enake pravice istospolnih partnerjev, ker so te v tej državi že zagotovljene. Borijo se za legalizacijo biseksualnih razmerij, torej za eksperimentiranje spolnosti z obema spoloma po lastni potrebi in izbiri. In to pod krinko dobrobiti otroka, ki so neljuba posledica takšne spolne svobode.

Verjamem, da je v Slovenkah in Slovencih toliko zdravega, naravnega in za preživetje potrebnega čuta, da bodo razumeli, da led ni voda, čeprav imata oba isto kemijsko sestavo. Predlagani družinski zakonik ni civilizacijski dosežek 21. Stoletja, ampak začetek konca civilizacije, ki je izgubila sleherni kompas.

Več na:http://radio.ognjisce.si/sl/127/komentarji/7025/ 

 
Tatjana Božič, Razmislek o pasteh novega družinskega zakonika (Vir: casnik.si)

Na temo družinskega zakonika je bilo v člankih in razpravah predstavljenih zelo veliko argumentov. Med tistimi proti sprejetju zakonika (ki se jim pridružujem) so tehtna pravna mnenja in strokovne izkušnje ter utemeljitve verodostojnih strokovnjakov s področja medčloveških odnosov. Sama nisem strokovnjak na nobenem od teh področij; sem mama petih mladostnic in učiteljica v srednji šoli. Zato lahko izrazim le svojo misel, ki izhaja iz izkušnje življenja z mladimi in doživljanja družbe.

Ko presojamo utemeljitve za in proti zakoniku, je in mora biti izhodišče otrok. Izpostavila bi le nekatere poudarke:

1. Vsak otrok potrebuje ob svojem odraščanju ženski in moški model življenja, delovanja. Tudi če oče in mati ne svojih vlog ne odigrata idealno, odražata bogastvo (in nujnost) dopolnjevanja obeh principov. Hkrati sta model partnerskega in ljubezenskega odnosa.

V istospolnih skupnostih spremlja otroka bistveno drugačen model. Skupaj s prikritim in javnim delovanjem določenih krogov, ki uveljavljajo logiko izbire t. i. družbenega spola, tudi med otroki, pomeni spodbujanje eksperimentiranja na tem področju usodno premikanje družbenih zakonitosti. Rahlja se pomen klasične družine in s tem korenine drevesa, na katerem smo zrasli, družbe kot celote. Zbuja se skrb za temeljno občutje varnosti in sprejetosti posameznika, za negativne demografske posledice …

2. Vsak človek čuti naravno potrebo, da pozna svoj izvor; ni nekaj ali nekdo, ki prihaja od nekje in zaradi nečesa. Vsi poznamo primere oseb iz enostarševskih družin, sirot, tudi posvojencev, ki nimajo miru, dokler ne odkrijejo svojega porekla, spoznajo svojih staršev, starih staršev, bratov, sester … Posameznik je vpet v okolje, kulturo; sodobna genetika odkriva celo vpliv življenjskih vzorcev prednikov na naš dedni zapis.
To ne pomeni, da otrok, ki živi v okrnjeni družini, je posvojen ali biva v drugi kulturi, … ob ljubeči vzgoji ne more odrasti v izpolnjenega človeka. Pomembno pa je, da ne ustvarjamo (uzakonimo) novih pogojev in ne množimo situacij, ki predstavljajo dodatni napor v vzgoji.

Ne moremo se namreč sprenevedati, da novi družinski zakonik odpira poti istospolnim parom, da pridobijo otroka. (Nenazadnje se njegovi zagovorniki močno trudijo predstaviti istospolne starše v najboljši luči.) Tu se kaže nov, ključni problem:
3. razumljivo je, da si tudi istospolno usmerjene osebe lahko želijo otroka. Zdi pa se, da ta želja postaja tudi moda. Tam, kjer je istospolnim parom pravica do posvojitve dovoljena, je tak trend že očiten.

Nedavno je bila na nacionalni televiziji predvajana oddaja, ki je govorila o tej tematiki in je predstavila situacijo v Izraelu. Homoseksualni par dobi otroka s pomočjo nadomestnega materinstva iz Amerike. Tudi njuni prijatelji izrazijo željo po otroku, ampak si takega zneska za otroka ne morejo privoščiti. Išče se način za cenejšo pot do otroka – in najde se jo prek indijskih nadomestnih mater. Oplojena jajčeca pridejo iz Amerike, otroke donosijo v Indiji. (Darovalka jajčec je s pomočjo dodanih hormonov sposobna proizvesti več jajčec, ta so umetno oplojena … Nadomestna mati namreč lahko nosi svojega otroka in se mu odpove ali pa jemlje – v sistematično vpeljanih procesih – hormonske pripravke in že oplojena tuja jajčeca ji vsadijo v maternico …) Darovalke jajčec in nadomestne matere pridejo do določene vsote denarja, istospolni pari do otroka. Različica »antiutopičnega« romana Krasni novi svet Aldousa Huxleyja?
Kje so čustva žensk, posegi v njihov psihofizični ustroj, intimni svet, upoštevanje prenatalne psihologije otroka …? Otrok ne sme biti tržno blago!

