E-novice ŽPS


Št. 11 (20.11.2012), Pastoralno leto vere 2012-2013
urad.za.laike.lj@rkc.si

A.S., Sveti oče v pismu udeležencem Dvorišča za pogane: Bilo bi čudovito, če bi neverujoči želeli živeti tako, 'kot da Bog je' (Vir: radio-ognjisce.si)
 
Na Portugalskem je konec tedna potekalo t.i. Dvorišče za pogane. Gre za srečanje dialoga med verujočimi in neverujočimi, ki je v zadnjih letih potekalo po različnih državah sveta. Papež Benedikt XVI. je v sporočilu izpostavil osrednjo temo pogovorov in sicer skupno željo vseh prisotnih potrditi vrednost človeškega življenja pred vse močnejšim valom kulture smrti.

"Z živo hvaležnostjo in naklonjenostjo pozdravljam vse udeležence Dvorišča za pogane, na katerem ste zbrani tako verujoči kot neverujoči s skupno željo, da bi potrdili vrednost človeškega življenja pred naraščujočim valom kulture smrti." S temi besedami je papež Benedikt XVI. v svojem sporočilu pozdravil udeležence Dvorišča za pogane, ki je v petek in soboto potekalo na Portugalskem v mestih Guimarães in Braga.

Sveti oče je v pismu z naslovom Tista betonska zgradba brez oken najprej navedel odlomek iz okrožnice blaženega Janeza Pavla II. Evangelij življenja: "'Čeprav živi sredi težav in negotovosti, lahko vsak človek, ki je iskreno odprt za resnico in za dobro, z lučjo razuma in ne brez notranjega vpliva milosti pride do tega, da v naravnem zakonu, vpisanem v srce (prim. Rim 2,14-15), spozna sveto vrednoto človeškega življenja od prvega začetka do njegovega konca'(CC 60,2). Mi nismo naključni proizvod evolucije, temveč je vsak od nas sad Božje misli; smo od Njega ljubljeni".

"Če je možno z razumom priti do te vrednote življenja, čemu se potem sklicevati na Boga?" je sveti oče nadalje zastavil vprašanje in nanj skušal odgovoriti s premislekom človeške izkušnje v primeru smrti ljubljene osebe, ki je za tistega, ki ljubi absurd, saj je po njegovem brezpogojno vredna, da živi ter je dobro in prav, da obstaja in v drugem primeru, ko do umrle osebe ni te naklonjenosti in je smrt naraven ter logičen dogodek. "Kdo ima torej prav? Prvo stališče je mogoče braniti le v primeru, če je vsaka oseba ljubljena od brezmejne Moči, in to je razlog, zakaj se je potrebno sklicevati na Boga. Saj resnično tisti, ki ljubi, ne želi, da ljubljena oseba umre in če bi mogel, bi to za vedno preprečil. Če bi mogel... Končna ljubezen je nezmožna, neskončna Ljubezen pa je vsemogoča. In to gotovost Cerkev oznanja: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16). Da! Bog ljubi vsako osebo in zato je vsaka brezpogojno vredna, da živi." Sveti oče je za potrditev tega, ponovno navedel odlomek iz Evangelija življenja: "Ko Kristusova kri odkriva veličino Očetove ljubezni, razodeva, kako je človek dragocen v Božjih očeh in kako neprecenljiva je vrednost njegovega življenja" (CD 60,25).

Sveti oče se je nadalje dotaknil človeka moderne dobe, ki se je hotel odtegniti stvariteljskemu in odrešujočemu pogledu Boga s tem, da se je utemeljeval na sebi in ne na božji moči. "To je skoraj tako, kot se dogaja v železobetonskih zgradbah brez oken, kjer mora človek priskrbeti zračenje in svetlobo, pa vendar se mora tudi še v tako samo ustvarjenem svetu zatekati k Božjim 'virom', spremenjenim v naše izdelke. Zato je torej potrebno ponovno odpreti okna, ponovno se zagledati v prostranost sveta, nebes in zemlje ter se naučiti uporabljati vse to na pravilen način. Tako postane vrednota življenja očitna samo, če Bog obstaja. Bilo bi čudovito, če bi neverujoči želeli živeti tako, 'kot da Bog je'".

Papež je pismo zaključil z besedami drugega vatikanskega koncila razumnikom in znanstvenikom: "Srečni tisti, ki imajo resnico, nadaljujejo z njenim iskanjem, da bi obnovili, poglobili in podarili drugim", in dodal: "To je tudi duh in namen 'Dvorišča za pogane."

