Ugledni italijanski filozof podaja svoj odgovor na dvome glede Amoris laetitae

Ugledni italijanski filozof podaja svoj odgovor na dvome glede Amoris laetitae (Vir: Vatican Insider)

Rocco Buttiglione, odličen poznavalec učenja Janeza Pavla II., podaja svoj odgovor na »dubia«, ki so jih glede interpretacije Frančiškove posinodalne spodbude – glede podeljevanja zakramentov ponovno poročenim ločenim –  javno izpostavili štirje kardinali.

Razpravo glede Amoris laetitae so razširili in obogatili štirje eminentni kardinali Walter Brandmüller, Raymond L. Burke, Carlo Caffara in Joachim Meisner, ki so zastavili zelo pomembna vprašanja.

Štirje kardinali so na papeža naslovili pismo, za katerega je ta presodil, da je primerno, da nanj ne odgovarja. Papežev molk so razlagali kot povabilo, da nadaljujejo spoštljiv razmislek in razpravo. Iz tega razloga si tudi jaz jemljem svobodo, da kot preprost laik, ponudim svoj prispevek k temu razmisleku in razpravi. Pri tem upoštevam svojo izkušnjo moža in očeta, ki je prebral svojega svetega Tomaža in je reden obiskovalec spovednice, ki jo pogosto obišče kot spokornik.

Prvo vprašanje, ki ga zastavljajo eminentni kardinali je, ali je v določenih primerih mogoče podeliti odvezo ljudem, ki kljub temu, da so vezani na svoj prvi zakon, živijo »more uxorio« (db. več ženami, mišljeni so ločeni in ponovno poročeni brez prepoznanja ničnosti prvega zakona op.p.), in imajo z njimi spolne odnose. Zdi se mi, da bi odgovor moral biti pritrdilen, če upoštevamo, kar je napisano v Amoris laetitia in kar je podano v splošnih načelih moralne teologije. Med dejanjem, ki je velik greh in izvrševalcem tega dejanja, ki se lahko znajde zvezan z okoliščinami, ki zmanjšujejo njegovo odgovornost za dejanje oz. lahko slednje v nekaterih primerih slednjo celo popolnoma izničijo, je potrebno jasno razlikovati. Pomislimo na primer na primer ženske, ki je finančno in duševno popolnoma odvisna od nekoga in je prisiljena imeti spolne odnose proti svoji volji. Žalostno, toda taki primeri niso le teorija, ampak bridka resničnost, ki je pogostejša kot si predstavljamo. Kar tukaj manjka, so subjektivni pogoji za greh (jasno spoznanje in popolna privolitev). Dejanje je še vedno zlo, toda ne pripada (vsaj ne v polnosti) osebi. Če uporabimo pojme kazenskega prava: nismo na področju teorije o zločinu (kjer je dejanje ali dobro ali slabo) ampak na področju teorije o nagnjenosti in subjektivnih olajševalnih okoliščin.

To ne pomeni, da neporočeni lahko legitimno spolno občujejo. Takšna dejavnost je nepravilna. Ljudje lahko (v nekaterih primerih) zapadejo ne v smrtni ampak v mali greh, če umanjkata jasno spoznanje in popolna privolitev. Toda lahko bi rekli, ali ni za osebo nujno, da ima namen, da ne bo več grešila, če želi prejeti odvezo? Gotovo je to nujno. Spokornik si mora želeti končati svoje nepravilno stanje in začeti z dejanji, ki mu bodo omogočila, da bo to lahko storil tudi v praksi. Toda spokornik morda ne bo takoj dosegel te ločitve in oblasti nad samim seboj. Tu je pomemben pojem »situacije greha«, ki ga je razložil Janez Pavel II. Nekdo ne more verodostojno obljubiti, da ne bo nikoli več zagrešil nekega greha, če živi v situaciji, v kateri je izpostavljen skušnjavi, ki se ji ne more upreti. Da bi bil zvest svojemu namenu, mora slediti cilju, da želi iziti iz situacije greha.

Drugi dvom je, ali učenje Janeza Pavla II. v Sijaju resnice, čl. 79 – o »v sebi zlih dejanjih«, ki nikoli in pod nobenim pogojem ne morejo biti dobra – še veljavno. Zaradi zgoraj omenjenih razlogov je zagotovo tako. Amoris laetitia ne daje drugačne ocene dejanja, ampak se osredotoča na ocenjevanje ravni subjektivne odgovornosti. V kazenskem pravu je umor vedno z zakonom prepovedan, toda način kazni je lahko različen in je – kar je pomembno – odvisen od subjektivne odgovornosti.

Tretji dvom je glede tega, ali je mogoče reči, da ljudje, ki živijo »in more uxorio«, živijo v stanju velikega greha. Zdi se mi, da na to vprašanje lahko odgovorimo: »da«, v kolikor jasno razlikujemo med velikim grehom in smrtnim grehom, kar kardinali storijo. Velik greh določa predmet (velika materija). Smrtni greh določa učinek, ki ga ima ta na subjekt (ubije dušo). Vsi smrtni grehi so veliki grehi, toda niso vsi veliki grehi tudi smrtni grehi. V nekaterih primerih se lahko zgodi, da velika materija ni povezana z jasnim spoznanjem in popolno osebno privolitvijo. Kanon 915 zakramente odreka tistim, ki vztrajajo v javnem velikem grehu ne glede na dejstvo (ki je prepoznano kot možnost), da morda niso v stanju smrtnega greha. Razlog je očitno javno pohujšanje.

Jasno je, da ta kanon ne izraža ne predpisa naravnega prava ne Božjega prava. Gre za človeško, cerkveno pravo, ki ga je postavila legitimna avtoriteta (papež) in ga lahko ista legitimna avtoriteta tudi spremeni. Razlog, zakaj papež tega ni storil, je verjetno v izjemni naravi primerov, ki jih ima v mislih. To ne pomeni, da pravna razjasnitev v prihodnosti ne bo primerna. Toda težko je oblikovati en sam pojem pohujšanja v svetu, ki je tako raznolik kot je naš. Morda bo primerno, da škofovske konference ali (še bolje) narodne ali kontinentalne sinode odločitve glede tega sprejemajo na širši ravni.

Četrti dvom je o tem, ali je učenje Janeza Pavla II. v 81. členu Sijaja resnice, v delu, ki pravi: »Če so dejanja v sebi zla, morejo dober namen ali posebne okoliščine njihovo hudobijo omiliti, ne morejo pa je odpraviti: to so ‘nepopravljivo’ zla dejanja, ki so sama po sebi in v sebi takšna« – še veljavno. To učenje danes zagotovo ostaja veljavno. Bivanje nekoga z »more uxorio« je ne glede na namene in okoliščine, vedno napačno in v nasprotju z Božjim načrtom. Je rana, resna rana moralni kreposti osebe. Je to vedno smrtna rana? Ne, ta huda rana ni vedno smrtna rana. Okoliščine ne spremenijo narave dejanja, ampak sodbo glede odgovornosti osebe. Amoris laetitia nas spominja na povsem tradicionalen nauk, ki ga Janez Pavel II. ni nikoli želel zanikati: obstajajo različne stopnje zla in nekateri grehi so resnejši kot drugi. Grešnik mora vedno prepoznati svoje slabo ravnanje in izraziti pripravljenost za zadoščevanje. Kakorkoli, zakrament ni nujno nagrada, ki jo je treba odložiti na konec te poti. Ob prej omenjenih pogojih, je lahko tudi zdravilo, ki daje moč na sami poti.

Peti dvom je, ali je učenje Sijaja resnice v členu 56 še veljavno. Ta člen govori o tem, da vest nima kreativne vloge in ne more opravičiti izjem od absolutnih moralnih norm. Tudi v tem primeru se mi zdi, da je odgovor »da«. Moralna vest prepoznava resnico, a je ne ustvarja, ne more postaviti pravila, ki je v celoti ali delno različno od pravila naravnega prava. Amoris laetitia ne postavlja izjeme pravila. Prešuštvo je greh in spokornik mora vedno prepoznati svoj delež krivde in si prizadevati za ureditev situacije. Gre preprosto za to, da ni popolnoma kriv za svojo nesposobnost, da bi se v polnosti držal načel pravice in se zaradi tega lahko znajde v situaciji greha, ki pa ni smrtni greh. Kadar je tem, ki se znajdejo v situaciji greha, a ne v smrtnem grehu, nudena pomoč zakramentov, to ni povabilo, da bi nehali s svojimi prizadevanji na poti k moralnim krepostim. Nasprotno, je spodbuda, da bi na tej poti vztrajali.

Ali bi Zahej v primeru, da ne bi bil zmožen štirikratno poplačati vsote, ki jo je ukradel, ker bi ta denar zapravil ali ker preprosto ne bi imel velikodušnosti srca, ampak bi dobrine ki si jih je krivično pridobil poplačal le dvakratno, še vedno spoštoval Božjo voljo? Da, kar zadeva polovico, ki jo je poplačal on, ne pa kar zadeva drugo polovico. Podobno tisti, ki stopijo na pot vere in resnice, in delno zadostijo za svoje napake, prejemajo zagotovilo, da delujejo v skladu z Božjo voljo, dokler molijo k Njemu, naj jim nakloni milost, da bi hodili po poti pokore, dokler ta ne bo izpolnjena. Na tej poti sta pravičnost in usmiljenje kot dva popotnika, ki se med seboj podpirata ali kot zakonca, ki skupaj iščeta, kako svoje otroke vzgojiti v dobre ljudi in kristjane.

Zato se mi zdi očitno, da je Amoris laetitia povsem v skladu z naukom in izročilom Cerkve in na noben način ne nasprotuje teološkemu učenju Janeza Pavla II. v Sijaju resnice (kot tudi učenju njegovih predhodnikov in naslednikov), saj nasprotuje relativističnemu pristopu tistih, ki trdijo, da je krepostnost ali zlost nekega dejanja odvisna od vesti osebe, ki ga izvršuje, obenem pa prepoznava, da je treba pri sodbi odgovornosti osebe glede »jasnega spoznanja in popolne privolitve (če uporabim besede, iz katekizma, ki sem ga preučeval kot otrok) upoštevati subjektivne elemente dejanja.

Če bi to odklanjali, bi se oddaljili od polnosti katoliške resnice. To resnico ogroža situacijska etika, ki ignorira dejstvo, da imajo človekova dejanja notranjo vrednost, ki jih naredi bodisi dobra bodisi slaba. Osiromaši pa jo tudi objektivistična (ne objektivna) etika, ki noče videti subjektivne strani dejanja, od katerega je odvisna odgovornost izvrševalca dejanja.

 

Rocco Buttiglione je italijanski filozof, politik in akademik. Dvakrat je bil minister, član evropskega parlamenta, član mestnega sveta v Torinu in predsednik italijanske poslanske zbornice.

 

Vir: http://www.lastampa.it/2016/11/22/vaticaninsider/eng/comment/prominent-italian-philosopher-explains-his-response-to-doubts-surrounding-the-amoris-laetitia-PlkfDOSNRNHs8XoErKA5XJ/pagina.html

 

 

 

2017-03-13T14:09:40+01:0025. 11. 2016|