Usmiljenje: dati mami čas zase

Maria Garabis Davis, Usmiljenje: dati mami čas zase (Vir: Aleteia)

»Ponudite varstvo zaposleni mami, da gre lahko ven in ima nekaj uric zase«  : 56 načinov, kako smo lahko usmiljeni med letom usmiljenja

Vedno sem si želela biti mama. Vedno. Prepričana sem, da sem odgnala številne potencialne snubce, ko sem vedno odprto govorila o tem, da si želim kup otrok. No, če ne kup pa vsaj za eno basebalsko ekipo.

Ko se je rodil moj prvi otrok, sem bila pri tridesetih in presrečna. Končno sem čutila, da ima moje življenje smisel. Končno bom lahko z drugimi mamami na igrišču in se jim pridružila pri Johnijevem izgubljenem zobki in Janeyinih prvih besedah. Kot prvakinja v varovanju otrok v svoji mladosti, sem zaupala v svoje sposobnosti, da pomirim celo najtežavnejšega otroka in bila sem prepričana, da sem rojena za vzgojo otrok.

In potem nam je zmanjkalo toaletnega papirja.

Vedela sem, da ga moram kupiti, vedela pa sem tudi, da bo to pomenilo, da bom morala svojo malo štručko prvič vzeti sama s seboj v svet. Posedela sem in razmišljala, ali lahko s kakšno drugo gospodinjsko stvarjo nadomestim toaletni papir. Čeprav sem pomislila na nekaj ustvarjalnih idej, sem vedela, da je neizbežno tudi neizogibno. Tako se je začelo dolgo potovanje do cilja, zgolj pet ulic stran.

Skoraj nemudoma se je moj sin začel tarnati. Kmalu je izbruhnil v jok. Temu je kmalu sledilo histerično in neutolažljivo kričanje. Bila sem astronomsko zaskrbljena. Vsaka minuta se je zdela kot večnost. Enostavno nisem mogla prenašati krikov. In ko je bilo mojega šestminutnega mučilnega potovanja konec, sem se znašla v pestovanju kričečega dojenčka, na polnem parkirišču, vsa potna. Premagana ob občutku, da je moja situacija trajna: kamorkoli bom šla, karkoli bom delala, bom imela tega otroka s seboj. Za vedno. Adijo moji prosti dnevi pohajkovanj po trgovinah za mojo sprostitev, trenutnega spreminjanja načrtov in kapric. Nikoli več ne bom sama.

Dobro se spomnim, ko se je prijateljica prvič ponudila, da popazi mojega dojenčka. Morala se je malo potruditi, a nazadnje sem le popustila, izpustila mojo dragoceno štručko in odšla v svet. Čeprav sem bila, ko sem vozila od doma, nekoliko zaskrbljena, sem se kmalu čutila slovesno. Na radio sem si dala priljubljeno skupino, kupila kavo in brezciljno pohajkovala okrog. Bilo je osvežujoče biti spet jaz. Ko je ura minila, sem bila prijetno presenečena, kako sem se veselila ponovne združitve s mojim malim in zavzela svoj položaj kot njegovo vse.

Kmalu je minilo naslednjih deset let in trije novi otroci. Res, ljubezen se je veselo pomnožila, prav tako pa tudi zahteve glede mojega časa in pozornosti. In medtem, ko sem občasno bila nekaj ur odsotna od moje ekipe, so bile varuške običajno najete kot nujne zaradi šolskih ali delovnih obveznosti. Toda te redke priložnosti, s katerimi sem bila blagoslovljena po prijateljih ali sorodnikih, ki mi kot (pogosto) izgoreli mami nudijo nekaj časa zase, imajo trajen učinek na moje obnašanje in pogled.

Vsa moja družina občuti dobrine, ki jih prinašajo ti navdihnjeni ljudje. Pomagati mami, da napolni svoje čustvene baterije, je dar, ki se vedno obrestuje.

V tem letu usmiljenja, pomeni dati zaposleni mami nekaj prostega časa dar vsej njeni družini. Ne odklonite ji tega in ne čakajte, da vas prosi za to.

Vir: http://aleteia.org/2016/04/04/the-mercy-of-giving-a-mommy-me-time/?utm_campaign=NL_en&utm_source=daily_newsletter&utm_medium=mail&utm_content=NL_en-Apr%2004,%202016%2002:03%20pm

2016-05-15T14:29:05+01:0013. 04. 2016|