Več na
: http://radio.ognjisce.si/sl/136/svet/9284/ in na: Radio Vatikan
 
 
Aleš Čerin: Hannah Arendt: Banalnost zla ali ko ljudje izključijo razmišljanje in vest (Vir: http://www.edusatis.si/preprostost/)

Film in banalnost zla
Na Liffe sem si ogledal film Hannah Arendt, ki prikazuje del življenja v Nemčiji rojene, a v ZDA živeče filozofinje in politične teoretičarke judovskega porekla, znane predvsem kot utemeljiteljice pojma banalnost zla: “Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje (Hannah jim v filmu pravi “Nobodies”), ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.” 

Ali bolj strokovno z Wikipedije: “Največje zlo v zgodovini in še posebej holokavst, niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države (=trditev, iz katere sledi določen zaključek (SSKJ)) in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.”

V filmu Hannah pravi, da so se odtrgali od svojega človeškega bistva, ki ga imamo prav zaradi bogopodobnosti – od razmišljanja in od uporabe vesti.

Spoznanja
Filozofinja Arendt je banalnost zla utemeljila preko spoznanj, ki jih je dobila kot poročevalka s procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmanu leta 1961. Film v veliki meri govori prav o tem obdobju življenja razumnice.

Dogajanje v filmu se začne nekaj pred procesom, ko je v ZDA skupaj z možem – prav tako filozofom – živela srečno življenje kritične in zelo aktivne razumnice, profesorice na znani univerzi. Pa se je ponudila časopisu New Yorker, da bo s procesa poročala. Hannah je res odšla v Jeruzalem, se tam srečala s svojim odličnim prijateljem in spremljala proces.

Videti je bilo, da ga spremlja bolj kot filozofinja in ne kot človek čustev, četudi je sama preživela težko izkušnjo koncentracijskega taborišča. Četudi sama Judinja, četudi je bil Eichman soodgovoren za poboj okoli 6 milijonov Židov (v filmu Eichman, pravi, da ni položil svoje roke na nobenega Žida, da je samo ubogal povelja nadrejenih), je uspela racionalno spremljati proces. Meni je bilo prav to poglavitno spoznanje: da se je mogla tako izključiti in se iz procesa učiti, četudi bi bilo zelo človeško, da bi vpletla svoja čustva.

Članke, s katerimi je kar dolgo odlašala, ker je želela vestno preštudirati “na tone” procesnega gradiva (učna točka!), so očrnili tudi nekatere judovske voditelje, ker so v taboriščih sodelovali z nacisti (Hannah ni slikala črno-belo – učna točka!). Seveda so bili članki v judovski skupnosti v ZDA in v Izraelu sprejeti z velikim ogorčenjem. Kritizirali so jo, da je preveč prizanesljiva do Eichmana, da v njem ni videla “zveri”, morilca in psihopata, pač pa nedolžnega birokrata, ki je “le” ubogal povelja. Dobila je na stotine grozilnih pisem, tudi najboljši prijatelji so ji obrnili hrbet, metali so jo z univerze. Ona je vztrajala pri svojem. Pri tem so jo podprli edino mož, nekaj najbližjih in njeni študenti. Zaključek filma, ko v perfektnem govoru pred polno predavalnico študentov utemelji pojem banalnosti zla, je en najboljših filmskih govorov in se bo po moje zapisal v zgodovino filma.

Film mi je pokazal še nekaj, da je treba najprej na stvari …
- pogledati neobremenjeno (tudi, če si obremenjen s svojo preteklostjo, čustvi),
- da je treba poglobljeno iskati resnico (ona je temeljito preštudirala gradiva),
- ko pa prideš do spoznanja, ko veš, da si blizu resnici, zaplavati proti toku in spregovoriti, ne glede na okoliščine.

Tudi če se ti odpove celoten narod in najboljši prijatelj. Tudi to je bilo v filmu ganljivo prikazano, ko je Hannah obiskala prijatelja v Jeruzalemu in se je – ležeč na smrtni postelji – obrnil stran.
 
Tudi za slovensko stvarnost
Film s svojo univerzalno govorico sporoča tudi nam, ki našo bolečo preteklosti še po dolgih desetletjih vztrajno potiskamo v podzavest, a se od tam stalno vrača, povzroča razdvajanja in bolečine.

Več na: http://www.edusatis.si/preprostost/hannah-arendt-banalnost-zla-ali-ko-ljudje-izkljucijo-razmisljanje-in-vest
 

Pred sto leti se je rodil Otto von Habsburg (Vir: druzina.si)
 
Pred stotimi leti, 20. novembra 1912, se je rodil Otto von Habsburg-Lothringen, ali kot ga je v sožalnem telegramu ob njegovi smrti 4. julija 2011 imenoval papež Benedikt XVI., 'njegova kraljeva in cesarjeva visokost nadvojvoda Otto Avstrijski'. Dejstvo, da je bil sin za blaženega razglašenega poslednjega avstrijskega cesarja Karla I. državljan Avstrije, Nemčije in Madžarske, po lastnih navedbah pa tudi Hrvaške, ter da so po njegovi smrti zanj maše zadušnice darovali v kraju Pöcking ob Starnberškem jezeru, kjer je umrl, pa v Münchnu, Marijinem Celju, na Dunaju, v Budimpešti in Zagrebu, nam daje jasno vedeti, da je bil Otto von Habsburg človek, ki je bil vedno v žarišču zgodovinskih preobratov.

Papež Benedikt XVI. je v sožalnem telegramu njegovi družini, ki je evropsko zgodovino zaznamovala bolj kot katera koli druga, Otta von Habsburga označil kot 'velikega Evropejca', ki si je 'neutrudno prizadeval za mir in sožitje med narodi ter pravično ureditev na naši celini'. Avstrijski kardinal Christoph Schönborn je 'arhitekta evropske misli in evropske integracije' postavil ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu De Gasperiju. Münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx je v spomin na Otta von Habsburga pozval, naj si Evropejci še naprej neutrudno prizadevamo v zbliževanju evropskih narodov: »Njegov vzor nam mora biti ravno v današnjem zahtevnem položaju v veliko spodbudo.«

Otto se je rodil 20. novembra 1912 v kraju Reichenau ob Raxu kot najstarejši sin Karla I. in njegove soproge Zite. Med leti 1916 in 1918 je bil avstro-ogrski prestolonaslednik, po razglasitvi republike pa je družina leta 1919 odšla v izgnanstvo v Švico in kasneje na Madeiro, kjer je Karl I. tudi umrl. Sledile so postaje v Španiji, Belgiji in ter med leti 1940 in 1944 v Združenih državah Amerike. Zatem je Otto von Habsburg do leta 1951 živel v Franciji, kasneje ponovno v Španiji in od leta 1954 v kraju Pöcking na Bavarskem. Leta 1951 se je poročil s princeso Regino von Sachsen-Meiningen.

Od leta 1938 so Habsburga s tiralico preganjali nacisti. Bil je goreč nasprotnik priključitve Avstrije nemškemu rajhu. Ob izbruhu vojne je več kot deset tisočim ljudem, ki so jih preganjali nacisti, pomagal pri pobegu čez ocean. Leta 1936 je postal član Panevropske zveze, od leta 1940 pa je bil njen predstavnik v Washingtonu.

Otto von Habsburg je v Washingtonu vzpostavil stike s pomembnimi politiki, med drugim s predsednikoma Franklinom D. Rooseveltom in Harryjem S. Trumanom. Za Avstrijo je dosegel veliko pozitivnega, sodeloval je tudi pri nastanku Moskovske deklaracije, ki je v povojnem času zagotovila neodvisnost njegove domovine. Kasneje je bil deležen kritike zaradi posredovanja pri Trumanu proti začasni vladi socialdemokratskega kanclerja Karla Rennerja, ustanovljeni aprila 1945. Habsburg je dvomil v Rennerjevo protisovjetsko stališče.

Tudi njegovo prvotno zavračanje državne pogodbe je bilo soodgovorno za to, da so številni avstrijski politiki nasprotovali njegovi vrnitvi v domovino. Avstrijo je lahko ponovno obiskal sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, kar pa je sprožilo precejšen val protestov med državljani. Položaj se je počasi pomiril, saj cesarjev sin ni kazal notranje političnih ambicij. Leta 1972 je prišlo do zgodovinskega rokovanja z avstrijskim zveznim kanclerjem Brunom Kreiskym. Deset let kasneje je Otta von Habsburga v Hofburgu sprejel zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger.

Leta 1973 je bil Otto von Habsburg izvoljen za predsednika Mednarodne panevropske zveze. Bil je pokrovitelj panevropskega piknika 19. avgusta 1989 na avstrijsko-madžarski meji pri Sv. Margareti, kar je spodbudilo tudi padec železne zavese. Cesarjev sin je bil član evropskega parlamenta od svoje prve neposredne izvolitve leta 1979 in je položaj ohranil do leta 1999.

Številni člani rodbine Habsburg z Ottom na čelu so se 3. oktobra 2004 udeležili slovesnega bogoslužja na Trgu sv. Petra v Vatikanu ob razglasitvi Ottovega očeta Karla I. za blaženega. Sveto mašo je vodil papež Janez Pavel II., somaševala pa sta med drugim tudi dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn in kardinal Peter Erdö iz Budimpešte.

Kardinal Schönborn je bil tisti, ki je po smrti 98-letnega nekdanjega prestolonaslednika spomnil na dogodek ob srednjeevropskem dnevu katoličanov leta 2004 v Marijinem Celju, romarskem središču na avstrijskem Štajerskem, s katerim je bil Otto von Habsburg vedno tesno povezan. Kmalu po razširitvi Evropske zveze se je tam zbralo okoli sto tisoč vernikov iz vseh sosednjih držav, med njimi tudi njihovi predsedniki, pa tedanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi in Otto von Habsburg. »Za to sem živel«, je takrat izjavil zadovoljni, od dežja premočeni Habsburg, ki ga je v dno srca ganilo 'romanje narodov' k 'Magna Mater Austriae'.

Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/D72AE81BBF15B8A7C1257ABB002B91E7?OpenDocument
 

SV/TG, Nemški kristjani v politiki (Vir: radio-ognjisce.si))

Alois Glück je za cerkveno radijsko postajo v Műnchnu potožil, da je danes v politiki premalo katoliškega pomladka. V javno življenje se vključuje vedno manj mladih iz cerkvenih skupnosti. Vzrok ni le v tem, da je v Cerkvi mlada generacija precej šibka. Če so včasih mladi v laičnih združenjih prevzemali pobudo in se zanimali za družbena vprašanja, je danes tega veliko manj. Meni, da sicer obstajajo razlogi, zaradi katerih Cerkev vedno težje nastopa v laični družbi.

To je resen problem, ki bo vplival na delovanje Cerkve in na položajev kristjanov v javnem življenju jutri in pojutrišnjem. Po njegovem prepričanju bi morali katoličani, ki so danes dejavni v politiki, bolj zavzeto iskati ravnovesje med katoliškimi načeli in tem, kako jih prevesti v politiko. Po drugi strani so ti politiki prepogosto deležni kritik in napadov, premalokrat pa podpore in spodbud. V času krize jih sprašujejo tudi po krščanskih vrednotah.

Glück je prepričan, da bi morali pritegniti več mladih, ki gredo v javno življenje iz krščanskega prepričanja. Dodaja še, da na dolgi rok ne bomo nič spremenili, če bodo kristjani in katoličani ostajali v svojem varnem okolju, oblikovali lepe resolucije za tiste zunaj v svetu, če ni potem nikogar, ki bi to zagovarjal in zastopal v javnosti. Dodal je še, da bo v prihodnjih sklicih parlamentov vedno manj sogovornikov s katoliškega področja, če se bodo dejavneje zavzeli za pomladitev v svojih vrstah.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/136/svet/9271




 

TEOLOŠKI KOTIČEK


PRIDITE IN POGLEJTE
Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument


Drugi del: Namen slovenskega pastoralnega načrta
 
Osebna vera katoličana
                
40.    
  Iz pregleda stanja se kaže raznovrstnost priložnosti in težav, razveseljivih, pa tudi skrb zbujajočih dejstev. V zadnjih dvajsetih letih naša Cerkev ni stopicala na mestu. Po svojih močeh se je odzivala na spremembe. Če je zaostajala v spreminjanju svojih struktur ter v odnosu do kulture, skupnosti in države, je bila hitrejša pri nekaterih, za čas po uvedbi demokracije novih načinih evangelizacije, kot so: izobraževanje in šolstvo, življenje laiških gibanj, skupnosti in združenj, razvoj dobrodelnosti, zakonske in druge skupine odraslih.
41.      Prednosti (PIP 25–30) imajo jasno razviden skupni izvir: živo in osebno vero v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. Do grehov in težav (PIP 31–39) prihaja tedaj, ko začne pešati vera. Neugodne zunanje okoliščine in nenaklonjene družbene razmere, na katere se večkrat sklicujemo, so pri tem manj pomemben dejavnik.
42.      Šibka osebna vera je prvi razlog, da je slovenski kristjan vse bolj »oddaljen« od evharističnega jedra in postaja »izbirni vernik«. Pomanjkanje vere se kakor rdeča nit vleče skozi rane, osebne in strukturne grehe ter pastoralne neuspehe. Če nimamo osebne vere, zanemarjamo občestvo, se ne držimo obljub, ne zmoremo prepoznati karizem, bolj zaupamo materialni ali politični moči, pastoralo pa zlahka spremenimo v religijsko tehnologijo.
43.        Osebna vera pomeni osebno srečati in v resnici spoznati Jezusa Kristusa kot živo osebo, ki v svoji življenjski resničnosti in s svojim sporočilom osvobaja in osrečuje. Papež Benedikt XVI. je zapisal: »Krščanska vera zato ni samo vera v resnice, ampak predvsem osebni odnos z Jezusom Kristusom, je srečanje z Božjim Sinom, ki celotnemu bivanju daje novo dinamiko.«[1]
44.      Osebna vera je Božji dar, ki nas spremeni od znotraj na način, da posledično spremenimo tudi odnose do bližnjih in se trudimo za skupno dobro v širši skupnosti. Osebna vera pomeni osebno odkriti, spoznati in se prepričati, da je »Bog namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Iz osebnega prepričanja sledi odločitev, da bo verska zavest postala temeljno in najpomembnejše vodilo in vrednota našega življenja. Jezus tedaj v polnosti postane naša Pot, Resnica in Življenje.
45.      V srečanju z Jezusom želimo biti tudi z drugimi verujočimi brati in sestrami, zato osebna vera kliče po živem občestvu. To se udejanja med škofi in duhovniki, med duhovniki in laiki, v redovnih skupnostih, pastoralnih skupinah in župnijah, laiških gibanjih, skupnostih in združenjih ter v družinskem življenju. Bratska ljubezen kristjanov je vse od nastanka Cerkve najmočnejše pričevanje o živem Gospodu.
 
Nova evangelizacija
 
46.      Razmere, v katerih se manjša število oseb, ki verjamejo v Jezusa Kristusa – najdragocenejše, kar imamo –, kličejo po novi evangelizaciji. Če smo doslej do pojma nova evangelizacija pristopali zadržano, bomo odslej z njim označevali našo odločnost in pogum za novi val oznanjevanja. Plenarni zbor je zapisal: »Temeljna naloga nove evangelizacije je svetu oznanjati veselo novico o razodetju Boga v Jezusu Kristusu ter vabiti k spreobrnjenju in k veri« (PZ 57).
47.      Nova evangelizacija v Cerkvi na Slovenskem kot pojem in miselnost ni tuja ali povsem nova. To dokazujejo v zadnjih letih opravljeni pastoralni razmisleki: o kakovosti kateheze, o dejavnih laikih, o duhovni poglobit­vi, o dobrodelnosti idr., kakor tudi nekatere že omenjene prakse. Nova evangelizacija v odnosu do tradicije nadaljuje, kar je v njej dobrega, ter prežarja in navdihuje redno pastoralno delo, ko skrbi za močnejši poudarek na osebni veri v Jezusa Kristusa, našega Gospoda.
48.      Papež Janez Pavel II. je leta 1983 južnoameriškim škofom v nagovoru dejal,[2] da je nova evangelizacija nova v gorečnosti, v metodi in v izrazu. Nova v gorečnosti pomeni, da prva ciljna skupina niso tisti, ki ne verujejo, pač pa tisti, ki verujejo, pa so ali postali mlačni v veri ali pa so opustili dolžnost oznanjevanja. Ti morajo prvi odkriti in obnoviti pripadnost Kristusu.
49.  Končni cilj nove evangelizacije ni v ustvarjanju duhovne elite, temveč da prinašamo ljudem sporočilo evangelija z novo govorico in novimi metodami. Papež Benedikt XVI. je v zvezi s tem dejal, da mora Cerkev imeti »dvorišče poganov«,[3] podobno kot ga je imel nekoč jeruzalemski tempelj. S tem želi opozoriti, da mora biti Cerkev v svojem delovanju, oznanjevanju in življenju dialoško odprta do vseh ljudi svojega časa.
50.      Pot nove evangelizacije ne bo preveč zahtevna, če se zavedamo, da tudi tisti, ki jim je oznanilo namenjeno, v globini svojega duha iščejo osebno srečanje z Gospodom. Benedikt XVI. je zapisal: »Ne smemo pozabiti, da mnogi ljudje v našem kulturnem okolju ne priznavajo daru vere, kljub temu pa iskreno iščejo zadnji smisel in dokončno resnico o svojem bivanju in o svetu. To iskanje je pristna ‚predhodnica‘ vere, saj ljudi usmerja na pot, ki vodi k skrivnosti Boga. Tudi sam človekov razum nosi v sebi potrebo po tem, kar ‚vedno velja in ostaja‘. Ta potreba predstavlja trajno povabilo, neizbrisno zapisano v človekovo srce, da stopimo na pot in poiščemo Tistega, ki ga sicer ne bi iskali, če nam ne bi prišel naproti. Vera nas vabi ravno k temu srečanju in nas v polnosti odpira zanj.«[4]



