E-novice ŽPS


Št. 15 (18.12.2012), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

Nadškof Stres praznoval 70. rojstni dan (Vir: radio-ognjisce.si)

Ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres, ki je tudi predsednik Slovenske škofovske konference, je v soboto 15.12. obhajal 70. rojstni dan. Mariborski nadškof Marjan Turnšek se je v čestitki Bogu zahvalil za njegovo življenje, njemu pa, da ga je dal nam vsem na voljo v služenju Cerkvi. Zato mu je v imenu vseh ostalih škofov, duhovnikov in laikov voščil z besedami: „Dragi brat v Gospodu, naj se v tvoje srce za trajno naseli veselje v Svetem Duhu!“.

Nadškof Turnšek se je navezal na število sedem, ki pomeni polnost in nadaljeval takole: „Iz osebnega odnosa z g. nadškofom Antonom Stresom čutim, da je, ne zaradi let, ampak zaradi odprtosti Svetemu Duhu, že doslej v mnogih stvareh dosegel polnost v služenju.“ Pri tem je omenil njegov timski duh, sposobnost jasnih uvidov in hitrih ter preciznih sklepov. „Tudi njegov človeški in bratski pristop, ki ni obremenjen s kakšno površinsko in odtujevalno protokolarnostjo, nam olajša odnose in skupno delo“, je zapisal nadškof Turnšek in nadaljeval: „Že kot študenta prvega letnika teologije, ko sem se pod njegovim vodstvom prebijal skozi prve filozofske misli in sisteme, me je prevzel njegov smisel za globino človekovega bivanja, saj so njegova predavanja filozofije nemalokrat prešla v pravo duhovno premišljevanje.“

Sposobnost širiti obzorja sogovornikom pa je nadškof Stres po besedah nadškofa Turnška ohranil tudi kot škof. „Kot pomožni škof v Mariboru in škof v Celju je svojo pronicljivo misel še bolj kot prej razvijal v pastoralni smeri in kot družbeno čuteč škof jasno razbiral dogajanje v slovenski družbi, še bolj duhovno razbiral njene rane in razbolelosti, ter pomagal v pastoralnih dejavnostih iskati novih navdihov in moči za zdravilne odgovore nanje.“ Za nadaljnja leta mu je nadškof Turnšek zaželel zdravja ter jasnega duhovnega razločevanja naše svetne in cerkvene realnosti. Zaželel mu je tudi poguma in pastoralne gorečnosti, s katerima bo mogel pomagati Cerkvi na Slovenskem postajati vedno bolj živo občestvo manjših živih občestev, katerih člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre na poti poglabljanja vere in k osebnemu srečanju s Kristusom.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/137/slovenija/9488/ 
 


MD, Objavljena papeževa poslanica za svetovni dan miru (Vir: radio-ognjisce.si)
 
V Vatikanu so danes objavili papeževo sporočilo za 1. januar, svetovni dan miru. Po njegovih besedah mir niso sanje, ni utopija, ampak je mogoč. Človek je namreč ustvarjen za mir, ki je Božji dar, je zapisal sveti oče.
Da bi postali pristni delavci za mir, pa je pomembna naša pozornost do presežne razsežnosti in neprestan pogovor z Bogom. Tako lahko človek premaga tisto kal téme in zanikanja miru, ki je greh v vseh svojih oblikah: sebičnost in nasilje, pohlep in želja po moči in oblasti, nestrpnost, sovraštvo in nepravične strukture. Naslov papeževega sporočila je: Blagor tistim, ki delajo za mir.

V poslanici sveti oče oriše podobo tistega, ki dela za mir. Opiše ga kot človeka, ki išče dobro drugega, celostno dobro za dušo in telo, za danes in za jutri. Zato je pot do skupnega dobrega pravzaprav pot izgradnje miru. Med njimi je tudi varovanje življenja. Delavci za mir so tisti, piše sveti oče, ki ljubijo varujejo in spodbujajo življenje, vse od spočetja pa do naravne smrti, v vsej celovitosti in v vseh njegovih razsežnostih: osebni, skupnostni in presežni. Zato obsodi splav in evtanazijo. „Kdor želi mir, ne more trpeti napada na življenje“, je zapisal. Ob tem se je zavzel za varovanje družine, kjer se rodijo in rastejo delavci za mir. V poslanici sveti oče tudi nasprotuje poskusom, da bi družino izenačili z drugimi oblikami sobivanja, ki se od nje v svojem bistvu razlikujejo.