V zaključku bi rada izrazila željo, da naša (slovenska in svetovna) družba usmeri svoje napore v pomoč družini, najsi bo evropski, ameriški, afriški, azijski … z zagotavljanjem osnovnih življenjskih pogojev, še bolj pa z vzgojo za sobivanje, za odnose. Če želimo imeti družbo ljudi, ki so duševno in telesno zdravi, ustvarjalni in pripravljeni zaradi občutka pripadnosti in zadovoljstva ob osebnih in skupnih uspehih za pošten denar vložiti svojo genialnost v razvoj te družbe … Če želimo srečne ljudi, jih moramo naučiti odpovedi, opaziti in upoštevati potrebe ter zamisli drugega, se usklajevati … Kdo lahko opravi to nalogo bolje kot družina, v kateri starši te vrednote posedujejo in jih prenašajo na otroke, pri tem pa jih podpirajo močne naravne vezi?
 
Več na: http://www.casnik.si/index.php/2012/03/04/razmislek-o-pasteh-novega-druzinskega-zakonika/  


 

TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 

551.   Življenje krščanskega laika se na družbenem področju odvija v znamenju služenja, z izražanjem ljubezni, ki se glede na posebne vidike odraža v družinskem, kulturnem, delovnem, gospodarskem in političnem življenju: ko krščanski laiki izpolnjujejo različne zahteve svojega posebnega duhovnega poklica, izražajo resnico svoje vere in hkrati resnico družbenega nauka Cerkve, ki prihaja do polne uresničitve, ko se udejanja v dejanskem reševanju socialnih vprašanj. Ista verodostojnost socialnega nauka je namreč navzoča tudi v pričevanju del, in to prej kakor v njegovi notranji skladnosti in logiki.

Z vstopom v tretje tisočletje krščanske dobe se bodo krščanski laiki s svojim pričevanjem odprli vsem, s katerimi prevzemajo breme žgočih pozivov našega časa: »S tem, kar ta cerkveni zbor jemlje iz zakladnice cerkvenega nauka in polaga pred svet, želi pomagati vsem ljudem našega časa, pa naj verujejo v Boga ali naj ga ne priznavajo izrecno, da jasneje spoznajo vse, k čemur so poklicani, da svet bolje prilagodijo visokemu človekovemu dostojanstvu, da zahrepene po vesoljnem in globlje utemeljenem bratstvu in da se, podžgani od ljubezni, z velikodušnim in povezanim naporom odzovejo perečim zahtevam naše dobe«.
 
1. V službi človeka
552.   Zelo izpostavljeno območje družbenega prizadevanja krščanskih laikov je zlasti služenje človeku: pospeševanje dostojanstva vsakega človeka, najdragocenejše dobrine, ki jo ima človek, je »bistvena naloga, v določenem smislu osrednja in zedinjujoča naloga služenja, s katerim naj se Cerkev in krščanski laiki v njej obračajo k človeški družini«.

Prva oblika, v kateri se opravlja ta naloga, je prizadevni trud za lastno notranjo prenovo, kajti zgodovinečloveštva ne poganja neosebni determinizem, marveč vzajemna povezanost subjektov. Od njih, od njihovih svobodnih dejanj je odvisen družbeni red. Družbene ustanove same po sebi, tako rekoč nezavedno, ne zagotavljajo blaginje vsem: pred prenovo krščanskega duha mora hoditi prizadevanje za izboljšanje družbe »v duhu Cerkve, na trdni podlagi družbene pravičnosti in ljubezni«.

Iz spreobrnjenega srca vre skrb za človeka, ki ga ljubimo kakor brata.Ta skrb nam omogoča, da kot svojo dolžnost dojemamo prizadevanje za vnovično ozdravitev ustanov, struktur, življenjskih razmer, ki so v nasprotju s človeškim dostojanstvom. Krščanski laiki se morajo zato hkrati truditi za spreobrnjenje src in za izboljšanje struktur. Ko si prizadevajo za ustanove, v katerih bi bilo dostojanstvo vseh ljudi zares spoštovano in upoštevano, morajo upoštevati zgodovinske razmere in se opirati na zakonita sredstva.


