E-novice ŽPS


Št. 1 (4..9.2012), Pastoralno leto vere
urad.za.laike.lj@rkc.si
Spoštovani tajniki in člani ŽPS!

Tajniki in člani ŽPS, upanje pastoralne prenove

Papež Benedikt XVI. je še kot kardinal na nekem katehetskem simpoziju dejal: „Nova evangelizacija se mora podvreči skrivnosti gorčičnega zrna in ne pričakovati, da bo takoj zraslo veliko drevo.“
 
V Nadškofiji Ljubljana smo prepričani, da  so številna semena gorčičnega zrna, zvesti sodelavci nove evangelizacije, med vami, tajniki in člani župnijskih pastoralnih svetov. Zato si tudi v svojih načrtih, stopiti na pot pastoralnega spreobrnjenja, želimo vaše pomoči.
 
V letošnjem letu bomo tudi v naših župnijskih pastoralnih svetih posebno pozornost posvetili spoznavanju krovnega dokumenta Pridite in poglejte.
 
Vabimo vas, da tudi vi v letu 2012-2013 pri spoznavanju in  premišljevanju dokumenta prisluhnete Svetemu Duhu in iščete možnosti, kako slediti znamenjem časa oz. kako razumeti aktualni slovenski trenutek in nakazati naloge, ki jih le-ta postavlja pred nas.
 
Na osnovi slednjih boste v prihodnjem pastoralnem letu (2013-2014) oblikovali smernice nadaljnjega dela v vaši župniji in obenem škofiji, pri čemer boste poleg g. župnika ključno vlogo imeli vi kot tajnik/tajnica ŽPS s svojim sodelavcem.
 
Morda se pred to nalogo v marsičem čutite negotove, a strah je popolnoma odveč! Na Nadškofiji Ljubljana vam bomo pomagali pri osvajanju vsega potrebnega za izdelavo smernic nadaljnjega dela v vaši župniji.
 
V ta namen bomo v letošnjem pastoralnem letu organizirali posebna izobraževanja. Prvo izmed tovrstnih izobraževanj je Pastoralni tečaj, 22. 9. 2012, na katerega vas s pričujočim vabilom vabimo in na katerem bosta predavatelja predstavila sam krovni dokument. G. nadškof pa bo tudi nakazal, kako bomo v župnijah Nadškofije Ljubljana pristopili k uresničevanju slednjega.
  
V mesecu novembru 2012 in marcu 2013 bosta sledili še dve izobraževanji. Prosimo vas, da si s pomočjo g. župnika oz. z njegovo vednostjo iz vašega ŽPS pridobite še enega sodelavca oz. sodelavko, ki bo prav tako vabljen na vsa izobraževanja. Tako bo delo za vas lažje.  Prosimo vas, da izbranemu sodelavcu tokrat sami posredujete pričujoče vabilo na Pastoralni tečaj.
 
Obenem vas prosimo, da nam do 31.9.2012 na e-naslov: urad.za.laike.lj@rkc.si ali na tel. št.:  01 234 26 51 posredujete naslednje kontaktne podatke vašega sodelavca: župnija, ime in priimek, domači naslov in e-naslov. Tako bomo tudi vašega sodelavca na vsa prihodnja izobraževanja vabili neposredno iz Urada za laike. V primeru, da še ne prejemate naših obvestil (tedenske E-novice), tudi vas prosimo, da nam posredujete tudi vaš e-naslov. 


Vabimo vas na Pastoralni tečaj 2012
 
Kdaj?

v soboto, 22. 9. 2011, od 9.00 do 13.00 - če se Pastoralnega tečaja na navedeni datum ne morete udeležiti, se ga lahko udeležite tudi jutri, 5.9.2012. Programa in kraj srečanja sta enaka.
 
Kje?
v Zavodu sv. Stanislava, v Šentvidu nad Ljubljano
 
Komu je namenjen?
članom ŽPS, članom župnijskih Karitas ter drugim župnijskim sodelavcem
 
Predavatelj:
dr. Anton Stres (22.9.2012), Verujem, pomagaj moji neveri
 
Koreferent:
p. mag. Branko Cestnik CMF, Pastoralno spreobrnjenje, pot nove evangelizacije
 
 
Vsebina Pastoralnega tečaja

Pastoralno leto vere

Sveti oče Benedikt XVI. bo, 11. oktobra 2012, na petdeseto obletnico odprtja drugega vatikanskega koncila, letošnje pastoralno leto razglasil za leto vere. Ob tej priložnosti je pred kratkim izšlo apostolsko pismo Vrata vere (dalje VV).

Papež nas vabi, da v letu vere najprej sami na nov način odkrijemo veselje nad vero, jo doživimo kot izkustvo prejete ljubezni, nato pa jo posredujemo naprej kot izkustvo milosti in veselja (VV 7).

Globoka kriza vere se kaže v tem, da to navdušenje in veselje nista več samoumevna, niti v vernih okoljih. Papež zato kliče občestvo Cerkve na pot, da izpelje ljudi iz puščave, kjer ni življenja, v kraje življenja. S tem ozavešča, da gre za »pot«, torej ne za govorjenje, pridiganje, predpisovanje … ampak za konkretno skupno gibanje, korake, ki jih naredimo skupaj, ker jih posameznik ne zmore sam.
 
Papež poudarja pričevanje, ki ga dajejo verujoči s svojim vsakdanjim življenjem (VV 6). Pričevalec ne govori besede resnice, ampak jo izžareva njegovo življenje.
 
Leto vere želi biti tako preprosto povabilo k pristnemu in ponovnemu spreobrnjenju h Gospodu, kar ima za posledico, da od njega prejeto novo življenje prične oblikovati vse življenje, celotno človekovo bivanje. Kolikor je človek pripravljen to svobodno sprejeti, toliko se očiščujejo in prenavljajo njegove misli in čustva, mišljenje in vedenje.

Vera, ki je v ljubezni živeti odnos s Kristusom, lahko tako spet na novo usmerja mišljenje in delovanje in postane pot, ki zmanjšuje razkorak med izpovedovano in živeto vero.
 
 »Ko s pozornostjo spoznavamo znamenja časa v današnjem trenutku zgodovine, vera obvezuje vsakega od nas, da postanemo živo znamenje navzočnosti Vstalega v svetu
 
Pastoralno spreobrnjenje, pot nove evangelizacije
V Cerkvi na Slovenskem, v prizadevanju odpreti vrata novi evangelizaciji, vstopamo v obdobje pastoralne prenove, ki jo nakazuje krovni dokument Pridite in poglejte. Tega boste prejeli vsi člani ŽPS, ga spoznavali, premišljevali in aktualizirali na sejah vašega ŽPS.  
 
»Nova evangelizacija je nasprotna od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj, od nespremenjene miselnosti in od pastoralnega koncepta, za katerega je dovolj nadaljevati delati tako, kot se je vedno delalo. … Prišel je čas, da Cerkev pozove svoje krščanske skupnosti k pastoralnemu spreobrnjenju v misijonarskem smislu, tako v dejanjih kot v strukturah.«
 
Nov krovni dokument Pridite in poglejte (dalje: PiP) zato izhaja iz evangeljskega odlomka Jezusovega srečanja s Samarijanko: »Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: ›Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?‹ Odšli so iz mesta in se napotili k njemu« (Jn 4,29–30).

Ne samo ta odlomek, pač pa celotno srečanje Jezusa in Samarijanke, od prve besede do dogajanja na vasi, navdihuje Cerkev na Slovenskem za novo evangelizacijo.



Branko Cestnik, Zarja nove evangelizacije (Vir: tednik Družina)

Ali smo duhovniki letos kaj posebnega storili, da je bilo za Veliki šmaren toliko ljudi po Marijinih svetiščih? Smo morda na podlagi izkušenj večstoletnega upravljanja z ljudstvom izdelali nov pastoralni trik, da je bila, na primer, na Veliki planini okrog lesene kapelice Marije Snežne 15. avgusta nagnetena dvatisočglava množica? So morda oni drugi, rimski Cerkvi konkurenčni spin doktorji, storili kakšno usodno napako, da so ljudje na tisti vroči dan raje šli k Jezusovi materi v Strunjan kot pa na plažo? Ne. Nič od tega.
 
Množica, ki je po logiki tega sveta ne bi smelo biti, ker, kot kažejo menda verodostojne raziskave družbenih premikov, je ugled Katoliške Cerkve povsem na dnu, se je zgodila brez nas - klera. Resda je ljubljanski nadškof v Družini pozval k enotnosti in zvestobi Cerkvi, vendar to ni bilo dovolj, da se dvignejo toliki. Tudi drži, da pastoralisti nenehno premlevamo o novih in bolj učinkovitih pristopih, kako nagovoriti človeka in ga spodbuditi k sveti veri, a dlje od mej farovškega dvorišča ti pristopi običajno ne sežejo.
 
Devica Marija privlači. Je tista, ki stoji ob Bogu, človeka pa ne navdaja s tolikim strahom kot sam Gospod nad vojskami. Sv. Ludvik Montfortski, veliki učitelj Marijinega čaščenja, pravi, da je malemu človeku zato lažje najprej pocukati Marijo za rokav ter jo prositi za to ali ono milost in se šele nato, ko ga ona že vzame pod svoje varstvo, ozreti v smeri nadčasnega Božjega prestola. Katoliški človek bo marsikaj cerkvenega in zapovedanega, recimo, redni obisk nedeljske maše, prej opustil kot pa izbrisal Marijo iz svojega srca. V skladu s tisto Partljičevo iz komedije Moj oče, socialistični kulak, da se Mariji pač ne smemo čisto do konca zameriti, četudi smo z župnikom zaradi agrarne reforme na smrt skregani.
 
Dokaj tiho, kot znajo moško-petelinjega kompleksa osvobojene ženske, so sestre FMM kakšno leto nazaj v Celju odprle samostan z imenom Marija, zarja nove evangelizacije. Čeravno nas večina ne pozna dejavnosti ustanove, menimo, da so redovnice že z njenim imenom povedale veliko. Verjetno več, kot so nameravale. Če Cerkev na Slovenskem stopa na pota nove evangelizacije, je najbolj odlična in najmanj zmotam podvržena pot tista Marijina. Kadar pristopamo h Kristusu, pristopajmo z Marijo. Kadar oznanjamo Kristusa, bodimo podobni Mariji. Nova evangelizacija namreč ne pomeni novega katoliškega pompa, novih in bolj pretanjenih tehnik iz nabora religijskih orodij ali novega pohoda na izgubljene položaje v družbi, za kar je seveda potreben denar, veliko denarja. Obratno. Ni nove evangelizacije brez marijanskih kreposti kot so globoka vera, premišljevanje Kristusove besede v svojem srcu, skrita molitev, skromnost, ponižnost, sočutje in zvestoba do križa.
 
Marija, zarja nove evangelizacije - v teh besedah je skrit program Cerkve na Slovenskem. Ljudje, ki se jim za Veliki šmaren ni bilo težko pretvoriti v sardelice v konzervi, le da so smeli biti v njenem svetišču, v njeni bližini, so na svoj način ta program potrdili. Bomo njihov signal sprejeli in znali dešifrirati tudi v pastoralnih laboratorijih in na poveljniških mostovih?
 
Naši škofje so zadnje leto svoje osebne čolničke in velike škofijske ladje peljali skozi zelo razburkane vode. Mediji so jim sledili takorekoč na vsakem koraku. Na naslovnicah časopisov so bili upodobljeni tako pogosto, da si dobil občutek, da je ves slovenski tisk postal na pol verski tisk.  Sodeč po obravnavi, ki so je bili deležni, bi škofje danes morali izgledati brodolomci, ki jočejo nad ostanki svojih plovil. In ko se zdi, da je najhuje mimo, preberemo v mariborskem časniku, kako jih to jesen srečanje z iz Rima poslano ledeno goro pravzaprav še čaka.
 
Videz, zlasti medijski, vara. V letu razburkanih vod so škofje ostali na poveljniškem mostu. S pomočjo Slovenskega pastoralnega sveta so pripravili dolgo pričakovano besedilo pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte. Naj nam bo za konec dovoljeno uporabiti eno samcato misel iz dokumenta, ki ga boste kmalu imeli v rokah. V členu 8 pravi: Lahko rečemo, da tudi za Cerkev na Slovenskem velja, da »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti« (Rim 8,26) in da se je nova evangelizacija že začela, četudi je organsko še nismo začrtali. Z drugimi besedami, Duh je v tej deželi že na delu, le tukajšnja dušni stroka kot da caplja za Njim. Nova evangelizacija je že tu. Morda je potrebno dvigniti glave iz naših običajnih pastoralnih statistik ter iti malo ven iz  utečenega, na Veliko planino ali na strunjanski klif, da ugledamo njeno zarjo.
 
Vir: Družina
 
 
Karlo Bolčina: Kdo so Herodiade našega časa in našega prostora? (Vir: Radio Ognjišče)


Na god sv. Avguština se pojavijo v slovenskih medijih zanimive govorice in sumi o nekorektnem življenju visokega cerkvenega služabnika kardinala Franca Rodeta. Zanimivo: prav na god velikega cerkvenega učitelja zahodne Cerkve. O njem vemo natančno, saj nam je sam zapustil svoj življenjepis, da je njegova mati Monika grenko objokovala njegovo nekrščansko in nemoralno življenje.

V letih mladostne vznesenosti ni brzdal nobenega telesnega vzburjenja in spolnega poželenja, pač pa mu je vsako željo zapolnilo eno izmed tolikih deklet, ki so se mu dale na voljo. Materine molitve in njena pokončna krščanska drža pa so mladega, razbrzdanega Avguština tako nagovorile, da je šel vase, spremenil svoje življenje, sprejel zakrament sv. krsta, kasneje tudi mašniškega posvečenja in izvolitev za škofa v Hiponi. Cerkvena skupnost je tako občudovala njegovo spreobrnjenje in učenje, da ga je celo razglasila za svetnika in proglasila za enega izmed stebrov cerkvenega učiteljstva zahodne Cerkve. Pri kardinalu Rodetu pa ravno nasprotno: v otroških letih krščen nastopi v dobi mladostnega zorenja pot posvečenega življenja, postane duhovnik, škof in na željo blaženega papeža Janeza Pavla II. tudi kardinal. Sedaj, ko služi Cerkvi v vlogi enega izmed najvišjih in najodgovornejših cerkvenih služabnikov, pa se pojavijo neutemeljene in nikjer zapisane govorice o njegovem nemoralnem življenju, ki ni v skladu z naukom Cerkve in z njenimi določili.

Bral sem, a ne vem, ali se to ujema z resnico, da je g. kardinal pred leti potoval z avtomobilom v družbi gospe oz. gospodične, ki jo danes označujejo za mater njegovega domnevnega sina. Gospa je pred časom povedala, da sta imela na tem potovanju prometno nesrečo in po njej nujno hospitalizacijo. Časnikar, ki ne bil časnikar, ko bi tega ne naredil, se je takoj podal na policijsko postajo, ki je takrat obravnavala prometno nesrečo in v bolnišnico, ki je sprejela ponesrečenca. Nikjer nobenega zapisa. Da bi potešil svojo radovednost, je začel brskati po dnevnem časopisju tistih dni: nikjer zapisa o prometni nesreči, ki je zahtevala dva ranjenca. Nič. Ali se je avtomobilska nesreča sploh pripetila?

Veliki Avguštin je sam o sebi napisal, da je bilo njegovo mladostno življenje sporno in nemoralno. O domnevnem nemoralnem življenju kardinala Rodeta pa ni zapisano nič. Nikjer nič.

Kaj se torej dogaja v slovenski družbi, ki je komaj nekoliko pozabila na poletno nadaljevanko primera Uran in si sedaj režira novo, jesensko inačico z afero Rode?

Zopet mi prihaja na pomoč zgodovina Cerkve in življenjepisi njenih imenitnih udov, ki so danes češčeni svetniki.

Janez Krstnik ni imel dlak na jeziku. Herodu je očital, da je njegovo življenje v nasprotju z Božjimi in judovskimi pravili. Herod je sprejel ta očitanja, vendar se je bal družbe, ki ji ni bilo do tega, da bi spremenil svojega stanja. Herodiada, drugi del Herodovega dvomljivega moralnega življenja pa je imela drugačno mnenje o preroku Janezu. Zaradi njegovega odkritega nauka in opominjanja ga je hotela uničiti in mu za vedno odrezati jezik. No, ob ugodni priložnosti ni prosila Heroda samo za Janezov jezik, pač pa kar za celo glavo. Janez je umolknil, njegovo sporočilo pa je še vedno živo med nami in celo zapisano v Knjigi vseh knjig. Na praznik mučeništva Janeza Krstnika pri mašnem bogoslužju beremo evangeljsko poročilo in se spominjamo dogodka Janezove usmrtitve.

Zato se prav danes tudi sam sprašujem, kdo je ali kdo so Herodiade našega časa in našega prostora? Kdo išče ugoden čas za obglavljanje tistih, ki so naši preroki in učitelji?

Ko so se končali dogodki in natolcevanja v zvezi z nadškofom Uranom, vsaj medijsko, smo bili vsi prepričani, da je bilo iskanje neresničnih trditev o njegovem osebnem življenju naperjeno proti njegovi osebi in njegovemu poslanstvu. Danes, ko so časnikarji vzeli iz arhivskih polic tedanje članke in poročila ter jih skoraj povsem enako objavili, le da so spremenili ime glavnega igralca soap-opere, si pa vsi postavljamo vprašanje, kaj je za vsem tem. Tu ne gre več za odkrivanje greha posameznika, pa čeprav škofa, ampak za javno poniževanje najvišjih predstavnikov krščanske komponente slovenskega naroda. Kdo bo naslednji? Blaženi Grozde je že bil na zatožni klopi. Bo morda pokojni kardinal Ambrožič? Morda nadškof Stres, Kramberger?

V teh urah poleti moja misel večkrat v Rim, k Svetemu sedežu in v Castelgandolfo. Kaj si mislijo tam doli kardinali, kaj si misli sam sveti oče? Ko bi vse ostalo le pri nadškofu Uranu, bi morda rekli, da se povsod po svetu najdejo kritični opazovalci, ki mislijo, da imajo štiri oči in štiri ušesa, zato pa tudi dvojni jezik. A ko je v istem poletnem razdobju prišla v slovenskem prostoru na dan govorica o že drugem morebitnem očetovstvu cerkvenega služabnika, se gotovo vsi posmihajo in iz dolgotrajne izkušnje zgodovinske preteklosti prepričano ugotavljajo, da gre tu samo za zdrahe.

Da, zdrahe. Kdo si jih želi? Komu prinašajo potešitev in korist? Eni pravijo, da je to sad notranjih sporov slovenske Cerkve. Priznam, da imamo duhovniki velikokrat različna mnenja o pastoralnih smernicah in napotkih. Včasih eni glasno vpijejo svoj prav, drugi pa svojega. Nestrinjanju z nekaterimi izbirami sledi tudi njihovo zavračanje. A da bi prišlo v Cerkvah na slovenskem tako daleč, da bi si izmišljali zdrahe o svojih predstojnikih, ker se ne ujemamo z njihovimi izbirami in pastoralnimi smernicami, je povsem neutemeljeno. Buditelj sporov in koristoljubnež takih natolcevanj ni v Cerkvi, pač pa izven nje. O tem sem prepričan!

Ali bo vodstvo Cerkve postopalo s posebnimi kaznimi in omejevanjem življenjskega prostora medijskih obtožencev? Kaj in zakaj naj kaznuje? Dejanja, ki so le sum? Kje so pisna pričevanja? Kje je osebna izkaznica tistega ali tistih, ki tožijo? O kardinalu Rodetu je bilo te dni zapisano ime, priimek, služba, naslov… O domnevnem sinu pa le ime, brez priimka, brez naslova … Iz časopisja nisem razbral niti imena odvetniške pisarne, ki naj bi delala v korist gospoda Petra S. In na podlagi takih oznak naj Cerkev verjame v kaznivo dejanje in primerno postopa?

Cerkev je v preteklosti storila že dovolj napak, ko je vodila na grmado čarovnice brez utemeljitve. Danes ne bo ponovila iste napake. Morda pa je nastopil tisti srednjeveški čas, ko začenjajo zažigati neutemeljene osumljence necerkveni in proti-cerkveni krogi.

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/133/komentarji/8557/ 
 

AS, Štuhec in Bolčina o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta (Vir: Radio Ognjišče)

Z zgodbami, kot je domnevno očetovstvo kardinala dr. Franca Rodeta, lahko oseba utrpi nepopravljivo škodo. Tako je poročanje medijev za Radio Ognjišče ocenil moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Prepričan je, da se posamezniku dobro ime, potem ko se znajde na naslovnicah časopisov, ki mu pripisujejo neko afero, ne more v celoti povrniti. Cerkveni pravnik in dekan v Štandrežu Karlo Bolčina pa je za STA povedal, da se nam v Rimu že vsi smejijo.