[1]    Poslanica papeža Benedikta XVI. za 26. svetovni dan mladih z dne 6. avgusta 2010. Več na http://aktualno.rkc.si/?nid=10742&fmod=135.
[3]    Benedikt XVI., Nagovor rimski kuriji z dne 21. decembra 2009. Papež je izraz »dvorišče poganov« vzel iz svetopisemskega okolja. Jeruzalemski tempelj je namreč poleg prostorov za judovsko češčenje Boga imel tudi posebno dvorišče, kamor so prihajali tisti, ki niso bili člani judovske verske skupnosti. Na »dvorišču poganov« so lahko na svoj način počastili njim morda še neznanega Boga. Več na www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/speeches/2009/december/index_en.htm.
[4]    Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. z naslovom Vrata vere. Več na http://aktualno.rkc.si/?nid=11757&fmod=5.
DUHOVNI KOTIČEK
 
Božje otroštvo pomeni:
postati majhen,
in hkrati postati velik;
iti ven iz ožine lastnega življenja,
in se vrasti v
prostranost življenja kristjana.

sv. Edith Stein

Kristus, kralj vesoljstva


25. november 2012
Jn 18, 33-37


Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, dal poklicati Jezusa in mu rekel: »Ti si judovski kralj?« Jezus je odgovoril: »Ali praviš to sam od sebe, ali so ti o meni drugi povedali?« Pilat je odgovoril: »Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je tedaj rekel: »Torej kralj si?« Jezus je odgovoril: »Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Besede vere za vsakogar


Bog postane človek
 
Zakaj je Bog postal človek? S tem, ko nam razodeva Božji obraz, Jezus želi človeku povedati, kaj pomeni biti človek. … Bog je postal človek, toda človek pogosto še ni človek.

Da je Božje kraljestvo blizu, pomeni, da je blizu Bog s človeškim obrazom, ki nas vabi, da tudi mi postanemo v polnosti ljudje.

Jezus nam razodeva obraz Očeta, Boga s človeškim obrazom, Boga ki ljudi ljubi. To je za nas in naše odrešenje čudovito razodetje. Da bi nam to razodel, je Jezus tvegal svoje lastno življenje. Greha nas je osvobodil za ceno svojega življenja.
Gradiva

Z vstopom v novo obdobje pastoralne prenove, vam želimo še bolj kot v preteklosti, pri vašem delu pomagati s pripravo in iskanjem različnih gradiv za vaše delo. Najdete jih s klikom na spodnje povezave. Na naši spletni strani
imate na dnu strani tudi pasice, preko katerih je omogočen dostop do Božje besede dneva, do svetnika dneva, predstavitve drobcev vere in vseh gradiv, ki jih pripravlja Pastoralna služba v Ljubljani in njeni uradi.


Gradiva z dekanijskih srečanj za člane ŽPS

SWOT analiza, Poglobitev osebne vere v naši župniji NOVO!


Gradiva z usposabljanja Korak naprej

Vsa gradiva na enem mestu: klikni na povezavo: Aktualna gradiva

Korak naprej, Igor Dolinšek


Korak naprej, Matej Cepin

Vprašalnik 3 P

Korak naprej, Anton Lesnik

Predavanje Anton Lesnik

Zaznavni tipi

Metode

Gradiva za osebno poglabljanje ob prazniku vseh svetih in spominu vseh vernih rajnih

Verujem v večno življenje

So svetniki res koristni?

Kakšne so vice?

Kakšna je razlika med večnim življenjem in nesmrtnostjo?

Kaj se zgodi z dušo in duhom po smrti?

Kaj je duša?

Kako otrokom razložiti, kaj je duša?



Druga gradiva

Molitvena ura: rožni venec 

Krovni dokument Pridite in poglejte

Projekcija za septembrsko sejo ŽPS, ki jo najdete tudi tu.

Projekcija za oktobrsko sejo ŽPS, ki jo najdete tudi tu.


Gradivo za novembrsko sejo ŽPS, ki jo najdete tudi tu.

Apostolsko pismo Vrata vere - Porta fidei

Logotip Leta vere in razlaga logotipa leta vere

Predavanje p. Branka Cestnika

Predavanje g. nadškofa Antona Stresa

Predavanje g. nadškofa Marjana Turnška

Vas zanima? Oglejte si!

Händel : Aleluja

Svetnik: Jezus, kralj vesolja

Ljubljanski bogoslovci: Jezus Kristus je naš Rešenik
Vabimo vas...


Nikodemovi večeri v Ljubljani, Na razpotju – kam gremo in kam bi radi šli? (Vir: katoliska-cerkev.si)

Nikodemovi večeri v Ljubljani bodo v organizaciji Univerzitetne pastorale potekali od ponedeljka, 12. do četrtka, 22. novembra 2012, v veliki dvorani Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani, vselej s pričetkom ob 19.30.
Gostje letošnjih Nikodemovih večerov bodo v sklopu okroglih miz ali samostojnih prispevkov v osmih večerih spregovorili na temo osebne vere, novega pastoralnega načrta in družbene pravičnosti.

V prvem večeru drugega tedna bodo spregovorili dr. Igor Škamperle, Berta Golob in Slavko Rebec na temo Novo vino v stare mehove ter razmišljali o tem, kako najti ravnotežje med tradicionalno vernostjo in iskanjem osebnega odnosa z Bogom, dr. Ivan Štuhec in dr. France Arhar bosta predavala na temo Denar, čigav vladar?, ob osebnih izkustvih in refleksijah Alenke in Marka Vatovca, Marjana Čudna, Alenke Čampa in dr. Jožeta Ramovša pa bo potekal sedmi večer z naslovom Iz množičnosti v živa občestva. Nikodemove večere v Ljubljani bodo sklenili Božo Rustja, dr. Aleš Maver in David Sipoš z okroglo mizo na temo Kako govorimo, kdo sploh posluša? na kateri bodo razmišljali, ali smo v odkrivanju drugačne govorice katoličani, tako laiki kot duhovniki, subjekti komunikacije ali le kanali za posredovanje delnih informacij »od zgoraj«.

Podrobnejši vsebinski program in predstavitev gostov sta dostopna na spletni strani.


 
Dodatne informacije o Nikodemovih večerih v Ljubljani dobite pri mag. Klemenu Svetelju na Poljanski cesti 4 v Ljubljani, tel. 01/420–47–70, GSM: 041/874–577, e-naslov: klemen@unipas.si.

Več na: http://www.unipas.si/nikodemovi-veceri/nikodemovi-veeri-2012


Teden zaporov

Na mednarodni ravni in tudi v Sloveniji od nedelje, 18. do sobote, 24. novembra 2012, poteka Teden zaporov. Njegov glavni namen je molitev, konkretna podpora in ozaveščanje o potrebah posameznikov ali skupin, ki jih zaznamuje izkušnja kaznivega dejanja ter kazni zapora.

Naslov letošnjega tedna je vzet iz 16. psalma in se glasi Na poti življenja. Geslo želi posebej poudariti odločitev za pot, ki vodi v življenje in medsebojno podporo, ki si jo lahko ljudje na njej nudimo. Molitve bodo v tem času namenjene vsem, ki so na kakršen koli način povezani s pravosodnim sistemom, za usmeritve, navdihe in osvežitve na njihovem potovanju. V molitvi se bodo spomnili zaprtih oseb, delavcev v zaporu, žrtev kaznivih dejanj, prostovoljcev, družin in prijateljev in tistih, ki zanje skrbijo. Poleg povabila k molitvi je pobuda namenjena tudi spodbudi, ki jo podpirajo predstavniki različnih krščanskih skupnosti in organizacij, da bi kot posamezniki in skupine storili nekaj konkretnega v podporo vsej ene izmed skupin, za katere molijo v tem tednu.

Plakat v pdf formatu z vsebinskimi poudarki za posamezen dan.

Dodatne informacije dobite na sedežu Zaporniškega vikariata na Smrekarjevi ulici 7 a v Ljubljani ali po e-pošti na naslovu: info@center-ecce.si.


Teden karitas
(Vir: katoliska-cerkev.si)

V organizaciji Karitas na slovenskem, škofijskem, dekanijskem in župnijskem nivoju bo tudi letos v Sloveniji od ponedeljka, 26. novembra 2012 do nedelje, 2. decembra 2012, potekal teden Karitas pod geslom Veselje v sožitju. V tem času na poseben način stopajo v ospredje dobrodelna dejanja, s čimer dajejo priznanje in spodbudo tudi več kot 9.000 aktivnim prostovoljcem Karitas, ki podarjajo čas za delo za in z ljudmi v stiski. V tem tednu bodo poleg sodelavcev Karitas nagovorili tudi širšo javnost z namenom, da se državljani skupaj bodisi kot prostovoljci bodisi kot darovalci s sočutnim srcem odzovejo na stiske družin, ki so v zadnjem obdobju iz leta v leto večje.

V okviru evropskega leta aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti 2012, ko mislimo predvsem na sožitje mlajših in starejših generacij, se tudi sprašujemo, če se znamo približati ljudem, ki nimajo nikogar, da bi z njimi delili čas, veselje, žalost in stisko? Morda je to sošolec, prijatelj ali sodelavec, ki ga videvamo vsak dan, pa ga niti ne opazimo oz. mu ne namenimo želene pozornosti.

Dogodka na slovenski ravni

Romanje sodelavcev Karitas na Ponikvo

Na Ponikvi se bodo v sredo, 28. novembra 2012, zbrali prostovoljci Karitas iz celotne Slovenije. Romanje bo priložnost za utrditev pripadnosti in zaveze prostovoljstvu. Organizatorji pričakujejo med 1.500 in 2.000 sodelavcev. Srečanje se bo začelo z mašo ob 12.00, ki jo bo daroval predsednik Slovenske karitas mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek. Po maši bosta za udeležence pripravljena srečanje in družabni program.

Dobrodelni koncert Klic dobrote za družine v stiski
V dvorani Golovec v Celju bo v sredo, 28. novembra 2012, ob 20.00, tradicionalni, 22. dobrodelni koncert Klic dobrote za družine v stiski. Organizatorja koncerta sta Slovenska karitas in nacionalna radio in Televizija. Koncert bo neposredno prenašal Radio Ognjišče. Vstopnice so na voljo na sedežih škofijskih Karitas, v Ljubljani na sedežu Slovenske karitas, v Celju v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe in na bazenu pri dvorani Golovec.
Dodatne informacije o tednu Karitas in spremljevalnih dogodkih dobite na sedežu Slovenske karitas na Kristanovi ulici 1 v Ljubljani, tel. 01/300–59–60, e-naslov: info@karitas.si.


Dogodki na škofijski ravni

- V soboto, 24. novembra 2012, ob 18.00, bo Župnijska karitas Vrhnika pripravila dobrodelni koncert Dva novčiča, v soboto, 1. decembra 2012, pa bo v okviru omenjene Karitas tečaj prve pomoči.

- V mali dvorani župnije na Cerutovi ulici 20 bo Župnijska karitas Ljubljana – Kašelj Zalog v petek, 23. novembra 2012, med 16.00 in 19.00 ter v soboto, 24. novembra 2012, med 15.00 in 19.00 organizirala delavnico priprave adventnih venčkov.

- Župnijska karitas Zgornji Tuhinj bo v tednu karitas organizirala zbiranje hrane v lokalni trgovini.

- V petek, 30. novembra 2012, ob 19.00, bo Župnijska karitas Smlednik organizirala dobrodelno prireditev v tamkajšnjem kulturnem domu.

- V Kulturnem domu Preska bo v organizaciji Župnijska karitas Preska v petek, 23. novembra 2012, ob 18.30, monodrama Gregorja Čušina z naslovom Janez brez glave.

- Župnijska karitas Šentvid pri Stični bo v soboto, 24. novembra 2012, organizirala 5. dobrodelni koncert z naslovom Odpri srce in oči.

- V soboto, 24. novembra 2012, bo Župnijska karitas Železniki sodelovala pri prodaji venčkov in voščilnic na Andrejevem sejmu v Železnikih.

- Župnijska karitas Ljubljana – Trnovo bo v tednu karitas prodajala voščilnice in venčke na stojnici pred župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika.

Dodatne informacije dobite na sedežu Škofijske karitas Ljubljana na Poljanski cesti 2 v Ljubljani, tel. 01/439–21–30, e-naslov: info@lj.karitas.si.

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si

http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/







Sent to urad.za.laike.lj@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp