S hčerami se učiti, kako izvrševati dela usmiljenja

Luke Arredondo, S hčerami se učiti, kako izvrševati dela usmiljenja (Vir: Aleteia)

Veliko je načinov, kako prodreti globlje v skrivnost Božjega usmiljenja: iti k spovedi, prakticiranje pobožnosti k Božjemu usmiljenju, udeležiti se duhovnih vaj itd. Toda temeljni način, kako vstopiti v leto Usmiljenja je dejansko prakticirati duhovna in telesna dela usmiljenja.

Da bi to naredil, sem se ta konec tedna usedel s svojimi hčerkami in jih poskušal učiti o tem pomembnem izročilu naše katoliške vere. Ker je moja najstarejša stara le štiri leta… sem kmalu moral sestopiti s stratosfere in dobiti material, ki ga lahko obvlada: pobarvanko.

In ker je o telesnih delih usmiljenja Jezus sam pri Mt 25 precej neposredno obravnaval, sem ugotovil, da bo dobro, če začnem s temi smernicami: 1. lačne nasičevati, 2. žejne napajati, 3. nage oblačiti, 4. tujce sprejemati, 5. bolne obiskovati, 6. jetnike obiskovati, 7. mrtve pokopavati.

Narisali in pobarvali smo seznam, ki nam bo pomagal izvrševati ta dela usmiljenja in jih izrezali in nalepili v ročno izdelano knjižico, da bi nas ta pri tem vodila.

Kar je tako ogrelo srce je bilo to, da je takoj pričela predlagatinačine, ako bi lahko izvrševali dela usmiljenja.

Nahraniti lačne? Vedela je, kaj storiti: »Morda bi lahko pripravili nekaj hrane in jo dali ljudem, ki jo potrebujejo. Mi imamo veliko hrane, in lahko nekaj skuhamo. Kajne očka?«

Ali, kako sprejemati brezdomce? »No, očka, mislim, da bi v naši hiši našli prostor zanje. Potem, ko bi dobili denar, lahko dolgo varčujejo, dokler ga ne bodo imeli dovolj za svojo hišo. Toda do takrat lahko ostanejo pri nas.«

Moja najljubša, je bila njeno nedolžno in prisrčno branje »nage oblačiti«. Njena dvoletna sestra je prišla brez obleke in takoj je poskočila, da jo obleče med vzklikanjem: »Nage oblačiti«, tako, da sem ji takoj pustil odkljukati tudi to.

Po najini kratki učni uri, sva naredila načrt, kako ta dela usmiljenja živeti prihodnja dva tedna.

Ta teden sva pripravila nekaj hrane za družino, ki je pravkar dobila dojenčka in začela z »lačne nasičevati«.

Obiskala sva tudi grob dečka, ki sva ga z ženo izgubila preteklo poletje in tako uresničila: mrtva pokopavati. Bilo je prvič, da je bila najina najmlajša, na svoj mali način, zmožna razumeti, da ima pratca, ki ga ne more videti.

Bil sem čisto navdušem, ko sem videl hčerino energijo in navdušenje nad uresničevanjem seznama. Seveda bo izziv, da to ne bo projekt samo za dva tedna in da bomo ta dela vključili v duhovno življenje naše družine. Toda najbolj presunljiva izmed vsega tega je bila izkušnja, ko sem videl njeno popolno zaupanje v zmožnost, da glede vsega tega nekaj narediva. Z vidika odraslega je tako lahko pomisliti, da nas problem lakote ali brezdomstva daleč presega. Z določenega zornega kota je to res. Sam teh problemov ne morem rešiti. Toda kako pogosto nas to ustavi pri tem, da bi sploh kaj naredili.

Moja hči, vsaj prihodnja dva tedna ne bo zadovoljna z odgovorom: »Ne.« Ko sem ji rekel, da je premlada, da bi obiskala koga v ječi, je dejala: »Dobro, očka, potem boš pa pač moral iti sam!« Kako bi se lahko sploh pogajal okrog tega?

Res me osupne, kako pogosto mi otroci odpirajo oči in srce za vero na nove načine. Jezus nam je prav zato moral reči, naj bomo kakor otroci. Oni vedo, kako služiti, z vso velikodušnostjo, ki so je sposobni le redki odrasli.

Več na: http://aleteia.org/2016/05/09/learning-how-to-practice-mercy-with-my-daughters/?utm_campaign=NL_en&utm_source=daily_newsletter&utm_medium=mail&utm_content=NL_en-May%2009,%202016%2006:00%20am#sthash.kAM4QKDD.dpuf

 

2016-05-30T11:38:30+01:0029. 05. 2016|