Zatem se je sveti oče zavzel tudi za pravico do dela, ki je danes pogosto kršena. Zato se je zavzel za novo obliko razvoja, ki bo za temelj imel Boga. Iz njegova sporočila veje prava pedagogika miru. Ljudi namreč uči, kako naj se ljubijo med seboj in se vzgajajo za mir. Živeli naj bi ne le v strpnosti med seboj, ampak v dobrohotnosti drug do drugega. To pa zahteva širjenje pedagogike odpuščanja. Gre za počasno delo, ker zahteva duhovni razvoj, vzgojo za najvišje vrednote. Treba se je odreči lažnemu miru, ki ga obljubljajo idoli tega sveta in nevarnostim, ki jih vsebujejo. Pedagogika miru pa po drugi strani zaobjema delovanje, sočutje, solidarnost, pogum in vztrajnost. Vse to pa v sebi uteleša Jezus, je še zapisal papež.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/137/aktualno/9480/ 
 


P. Lombardi svari pred površnim branjem papeževe poslanice za mir (Vir: radio-ognjisce.si)

Mediji po vsem svetu so se odzvali na besedilo letošnje papeževe poslanice za mir. Mnogi, tudi Slovenska tiskovna agencija, so izpostavljali samo dejstvo, da papež brani tradicionalne vrednote Katoliške cerkve, kot so zakonska zveza kot skupnost moškega in ženske ter nasprotovanje splavu in evtanaziji. Nekateri pa so omenili tudi papežev predlog o spremembi ekonomskega modela, saj sedanji prevladujoč kapitalistični sistem ruši socialne pravice in povečuje razlike med bogatimi in revnimi. O tem je v zadnji izjavi za javnost spregovoril tudi direktor Radia Vatikan p. Federico Lombardi.

Tudi tokrat se je, po besedah p. Federica Lombardija zgodilo, da so nek zelo pomemben in vsebinsko bogat dokument mediji predstavili zelo okrnjeno in popačeno. Ko namreč na hitro preletimo papeževo poslanico za mir, v njej opazimo papežev pogled na zakon med enim moškim in eno žensko, kot na povsem drugačnega od drugih skupnosti. Pri tem papež zatrdi, da takšen pogled izhaja iz človeškega razuma in skupaj z drugimi temeljnimi načeli iz pravilnega pogleda na človeka in družbo. »Med temi načeli je temeljnega pomena varovanje življenja, če hočemo namreč graditi mir na trdnih temeljih in dolgoročno iskati dobro človeške družbe«, je poudaril p. Lombardi. Vendar Cerkev neutrudno vedno znova ponavlja to svoje stališče, kljub temu, da jo zato v mnogih deželah napadajo, je dejal p.Lombardi. »Ne moremo biti začudeni nad tem. Odziv na njena načela bolj sestavljajo kriki, kot pa razumni pogovori, z namenom, da bi zastrašili tiste, ki bi si njen pogled upali javno zagovarjati.«

Takšen odziv pa zamegli druge vidike izjemno aktualne in močne papeževe poslanice. Prav te bi morali po besedah p. Lombardija premišljevati z veliko pozornostjo. »V času, ko se veča brezposelnost, zveni papeževa odločna trditev, da je pravica do dela temeljna za človekovo dostojanstvo, kot alarm. Zahteva namreč mnogo globlji in odločen premislek o spremembi »modelov razvoja«, ki so nas pripeljali do te točke, v kateri smo danes.« Tem modelom razvoja po Lombardijevih besedah manjkajo načela bratstva, solidarnosti, zastonjskosti, ki naj bi zagotovila resnično človeško razsežnost ekonomskega, družbenega in političnega sistema. Papež tudi odločno spomni, da je problem prehrambene krize še hujši kot finančna kriza: lakota se namreč širi po svetu, kar zelo radi pozabljamo. »Preveč ljudi umira od lakote«, je zatrdil p. Lombardi.

Papeževo sporočilo za svetovni dan miru torej po njegovih besedah prikaže temeljne in nujne stvari za današnje človeštvo, ki jih ne smemo pozabiti samo zato, ker v njej vabi tudi, da se upremo pravnemu izenačenju zakona med enim moškim in eno žensko z drugimi povsem drugačnimi oblikami sobivanja. Zato vse ljudi p. Federico Lombardi vabi, da si natančno preberejo papeževo poslanico.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/137/aktualno/9499/
 
 

AS, P. Cantalamessa: Drugi vatikanski koncil brati v luči Svetega Duha (Vir: radio-ognjisce.si)

Pridigar papeške hiše p. Raniero Cantalamessa je imel v petek drugo adventno pridigo za papeža in ostale člane Rimske kurije. Spregovoril je o 50. obletnici drugega vatikanskega koncila, ki je eden od razlogov za razglasitev leta vere. Temu je p. Cantalamessa posvetil tudi prvo adventno pridigo pred enim tednom, medtem ko bo prihodnji petek govoril o novi evangelizaciji in posredovanju vere.