 

DUHOVNI KOTIČEK
 
Ohrani svojo dobroto njim, ki te poznajo, svojo pravičnost iskrenim v srcu.
Ps 36,11

3. postna nedelja

11. marec 2012

Jn 2, 13-25

 
Bila pa je blizu judovska pasha in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V templju je našel prodajavce volov in ovac in golobov in menjavce, ki so tam sedeli. In naredil je iz vrvi nekak bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjavcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajavcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je o tem govoril, in so verovali pismu in besedi, ki jo je bil Jezus povedal. 

Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi verovali vanj, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal; a Jezus se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo o kom kaj povedal, zakaj sam je vedel, kaj je v človeku.
 

Besede vere za vsakogar

 
Usmiljenje
 
»Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.
2 Mz 34,6
 
Danes beseda usmiljenje vzbuja pomilovanje, ki ga lahko čutimo do nekoga, ki je naredil napako in ki mu odpuščamo. Svetopisemski pojem usmiljenje je veliko obsežnejši. Ta beseda, v hebrejščini, jasno označuje srce, ki drhti zaradi udarca bolečine in trpljenja. Kateri oče ali mati ni tega občutil ob svojem bolnem, izgubljenem otroku. Usmiljenje se pojavlja kot jasna navezanosti enega bitja na drugega in posebno Božje navezanosti na človeka. Bog z nami trpi, je pretresen zaradi nesreč in trpljenja, ki nas prizadevajo in našega grešnega stanja. V veliki ljubezni do nas, nam kaže svojo nežnost, nam konkretno pomaga v življenju, nam kaže svoje usmiljenje, odpušča naše pomanjkljivosti, šibkosti, nam pošlje svojega Sina. V Novi zavezi, nas Jezus vabi, naj tudi mi storimo enako svojim bratom, naj bomo usmiljeni, kot je tudi naš Oče usmiljen z nami.

V našem verskem življenju je zakrament sprave tisti, v katerem še posebno dojemamo Božje usmiljenje kot tudi v molitvi in različnih zakramentih, po katerih prejemamo Božji dar. Božje odpuščanje nas napolnjuje z veseljem in radostjo, nam vrača mir. Toda to ni vse. Bog nam svojo ljubezen, svoje usmiljenje kaže tudi preko oseb, konkretnih dogodkov, srečanj, ki jih je v življenju treba znati prepoznati.


Vabimo vas...


Kristjan, civilno delovanje in družbeni nauk Cerkve

Škofijski odbor za izobražence ljubljanske nadškofije vabi na večer z naslovom: Kristjani, civilno delovanje in družbeni nauk Cerkve.

Srečanje bo v četrtek 15. marca 2012 ob 19. uri v Ksaverjevi dvorani pri Sv. Jožefu v Ljubljani.

O izkušnjah civilnega delovanja,  stanju, kot ga kažejo raziskave, smislu in potrebnosti tovrstnega delovanja bodo uvodoma spregovorili dr. Tone Meden, Matej Cepin in dr. Igor Bahovec. Sledi odprt pogovor.



Romanja arhidiakonatov ljubljanske nadškofije ob 550. letnici njene ustanovitve

Ljubljanska (nad)škofija v letošnjem letu praznuje jubilejno leto ob 550-letnici njene ustanovitve. V tem okviru potekajo različne prireditve in dogodki. V letošnjem postnem času bodo ob sobotah potekala romanja arhidiakonatov ljubljanske nadškofije v stolno cerkev sv. Nikolaja po naslednjem razporedu:


- 3. marca 2012: I. arhidiakonat, ki vključuje naslednje dekanije: Ljubljana–Center, Ljubljana–Moste, Ljubljana–Šentvid in Ljubljana–Vič/Rakovnik;,

- 10. marca 2012: II. arhidiakonat, ki vključuje naslednje dekanije: Kranj, Radovljica, Šenčur, Škofja Loka in Tržič

- 17. marca 2012: III. arhidiakonat, ki vključuje naslednje dekanije: Domžale, Kamnik, Litija in Zagorje

- 24. marca 2012: IV. arhidiakonat, ki vključuje naslednje dekanije: Cerknica, Grosuplje, Ribnica in Vrhnika.

Dnevni red vsakega romanja bo naslednji

- ob 9.30 bo maša v stolnici, ki jo bo daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik

- ob 10.45 kava na dvorišču Teološke fakultete (Poljanska cesta 4)

- ob 11.00 predavanje in pogovor z ljubljanskim nadškofom metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom,

- ob 13.00 pogostitev na dvorišču Teološke fakultete

ob 14.00 ogled razstave ljubljanska škofija 550 let v Narodnem muzeju pod strokovnim vodstvom.Na romanja so posebej vabljeni člani župnijskih pastoralnih svetov in župnijski sodelavci (pevci, ministranti, sodelavci Karitas in drugi) z namenom, da v stolnici, ki je mati vseh cerkva v škofiji, utrdijo zavest skupnosti in povezanosti.


