E-novice ŽPS


Št. 15 (6.5.2014), leto 2014
urad.za.laike.lj@rkc.si
Homilija papeža Frančiška ob kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. (Vir: Katoliska-cerkev.si)
 
V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa.

Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer pa ni bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali, da so videli Gospoda, je odgovoril, da ne bo veroval, če ne bo videl tistih ran in se jih dotaknil. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Jezusove rane so pohujšanje za vero, so pa tudi potrdilo vere. Zato na telesu vstalega Kristusa rane ne izginejo, pač pa ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje ljubezni do nas in so nujno potrebne za vero v Boga. Ne za vero v obstoj Boga, ampak za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter navaja Izaija in piše kristjanom: »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (1 Pt 2,24; prim. Iz 53,5).

Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna paresije Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju.

Bila sta duhovnika, škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina.

V teh možeh, ki sta zrla Kristusove rane in sta pričala o njegovem usmiljenju, je prebivalo »živo upanje« skupaj z »neizrekljivim in poveličanim veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki ju vstali Kristus daje svojim učencem, ki jim ju nič in nihče ne more vzeti. Velikonočno upanje in veselje, ki sta šli skozi topilnico razgalitve, izpraznjenja, bližine grešnikov do skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta ju sveta papeža prejela v dar od vstalega Gospoda in sta ju tudi sama v obilici dajala Božjemu ljudstvu ter za to prejela večno hvaležnost.

To upanje in to veselje je bilo mogoče zaznati v prvi skupnosti verujočih v Jeruzalemu, o kateri nam govorijo Apostolska dela (prim. 2,42-47). To je skupnost, kjer živijo bistveno vsebino evangelija, to je ljubezen, usmiljenje, v preprostosti in bratstvu.

In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj. To je bilo njegovo veliko služenje Cerkvi; bil je papež učljivosti Duhu.

V tem služenju Božjemu ljudstvu je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira.

Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi.
 
Rim, Trg sv. Petra, 27.4.2014
 
Prevedel br. Miran Špelič OFM

 Več na: http://katoliska-cerkev.si/homilija-papeza-franciska-ob-kanonizaciji-janeza-xxiii-in-janeza-pavla-ii
 

Poklici, pričevanje resnice (Vir: Katoliska-cerkev.si)
 
Sporočilo papeža Frančiška za 51. Svetovni dan molitve za poklice 2014
 
Dragi bratje in sestre!

1. Evangelij nam pripoveduje, da je: “Jezus obhodil vsa mesta in vasi ... Ko pa je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: ‘Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev‘ ” (Mt 9,35–38). Te besede nas presenečajo, ker vsi vemo, da je najprej potrebno orati, sejati in obdelovati, da bi nato, ob pravem času, želi obilen pridelek. Jezus pa trdi, da je “žetev obilna”. Toda kdo je delal za takšne rezultate? Odgovor je samo eden: Bog. Očitno je polje, o katerem govori Jezus, človeštvo, smo mi sami. In učinkovita dejavnost, ki je obrodila “obilen sad”, je Božja milost ter občestvo z Njim (prim. Jn 15,15). Molitev, ki jo Jezus naroča Cerkvi, se torej nanaša na potrebo po povečanju števila tistih, ki služijo njegovemu Kraljestvu. Sveti Pavel, ki je bil eden teh “Božjih sodelavcev”, se je neutrudno posvečal stvári evangelija in Cerkve. Z zavestjo nekoga, ki je sam osebno izkusil, kako skrivnostna je Božja rešilna volja in kako je pobuda milosti v izvoru vsake poklicanosti, apostol spominja kristjane v Korintu: “Vi pa ste Božja njiva” (1 Kor 3.9). Zato se v naših srcih budi najprej čudenje obilni žetvi, ki jo more dati samo Gospod; nato hvaležnost za ljubezen, ki gre vedno pred nami; in končno, češčenje za delo, ki ga je naredil in ki zahteva našo svobodno privolitev v delovanje z Njim in zanj.

2. Mnogokrat molimo z besedami Psalmista: “On nas je naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše” (Ps 100,3); ali: “Gospod si je izbral Jakoba, Izraela za svojo posebno lastnino” (Ps 135,4). In vendar smo Božja “lastnina”, ne v smislu lastnine, ki usužnjuje, ampak v smislu močne vezi, ki nas zedinja z Bogom in med seboj, v skladu z zavezo, ki traja večno, “ker vekomaj traja njegova dobrota” (Ps 136). V poročilu preroka Jeremija o poklicanosti, na primer, nas Bog spominja, da stalno bdi nad vsakim od nas, da bi se njegova beseda v nas izpolnila. Poslužuje se podobe mandljeve veje, ki izmed vseh prva vzcveti in naznani prerojenje življenja spomladi (prim. Jer 1,11–12). Vse prihaja od Njega in je Njegov dar: svet, življenje, smrt, sedanjost, bodočnost, ampak — apostol nam zagotavlja — “Vi ste Kristusovi, Kristus pa Božji” (1 Kor 3,23). To torej razloži, da naša pripadnost Bogu pride po edinstvenem in osebnem odnosu z Jezusom, ki nam je podeljen s krstom od začetka našega prerojenja v novo življenje. Kristus nas stalno poziva s svojo besedo, naj položimo svoje zaupanje vanj in ga ljubimo “iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo” (Mr 12,33). Torej vsaka poklicanost, kljub vsej raznolikosti poti, vedno zahteva od vsakega izhod iz sebe samega, da se njegovo bivanje osredotoči na Kristusa in Njegov evangelij. Naj gre za poročeno življenje ali za oblike posvečenega življenja ali za duhovniško življenje, vsak mora preseči načine mišljenja in delovanja, ki niso v skladu z Božjo voljo. To je “izhod, ki nas vodi na pot češčenja Gospoda in služenja Njemu v naših bratih in sestrah” (nagovor Mednarodni zvezi vrhovnih predstojnikov, 8. maj 2013). Zato smo vsi poklicani k češčenju Kristusa v naših srcih (prim. 1 Pet 3,15), da se pustimo dotakniti impulzu milosti, ki je v semenu besede, ki mora rasti v nas in se spremeniti v dejavno služenje bližnjemu. Ni se nam treba bati: Bog spremlja delo svojih rok s strastjo in spretnostjo na vsaki stopnji življenja. Nikoli nas ne zapusti! Iz srca želi, da se izpolni Njegov načrt za nas, toda namerava ga doseči z našo privolitvijo in sodelovanjem.

3. Tudi danes Jezus živi in hodi v resničnosti vsakdanjega življenja, da bi se približal vsem, začenši z najmanjšimi, in da bi nas ozdravil bolezni in hib. Sedaj se obračam k tistim, ki so razpoloženi poslušati Kristusov glas, ki odmeva v Cerkvi, in razumeti, kaj je njihova lastna poklicanost. Vabim vas, da poslušate in sledite Jezusu, da se pustite notranje preoblikovati Njegovim besedam, ki so “duh in življenje” (Jn 6,63). Marija, Jezusova in naša Mati, tudi nam naroča: “Kar koli vam reče, storite” (Jn 2,5). Pomagalo vam bo, da se boste z zaupanjem udeležili potovanja občestva, ki more sprostiti najboljše energije v vas in okoli vas. Poklic je sad, ki zori na dobro obdelani njivi vzajemne ljubezni, ki postane medsebojno služenje, v kontekstu pristnega cerkvenega življenja. Noben poklic se ne rodi iz sebe in živi zase. Poklic teče iz Božjega Srca in vzklije v dobri zemlji vernega ljudstva, v izkušnji bratske ljubezni. Ali ni Jezus rekel: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj” (Jn 13,35)?

4. Dragi bratje in sestre, živeti “visoko mero navadnega krščanskega življenja” (prim. Janez Pavel II., apostolsko pismo Novo Millennio Ineunte, 31) pomeni, da včasih gremo proti toku in naletimo na ovire, zunaj in znotraj nas samih. Jezus sam nas opozarja: dobro seme Božje besede pogosto ugrabi hudič, ovirajo stiske, zadušijo posvetne skrbi in skušnjave (prim. Mt 13,19–22). Vse te težave nam morejo vzeti pogum in nas usmeriti, da pademo na navidezno bolj udobno pot. Vendar resnično veselje tistih, ki so poklicani, je v verovanju in doživljanju, da je On, Gospod, zvest, in da moremo z Njim hoditi, biti Njegovi učenci in priče Njegove ljubezni, odpreti naša srca velikim idealom in velikim stvarem. “Gospod nas kristjanov ni izbral za majhne stvari; prizadevajmo si za velika načela. Stavite svoja življenja za žlahtne cilje!” (homilija pri sveti maši in podelitvi zakramenta svete birme, 28. april 2013). Prosim vas, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, krščanska občestva in družine, da usmerite pastoralo za poklice v to smer, da spremljate mlade ljudi po poteh svetosti, ki, ker so osebne, “zahtevajo pristno ‘vzgojo v svetosti‘, ki jo je mogoče prilagoditi potrebam vsake osebe. Ta vzgoja mora povezati bogastvo tega predloga z vsemi tradicionalnimi oblikami individualne in skupinske pomoči, kot tudi z novejšimi oblikami podpore, ki jih ponujajo združbe in gibanja, ki jih priznava Cerkev” (Novo Millennio Ineunte, 31). Pripravimo torej naša srca, da bodo “dobra zemlja“, da bodo poslušala, sprejemala in živela besedo in tako obrodila sadove. Bolj ko se zedinimo z Jezusom v molitvi, v Božji besedi, v evharistiji, v zakramentih, ki jih obhajamo in živimo v Cerkvi in v živem bratstvu, bolj bo v nas raslo veselje v sodelovanju z Bogom v službi Kraljestva usmiljenja in resnice, pravičnosti in miru. In žetev bo obilna, v sorazmerju z milostjo, ki jo krotko sprejemamo v naša življenja. S to željo in s prošnjo, da mólite zame, vam iz srca podeljujem Apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 15. januarja 2014
 
Frančišek
 
Več na: http://katoliska-cerkev.si/poklici-pricevanje-resnice
 

Teden molitve za duhovne poklice 2014 (Vir: Katoliska-cerkev.si)

Od nedelje, 4. do nedelje, 11. maja 2014, bo v Cerkvi na Slovenskem potekal Teden molitve za duhovne poklice pod geslom Živa občestva – pot duhovnih poklicev. Za to priložnost je Komisija za duhovne poklice Škofije Koper pripravila knjižico z molitveno ponudbo, temo tedna pa je predlagal papež Frančišek v posebni poslanici. Nameni tedna molitve za duhovne poklice so ozavestiti pomen molitve med verniki, spodbuditi poklicane k dejavnemu prepoznavanju duhovnega poklica ter jim pomagati, da bi velikodušno odgovorili na ta klic.

Vrhunec in obenem tudi sklep tedna bo nedelja, 11. maj 2014, ko bomo praznovali 51. svetovni dan molitve za duhovne poklice.

V molitvenem tednu bomo osrednjo pozornost namenili živim (župnijskim) občestvom. Župnija je glede na svoje poslanstvo najodličnejši kraj, kjer se oznanja evangelij krščanske poklicanosti in še posebej, kjer je navzoč ideal službenega duhovništva. Je tudi rodoviten kraj, kjer se poklici razvijajo, rastejo in »zbirajo božjo družino kot enodušno bratsko skupnost in jo po Kristusu v Svetem Duhu vodijo« ter živijo življenje, ki so ga živeli prvi kristjani (prim. Apd 2, 42; 4, 32).
V župniji je vidna raznolikost duhovnih poklicev, v njej se zelo jasno pokaže potreba po duhovnikih. Župnijsko občestvo je nenadomestljiv prostor človeškega in duhovnega oblikovanja poklicanih. Obenem je to prostor, kjer se mladi srečujejo s konkretnimi pričevalci - mlade najbolj prepričajo srečni duhovniki, redovniki in redovnice, srečni kateheti in starši, ki svojo poklicanost radostno in polno živijo.

Več o duhovnih poklicih najdete v knjižicah, ki jih je izdala Slovenska škofovska konferenca na podstrani Dokumenti in publikacije ter na spletni strani CDP.
 
Več na: http://katoliska-cerkev.si/teden-molitve-za-duhovne-poklice-2014
 

Šmarnice 2014 (Vir: Katoliska-cerkev.si)

Slovenski katehetski urad po pooblastilu Slovenske škofovske konference za leto 2014 skupaj s Celjsko Mohorjevo družbo pripravlja:

– šmarnice za otroke z naslovom Pomembne reči avtorice Darje Kastelic,

– šmarnice za odrasle z naslovom Marija, žena za naš čas avtorja Petra Žaklja.

Šmarnično branje Pomembne reči nam v živahnem in otrokom razumljivem jeziku približa dečka Blaža in njegovo družino – mamo, očeta in »dve sestri, ki sta skoraj vedno nemogoči« ter »dva brata, ki sta oba mlajša od njega«. Dolgčas jim vsekakor ni. Vsakdanje pripetljaje in družinske dogodivščine v pogovoru s starši povsem nevsiljivo prepletajo z modrostjo in nauki bl. Antona Martina Slomška. Zgodbe nam pomagajo, da bi »z radostjo pili življenje in ne dovolili, da nam spolzi skozi prste«, kot pravi avtorica. »Kdo bo pričeval o Njem, če ne mi, ki smo o Njem slišali, ga začutili in vemo, da živi?«
Šmarnično branje Marija, žena za naš čas prinaša razmišljanja ob vzklikih Lavretanskih litanij in nam želi približati Marijin lik ter zbuditi novo navdušenje nad pobožnostjo, ki je bila v slovenskem narodu skozi stoletja tako priljubljena. Šmarnice želijo odstreti tančico slabo poznanega jezika in pozabljene tradicije, ki zastira čudoviti lik Marije, uresničene ženske, žene in matere. Razlage so zveste Svetemu pismu in tradiciji. Avtor spodbuja, naj »bodo šmarnice resnično v čast Mariji, nam vsem pa v spodbudo, da jo v njeni čudoviti lepoti posnemamo«.

Besedilo so pripravili v Slovenskem katehetskem uradu.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/smarnice-2014
 

Mojca M. Štefanič, »Človeški obraz« svetnikov (Vir: druzina.si)

Poljska umetnica Anna Gulak je povsem očarala romarje v italijanski prestolnici s svojo serijo risanih portretov nedavno kanoniziranih papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., saj je v svojih risbah uspela ovekovečiti tako svetost kot ponižnost obeh svetnikov. »Sporočilo, ki ga s to razstavo želim prenesti ljudem, je pokazati človeška, vsakdanja obraza teh dveh velikih svetniških osebnosti«, je v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA povedala poljska umetnica. »Nista bila zgolj papeža, pač pa sta poosebljala Božjo ljubezen in dobroto.«

Dvajset portretov Janeza Pavla II. in Janeza XXIII. je bilo razstavljenih po vsem Rimu – tako v glavnih cerkvah, denimo v baziliki sv. Janeza v Lateranu, Marije Snežne in sv. Pavla zunaj obzidja, kot tudi v bolj oddaljenih župnijah. Zbirka je bila na ogled v počastitev kanonizaciji obeh nekdanjih papežev, ki je v Vatikan pritegnila nepregledne množice romarjev z vsega sveta. Tridesetletna Gulakova, ki riše, kipari in slika, je v pogovoru pojasnila, da je številne upodobitve Janeza Pavla II. ustvarila že pred leti. Ko so jo v Vatikanu prosili, naj izdela kovinski kip Janeza Pavla II., »sem preučila veliko fotografij njegovega obraza«, se spominja.

»Njegov obraz me je navdihnil, saj Janez Pavel II. zame ni bil zgolj verski voditelj, velik svetnik in velik papež«, je dodala. »Bil je tudi sodoben človek z veliko karizmo. Bil je Peter našega časa, velik voditelj, filozof, pa tudi sočuten in preprost človek.«

Gulakova je pričela in zaključila s portretiranjem Janeza XXIII. z neverjetno natančnostjo in hitrostjo, saj je bila napoved njegove kanonizacije oznanjena šele lansko poletje. Spominja se, kako se je ob vesti, da bosta za svetnika razglašena skupaj, odločila za izdelavo cikla obraznih portretov Janeza XXIII., ker sta imela z Janezom Pavlom II. veliko skupnih lastnosti: prijaznost, dobroto … veliko sta govorila o miru.

Med preučevanjem življenj in dela obeh papežev v času njunih pontifikatov je Gulakovo najbolj presunilo dejstvo, kako so njune besede izjemno primerne tudi za današnji svet. »Radost, usmiljenje in njuni čudoviti navedki imajo še vedno visoko veljavo v sodobni družbi«, je prepričana poljska umetnica. »Pa ne le za kristjane, sveta papeža pošiljata sporočilo upanja, miru ter potrebe po odpuščanju in dialogu med različnimi kulturami, različnimi veroizpovedmi.«

Umetnica tudi ugotavlja, kako sta oba papeža vse svoje življenje izkazovala odrešujočo moč trpljenja. »Tudi mi lahko črpamo veliko moč iz trpljenja«, je prepričana Gulakova. »Nova svetnika sta bila resnična zgleda, kar lahko vidimo ob smrti Janeza XXIII., pa tudi ob svetosti Janeza Pavla II. Večina njegovega pontifikata je bila zgled za to, da ima trpljenje svoj pomen in to je tudi sporočilo, ki ga želim prenesti vsem ljudem.«

Gulakova se je udeležila tudi nedeljske slovesnosti ob kanonizaciji obeh papežev. »Kot vernica sem to občutila kot resnični blagoslov, da sem bila tu, v Rimu. Lahko sem občutila veličino trenutka. To je bil resnično čudovit in veličasten dan.«

Vir: CNA

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBcloveski-obraz%C2%AB-svetnikov


Mojca M. Štefanič, Katoliška kampanja za družini prijaznejšo Evropsko zvezo (Vir: Druzina.si)

Organizacija katoliških družinskih združenj Evrope (FAFCE) pred volitvami v evropski parlament v letošnjem maju prvikrat pripravlja vseevropsko kampanjo za večjo naklonjenost družini v državah Evropske zveze. Kampanja »Glasuj za družino« (Vote for Family) je usmerjena v evropske družine, pa tudi v prihodnje evropske parlamentarce. Jedro kampanje predstavlja manifest v dvanajstih točkah o družinskih vprašanjih, ki naj bi podpisali posamezni kandidati.

»Številne odločitve, ki jih sprejemajo v Evropski zvezi, se neposredno tičejo družine. Zato je pomembno, da pri odločitvi za posameznega kandidata upoštevamo tudi njegovo stališče do vprašanj, povezanih z družino«, je ob koncu tedna poudaril avstrijski predstavnik katoliških družinskih združenj.

Manifest konkretno obravnava teme, kot so naklonjenost družini v vsakdanjem življenju, vrednost neformalnega dela, boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja in zaščita življenja. Družine lahko pri tem same sodelujejo in manifest ponudijo v podpis svojemu kandidatu. 15. maja, na mednarodni dan družin, bodo objavljena imena kandidatov, ki so manifest podpisali. V kratkem filmu bo predstavljena omenjena kampanja in bližajoče se evropske volitve.
Evropska zveza ima ob tem posebno odgovornost do beguncev, saj zaščito in naklonjenost nujno potrebujejo tudi begunske družine.

Podrobnejše informacije so na voljo na spletni strani: www.voteforfamily2014.eu

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/katoliska-kampanja-za-druzini-prijaznejso-evropsko-zvezo
 

Marta Jerebič, Prizivni proces za Asio Bibi znova 27. maja (Radio Ognjišče)

Prizivni proces za pakistansko kristjanko Asio Bibi, ki je zaradi bogokletja obsojena na smrt, bo znova 27. maja. Sodišče v Lahoreju je doslej zaradi pritiskov islamskih radikalnih skupin proces že štirikrat preložilo.

Medtem ko Asii Bibi pešajo moči v ženskem zaporu v Multanu, kjer je že več kot štiri leta in pol, je sodišče v Lahoreju že štirikrat preložilo prizivni proces. Sodniki, ki se bojijo povračilnih ukrepov, se namreč poskušajo izogibati odgovornosti odločanja v tako kočljivem primeru, ki je postal že simbol.

V primeru Asie Bibi vsaka zamuda ali prestavitev sodnega postopka pomeni zanikanje pravice, je v sporočilu poslanem agenciji Fides zapisal odvetnik Mushtaq Gill, vodja nevladne organizacije Lead, ki se ukvarja z obrambo pakistanskih kristjanov. Vse prepogosto je kristjanom, ki so obravnavani kot drugorazredni državljani, zanikana pravica, zlasti ko so žrtve obtožb bogokletja. Kristjani, ožigosani kot bogokletniki, čeprav večkrat na podlagi lažnih obtožb, tvegajo življenje in z njimi ga tvegajo tudi tisti, ki si jih drznejo braniti.

Obstajajo primeri, ko so islamski voditelji izrekli fatvo in javno pozvali vernike k uboju domnevnega bogokletnika. Na primer: Človek, ki je leta 2011 ustrelil in ubil guvernerja Punjaba, ker je ta branil Asio Bibi, je danes označen za junaka, po njem pa so poimenovali tudi neko mošejo v predmestju Islamabada.

Obtoženi kristjani, ki so pozneje izpuščeni, so zato prisiljeni zapustiti državo, če si želijo rešiti življenje. Tudi njihovi odvetniki so žrtve ustrahovanj in groženj. Odvetnik Gill je v pismu agenciji Fides še zapisal, da boj proti skrajnežem v Pakistanu ne bo končan, dokler vlada ne bo sprejela potrebnih zakonodajnih reform: korenino problema najprej predstavlja sporni zakon o bogokletju.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/153/svet/13705/ 

 
MOLITEV

Čuj Marija, klic srca,
saj si vsa usmiljena,
ti mogočna, sveta mati,
moraš vedno pomagati.
Ko nikjer ni več pomóči,
si nam zvezda v temni noči,
ne presliši prošnje glas,
ljuba mati, reši nas.
Glej, otroci tvoji smo,
tebi vse zaupamo,
saj nam moreš pomagati,
o, pokaži, da si mati!
Ko nikjer pomóči ni,
naše upanje si ti,
čuj Marija, klic srca,
bodi nam usmiljena.


iz molitvene revije Magnifikat

 

4. velikonočna nedelja, nedelja Dobrega pastirja


11. maj 2014
Jn 10,1-10

Dobri pastir

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdo pa pride skozi vrata, je pastir ovác. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on svoje pokliče po imenu in jih vodi ven. Kadar svoje ovce izpusti, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.« To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj je pomenilo, kar jim je govoril. Jezus jim je torej zopet spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil ven in bo našel pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.

 

Besede vere za vsakogar


Mojca Bertoncel, Veselje evangelija v soočenju z izzivi PiP-a

Papež tudi poudarja, da živa in učinkovita, oznanjena beseda pripravlja na prejem zakramenta. "Sprejeta in – predvsem v evharistiji – češčena Božja Beseda notranje hrani in krepi kristjane ter jih usposablja za pristne pričevalce evangelija v vsakdanjem življenju" (EG 174).

Svojo največjo učinkovitost pa beseda doseže v zakramentu. "Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja, zato tudi vrata zakramentov ne smejo biti zaprta iz katerega koli razloga" (EG 47), pravi papež in nadaljuje, da zakrament ni "plačilo za popolne, ampak velikodušno zdravilo in hrana za slabotne" (EG 47). Pri tem opozarja, da imajo ta prepričanja tudi pastoralne posledice, ki jih moramo upoštevati s preudarnostjo in smelostjo.

Logiko kontemplacije v akciji papež povezuje z načelom svetega Benedikta "Moli in delaj". "Z vidika evangelizacije ne koristijo niti mistične pobude brez močne družbene in misijonarske zavzetosti, niti družbeno in pastoralno govorjenje in delovanje brez duhovnosti, ki spremeni srce. Vedno je potrebno negovati notranji prostor, ki daje krščanski smisel zavzetosti in dejavnosti" (EG 262).
Gradiva
 

Gradiva z izobraževanja za pastoralno načrtovanje, marec 2014


Na poti k izviru: PowerPoint diaprojekcije in druga gradiva za seje ŽPS v pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015
 

9. poglavje: Obhajanje bogoslužja oz. evharistije v naši župniji


Duhovnost Druga gradiva Škofijskega urada za laike

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas, da ... z nami podelite svoje vtise ob pastoralnem načrtovanju v župniji ali nam pošljete svoja vprašanja glede slednjega...

Svojo elektronsko pošto pošljite na: urad.za.laike.lj@rkc.si. V primeru prejetih vprašanj ali morebitnih zadreg, vam bomo z veseljem pomagali.

Slomškovo bralno priznanje (Vir: Katoliska-cerkev.si)

Slomškovo bralno priznanje (SBP) želi tako otroke kot odrasle spodbujati k branju literarno kakovostnih knjig z duhovno (versko oziroma krščansko ali splošno etično) tematiko. Letos je vanj vključenih več kot 100 župnij oziroma okrog 3200 bralcev (večinoma osnovnošolcev, pa tudi nekaj odraslih skupin).

Bralno leto bomo sklenili v soboto,10. maja, s skupnim srečanjem na Ponikvi, kjer bomo preživeli razgibano in sproščeno dopoldne ob knjigah iz Slomškovega bralnega koša. Najprej bomo sodelujočim, še posebej najbolj zvestim bralcem, podelili priznanja in si ogledali predstavo, ki jo pripravljajo otroci iz župnije Ljutomer. Nato se bomo podali na iskanje Slomškovega zaklada ter se preizkusili v številnih knjižnih zankah in ugankah. Druženje bomo zaključili s sveto mašo, kjer se bomo zahvalili za vse prejeto in prosili, da bi tudi s pomočjo knjig vedno znova znali zbirati zaklade za nebesa.

Več informacij in prijavnico najdete na spletni strani SKU.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/slomskovo-bralno-priznanje-2014


 
Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/









Email Marketing Powered by MailChimp