E-novice ŽPS


Št. 13 (7.4.2015), leto 2015
urad.za.laike.lj@rkc.si

AKTUALNE NOVICE
 

Papež pri Urbi et Orbi: V služenju je prava moč! (Vir: Radio Ognjišče)

Papež Frančišek je po slovesni sveti maši, ki jo je daroval na Trgu sv. Petra v Vatikanu, zbranim podelil svoj blagoslov Mestu in svetu – Urbi et Orbi. Pred tem pa je vsem vernikom in ljudem dobre volje posredoval svojo velikonočno poslanico, v kateri je obsodil vsakršno nasilje ter prosil za mir v deželah, kjer divja vojna.

Papeževo poslanico objavljamo v celoti:

"Jezus Kristus je vstal!

Ljubezen je premagala sovraštvo, življenje je premagalo smrt, svetloba je pregnala temo!

Jezus Kristus je iz ljubezni do nas slekel svoje božansko veličastvo; izpraznil se je, privzel podobo hlapca in se ponižal vse do smrti, in to smrti na križu. Zato ga je Bog povišal in ga naredil za Gospoda vesoljstva. Jezus je Gospod!

S svojo smrtjo in vstajenjem Jezus vsem kaže pot življenja in sreče: ta pot je ponižnost, ki vključuje tudi ponižanje. To je pot, ki vodi v slavo. Samo kdor se poniža, se lahko napoti proti »stvarem, ki so zgoraj«, proti Bogu (prim. Kol 3,1-4). Napuhnjeni gleda »od zgoraj navzdol«, ponižni gleda »od spodaj navzgor«.

Ko so žene na velikonočno jutro obvestile Petra in Janeza, sta tekla h grobu in ga našla odprtega in praznega. Tedaj sta se približala in se »sklonila«, da bi vstopila v grob. Za vstop v skrivnost se je potrebno »skloniti«, se ponižati. Samo tisti, ki se poniža, razume Jezusovo poveličanje in mu lahko sledi po njegovi poti.

Svet nam svetuje, naj se uveljavimo za vsako ceno, naj tekmujemo, naj se izkažemo … Kristjani pa so, po milosti Kristusa, umrlega in vstalega, mladike novega človeštva, v katerem skušamo živeti v vzajemnem služenju, brez arogance, pač pa z razpoložljivostjo in spoštovanjem.

To ni šibkost, ampak prava moč! Kdor v sebi nosi Božjo moč, njegovo ljubezen in njegovo pravičnost, ne potrebuje nasilja, ampak govori in deluje z močjo resnice, lepote in ljubezni.

Od vstalega Gospoda izprosimo milost, da ne bomo nasedli napuhu, ki napaja nasilje in vojne, ampak da bomo imeli ponižen pogum za odpuščanje in mir. Prosimo zmagovitega Jezusa, naj olajša trpljenje tolikih naših bratov, ki jih preganjajo zaradi njegovega imena, pa tudi vseh tistih, ki po krivici trpijo zaradi posledic še nerešenih sporov in nasilja.

Prosimo za mir predvsem v Siriji in Iraku, da se bo končalo rožljanje z orožjem in se bo znova vzpostavilo dobro sožitje med različnimi skupinami, ki sestavljajo te ljubljene dežele. Mednarodna skupnost naj ne ostane prekrižanih rok vpričo neizmerne humanitarne tragedije znotraj teh dežel in vpričo drame številnih beguncev.

Prosimo za mir za vse prebivalce Svete dežele. Naj raste med Izraelci in Palestinci kultura srečanja in naj se nadaljuje mirovni proces, da se bodo končala leta trpljenja in ločitev.

Prosimo za mir v Libiji, da se bo končalo nesmiselno prelivanje krvi in vsako barbarsko nasilje. Vsi, ki jim je pri srcu usoda te dežele, naj se lotijo dejavnosti v prid sprave in izgradnje bratske družbe, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Tudi za Jemen si želimo, da bi prevladala skupna volja po vzpostavitvi miru v blagor vsega prebivalstva.

Hkrati pa z upanjem izročamo usmiljenemu Gospodu dogovor, ki so ga te dni uspeli skleniti v Lausanni; naj bo odločen korak proti varnejšemu in bolj bratskemu svetu.