Vabilo na pogovor z Alexandrom Havardom,

ustanoviteljem inštituta HavardVirtuousLeadership Institute, ki ga bosta vodila dr. Žiga Andoljšek in Tone Rode (Fakulteta za poslovne vede in založba Družina).
Gostje bodo spregovorili o vodenju z vrednotami in bodo v luči klasičnih vrednot pregledali splošne predpostavke o vodenju ter posredovali nov pogled na kreposti, ki so ključ za uspešno vodenje.
Pogovor bo v ponedeljek 26.marca 2012 ob 19.00 uri v Galeriji Družina na Krekovem trg 1 v Ljubljani in bo potekal v angleškem jeziku. Za prevod bo poskrbljeno.
Vabljeni tudi na seminar »Vodenje: tehnika ali značaj?«, ki ga bo v sredo , 28. marca 2012, Alexandre Havard izvedel na Fakulteti za poslovne vede.
Za dodatne informacije in potrditev udeležbe se obrnite na sedež Fakultete za poslovne vede na Ciril-Metodovem trg 9 v Ljubljani, na tel. 01/3602 884 ali 0820/52 300 ali e-naslov info@kat-inst.si.



21. postna premišljevanja na Teološki fakulteti v Ljubljani (Vir: Katoliška Cerkev v Sloveniji)

Nadškofijski referat za versko izobraževanje odraslih tudi v letošnjem postnem času pripravlja postna predavanja, ki bodo potekala vsak četrtek v postnem času ob 19.30 v dvorani Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani. Vsebine bodo povezane s pastoralnim letom socialne pravičnosti, ki poteka pod geslom Pravičnost v ljubezni.

23. februarja 2012 bo ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik predaval o krivicah in obrazih revščine danes.
1. marca 2012 bosta Tatjana in Jože Medved spregovorila o vzgoji za pravičnost v družini.
8. marca 2012 bosta duhovni asistent Sveta katoliških laikov Slovenije dr. Robert Petkovšek in predstavnik Civilne iniciative za družino in pravice otrok Tilen Mlakar predstavila Družinski zakonik v očeh krščanske etike.
15. marca 2012 bo o pravičnosti, povzdignjeni v ljubezen v Svetem pismu predaval dr. Rudi Koncilija.
22. marca 2012 bo Justin Stanovnik spregovoril o odrešilnosti slovenskega trpljenja.
29. marca 2012 bo ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres predstavil človekove pravice kot ogrodje politične nravnosti.
Dodatne informacije dobite pri msgr. dr. Rudiju Konciliji na Poljanski cesti 2 v Ljubljani, tel. 01/431–42–78, 01/432–51–05 in GSM: 031/359–560.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/21.-postna-premisljevanja

 
Dnevi škofjeloškega pasijona

Muzejsko društvo Škofja Loka vas v sodelovanju z Občino Škofja Loka in drugimi loškimi društvi vabi na Dneve Škofjeloškega pasijona,ki bodo potekali od 9. marca do 11. aprila 2012 v Škofji Loki.

V okviru letošnjega medpasijonskega časa se bodo zvrstile naslednje prireditve:

- petek, 9. marca 2012 ob 17. uri, Sokolski dom: Srečanje slovenskih pasijonskih mest "Komu in zakaj pasijoni danes"

- petek, 9. marca 2012 ob 19.30 uri, Sokolski dom: Predstavitev Pasijonskih doneskov 2012/7 in odprtje razstave Passio amoris akademskega slikarja Mateja Metlikoviča

- ponedeljek, 26. marec 2012 ob 19. uri, Sokolski dom: Predavanje Mateja Metlikoviča ob izteku razstave

- sreda, 28. marec 2012 ob 19. uri, Sokolski dom: odprtje razstave Zakulisje Škofjeloškega pasijona, ki jo pripravlja Tomaž Paulus

- petek, 30. marec 2012 ob 19. uri, večnamesnka dvorana na Trati: Damijan Močnik: Pasijon po Janezu za soliste, zbor in orkester

- sobota, 31. marec 2012 od 9.00 do 12.00. Mestni trg: Izdelovanje butaric, prihod Pasijonske konjenice

Več o posameznih prireditvah lahko preberete v priloženi zgibanki (dostop tukaj).


Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to mojca.bertoncel@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp