Srečanje mladosti in modrosti

Srečanje mladosti in modrosti (Vir: Družina)

Intervju o medgeneracijskem dialogu z Miro Dobravec, nekdanjo novinarko, urednico, mamo in babico, ter Janezom Kobalom, izolskim župnikom in skavtskim generalnim duhovnim asistentom, ki je v celoti objavljen v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ta mladi in ta stari.

Kaj je tisto najdragocenejše, kar lahko zdaj daste svojim odraslim otrokom in vnukom?

Mira: Morda je to uvid v življenje. Iz spoznanj, ki jih prinaša starost, lahko delaš drugače, kot si takrat, ko si bil mlad. Bolj znaš počakati, učiš se molčati. Veš, da nimaš vedno prav, da so mogoči tudi drugačni pogledi. Naučiš se videti, da lahko tudi druge poti pripeljejo na cilj. In da nima smisla vsiljevati svojega prav, saj lahko že majhen otrok kapo sname takoj za ovinkom, če mu jo prej na silo povezneš na glavo. Treba je živeti svoje življenje in obenem biti na voljo, če te bo kdo potreboval. Tako lahko kaj daš in je sprejeto.

Kaj pa si po drugi strani želite od mlajših?

Mira: Vesela sem, ker vem, da me imajo otroci radi. Od njih zase ne potrebujem nič drugega, rada pa bi videla, da jim gre dobro. Vedno sem želela, da bi vedeli, kam gredo, da bi našli svojo pot in se je zvesto držali, da bi bili pošteni in iskreni, da bi v njih gorela ljubezen. Predvsem pa, da bi znali ne glede na vse ohranjati mir srca in zaupanje. In seveda najpomembnejše, kar jim želim: da bi se zveličali.

Kako kot duhovnik vidite medgeneracijske odnose – kje so izkušnje najlepše in kje so pomanjkljivosti?

Janez: V župniji vidim, da ta resnično sloni na starejših. Kaj vse naredijo na Primorskem none in nonoti, da bi vnuki sprejeli in ohranili vero! To je njihova vloga in jim daje smisel. Večkrat rečejo, saj ko smo imeli svoje otroke, nismo bili pozorni na to, nismo imeli časa, je bilo treba delati, zdaj pa se tega veselijo. Na župniji imam verouk tudi za odrasle, obiskujejo ga tudi starejši, stari čez 60 ali 70 let. Z njimi se veselim, ko odkrivajo osnovne stvari, ki so jih pozabili. Starejši damo mladini spomin in izkušnjo. Spomin, kako je bilo včasih, ko ni bilo vse »za luno«, in to mladi radi sprejemajo. Mene niso pri skavtih izvolili za generalnega duhovnega asistenta zato, ker bi obvladal moderne tehnike, pedagogiko in računalnike, ampak zaradi izkušenj in spomina na začetke. Doživljam veliko zaupanje med njimi, ker so zelo veseli, če jim lahko posredujem svoje izkušnje. Ko si dal skozi že kar nekaj stvari, preizkušenj, ne izgubiš glave v vsaki krizni situaciji, veš, da boš zdržal, za mlade si trdna opora, kamor se lahko naslonijo. Starejši imajo modrost, ki se je mladi v odprtosti navzemajo.

Kako dejstvo, da se v Sloveniji zelo hitro zvišuje povprečna starost duhovnikov, vpliva na vero in Cerkev? Sploh v luči tega, da vero mlajšim predajajo vse starejši duhovniki, ki teže razumejo mlade oz. njihov svet.

Janez: Imam občutek, da z mladino delamo bolj starejši duhovniki kot tisti zelo mladi. Ko sem bil jaz mlad, je bilo samoumevno, da bomo z mladino delali mladi kaplani. Sedaj pa kaplanov skorajda ni več. Kljub temu da nimam več toliko energije kot nekoč, nas starejše mladina dojema z nekim spoštovanjem, ob njej se počutim zelo sprejetega. Ne vem, zakaj tega nekateri mladi duhovniki ne čutijo kot svoje poslanstvo, morda se preveč bojijo mladih.

Delo z mladino te kot duhovnika navdaja z občutkom neuspešnosti, saj si z njimi kakšnih sedem let, delaš dobro, potem pa gredo svojo pot, živijo poročeni samo civilno ali na koruzi, in lahko to vzameš kot zelo osebno bolečino. Toda tako je vedno bilo. Nekateri pa so le ostali. Še več je tistih, ki imajo to naloženo v sebi, in je potrebno počakati na trenutek, ko se vrnejo. Moje izkušnje v vseh teh 30 letih so take, da se vračajo. Edina vez s Cerkvijo je spomin na dogodek, ko smo recimo nekje nekaj počeli, šli na romanje, potovalni tabor. Pokličejo zaradi tega, ker je treba urediti poroko, krstiti otroka. Čeprav si mislil, da je vse izgubljeno, je v resnici bilo nekje naloženo, je ostalo.

Kako zahtevno je svoje otroke »izpustiti iz rok«? Kaj je pri tem lahko v pomoč?

Mira: Misliti moraš na to, kar je napisal Gibran v Preroku: Starši so kot lok, iz katerega je izstreljena puščica … Ne more lok leteti za puščico. Tukaj si in tukaj moraš biti, puščica pa leti. Zelo narobe se mi zdi, če imajo starši mnenje o vsem: kaj naj otrok trenira, s čim naj se ukvarja, kaj naj gre študirat, kje bo živel, kakšno ženo bo imel. Otroka moraš samo spoznavati, kakšne darove ima in kaj potrebuje, da jih bo razvil. Ko pa si izbere pot in sopotnika, mu moraš zaupati, da je to zanj prav. To seveda ni vedno lahko! Moraš zaupati. Premišljujem o materah in sinovih: če ima mama sina rada, ga bo podprla pri njegovih odločitvah. Mislim, da je največji problem med starši in otroki prav to, če starši ne morejo spustiti otrok, da bi šli svojo pot.

Janez: Na Primorskem gledam, koliko zgodb je, ko mama drži na vajetih sina, ki sicer ni poročen, je pa odvisen od drog. Živi pri mami na mamin račun, ona skrbi zanj, ampak za to ga je pripravljala dolga leta, ker ga ni vzgajala za samostojnost, da se mora postaviti na svoje noge.

Mira: Ne vem, zakaj mame tako težko spustijo sinove, in mislim, da največ gorja izhaja prav iz tega. To izvira iz nezrelosti, ki je v človeku. Iz svojih izkušenj vem, kako je človek lahko krivičen, nerazumevajoč, nesprejemajoč in neljubeč – zdi se, da to posebno velja za mame! Treba bi bilo ustanoviti posebno vzgojo za tašče, pa tudi vzgojo za stare starše, da bi se ti naučili uživati z vnuki, ne pa vzgajati odraslih otrok, kako naj vzgajajo vnuke!

Kaj je po vaših izkušnjah teže biti: snaha ali tašča?

Mira: Seveda, preden sem postala tašča, sem bila snaha. Vse je teže, ko si mlad in negotov sam vase, si ne zaupaš, ne veš … Ne vem pa, mogoče si mladi danes bolj zaupajo. Ko sem bila jaz mlada, sem iskala potrditve pri starših, pa tudi pri tašči. Vedno sem preverjala njen odnos do nas, in če ona ni bila zadovoljna, potem je bilo gotovo z mano vse narobe. Ko si starejši, pa je lahko spet težava, če kot tašča misliš, da imaš vedno prav. (smeh) Toda odnos med generacijami je odvisen od mnogih dejavnikov in ni enega pravila za vse ljudi.

Biti tašča je težko, če od otrok pričakuješ kaj, do česar nimaš pravice. Če misliš, da bi morali otroci narediti to in ono in da imajo dolžnosti do tebe; če pričakuješ kaj, česar ne dobiš, in se smiliš sama sebi – potem je težko biti tašča. Če pa veš in se stalno opominjaš, da je v resnici treba zelo malo: živeti predvsem svoje življenje, pustiti otrokom svobodo, biti tiho, počakati, se brigati zase in moliti za otroke, potem je vse zelo preprosto.

Kaj vam pomaga pri iskanju skupnega jezika z mladimi in kaj s starimi? S čim nagovarjate ene in s čim druge?

Janez: Skoraj ne vidim kakšne bistvene razlike. Danes sem v Ljubljani, ker imam verouk za mlade, za skavtske voditelje. Govorica evangelija, vrednot, ki jih predlagamo v imenu Jezusa, je ista. Morda za mlade uporabljam malo drugačen jezik in primere. Starejši so načeloma zaradi svojih izkušenj bolj hvaležni že za manjše stvari, recimo kratek obisk, ko z njimi zmolim očenaš, jih obhajam. Iz tistih petih minut, ko si z njimi v bolnišnici ali v domu, živijo ves mesec, medtem ko mladi potrebujejo veliko časa. Ne eni ne drugi pa ne marajo pridig, »pametovanja«. Če so kakšni dvomi, vprašanja, je treba zadeve samo poenostaviti. Mladi cenijo, da si z njimi v njihovem iskanju, da si neke vrste sopotnik – kot Jezus, ki je bil tam, kjer so bolni. Cenijo, da imaš čas, tudi za klepet ob kavi. Bolj cenijo odnos, bližino, toplo besedo, ne kakšnih velikih govoranc.

Pogovarjal se je Simon Purger.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ta mladi in ta stari.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/srecanje-mladosti-in-modrosti

2018-02-19T09:32:09+01:0019. 02. 2018|