Od vstalega Gospoda prosimo za dar miru za Nigerijo, za Južni Sudan in za razne pokrajine Sudana in Demokratične republike Kongo. Nenehna molitev naj se dviga od vseh ljudi dobre volje za tiste, ki so izgubili življenje - še posebej imam v mislih mlade, ki so bili ubiti prejšnji četrtek na univerzi v Garissi v Keniji -, za tiste, ki so bili ugrabljeni, za tiste, ki so morali zapustiti lastne domove in svoje drage.

Gospodovo vstajenje naj prinese luč v ljubljeno Ukrajino, zlasti tistim, ki so prestali nasilje zaradi spora v zadnjih mesecih. Naj dežela najde mir in upanje po zaslugi zavzetosti vseh vpletenih strani.

Miru in svobode prosimo za toliko mož in žena, ki so podvrženi novim in starim oblikam sužnosti s strani kriminalnih oseb in združenj. Miru in svobode za žrtve razpečevalcev mamil, ki tolikokrat delujejo v zavezništvu z oblastmi, ki bi morale braniti mir in soglasje v človeški družini. In miru prosimo za ta svet, ki so si ga podvrgli prekupčevalci z orožjem.

Odrinjene na rob, zapornike, uboge in razseljene, ki jih tako pogosto zavračajo, so z njimi nasilni in jih izključujejo; bolnike in trpeče; otroke, zlasti tiste, ki z njimi ravnajo nasilno; vse, ki danes žalujejo; vse ljudi dobre volje naj doseže tolažilni glas Gospoda Jezusa: »Mir z vami!« (Lk 24,36). »Ne bojte se, vstal sem in bom vedno z vami!« (prim. Rimski misal, vstopni spev na veliko noč)."

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/165/aktualno/16829/
 

Velikonočna poslanica ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta (Vir: Katoliška Cerkev)

Dober dan, dobri ljudje,

velika noč stopa pred nas s svojim radostnim vzklikom Aleluja. Slavite Jahveja, slavite Boga. Ta veliki, največji krščanski praznik nas neposredno vabi k veselju, radosti in slavljenju.

Letošnjo veliko noč slavimo v svetu, v katerem nasilje postaje vedno bolj razširjeno in tudi vedno bolj brutalno. Praznujemo jo v svetu, v katerem je izkoriščanje človeka brezobzirno. Praznujemo jo v času, ko se rušijo in krušijo temeljne vrednote človekovega življenja in njegovega sožitja, ko človekov spol, ko družina niso več svete. Priče smo razčlovečenju človeka v njegovem bistvu in v vseh oblikah njegovega dostojanstva.

Na križu je umiral Božji Sin Jezus Kristus. Sredi sovraštva, sredi množice, ki se je naslajala nad njegovim trpljenjem in v njegovi smrti pričakovala končno zmago. Čeprav so se zlo, mržnja in sovraštvo dvignili vse do njegovih ust, čeprav je v polnosti doživljal zavračanje, ki ga je obdajalo, ni dovolil, da bi ga to zlo posrkalo vase niti ni dovolil, da bi se sovraštvo preselilo vanj. Na višku trpljenja je iz njegovih ust prišla molitev: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ V tem je Jezusova veličina in to je prvo veliko sporočilo velike noči. Ob srečanju s sovraštvom se ne smemo ujeti v jezo, se prepustiti želji po maščevanju in medsebojnemu nasprotovanju, ampak se moramo v moči Kristusovega odrešenja in njegove ljubezni odzvati z ljubeznijo, z molitvijo in odpuščanjem.

V zadnjem času so svetovni splet preplavili grozljivi posnetki obglavljenih Kurdov, pa obglavljenih Koptov in drugih, hkrati z njimi pa ganljivi posnetki matere, ki pravi: „Moj sin je mučenec. Prosim Gospoda, da se dotakne src njegovih ubijalcev.“ Zmaga ljubezni in odpuščanja nad sovraštvom.

Obenem pa velika noč močno nagovarja našo omejenost, našo bivanjsko krhkost. Na koncu vsakega življenja je smrt. In v svojo lastno smrt se mora prej ali slej zazreti vsak človek.

Dokler se v smrt oziramo zgolj iz sebe, je grob prostor brez izhoda, mesto izničenja in dokončnega propada. Ko pa se s svojo smrtjo srečamo z Jezusom Kristusom, življenje nima več konca, smrt pa postane prehod v življenje, ki je ožarjeno z Jezusovim vstajenjem in večnostjo. Kako osvobajajoče zveni beseda apostola Pavla: „Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.“ Za njim bomo vstali tudi mi, če ga bomo sprejeli za svojega Boga in odrešenika.

Velika noč je torej praznik upanja in življenja. Praznik upanja in življenja za vse tiste, ki hrepenijo po resnici, pravici, svobodi, dostojanstvu. Zato vsem vam, dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, voščim blagoslovljene velikonočne praznike. Na poseben način želim, da bi velikonočno praznovanje vstopilo v bolniške sobe, v domove revnih in izkoriščanih ljudi, k starim in osamljenim ljudem, k vsem, ki skupaj z Jezusom nosijo svoj križ.

Hkrati voščim veselo veliko noč tudi vsem evangeličanskim in pravoslavnim kristjanom, s katerimi delimo vero v vstajenje in večno življenje. Vse ljudi dobre volje pa vabim, da v teh dnevih z nami delijo veselje ob zmagi resnice nad lažjo, ljubezni nad sovraštvom, življenja nad smrtjo. Blagoslovljeno veliko noč vsem.

Več na: http://katoliska-cerkev.si/velikonocna-poslanica-zore

 
Nagovor nadškofa Zoreta pri vstajenjski maši v ljubljanski stolnici (Vir: Nadškofija Ljubljana)

Dragi bratje in sestre,

v dnevih tik pred veliko nočjo sem dobil voščilnico, ki me je med vsemi najbolj nagovorila. Dovolite mi, da jo podelim z vami. Na papirju je bil narisan vstali Jezus Kristus. Ne s spretnostjo in izrazno močjo velikega umetnika, pač pa s preprostostjo in izrazno močjo otroka. Na prsih in na rokah ima krvave rane, glavo mu obdaja ogromna avreola in vse njegovo telo izžareva blago rumenkasto svetlobo v okolje, ki je turobno sivo.

Pod Jezusom, pravzaprav kar preko njegovih nog, pa je zapisana ena sama beseda: "Veruješ?", ki jo velik vprašaj na koncu naravna name osebno. Ta voščilnica me je neizprosno postavila pred bistvo velike noči. Veruješ? Če veruješ, da je Jezus Kristus vstal, potem je praznovanje velike noči smiselno in utemeljeno. Če v njegovo vstajenje ne veruješ, potem je velika noč izpraznjena vse njene vsebine. Ostane samo lupina zunanjosti, ki je sicer prijazna in všečna, toda že v jutru velikonočnega ponedeljka se izkaže, da je popolnoma prazna – v resnici samo lupina brez vsebine.

Vprašanje o veri v Jezusovo vstajenje nikakor ni zgolj govorniška fraza, ampak sega do korenin moje vere in do korenin krščanstva kot takega. V evangeljskem odlomku iz Janezovega poročila o Jezusovem življenju, trpljenju, smrti in vstajenju smo slišali, da v prvem velikonočnem jutru ni bilo nobene sledi o kakršni koli veri v Jezusovo vstajenje. Nihče, čisto nihče namreč ni pričakoval vstajenja. Ko je Marija Magdalena prišla h grobu in spoznala, da je prazen, jo je prevzela boleča misel, da so Jezusovo telo ukradli. „Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.“ Kam naj sedaj hodi žalovat, kje naj izjoče svoje solze, ker je njen Gospod mrtev. Ta njen stavek tudi s sicer preprosto, a v srce segajočo ugotovitvijo pove, kako pomemben je grob. Kako pomembno je, da žalujoči poznajo grob svojega pokojnega. Če nimajo groba, če ne vedo zanj ali ga ne poznajo, ne morejo nikjer jokati solz žalosti, ne morejo nikjer stopati po poti žalovanja za pokojnim. Zato imeti grob ni samo temeljna zahteva našega pietetnega odnosa do pokojnih, ampak je tudi temeljna zahteva našega sočutnega odnosa do žalujočih.

Prazen grob v Mariji Magdaleni ni vzplamtel nobene misli na vstajenje. Kot da vseh Jezusovih napovedi trpljenja, smrti in vstajenja sploh ne bi bilo. Ko je bila na veliki petek navzoča pri Jezusovem pokopu, so se ji grob, kamen, ki je bil zavaljen pred vhod v grob in pečat, s katerim je Pilat zagotovil, da se groba ne bo nihče dotikal, zdeli tako dokončni, tako nepreklicni, da so izbrisali vsakršno misel na vstajenje, vsakršno vero v vstajenje.

Ko je Marija z novico, da so Gospoda vzeli iz groba, pritekla do apostolov, sta se h grobu odpravila tudi Simon Peter in Janez. Ne, odpravila ni prava beseda. Tekla sta, pravi evangelist. Skupaj sta tekla. Ko sta pogledala v grob, sta ugotovila, da je imela Marija Magdalena prav. Jezusa ni v grobu. Grob je prazen. Vendar tudi ta dva še “nista razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih“. Prazen grob ju zato preseneti, osupne. Janez je šele potem, ko je vstopil v grob in “videl povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povojih, temveč posebej, zvit na drugem mestu,“ videl in veroval. Povoji in prtič, zvit na drugem mestu, so ga prepričali, da Jezusovega telesa niso ukradli, da ga niso nikamor odnesli, ampak da je vstal od mrtvih. Morebiti se je takrat v Janezu prebudil spomin na to, kolikokrat jim je Jezus povedal, da gredo v Jeruzalem, da bo tam izročen v roke velikim duhovnikom in pismoukom, da bo moral veliko trpeti, da ga bodo umorili, toda tretji dan bo vstal od mrtvih.

Dragi bratje in sestre, dejstva prvega velikonočnega jutra nam sporočajo, da vera v Jezusovo vstajenje ni nekaj samo po sebi umevnega. Prazen grob je nagovoril samo Janeza. Marija Magdalena in Simon Peter sta začela verovati šele potem, ko se jima je vstali Jezus osebno prikazal. Do osebnega srečanja z njim sta lahko zgolj strmela nad vsem, kar se je v tistem jutru dogajalo, si postavljala vprašanja in doživljala strah in negotovost, ker odgovorov nista dobila ne iz znamenj ne iz sebe. Osebno srečanje pa je tudi njima odstrlo tančico nevednosti in negotovosti. Jezus, njun Gospod in Učitelj je vstal in živi.

Dovolite, da sedaj voščilnico z velikim vprašajem na koncu besede veruješ, postavim pred vas. Ali verujete v vstajenje Gospoda Jezusa Kristusa, križanega in pokopanega? Na odgovoru na to vprašanje sloni vse. Če lahko vsak izmed nas in potem tudi mi kot občestvo na to vprašanje odgovorimo pozitivno; če lahko rečemo, da verujemo v Jezusovo vstajenje, v istem trenutku dobijo svoj temelj in trdnost tudi vse druge resnice naše vere. V istem trenutku je naše krščanstvo utemeljeno na zmagi življenja nad smrtjo. V istem trenutku grob ni več enosmerna cesta brez izhoda in smrt izgubi pomen absolutnega konca. Pred nami se odpira prihodnost, v katero je v svojem vstajenju vstopil Jezus in v katero bomo po krstu in po veri vanj stopili tudi mi. Veruješ to? Verujete to?

Omenil sem, da ima vstali Jezus na voščilnici rane na rokah in na prsih. Tudi ko se je prikazal apostolu Tomažu, ki se je zarekel, da ne bo veroval, dokler ne bo položil svojega prsta v rane na rokah in svoje dlani v rano na njegovih prsih, je pokazal svoje rane. Vstali in poveličani Jezus je zaznamovan z ranami. Trpljenje, s katerim smo se nadenj spravili ljudje, je na njem pustilo sledove. Tudi smrt in vstajenje sledov trpljenja nista izbrisala. Vendar te rane nikakor niso znamenje njegovega poraza, ampak so postale razpoznavno znamenje njegove zmage. Sovraštvo, sramotenje, trnjeva krona in neusmiljeno bičanje, žeblji v njegovih rokah in nogah in tudi sulica v njegovem srcu, vsa ta znamenja krivice in nasilja, ki so zaznamovala njegovo telo, ne slavijo zmage. Ostajajo odtisnjena na njegovem poveličanem telesu kot dokaz ljubezni in odpuščanja, ki sta močnejša od vsega, s čimer smo se nadenj spravili ljudje.

To je tudi veliko sporočilo upanja za vse ljudi, ki v našem času in svetu trpijo preganjanje, nasilje, izkoriščanje. Morda jih vse to manj zaznamuje na njihovih telesih kot na njihovih dušah. Morda so to rane, ki sicer ne krvavijo navzven, ki pa vendarle neznosno bolijo navznoter. Velika noč Jezus Kristusa nam govori, da bo ljubezen zmagala, da bo odpuščanje zmagalo, da bo Bog končni zmagovalec nad vsem.

Na drugi strani voščilnice, o kateri govorim, je ena sama beseda: Aleluja. In spodaj nekaj imen. Aleluja je radosten klic, radostno povabilo k slavljenju Boga. Imena pa mi govorijo, da mora vsak človek osebno slaviti Boga, radostno prepevati svojemu odrešeniku in Gospodu.

Bratje in sestre, vsem želim, da bi tudi po tej veliki noči postali neomajni verniki v Jezusovo vstajenje, iz te vere pa naj se rojeva radost, ki jo pomeni vzklikanje Aleluje. Prepevajte alelujo s svojimi srci in usti in jo živite s svojim življenjem!

Več na: http://nadskofija-ljubljana.si/11136/  

 
Mojca M. Štefanič, Papež umil noge dvanajstim zapornikom in otroku (Vir: Družina)

Papež Frančišek je na letošnji veliki četrtek obredno umil noge dvanajstim zapornikom v rimski ječi. »Dvanajstim izmed vas bom umil noge, vendar bom očistil vse vas«, je sveti oče dejal v nagovoru med bogoslužjem zadnje večerje v kapeli rimskega zapora Rebibbia, ki se ga je udeležilo okoli 300 kaznjencev. Papež je pokleknil pred šest mož in šest žena, zlil vodo preko njihovih golih, iztegnjenih nog, jih osušil in poljubil. Nazadnje je enak obred ponovil še na nogah malčka, otroka ene izmed zapornic v omenjeni kazenski ustanovi. Ta je obred prestal kar v materinem naročju. 

Nekateri zaporniki so med slovesnostjo zajokali. V rimskem zaporu so zbrani kaznjenci z vseh vetrov, saj prihajajo iz Italije, Nigerije, Brazilije, Ekvadorja in celo Demokratične republike Kongo.

»Jezus nas ljubi brezmejno in za vedno, vsakega posameznika z imenom in s priimkom«, je dejal papež. »Nikoli se ne naveliča odpuščati.« Jezus se je z umivanjem nog svojim učencem, kar je tedaj veljalo za značilno suženjsko delo, sam ponižal. Noge ob tem simbolično predstavljajo očiščenje celega človeka.

Sinočnje bogoslužje je bilo darovano v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo, med katero je dvanajstim apostolom umil noge v znamenje ponižnosti in ljubezni. Tradicionalno so papeži bogoslužne slovesnosti velikega četrtka obhajali v lateranski baziliki, noge pa so praviloma umivali zaslužnim duhovnikom.

Frančišek je tradicijo prekinil leta 2013 med svojim prvim obhajanjem velikonočnih praznikov na papeškem položaju, ko je bogoslužje brez vsesplošne navzočnosti medijev obhajal v kazensko-popravni ustanovi za mladoletne. Lani je na ta dan obiskal ustanovo za invalide in med drugim noge opral tudi mlademu muslimanu iz Libije.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/papez-umil-noge-dvanajstim-zapornikom-in-otroku
 

Marjana Debevec, Zakaj je prepoved referenduma neustavna (Vir: Radio Ognjišče)

Koalicija Za otroke gre! je v sedemdnevnem roku oddala ustavni spor oz. ustavno pritožbo zoper sklep državnega zbora o prepovedi referenduma. V pritožbi predlagajo dopustitev referenduma. Ker je po njihovem prepričanju sedemdnevni rok, ki ga je postavil predsednik državnega zbora Milan Brglez, prekratek, nezakonit in protiustaven, predlagajo tudi, da ustavno sodišče določi rok, v katerem bodo pritožbo dodelali in dodatno utemeljili.

V Koaliciji za otroke gre, predlagajo, da Ustavno sodišče sklep, s katerim je Državni zbor prepovedal referendum, razveljavi oz. odpravi ter s tem odloči, da se dovoli nadaljevanje zbiranja podpisov za podporo zahtevi za razpis referenduma ter dopusti zakonodajni referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ob tem predlagajo, da ustavno sodišče določi ustavno skladen rok za oddajo dopolnitve njihove argumentacije, saj je rok, ki ga je določil predsednik državnega zbora po njihovem prepričanju prekratek, nezakonit in protiustaven. Sovoditeljica koalicije Za otroke gre! Metka Zevnik je za naš radio povedala, da ravnanje državnega zbora in njenega predsednika ocenjujejo kot zlorabo oblasti.

• Državni zbor novelo ZZDR sprejemal izjemno hitro, po skrajšanem postopku in z zlorabo poslovnika.
• Rok za zbiranje podpisov je bil nezakonito in protiustavno skrajšan na samo 4 dni.
• Predsednik Državnega zbora je sporni sklep objavil v Uradnem listu še isti dan, le nekaj ur po izglasovanem sklepu, kljub temu, da je bilo glasovanje šele ob 19:23:59 uri.
• Sporni sklep je bil pobudnikoma referenduma poslan že ob 20.01 z e-pošto ter pred 20.uro že bil oddan na pošti kot priporočena pošta pobudnikoma referenduma.
• Državni zbor v sprejetem sklepu ni dal pravnega pouka, ampak ga je brez jasnih pravnih podlag določil kar sam predsednik Državnega zbora! V pravni državi je pravni pouk sestavni del posamičnega konkretnega pravnega akta, s katerim se odloča o pravni pravici, koristi ali obveznosti posameznika, ne pa del ločenega obvestila. Predsednik državnega zbora je kot možno pravno sredstvo samovoljno in kot nepristojna oseba določil ‘sprožitev ustavnega spora’ ter prav tako samovoljno in brez pravne podlage, nezakonito in protiustavno dodelil sedemdnevni, torej najkrajši rok, ki ga pozna slovenska pravosodna praksa.

Argumenti so v ustavnem sporu pojasnjeni na 17 straneh. V njem najprej poudarjajo, da je državni zbor novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sprejemal izjemno hitro, po skrajšanem postopku in z zlorabo poslovnika. Navedli pa so tudi nekaj drugih neustavnosti in sicer neustavnost sklepa o zavrnitvi razpisa referenduma o noveli ZZZDR, zaradi neobstoječe pravne podlage sklepa in napačne smiselne razlage Zakona o referendumu in ljudski iniciativi ter nezakonitost sklepa DZ ter kršitev pravice do pravnega sredstva.

V drugem sklopu pa so navajali vsebinske argumente zaradi katerih, bi bila nedopustitev referenduma o noveli omenjenega zakona s strani ustavnega sodišča v nasprotju z ustavo in bi predstavljala grob poseg v ustavno zajamčeni pravici do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in pa do referendumskega odločanja po 90. členu ustave Republike Slovenije.

V tretjem sklopu pa navajajo vsebinske razloge, ki potrjujejo protiustavnost novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
„Dokazujemo, da ZZZDR ne predstavlja zakona, ki bi odpravljal protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost (po 4. alineji 2. odstavka 90. člena ustave)“.

Zatem pa navajajo tudi argumente, s katerimi dokazujejo (ne)sorazmernost morebitnega posega v pravico do referenduma. „Dokazujemo, da poseg v pravico do referendumskega odločanja ne bi temeljil na stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena ustave) in ne bi bil v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen ustave)“, je še povedala Metka Zevnik iz koalicije Za otroke gre.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/165/aktualno/16834/
 

Marjana Debevec, Teorija spola tudi v vrtcih v Trstu (Vir: Radio Ognjišče)

Strahovi zagovornikov tradicionalne družine vendarle niso bili tako neupravičeni. Teorija spola se namreč uveljavlja že v mnogih evropskih državah. V Nemčiji na primer štiriletne otroke v vrtcih spodbujajo, naj poljubljajo otroke istega spola in naj se oblačijo v oblačila nasprotnega spola. V teh dneh pa se je to začelo dogajati tudi v sosednjem Trstu. Program financira regija, potrdile pa so ga tudi občine.

Na nesprejemljivo igro spoštovanja, kot jo imenujejo, so opozorili starši otrok iz vrtca v Trstu. Po besedah enega izmed njih, Amadeja Rossettija, omenjeni vrtec zanika, da gre za teorijo spola, hkrati pa dečke oblačijo v deklice in obratno. Potem jih posnamejo in jih vprašajo, kako so se počutili. Vedno več staršev je zaradi tega zaskrbljenih. Podžupanja Stefania Giannini zagovarja igro spoštovanja, ki je bila predstavljena tudi ministrici za vzgojo in izobraževanje, vendar pa ni del uradnega vzgojnega programa.

Rosssetti je za katoliški tednik Novo življenje povedal, da so projekt staršem predstavili navidez transparentno, češ da gre za osveščanje proti nasilju nad ženskami, kot da bi lahko bil štiri ali pet letni otrok pošast, pretepač žensk ali posiljevalec. V brošuri je tudi zapisano, da naj bi igra preverila poznavanje in prepričanja dečkov in deklic o tem, kaj pomeni biti moški ali ženska, poudarila prisotnost splošnih stereotipov in uresničila prvi poseg, ki bi jim omogočil preurediti njihove misli ter bi otrokom nudil drugačen pogled od tradicionalnega pogleda.

Otroke tudi učijo, da sicer obstajajo fizične razlike med deklicami in dečki, še posebej v genitalijah, vendar pa te razlike ne pogojujejo njihovega načina čutenja, doživljanja čustev in obnašanja do drugih. Na spletni strani, ki predstavlja omenjeno igro, lahko preberemo, da je treba to teorijo otroke učiti že pri treh letih in da je stereotipe mogoče premagati, še več, da jih je treba premagati prav pri treh letih. Program zdaj teče drugo leto in otroci v teh vrtcih govorijo o gasilcih in gasilkah, o pilotih in pilotkah, vse do tega, da so med svetovnim nogometnim prvenstvom vprašali, zakaj ne igra nobena ženska. Starši so zato prepričani, da gre pri omenjeni igri na prikrit način, ne za učenje spoštovanja drugačnih, ampak za uvajanje teorije spola, ki predpostavlja popolno svobodo pri izbiri lastnega spola.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/164/svet/16757/  

 
Katja Cingerle, Evangelij družine (Vir: Družina)

Sinodalno poročilo prinaša veliko vprašanj o pogledu na družino. Na Velikonočnem teološkem simpoziju 2015 je glavna tema prav poročilo o sinodi o družini - Relatio synodi. O njem bodo spregovorili predavatelji Teološke fakultete v Stični, Mariboru, Vipavi in Veržeju.

Dr. Primož Krečič bo predaval o telesu in zakramentu svetega zakona na podlagi Relatio synodi in se ob tem dotaknil ljubezni zakramenta svetega zakona, spolnosti in zvestobe. Dr. Barbara Simonič pa bo razmišljala o družini na razpotju med realnostjo in idealom. Tudi v družinah, ki imajo težave, živijo Božji otroci in so prav tako v božjih očeh neprecenljivi in tudi do njih mora priti sporočilo evangelija. "Razumevanje dinamik odnosov v ranljivih obdobjih družinskega življenja in tudi v že ranjenih družinah ter razvijanje spoštljivega in sočutnega odnosa do teh procesov bodo temeljna izhodišča razmišljanja o možnostih pastoralnega dela z družinami v luči Relatio synodi," je zapisal izr. prof. dr. Slavko Krajnc, koordinator simpozija. Dr. Igor Bahovec je bo posvetil problematikam in dilemam, ki jih odpira Relatio synodi in vprašalniku za letošnjo sinodo o družini. Osvetlil bo nekatere ključne ugotovitve dozdajšnjega sinodalnega dela, predstavil soglasna dognanja in soočil različne poglede na določene dileme.

Razmišljanja zakoncev
Poleg profesorjev pa bodo svoja razmišljanja o sinodi delili tudi zakonci iz skupnosti Emanuel. V Stični že danes predavata zakonca Candellari, v Vipavi zakonca Borko, v Mariboru zakonca Zemljič, v Murski Soboti, pa zakonca Rifel. 

Simpozij bo od 9. do 13. ure v:
·      Stični: v torek, 7. aprila 2015
·      Mariboru: Zavod A. M. Slomška: v sredo, 8. aprila 2015
·      Vipavi: v četrtek, 9. aprila 2015
·      Veržeju: v sredo, 6. maja 2015.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/evangelij-druzine
 

Mojca M. Štefanič, Švica glasuje o himni z nabožno vsebino (Vir: Družina)

Švica bo 15. maja glasovala o novi državni himni: na referendumu bo javnosti predstavljenih šest predlogov nove skladbe, med katerimi sta dva predloga z neposredno nabožno vsebino, štirje pa vsaj posredno omenjajo Božje ime, kot je pred dnevi poročala švicarska katoliška agencija kath.ch. Volilni upravičenci so vse osebe, ki imajo številko mobilnega telefona s švicarskim omrežjem, torej tudi ljudje, ki sicer nimajo švicarskega potnega lista. 

Nabožna vsebina po besedah Jean-Daniela Gerberja, nekdanjega državnega tajnika, trenutno pa predsednika »Vsešvicarskega združenja«, temelji na vrednotah, ki jih opisuje preambula švicarske zvezne ustave. Ta se prične z besedami »V imenu Boga Vsemogočnega«. Omenjeno združenje je dalo pobudo za novo himno in je s pomočjo 30-članske žirije med 208 prispelimi predlogi izbralo šest najustreznejših.

Trenutna švicarska himna, »Švicarski psalm« avtorja Leonharda Widmerja iz leta 1841 je jezikovno precej zaprta in nič več ne ustreza družbeni stvarnosti, je »Vsešvicarsko združenje« utemeljilo svoje iskanje nove državne pesmi. Melodično se večina izmed šestih novih predlogov navezuje na obstoječo narodno himno. Besedilno pa so se avtorji po besedah katoliške agencije kath.ch »poigrali z verzi in z običajno jezikovni izraznostjo«.

Tri izmed šestih novih besedil, ki so v štirih deželnih jezikih predstavljena na spletnem naslovu www.chymne.ch v peti in zapisani obliki, prihajajo iz zahodne Švice, tri pa iz nemškega dela dežele. Kot so pojasnili pri »Vsešvicarskem združenju«, bi lahko nova himna vsebovala verze v vseh deželnih jezikih, razmišljajo pa tudi o prevodu besedila v angleščino, za uporabo himne ob mednarodnih dogodkih, s čimer bi svetu predstavili »Švicarjem pomembne vrednote«. 

O novi himni bodo torej na prvi stopnji preko telefonskega glasovanja odločali vsi državljani, zmagovalec razpisa bo razglašen 12. septembra. Dokončno odločitev o priznanju nove himne bo sprejel švicarski parlament, če dotlej ne bo pretiranega nasprotovanja tamkajšnjih političnih strank glede načina glasovanja.

Vir: Kathpress

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/svica-glasuje-o-himni-z-nabozno-vsebino

 


 
 
 

MOLITEV
 

Danes, ko je vse pesem,

vse aleluja,

se tudi v meni

novo življenje prebuja.

Misel je
kakor nova krstna voda

čista, žuboreča.

In ljubezen

do vstalega Gospoda

je kot velikonočna sveča

topla in blesteča.

Danes, ko je vse čistost

in vstajenje,

se tudi meni začenja

novo,

sveto življenje.


(iz molitvene revije Magnifikat)
 

2. velikonočna nedelja, Bela nedelja 

12. april
Jn 20,19-31

 
»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)

Jezus se prikaže apostolom
Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus se prikaže Tomažu
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.«

Konec
Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.

 

Besede vere za vsakogar


Julie Hanlon Rubio, Družbena poklicanost krščanskih staršev

Štiri naloge družine

Pomembno je zavedati se, da družina ni privatno zavetišče, ampak občestvo s poslanstvom, ki gre izven sebe. V Apostolskem pismu o družini se Janez Pavel II. osredotoči prav na to. Družino označi kot "globoko skupnost življenja in ljubezni", ki ima štiri glavne naloge. Vsaka od teh nalog ima družbeno razsežnost. Prva je najbolj očitna. Družina mora varovati, razodevati in posredovati ljubezen. Papež se od svojih predhodnikov razlikuje po načinu, kako opisuje ljubezen zakoncev in jo povzdiguje na mesto, za katero je določena. Njegov personalistični jezik predstavlja poskus vzeti resno pomen, ki ga moderni možje in žene dajejo zakonskim odnosom. Ljubezen med družinskimi člani je najpomembnejša, saj je temelj vsega ostalega družinskega življenja. To je začetek, ne cilj.

Prevod po: C21 Resources, Boston College 2010
 
Gradiva
  

Duhovnost

Vprašalnik, Evalvacija dela po župnijah o uresničevanju pastoralnega načrtovanja po župnijah

Druga gradiva Škofijskega urada za laike
 
Vsa gradiva uradov Pastoralne službe Nadškofije Ljubljana pa najdete na naslednji povezavi.

Vas zanima? Oglejte si! 
 



 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana


urad.za.laike.lj@rkc.si
http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/

Če e-novic ne želite več prejemati, nam to prosim sporočite na: urad.za.laike.lj@rkc.si







This email was sent to slovenski.pastoralni.svet@rkc.si
why did I get this?    unsubscribe from this list    update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0 · USA

Email Marketing Powered by MailChimp