Papeški pridigar je izpostavil, da je pravi ključ za branje drugega vatikanskega koncila vloga Svetega Duha v realizaciji koncila. Nova postava je predvsem milost Svetega Duha, ki je dana vernikom, kot je zapisal sv. Avguštin. Zapovedi evangelija so nova postava v materialnem smislu. Milost Svetega Duha pa je nova postava v formalnem smislu, v kolikor daje moč, da uresničujemo evangeljske zapovedi. To je postava Duha, ki daje življenje v Jezusu Kristusu. Po Cantalamessovih besedah je to univerzalno načelo, ki se uporablja pri vsaki postavi. Brez milosti Svetega Duha bi torej evangeljske zapovedi bile ''beseda, ki ubija''; in kaj torej reči za zapovedi Cerkve, za dekrete drugega vatikanskega koncila, je zastavil vprašanje Cantalamessa. Kot je zatrdil, implementacijo, uresničevanje koncila ni treba iskati v besednem in mehaničnem izvajanju, ampak v Duhu. Prenovitveno delo Cerkve, ki ga je predlagal in začel drugi vatikanski koncil, se ne more uresničiti brez Svetega Duha, njegove luči in moči, kot je to trdil Janez Pavel II.

P. Cantalamessa je izpostavil tudi sklep kardinala Newmana, da namreč koncili, v trenutku svojega poteka, pogosto nimajo neposrednih učinkov. Neka dogma tako kot vsaka velika ideja se popolnoma razume šele takrat, ko so vidne posledice in zgodovinski razvoj. Da bi razumeli neko besedilo, je treba upoštevati njegove posledice, ki jih pusti v zgodovini, da se umesti v to zgodovino in z njo vzpostavi dialog. To se dogaja tudi pri duhovnem branju Svetega pisma, ki besedila ne razloži le v luči tega, kar se je zgodilo, kot to stori zgodovinsko-filološki pristop z raziskovanjem virov, ampak ga bere tudi v luči tistega, kar je sledilo, prerokbe pojasni v luči njihove uresničitve v Kristusu, Staro zavezo v luči Nove zaveze, je dejal Cantalamessa.

Nadaljeval je, da je v obdobju po koncilu do pravih sprememb prišlo drugje kot se je pričakovalo. Pričakovalo se je strukturne in institucionalne spremembe, drugačno porazdelitev moči, uporabo jezika pri liturgiji, ne da bi se zavedali, da so te spremembe bile majhne v primerjavi s tistimi, ki jih je delal Sveti Duh. Do novih binkošti je po Cantalamessovih besedah prišlo. Znamenje tega je prenova kalitete krščanskega življenja tam, kjer so binkošti bile sprejete. Koncil Cerkev definira kot zakrament in kot Božje ljudstvo, ki je na poti pod vodstvom Svetega Duha in pod vodstvom hierarhije. Cerkev je torej definirana kot skrivnost in kot ustanova. Zastavljajo se vprašanja: Ali je ta podoba Cerkve prešla iz dokumentov v življenje? Kje je krščansko življenje živeto po ''postavi Duha'', z veseljem in prepričljivostjo? Kje je Božja beseda sprejeta z največjo častjo, kje se kažejo karizme, kje se najbolj čuti skrb za novo evangelizacijo in edinost med kristjani? Dokončni odgovor na to pozna le Bog, je dejal papeški pridigar in dodal, da pa kljub vsemu lahko vidimo znamenja in sicer predvsem v cerkvenih gibanjih.

Vir: http://radio.ognjisce.si/sl/137/aktualno/9484/
 


Evropsko novoletno srečanje mladih letos v Rimu (Vir: druzina.si)

Društvo SKAM tudi letos v Sloveniji prevzema organizacijo evropskega srečanja mladih, ki bo letos od 28. decembra do 2. januarja 2013 v Rimu. Srečanje sicer že vrsto let pripravlja redovna skupnost bratov iz Taizéja.

Letošnje srečanje, ki je že 35. po vrsti, nosi naslov Romanje zaupanja na zemlji, organizatorji pa mlade med 16. in 35. letom vabijo k molitvi v pesmi in tišini v velikih bazilikah mesta sedmih gričev in se tako pridružijo več deset tisoč mladim iz Evrope in drugod v iskanju globljega razumevanja ljubezni in vere. »Evropska srečanja so priložnost, da mladi teden dni preživijo v skupnosti kristjanov iz vse Evrope in spoznajo življenje krajevnih Cerkva. Tovrstna srečanja so najbolj znana po skupnih molitvah, ki mladega človeka na preprost in privlačen način pritegnejo v skrivnost občestvenega življenja z Bogom,« so zapisali organizatorji.

K novi solidarnosti
Novoletno srečanje letos poteka pod geslom Odkrivanje izvirov zaupanja v Boga. Mladi bodo na srečanju premišljevali ob pismu priorja skupnosti brata Aloisa pod naslovom K novi solidarnosti. V okviru Romanja zaupanja na zemlji, ki sta ga začela brat Roger in Taizéjska skupnost, je konec lanskega leta namreč brat Alois odprl novo etapo romanja, v kateri je povabil k razmisleku o novi solidarnosti, ki je priprava na srečanje leta 2015 v Taizéju.

Pismo 2012–2015: K novi solidarnosti bo mlade naslednja tri leta podpiralo v iskanju – v njem so namreč že začrtani koraki za pripravo Shoda za novo solidarnost, ki bo ob 75. obletnici taizéjske skupnosti in 100. obletnici rojstva brata Rogerja avgusta 2015 potekal v Taizéju.

Mladim se bo pridružil tudi papež
Letošnje srečanje ima dve posebnosti: prva so večernice v baziliki sv. Petra, ki bodo v soboto, 29. decembra 2012, ob 18. uri, kjer se bo več deset tisoč mladim pridružil tudi papež Benedikt XVI. in jih nagovoril. Druga pa, da bodo opoldanske in večerne molitve potekale hkrati v sedmih papeških bazilikah, mladi pa bodo za vsako molitev romali v drugo baziliko.

Mlade bodo v Rimu sprejele družine, redovne skupnosti in župnije v Rimu in okolici, nekateri bodo nastanjeni tudi v šolah in cerkvenih dvoranah. Program srečanja v Rimu bo osredotočen na tri molitve dnevno: zjutraj v eni od rimskih župnij, ki sodelujejo pri srečanju, opoldne in zvečer pa v eni od sedmih papeških bazilik. Med večernimi molitvami bo brat Alois nagovoril udeležence. Mladi, ki jih bodo gostile družine in skupnosti v Rimu z okolico, se bodo zjutraj srečevali s kristjani v krajevnih občestvih in odkrivali znamenja upanja v njihovih soseščinah.

Prehod v novo leto z molitvijo za mir
30. in 31. decembra popoldne program srečanja ponuja na izbiro delavnice z 20 različnimi temami. Med drugim bodo mladi lahko obiskali Vatikanske muzeje in Sikstinsko kapelo, katakombe, se srečali z astronomom iz Vatikanskega observatorija, na nekaterih delavnicah pa bodo s člani različnih skupin premišljevali o aktualnih temah: revščini, mednarodnem miru, ekonomiji in novi solidarnosti. Koledarsko leto bodo mladi sklenili z molitvijo za mir (31. decembra 2012 od 23. do 24. ure), sledilo pa bo srečanje Festival narodov, ki ga mladi iz različnih držav oblikujejo sami. 1. januarja 2013 bodo mlade na kosilu gostile družine, popoldne pa bodo na vrsti narodna srečanja.


Video predstavitev romanja:
Prvi del: http://vimeo.com/48189191
Drugi del: http://vimeo.com/48189190
 
Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/4CDC01D9F54D1465C1257AD700415666?OpenDocument



 

TEOLOŠKI KOTIČEK


PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument


Četrti izziv: Sočutje in pravičnost

»Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« (Mt 14,14)

Namesto zaprtosti vase in prelaganja solidarnosti na institucije bomo krepili duha služenja in sočutja ter med ljudmi poživili delitev dobrin, tako materialnih kot družbenih in duhovnih.