Dr. Štuhec je prepričan, da človek, ki ga mediji enkrat opredelijo, nima skoraj nobene možnosti več, da bi se v javnosti lahko popolnoma osvobodil kakršnega koli suma. „Tudi če bo pravno formalno to dokazal, bodo seveda natolcevanja, govorice, kombinacije in posmehovanja šla svojo pot, s tem se pa seveda naredi osebi nepopravljiva škoda,“ je opozoril dr. Štuhec. „Tudi če bo recimo prišlo do pravnega postopka in se bo dokazalo, da so domneve neresnične, bo to sicer moralo biti objavljeno v istem časopisu, ampak to ni več slaba in škandalozna novica, to ni več afera, ampak je to nek suhoparni podatek, ki nikoli ne more povrniti človeku tistega, kar je izgubil s tem, ko se je pač znašel na naslovnicah z določenimi sumi.“

Tako početje medijev, in to resnih medijev, se zdi dr. Štuhecu etično skrajno sporno. Dodaja, da v takšnih primerih ne gre za to, da se pred objavo poišče resnico, ampak gre za to, da se polresnice in dvomi predstavijo javnosti, šele nato se razčiščuje, kaj je res in kaj ni. „To velja tako za nadškofa Urana kakor sedaj za kardinala Rodeta. Ta sum je lansiran in mislim, da se bo to težko kakorkoli saniralo.“

Moralni teolog dr. Ivan Štuhec še opozarja, da tovrstne zgodbe ne vplivajo dobro na podobo Cerkve. „Po drugi strani pa lahko tudi take stvari prispevajo k temu, da se znotraj Cerkve določene stvari razčistijo ali pa da tudi pride do novih razmislekov o tovrstnih disciplinskih področjih, kakršnega pač predstavlja celibat, ki je tako rekoč nenehno na tapeti.“

Med vprašanji, ki se postavljajo ob celibatu, je dr. Štuhec spomnil, zakaj celibat ni prostovoljna izbira in zakaj se celibat pogojuje s posvečevanjem v duhovništvo. „Te debate in ta tematika bo seveda s te vrste škandali postala ponovno tema diskusije.“

Kljub temu dr. Štuhec opozarja, da ni dobro, da se z nekimi domnevnimi škandali odpirajo resne razprave prek dnevnega časopisja in elektronskih medijev. „Ti niso primerni za poglobljen razmislek o stvareh ampak so veliko bolj nagnjeni k temu, da se škandalozna novica lansira, kajti potem si seveda postal tako rekoč vsaj za en dan osrednji medij in osrednji novinar, če ti je to uspelo lansirati v javnost.“

Vernike pa dr. Ivan Štuhec opozarja, naj ohranimo trezno glavo in primerjamo pri presoji vse racionalne argumente, „da se stvar razjasni, razčisti in na ta način se potem lahko v Cerkvi in v cerkvenem notranjem življenju nekatere stvari postavijo na dobre in nove temelje.“

Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/133/slovenija/8550/ 
 

Solidarnost z žrtvovanimi in vzpostavitev človeških razmerij (Vir: Druzina.si)

Slovenska vlada je razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, s čimer je sledila usmeritvi resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament in jo je takrat podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi (23. avgust ni izbran naključno: tega dne leta 1939 sta si s podpisom sporazuma o nenapadanju »segla v roke« dva totalitarna režima: sovjetski stalinizem in nemški nacizem).

Vladna odločitev pa ni pomenila, da smo v Sloveniji letos prvič obhajali dan spomina na žrtve. Študijski center za narodno spravo že od leta 2009 obeležuje ta dan s spominskimi slovesnostmi, ki jih zaznamujejo ugledni govorniki, pa tudi osredinjenost na določeno tematiko (leta 2009 so na gradu Rajhenburg predvajali film Angela Vode – Skriti spomin; leta 2010 na Štanjelu dokumentarni film Sonja, ki govori o trpljenju Primorcev pod fašizmom, lani na Ptuju pa kratek dokumentarni film Ormoški Petriček, ki govori o trpljenju otrok, zaprtih po drugi svetovni vojni v Strnišču pri Ptuju in na ormoškem gradu).

Letošnja prireditev ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnin avtoritarnih režimov je bila v ponedeljek, 27. avgusta, v uršulinskem samostanu v Mekinjah pri Kamniku, kjer so se posebej spomnili 70. obletnice začetka prisilne mobilizacije slovenskih fantov v nemško vojsko (samostan ki ni bil naključno izbran za prizorišče spominske slovesnosti, saj so njegovi zidovi neme priče totalitarizmov, vojn in trpljenja 20. stoletja: nemški okupator je redovnice že aprila 1941 izgnal iz samostana, ki ga je nekaj časa uporabljal kot gestapovski zapor; po vojni je bil samostan repatriacijski center za med vojno razseljene in preseljene Slovence ter prisilno mobilizirane vojake v nemško vojsko).

Zamolčani in še vedno neporavnani del naše zgodovine
Prisilne mobilizacije, ki ji je bila posvečena projekcija kratkega dokumentarnega filma, se je v svojem govoru dotaknil tudi osrednji govornik, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in član Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Janez Juhant. Vpletel jo je v širše razmišljanje o odnosu med resnico, človeškostjo, mirom in urejeno družbo. Mobiliziranci v nemško vojsko namreč predstavljajo zamolčani in še vedno neporavnani del naše zgodovine, vsako zamolčevanje pa je v nasprotju z resnico.

Iskanje resnice po Juhantovih besedah torej pomeni solidarnost z žrtvovanimi in vzpostavitev človeških razmerij – to pa hkrati pomeni popoln prelom s praksami totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki so gradili zgolj na zunanjih okvirih in zato žrtvovali človeka. Vsi ljudje v teh sistemih so bili in ostajajo, kot je dejal dr. Juhant, tako ali drugače žrtve, čeprav z različnimi posledicami: eni z izgubo svobode in življenja ter drugih osebnih dobrin, drugi s kopičenjem le-teh za ceno osebnega zasužnjevanja in porivanja totalitarnega voza, a prav tako ob izgubi osebne svobode in lastnega dostojanstva.

To stanje je mogoče preseči s priznavanjem resnice, ta pa se uresničuje »v dialogu, ki dopušča vsem, da pripovedujejo svojo zgodbo. V govorici se zgodi očiščenje spomina in priznanje, da smo ljudje potrebni drug drugega. Gre za spoštovanje vsakega človeka in demokratično uveljavljanje možnosti tudi prizadetih in odrinjenih. Resnica si utira pot le s človeškim dialogom, v katerem ljudje spregledajo svoje sebične interese in so sposobni iskati skupno pot ne le v izločanju drugega in brezobzirni tekmovalnosti, pač pa v sodelovanju, ki postaja vse bolj vprašanje preživetja človeštva. Zato je treba bdeti nad čustvi, ki poželijo in lahko zavedejo človeka v nasilje, družbo pa v popoln nered, kot so ga izvajali totalitarni režimi. Ker v njih ni bilo mogoče sprotno očiščevanje, so posledice toliko bolj krute in dolgotrajne. Ne le osebna zavzetost, potrebni so tudi s sistemskimi pogoji za rehabilitacijo žrtev, za očiščenje dežele raznovrstnega nasilja, laži in prevar ter za ustvarjanje pogojev skupne človeške prihodnosti, kar danes postaja nuja za preživetja človeštva.«

Rodbinska zgodba
Tudi govor dr. Juhanta je bil delno pripoved zgodbe, in sicer rodbinske zgodbe, zaznamovane s prisilno mobilizacijo v nemško vojsko. Trije mamini bratje so doživeli to usodo: Tine je ranjen v roko prišel domov, kmalu odšel s partizani, a že po nekaj mesecih so ga jeseni leta 1944 kot nezanesljivega ustrelili spremljevalci, ki so šli skupaj z njim v patruljo; Janko je bil pri nemški policiji in v teharskem taborišču ga je, ko se je vrnil z drugimi domobranci, lastnoročno potolkel politični komisar Udbe iz domačih krajev; težko usodo je imel tudi Tone, ki je avgusta 1944 izgubil desno roko na fronti v Romuniji, komaj preživel kalvarijo zaporov, nato pa po vojni doživljal trpljenje zapostavljanja in bolezni – izhod je moral poiskati v izseljenstvu.

Kot je poudaril dr. Juhant, je bilo med okoli 40.000 mobiliziranci (okoli 15.000 jih je padlo na različnih frontah in v ujetništvu) na tisoče podobnih usod, »ki v komunistični preteklosti niso smele ali javnosti niso mogle posredovati svojih zgodb, ker jim je mobilizacija vzela življenja, zdravje, dobro ime in prihodnost. Najbolj pretresljivi del teh zgodb je ideološka ignoranca komunističnih oblasti do usod in trpljenja mobilizirancev. Na Slovenskem so torej nacisti in fašisti na eni ter komunisti na drugi strani sodelovali pri uničevanju Slovencev, svojih idejnih nasprotnikov. Življenje človeka kot osebe ni imelo cene; posameznik je bil zgolj kolesje sistema. Ne nemški mobiliziranci ne drugi v nacizmu in v komunizmu niso šteli kot ljudje; bili so le številke z malo možnosti za preživetje.«

Tak položaj odpira vrsto vprašanj – zlasti glede pravnega položaja žrtev. Na Slovenskem je, pri čemer se je dr. Juhant naslonil na stališče pravnika dr. Jerneja Letnarja Čeniča, pri t. i. vojnih zakonih zanemarjeno načelo, da morajo imeti vse žrtve enak status ne glede na to, na kateri strani so bile . Še več: dogaja se celo, da iz žrtev totalitarizma medijsko-politična propaganda, ki vleče niti iz prejšnega režima, dela nove dežurne krivce, kot se to dogaja v primeru Jožeta Pučnika. Spoznanje, ki ga je v Mekinjah v razmislek ponudil dr. Juhant, je jasno: »Dokler bodo med nami eni, ki so bolj naši, in drugi, ki jim ne priznamo človekovih pravic do dobrega imena in enakopravnega uveljavljanja v družbi, ostajamo pohabljena, od totalitarizma žrtvovana družba. Dokler je dostojanstvo kogar koli med nami poteptano, je ogroženo tudi moje in Tvoje, in s tem prihodnost naše družbe.«

Moralna kriza
Slovesnosti v Mekinjah so se med drugimi udeležili člani parlamenta in vlade na čelu s premierjem Janezom Janšo. Ali odločitev o razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve totalitarnih režimov pomeni, da vlada s tem znova načenja t. i. »ideološke teme«?

Na to vprašanje je predsednik vlade odgovoril v nedavnem intervjuju za revijo Reporter: »Slovenija je v tako hudi gospodarski krizi zato, ker so vzoki zanjo v moralni krizi. Ali če hočete, da poenostavim, v nerazčiščenih ideoloških temah. Kako naj vzpostavimo družbo, v kateri se bo vedelo, kaj je prav in kaj narobe, če še vedno hodimo po množičnih grobiščih, ker nismo niti sposobni pokopati svojih mrtvih, množične zločine pa najvišji predstavnik države obravnava kot drugorazredno temo? S kakšno moralno pravico kaznujemo nekoga, ki ubije enega človeka, ljudje, ki so v imenu totalitarne ideologije zakrivili smrt tisočev in trpljenje velikega dela naroda, pa še vedno niso odgovarjali pred roko pravice, povrh pa dobivajo še privilegirane pokojnine? Kako naj mladim ljudem vcepimo spoštovanje do človekovih pravic in do drugače mislečih, če dobi visoko državno odlikovanje človek, ki je vodil organizacijo za sistematično kratenje človekovih pravic in mednarodni terorizem? Kako naj preganjamo tistega, ki je goljufal pri volitvah, če pa se ljudje, ki so volitve ukinili in vladali brez njih na čelu ene same dovoljene stranke, danes razglašajo za guruje demokracije in očete naroda? ... «

Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/6A45A141EE12CEFFC1257A68002B0EB3?OpenDocument

 
 

TEOLOŠKI KOTIČEK


Družbeni nauk in prizadevanje krščanskih laikov (iz Kompendija družbenega nauka Cerkve)
 

c) Modro delovanje
 
547.   Krščanski laik mora delovati v skladu z zahtevami, ki mu jih narekuje modrost. Ta krepost nas usposablja, da lahko ob vsaki okoliščini ločimo resnično dobro in izberemo primerna sredstva, da ga dosežemo. Z njeno pomočjo pravilno uporabljamo moralna načela za posamezne primere. Modrost se členi na tri stopnje: pojasnjuje razmere in jih vrednoti, navdihuje odločitve in spodbuja k delovanju. Za prvo stopnjo je značilno razmišljanje in posvetovanje, da bi pretehtali dokaze in povprašali za potrebna mnenja; za drugo je značilno vrednotenje analize in presojanje stvarnosti v luči božjega načrta; tretja stopnja, stopnja odločitve, se opira na prvi dve, ki ji omogočata opredeljevanje med tem, kar je treba storiti.
 
548.   Modrost nas usposablja, da usklajene odločitve sprejemamo z realizmom in s čutom odgovornosti za posledice lastnega dejanja. Precej razširjeno gledanje, ki istoveti modrost s prekanjenostjo, koristoljubnim računom, z nezaupanjem ali tudi bojazljivostjo in neodločnostjo, je daleč od pravilnega pojmovanja te kreposti. Ta je lastna praktičnemu razumu, ki pri odločitvah, ki jih je treba sprejeti, pomaga s preudarnostjo in pogumom. Tako se ta krepost spreminja v merilo za druge kreposti. Modrost potrjuje dobro kot dolžnost in razkriva način, s katerim se človek odloča, da bo to dolžnost izpolnil. Modrost je končno krepost, ki – ob stvarem poznavanju okoliščin in v pravilnem ravnanju volje, ki vodi do odločitve – terja zrelo mišljenje in odgovornost.
 

DUHOVNI KOTIČEK
 
Svetli sončni sij
in bleščeča modrina neba,
vedra pokrajina
in vesel otroški smeh,
poživljajoča beseda –
vse to more v duši
obuditi novo življenje.
Kar od tega
gre v zavest,
je izraz duhovnega,
ki hoče,
da ga duša sprejme
in tako pridobi življenje.
 
Edith Stein

 

23. nedelja med letom


9. september 2012
Mr 7, 31-37

Ozdravljenje gluhonemega

Potem je spet odšel iz pokrajine Tira in skozi Sidon prišel h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice v stran, mu vtaknil prste v ušesa in se mu s slino dotaknil jezika, pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!«, to je »Odpri se!« In ušesa so se mu kar odprla in vez njegovega jezika se je razvezala in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega nikomur ne pravijo; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli in govorili: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govoré.«

Besede vere za vsakogar


Credo

Latinska beseda credo pomeni: »verujem«. Prvi pomen latinskega glagola credere, ki pomeni »verovati«, je »zaupati nekomu«. Od tod sledi »zaupati« in »zaupati se«.

Cerkev pozna dve veroizpovedi. Prva je nicejsko-carigrajska, ki prihaja z velikih koncilov 4. stoletja in označuje vero Cerkve v  soočenju s herezijami tiste dobe (o razumevanju Boga, Kristusa, Cerkve), druga, krajša, apostolska veroizpoved, je s konca 1. stoletja in besedo verovati povezuje zgolj z vero v Očeta, Sina in Svetega Duha.
Vas zanima? Oglejte si!

Nadškof Turnšek: Cerkev bolj sveta kot grešna: audio.ognjisce.si/index.php?l=12&p=Radijska_kateheza/2012/rk_2012_08_29_%9Akof_Turn%9Aek.mp3 

Vabimo vas...


Pastoralni tečaj 2012

Letošnji pastoralni tečaj, ki bo potekal v sredo, 5. septembra in v soboto, 22. septembra (ta termin je še posebno namenjen laikom), v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, povezuje leto vere in leto spoznavanja krovnega dokumenta pastoralnega načrtovanja: »Pridite in poglejte« kot pripravo na pastoralno načrtovanje po župnijah.

Pastoralni tečaj želi utrditi osebne odgovore na vprašanja: Zakaj verujem? Kaj je vera? Kaj pomeni osebno verovati v Jezusa Kristusa? Kako bi s pastoralnim načrtom prišli do tega cilja, ki je bistvo pastoralnega spreobrnjenja?

Uvodno predavanje z naslovom »Verujem, pomagaj moji neveri!«bo imel g. nadškof dr. Anton Stres, ki bo predstavil tudi načrt dela v nadškofiji.

Sledil bo koreferat p. mag. Branka Cestnika: »Pastoralno spreobrnjenje, pot nove evangelizacije«. Z njim bo avtor predstavil bistvene poudarke krovnega dokumenta »Pridite in poglejte« in ga tako približal udeležencem pastoralnega tečaja, da se bodo v njem prepoznali in začutili, da pot k bolj osebnemu odnosu s Kristusom nujno vodi preko osebnega spreobrnjenja.

Obe iztočni vsebini predavanj se dopolnjujeta v temeljnem poudarku nove evangelizacije: osvežiti osebni odnos s Kristusom.

Na Pastoralni tečaj ste vabljeni člani ŽPS in drugi župnijski sodelavci. Zelo zaželena je udeležba vsaj dveh članov ŽPS (tajnika in njegovega pomočnika), saj je Pastoralni tečaj uvod v novo pastoralno obdobje, v katerega stopamo s krovnim dokumentom Cerkve na Slovenskem z naslovom “Pridite in poglejte!”, v katerem se bomo v naših župnijah posvetili pastoralnemu načrtovanju in izdelavi župnijskega načrta.

Potek Pastoralnega tečaja

  • 9.00: Molitev in pozdrav
  • 9.15: Predavanje g. nadškofa dr. Marjana Turnška (v sredo, 5. septembra) oz. g. nadškofa msgr. dr. Antona Stresa (v soboto, 22. septembra)
  • 10.30: Odmor
  • 11.00: Predavanje mag. Branka Cestnika
  • 13.00: Zaključek

Želiš študijsko in izkustveno spoznavati bogastvo duhovnosti?

Na Teološki fakulteti v Ljubljani se že drugo leto izvaja študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Program zagotavlja specifično znanje s področja duhovnosti, ki omogoča odgovorno soočanje s konkretnimi potrebami sodobnega človeka in usposablja za različne oblike duhovne pomoči.

Predavanja so oblikovana tako, da lahko udeleženci aktivno sodelujejo. Potekajo enkrat tedensko popoldan, pet ur skupaj. Študijski program se izvaja dve leti in obsega deset predmetov. Izvaja ga dvanajst profesoric in profesorjev Teološke fakultete in nekateri zunanji sodelavci. V program se lahko vpišejo tisti, ki so končali programe prve stopnje Teološke fakultete in diplomantke in diplomanti prve stopnje z drugih področij. Število slušateljev je omejeno. Vpis traja do 1. septembra 2012.

  Dodatne informacije najdete:

- na spletni strani Teološke fakultete http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=194 (na http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=264 najdete "prijavo za vpis").

- pri doc. dr. Ivanu Platovnjaku, GSM: 051/613–373, e-naslov: ivan.platovnjak@rkc.si.

Več pričevanj o tem programu lahko najdete tudi na spletni strani Ignacijevega doma duhovnosti:

http://www.ignacijevdom.si/duhovno-izpopolnjevanje-na-teoloski-fakulteti-univerze-v-ljubljani/

Ogledate si lahko tudi video prestavitev programa na spletni strani TEOF:

http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=321

Do video predstavitve lahko pridete tudi preko http://youtu.be/jQ-NZSmLqTs


Fakulteta za poslovne vede vabi k vpisu v 1., 2. in 3. letnik

- Individualen pristop k poučevanju;
- Celovito in praktično znanje poslovnih ved;
- Možnosti štipendiranja;
- Veščine pogajanj, vodenja ljudi, komuniciranja, financ, prava in tuji jeziki;
- Sodelovanje s priznanimi tujimi univerzami in gosti iz tujine;
- Popust pri šolnini za diplomante in v primeru prehodov med programi.

Več informacij o študiju na Fakulteti za poslovne vede na www.katoliski-institut.si ali http://www.katoliski-institut.si/sl/fpv/vpis.



 

Škofijski urad za laike
Ciril Metodov trg 4
1000 Ljubljana

urad.za.laike.lj@rkc.si
http://lj.rkc.si/ps/?mod=3







Sent to mojca.bertoncel@rkc.si — why did I get this?
unsubscribe from this list | update subscription preferences
Pastoralna služba · Ljubljana · Ljubljana, No Region 0
Email Marketing Powered by MailChimp