86.      Graditi želimo Cerkev, ki brate in sestre ter ljudi odprtega srca vzgaja za vsakdanje sočutje in solidarnost. Z vzgojenim in izraženim sočutjem bo Cerkev ustvarjala prostore upanja in veselja za ljudi, ki so odrinjeni na rob. Kristusovo obličje bo skozi dobrodelnost kristjanov zasijalo na marsikakšnem področju naše družbe.
87.      Solidarnost naj postane oblika spreobrnjenja srca in način vsakdanjega življenja. Bolj kot doslej naj preko solidarnosti zaživi tudi načelo subsidiarnosti, ki spodbuja k sprejemanju odgovornosti za skupno dobro najprej v svojem okolju, društvu, na ulici, v delavnici ali pisarni. Naša pomoč bližnjemu se začenja tam, kjer živimo in delamo.
88.      Krščanski pogled na vzpostavitev solidarne družbe je nenadomestljiv, saj je njegova prednost v tem, da na človeka gleda celostno. Ta pogled na človeka in družbo imenujemo tudi družbeni nauk Cerkve. Slednjega moramo v prihodnje bolje spoznati in povezovati s prakso dobrodelnosti. Krščanska dobrodelnost ima prednost in privilegij molitvene podpore. Molimo tako za tiste, ki jim pomagamo, kot za tiste, ki se trudijo za druge.
89.      Živo občestvo prepoznamo med drugim tudi po tem, kako organizira in usklajuje dobrodelnost (prim. PZ 283–285). V ta namen je potrebna institucionalna oblika solidarnosti. Na tem področju smo veliko dosegli, zato zdaj storimo korak v smeri srca. Slednje naj se ne vidi samo v večji delitvi materialnih dobrin, temveč tudi v novih oblikah solidarnosti na ravni medčloveških odnosov, premagovanja osamljenosti ter pomoči pri duševni in duhovni ranjenosti. Izziv postajata vzgoja in izobraževanje, s katerima osebe ali skupnosti, potrebne posebne pomoči, usposabljamo, da si bodo zmogli in znali pomagati sami. Pri tem bomo pozorni na to, da prostovoljno delo ne bo posegalo na področje strokovnih in terapevtskih pristopov.
90.      Ko govorimo o solidarnosti in pravični delitvi materialnih dobrin, je pomembno, kako se na območju medžupnijske in na področju medduhovniške solidarnosti vedejo cerkvena občestva in njihovi voditelji. Zavedamo se različnih pogojev in danosti med župnijami, pa tudi dejstva, da je duhovniška stiska pogosto skrita. Duhovniki nam niso vzor le takrat, ko pomagajo drugim, temveč tudi tedaj, ko si pustijo pomagati. Verniki bodo solidarnost pokazali tako, da bodo znali poskrbeti za duhovnike, ki so za rast njihove vere podarili svoje življenjske moči.
91.      Solidarnost in pravičnost se kažeta tudi v odnosu do cerkvenega premoženja. Zdravo gospodarjenje z materialnimi dobrinami je del zdravega občestvenega in pastoralnega življenja. Večina župnij s premoženjem preudarno upravlja ter s skromnimi sredstvi in prostovoljnim delom dosega uspehe. Težnja Cerkve na Slovenskem po gospodarski samostojnosti je dolžnost in odraz potreb. Slovenija danes sodi med tiste dežele, v katerih se poslanstvo Cerkve lahko celostno uresničuje in izvaja brez materialne pomoči iz tujine.
92.      Nekatere negativne izkušnje na področju upravljanja s cerkvenim premoženjem, kakor tudi predvideno zmanjšanje prihodkov v prihodnosti spodbujajo k prenovi gospodarske miselnosti v celotnem cerkvenem občestvu. V skladu z benediktinskim pravilom ora et labora bomo gospodarjenje bolj povezovali z duhovnostjo in moralno rastjo. Zavedamo se, da verodostojnost in preglednost v cerkveni ekonomiji podpirata verodostojnost v oznanjevanju (prim. PZ 55). V Cerkvi si bomo prizadevali za soodgovornost pri zagotavljanju in upravljanju z materialnimi dobrinami. Upoštevali bomo navodila plenarnega zbora (prim. PZ 471–480) glede gmotnih temeljev za delovanje Cerkve, kot so:
– prvenstvo načela, da Cerkev živi od darov vernikov;
– preudarno gospodarjenje;
– preglednost in nadzor;
– strokovnost;
– finančno načrtovanje.


Peti izziv: Odpuščanje in sprava

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,43)

Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavljali pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave.

93.     Slovenci smo razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še bolijo. Še več, četudi so dogodki druge svetovne vojne časovno vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev na Slovenskem se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja.

94.     Za kristjane je sprava najprej dejavnost, v kateri se po odrešilnem delu Jezusa Kristusa zbližata Bog in svet. Sprava je Božje delo, ki začenja in dopolnjuje spravo z nami. Sprava ni nekaj, kar naredimo ali dosežemo mi, ampak nekaj, pri čemer smo soudeleženi, s čimer smo obdarovani in pri čemer delujemo kot Božji poslanci.

95.     Po krščanskem razumevanju sprave se proces začne z žrtvijo, ne s krivcem in to velja tudi v primerih, ko je žrtev trpljenje ali krivico utrpela s strani katoličanov. Spravo prevečkrat želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerem je bil pribit Kristus, njegova žrtev pa ozdravlja celoten svet.

96.     Spoznati resnico o obremenjujoči preteklosti v prvi vrsti pomeni spoznati resnico o žrtvah, njihovem trpljenju, smrti in tudi njihovem mučeništvu. Prizadevali si bomo, da bodo žrtve medvojnih in povojnih pobojev dostojno pokopane in da se bo primerno počastil spomin nanje, glede ostalih žrtev, ki so desetletja dolgo živele v ponižanju in strahu, da jim bo po pravni in politični poti, kolikor je mogoče, zadoščeno, še zlasti, da bodo spregovorile in da bodo slišane. Izogibali se bomo pastem ideo­loških prepirov in političnih strasti. Spomnimo na to, da prvi kristjani niso preklinjali Nerona (37–68 po Kr.), ampak so častili svoje mučence.

97.     Kristjani smo poklicani, da se soočimo z resnico o sebi. Kritični pretres o predvojni, medvojni in povojni vlogi Cerkve na Slovenskem nas še čaka. Zavedamo se, da je duh gospodovalnosti in izključevanja že pred vojno ranil marsikaterega Slovenca in Slovenko.

98.     Ko govorimo o narodni spravi, ne moremo zaobiti tistih, ki so povzročili največ trpljenja in smrti. Splošne politične obsodbe zločina, ki jih v Sloveniji sicer pogosto slišimo, ne morejo nadomestiti osebne skesanosti zločinca. Slednji je dejanja običajno storil v zaslepljenosti, zato težko spozna usodne posledice le-teh za življenje drugih. V podobni nezmožnosti za kesanje in spravo so tudi tisti, ki pri zločinu osebno sicer niso sodelovali, so pa senco zla na mlajše rodove podaljševali z zaroto molka in z ideološkim opravičevanjem. Spravo onemogoča tudi prevelika jeza ali želja po maščevanju s strani žrtev oziroma njihovih potomcev in somišljenikov.

99.     Večina slovenskih kristjanov, žrtev komunizma, ne goji želje po maščevanju, temveč kljub žalosti le željo po resnici in dostojnem spominu na pobite. Poznamo primere, ko so si potomci žrtev in morilcev izrekli opravičilo in odpuščanje ter zaživeli v miru. Tovrstni primeri na družinski in vaški ravni so vzor in gradniki za spravo na narodni ravni.

100.     Smo pred izzivom pravičnosti in odpuščanja. Brez pravičnosti ni miru in sprave. Brez resnice ni pravičnosti. Odpuščanje ne bi bilo odpuščanje, če bi bilo zgolj odgovor na razkrinkanje zločina, poravnano krivico in kesanje zločinca. Odpuščanje prehiteva tako politično poravnavo krivic kot kesanje zločinca. Krščansko odpuščanje je vodilna sila na poti sprave.

101.     Naš pogled se ob tem ozira na bl. mučenca Alojzija Grozdeta,[1] bl. drinske mučenke[2] in druge krščanske pričevalce za vero v 20. stoletju,[3] ki so s trpljenjem ali smrtjo izpričali zvestobo Kristusu. Zavedamo se, da je njihova žrtev kakor zajetje milosti, ki se bo na naš narod še razlila.

102.     Cerkev na Slovenskem se zavezuje k prvenstvu žrtve. Njena molitev in delo bosta najprej usmerjena k žrtvi, ne glede na njeno versko ali politično prepričanje in ne glede na to, kdo so bili njeni mučitelji ali morilci. Zavezuje se k dialogu z vsemi ljudmi dobre volje v iskanju resnice in sprave, predvsem pa h gojitvi kulture odpuščanja, ki je v omenjenih procesih najbolj Kristusova kultura.



[1]    Več o blaženem in njegovi beatifikaciji: http://aktualno.rkc.si/?fmod=13&id=10392.
[2]    Več o blaženih in njihovi beatifikaciji: http://aktualno.rkc.si/?id=11540.
[3]    Številni ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci ter nekateri verni laiki so predstavljeni v knjigi z naslovom Palme mučeništva, ki jo je leta 1995 izdala Mohorjeva družba Celje.
BOŽIČNO VOŠČILO
 
Bog postane majhen
nebogljen
Bog se daruje iz ljubezni

in nas vabi
naj mu sledimo
ne v uspeh, ugled in slavo
ampak v revščino hleva

v revščino mojega hleva
v nebogljenost moje ljubezni
v omejenost mojega znanja
v moje padce

in Bog postane čisto majhen
da lahko
gre z menoj.

Naj mir Božjega Deteta
Vaše srce napolni z veseljem,
radostjo in hvaležnostjo.

 
Želimo Vam blagoslovljene
in milosti polne božične praznike 
ter obilo Božjega blagoslova
v letu, ki prihaja.

sodelavci Pastoralne službe
 

4. adventna nedelja


23. december 2012
Lk 1, 39-45


Obiskanje

Marija pa je tiste dni vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je dete v njenem telesu poskočilo; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila: »Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj, glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava, do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«



Božič


25.december - polnočnica
Lk 2,1-14

Jezusovo rojstvo in obisk pastirjev
Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine – da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili:

»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«



Nedelja svete Družine

 
30. december 2012
Lk 2, 41-52


Jezus med učitelji

Njegovi starši so hodili vsako leto na velikonočni praznik v Jeruzalem. Ko je dopolnil dvanajst let in so po običaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda ter ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga (starši) zagledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel.

Spet skrito življenje v Nazaretu
In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu. In Jezus je napredoval v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Besede vere za vsakogar


Sveta družina obstaja le v troje (Iz: Andrea Schwarz, Moj resnični božič, Slomškova založba, Maribor 2011, 93-97)
 
Pred časom sem hotela v neki trgovini v Mainzu kupiti jaslično figurico svetega Jožefa, ki sem ga potrebovala za prav poseben namen. Nisem bila prepričana, če lahko dobiš tudi posamezne figurice – in sem to previdno vprašala. »Seveda«, je potrdila prodajalka, »vsako figurico lahko kupite posebej.« »Tudi svetega Jožefa?« Ne, tega pa seveda ne! Sveta družina je samo v kompletu.«

Ali je bilo prodajalki jasno, kako veliko versko resnico je pravkar izrekla? Sveta družina je le v kompletu, tako rekoč v troje … Jožef ne gre brez Marije in otroka, otrok ne brez staršev. Marija ne brez Jožefa in otroka.

Priznam – v tej trojnosti se zdi, kot da je Jožef dobil najmanj pomembno vlogo; praviloma je predstavljen kot star mož, ki s svetilko v roki stoji nekje ob strani, kot da ne bi dobro vedel, kaj se mu dogaja. Večini kristjanov je veliko bližje angelovo oznanjenje Mariji, kakor ga opiše evangelist Luka, kakor mesto v Matejevem evangeliju, kjer se angel obrne naravnost na Jožefa. Pa saj tudi ne veš, kaj bi si mislil o moškem, ki vzame k sebi nosečo ženo, čeprav ve, da ni oče tega otroka.

Očitno je Jožef veliki neznanec v vsej igri…Toda – Sveta družina obstaja le v troje. In da Jožefu namenjamo tako malo pozornosti, je mogoče povezano s tem, da je podoba Marije z Jezusom malo ljubkejša in prijaznejša, kot pa je ta malo zagaten mož, ki ga naše razumevanje čisto ne dojame.

Res se splača, da še enkrat natančneje pogledamo k obema evangelistoma, ki pripovedujeta o Jezusovem rojstvu – Lukov in Matejev evangelij. Luka poudarja – bolj kot vsi drugi evangelisti – osvobajajoče sporočilo za revne in vse, ki jih je življenje prikrajšalo. To je jasno že v poročilu o rojstvu: angel pride k Mariji, ženski, ki je v tistem času zaradi spola bila veliko manj vredna kot moški. In Marija postane glavna oseba vse do njene hvalnice Bogu, kjer med drugim moli: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« In končno sporočilo o rojstvu po pastirjih, skupini ljudi v takratnem Izraelu, ki ni bila ravno preveč cenjena. Avtor se dosledno drži te linije: Božje sporočilo o odrešenju velja tistim, ki niso svobodni, s katerimi krivično ravnajo in jim ni priznano dostojanstvo človečnosti.

Čisto drugačen pogled na to je v Matejevem evangeliju: tu je v pripovedi o rojstvu Jezusa jasno prikazano to, da se je z njegovim prihodom izpolnil obljubljeni prihod Mesija, da so se s tem uresničile napovedi prerokov, da je kralj, ki ga počastijo. Zato pri Mateju ni pastirjev, ampak mogočni in modri možje z Vzhoda, ki želijo novorojenemu judovskemu kralju prinesti darila; zato beg v Egipt, da se izpolni še ena prerokba iz Stare zaveze. Prav zato je v tem evangeliju v ospredje dogajanja postavljen Jožef, ki izvira iz kraljevskega rodu. Marija je le obrobno omenjena. Pri Mateju se namerava Jožef ločiti od Marije, vendar jo po angelovih besedah vseeno vzame k sebi, zaradi razodetja pobegne z Marijo in otrokom v Egipt, da bi se končno, ko je nevarnost mimo, ponovno vrnila v Izrael. Tu je Jožef jasno prikazan kot tisti, ki ukrepa, ki je povezan z Bogom po angelih, od katerih dobi razodetje; ki postane Jezusov zakoniti oče in zanj zastavi svoje ime, ki po svojem izvoru dokazuje Jezusov kraljevski izbor.

No, in kaj je zdaj prav?Je najpomembnejša oseba Marija ali je Jožef tisti, ki ga je Bog poklical v svojo službo? So bili pastirji pri hlevu ali astrologi na nekem kraju, ki niti ni natančneje opisan? Nam Zahodnjakom, ki mislimo računalniško, je težko vzporejati dve tako različni pripovedi  o Jezusovem rojstvu in sprejeti vsako v svoji resničnosti. Ti zgodbi, ki jih pripovedujeta Luka in Matej nista zgodovinski poročili, nočeta natančno poročati o podatkih, dejstvih in številkah, ampak želita izraziti osebni pogled obeh avtorjev. Govorita v drugačnem jeziku, kot smo ga navajeni danes ….

Oba, Luka in Matej, imata prav! Ljudska pobožnost pa je že od nekdaj slutila, da je v tem skrito nekaj globljega kot gola dejstva – ko pastirji iz Lukovega evangelija mirno stojijo ob jaslicah s tremi kralji iz Matejevega evangelija, med njimi pa še vol in osel, ki ju ne najdemo pri nobenem evangelistu, ampak so vzeti iz verzov preroka Izaija (Iz 1,3).

Tako igra pri Luku glavno vlogo Marija, pri Mateju pa Jožef – in oba sta opisana v Božji službi in vsak ima svojo lastno vlogo pri rojstvu otroka: da ga čuvata, mu dasta ime in dom, da lahko odrašča kot človeški otrok.

Sveta družina je le v troje. In mogoče bi veljalo k sliki Marije z otrokom postaviti tudi Jožefovo sliko, saj se je z vsemi svojimi očmi zavzel za Marijo in otroka. Alfred Delp (nemški jezuit, ki je bil leta 1945, star 37 let, usmrčen zaradi upora proti nacistom) je svetega Jožefa tako opisal:

Jožef je mož, ki stoji ob strani, v senci. Mož tihe pripravljenosti in delovanja. V njegovo življenje posega Bog neprestano z novimi ukazi in poslanstvom. Svoje lastne načrte mora tiho pozabiti ob vedno novih ukazih: »vstani, vzemi, pojdi«. Mož, ki si je želel ustvariti skrito domačnost v tihem odsevu čaščenega Boga – in je bil postavljen v negotovost dvoma, obremenjujočih občutkov, vesti, ki ga je mučila; poslan na odprte in vetrovne ceste, v neudobnost hleva in negostoljubnost tuje dežele.

In Jožef je mož, ki je šel po svojem načelu: služiti in slediti. Je mož, ki služi. Da ga Božja beseda zavezuje in pošilja, mu je samoumevno. Njegova skrivnost je prav ta pripravljenost služenja.

Mož, ki sebe in svoje življenje izroči Bogu, ne more biti nekak slabič, ki drži le svetilko. To je prav nasprotno močan človek, ki ne čuti potrebe po tem, da bi svojo moč javno dokazoval in izkazoval.

Sveti Jožef nam želi povedati, da ob načinu, s katerim se Marija izroči Bogu, obstaja tudi drugi način – in to je pri tem najpomembnejše. Vsak od nas mora svoje poslanstvo v celoti sprejeti in izpolniti – toda vsak na svoj način. Noben od načinov ni boljši ali več vreden kot so drugi – je samo drug način. Vsak je potreben, nobenega ne moremo izpustiti – Bog misli name in me želi imeti čisto na moj osebni način. Od mene noče več, kot lahko dam – toda to, kar lahko dam, tudi želi. …

Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo še bolj kot v preteklosti, pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Božična video gradiva

Popis v Betlehemu NOVO!
Prihod novega kralja NOVO!
Pastirjeva piščal NOVO!
Jezusovo rojstvo NOVO!

Aktualna gradiva za božični čas

Božično molitveno bogoslužje 1
Božično molitveno bogoslužje 2
Božično molitveno bogoslužje 3
Božično molitveno bogoslužje 4
Božično molitveno bogoslužje 5
Božično molitveno bogoslužje 6
Božično molitveno bogoslužje 7
 
Očka za božič
Marija in njen sin
Jezusovo rojstvo


Aktualna gradiva za adventni čas

Adventni koledar
Božična devetdnevnica
Družinsko adventno bogoslužje
Družinsko adventno bogoslužje za 1. adventno nedeljo
Družinsko adventno bogoslužje za 2. adventno nedeljo
Družinsko adventno bogoslužje za 3. adventno nedeljo
Družinsko adventno bogoslužje za 4. adventno nedeljo
Devetdnevnica k Brezmadežni


Vsa gradiva Škofijskega urada za laike najdete v meniju spletne strani Urada za laike pod gumbom gradiva oz. pod novico Aktualna gradiva.

Tedenske E-novice dobite na naslednji povezavi.

Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vabimo vas...


Dan molitve za nerojeno življenje

Slovenska škofovska konferenca je na 65. redni seji, 26. marca letos, sprejela sklep, da bo 28. december, praznik nedolžnih otrok, v Cerkvi na Slovenskem odslej narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje.

Eden izmed razlogov za to odločitev je dejstvo, da je bilo v Sloveniji (po podatkih Inštituta za varovanje zdravja) med letoma 1979 in 2011 storjenih 381.713 umetnih splavov. Za letošnje leto so v sodelovanju s Svetom katoliških laikov Slovenje, ki je bil kot pobudnik dneva molitve naprošen za aktivno pripravo na praznovanje, izdelali podobice z molitvijo papeža Benedikta XVI. za spoštovanje življenj nerojenih otrok.

Nadškof dr. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference, in Tilen Mlakar, predsednik Sveta katoliških laikov Slovenije, vernike vabita, da s pomočjo podobic in tudi kako drugače v petek, 28. decembra, in v nedeljo na praznik svete družine, 30. decembra, molimo v ta namen.





Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp